Prevod

Nekoč je bilo, kakor še nikoli ni bilo. Živel je neki fant. Že od rojstva je bil ves v krastah. Česa vsega ni poskusil, da bi se jih znebil! Pa zaman. Fantje so ga odganjali od plesa, dekleta so ga zasmehovala in bežala pred njim kakor pred gobavcem. Ni mu preostalo drugega, kakor da je požiral grenkobo in potrpel. Ne plesa ne veselja ne nežnosti ni bilo zanj. Koprneče je gledal druge fante in mladenke, kako se eni vrtijo v plesu, drugi pa se razposajeno lovijo z dekleti, in si želel, da bi bil med njimi. Vsak dan je hodil k vodnjaku po vodo za svojo mater. Pot ga je vodila mimo cesarskega dvora. Nekega dne, ko je zajemal vodo, je v vedru zagledal ostrižka. Kako se je razveselil, da bo tisti dan ob jedi še kaj boljšega! A kaj mislite, da se je zgodilo? Riba je spregovorila: »Fant, vrzi me nazaj v vodnjak in si ne nakoplji greha zaradi mene, saj ti utegnem nekoč še zelo koristiti.« Fant se ni mogel načuditi, da riba govori. Zaslutil je, da mora biti vmes nekaj čudežnega, in jo spustil nazaj v vodnjak. Cesarjeva hči se za nobeno ceno ni hotela omožiti. Česa vsega ni poskusil njen ubogi oče, kaj vse je ukrenil, da bi jo spravil pod lastno streho, a omehčati je ni mogel. Srce ji ni dalo, da bi se zavezala kateremu od snubcev, ki so jo prihajali prosit za roko, čeprav so bili med njimi cesarji in cesarski sinovi. Kadar pa je tisti krastavi fant hodil mimo po vodo, se je deklica postavila k oknu in se mu smehljala. Še na misel mu ni prišlo, da stopa k oknu zaradi njega in preži, kdaj bo šel mimo; menil je, da je pač take narave in da ima zmeraj nasmeh na ustnicah. Cesarjeva hči pa je bodisi slutila, da bo postal lep mladenič, bodisi jo je vleklo k njemu, ker ji je bil usojen. Tako je bilo danes in tako jutri, dokler ga ni nekega dne poklicala, da bi spregovorila z njim. Fanta je skoraj pobralo od sramu, ko je videl, da kliče prav njega! Zardel je kakor pesa in se tako zmedel, da sprva ni znal spraviti skupaj niti dveh besed. Tako zelo je bil v zadregi. Potem pa se je le zbral, se opogumil in ji odgovoril tako, da so ji njegove besede segle naravnost v srce. Njegova beseda je bila prav tako prikupna kakor njena, ljubi moji; ali je deklici srce razbijalo ali ne, tega ne vem, njegovo pa je tako tolklo, da bi mu skoraj skočilo iz prsi. In od tistega trenutka naprej, naj je delal karkoli, se je vselej, ne da bi prav vedel kako, znašel na poti mimo cesarskega dvora, kar tako, samo da je šel mimo. Na ribo je bil že pozabil. Zdaj pa se je spomnil nanjo, šel nekega dne k vodnjaku, pogledal vanj in rekel: »Ribica, ribica, dragi ostrižek, obljubil si mi, da mi boš nekoč koristil. Prosim te, odreši me teh mastnih, smrdljivih krast.« Komaj je dobro izrekel besede, in kaj mislite, da se je zgodilo? Vse kraste so mu hipoma odpadle in ostal je čist in svetel kakor mlada jelka. Ko ga je cesarjeva hči zagledala tako postavnega in lepega, se ni mogla več premagovati in ga je poljubila. Srce jo je pač vleklo k njemu in neizmerno je bila vesela, da je vrgla oko na tako cvetočega mladeniča. Ona lepa, da je jemalo dih, on lep kakor potonika: videla je, da sta kakor ustvarjena drug za drugega, zato je šla k cesarju, svojemu očetu, in mu rekla: »Oče, našla sem si ženina. Ne vem, ali ti bo všeč ali ne, toda moje srce hrepeni po njem.« »Kako mi moreš napraviti tako sramoto, hči moja?« je vzkliknil ubogi cesar in se prijel za glavo.

»Kje si že slišala, da bi se cesarska hči omožila s kakim vetrogončičem, z golinom brez vsega imetja?« »Oče, naj bo reven, naj bo golin, kakor praviš, vendar je pošten in pameten človek, povrhu pa ga imam rada. Jaz bom živela z njim. Njega mi narekuje srce. Če me ne boš hotel dati njemu, vedi, da drugega ne vzamem, pa če me stane glavo.« Ko je cesar videl, da je njegova hči trdno odločena in da za živo glavo noče drugega moža, ju je oba lepo prijel, zaprl v sod in ga spustil po vodi. Začela sta tarnati in jokati, da bi se človeku srce trgalo. On, ubogi nedolžnež, je trpel zaradi cesarjeve hčere! Saj se sam še menil ni za to, kaj šele sanjal, da bo kdaj vzel cesarično za ženo. Ko pa je videl, da ju jok ne bo nikamor pripeljal, ga je postalo sram samega sebe: kako more biti on, krepak mladenič, tako malodušen, ko ga zadene nesreča? Začel je premišljati, kaj bi storil, da bi se rešila nevarnosti. Tedaj se je nenadoma domislil: »Ostrižek, dragi ostrižek, zdaj te potrebujem! Že si mi pokazal svojo čudežno moč. Vem, da veliko zmoreš. Reši me iz stiske, v katero sem zašel.« Komaj mu je zadnja beseda prišla iz ust, in kaj mislite, da se je zgodilo? Iz tistega zanikrnega soda je zrasla palača, tako bogata in okrašena z vsemi lepotami sveta, da še cesar, dekličin oče, ni imel take. Vedeti pa morate, da je sod medtem priplaval na morje, in tam se je pojavila palača. Fant, ki je bil prej krastav, je še enkrat pomislil na ostrižka in si zaželel, da bi se palača preselila v gozd. Želja se mu je izpolnila, še preden bi si človek pomel oči. Tako čudovite palače pa res še nihče ni videl! Vsaka stvarca v njej je stala na svojem mestu in vse so govorile, kakor bi bile začarane. Tam sta obhajala poroko. Na svatbi so bile gozdne zveri, mogočna drevesa, prelepe cvetlice, ptice pod nebom in zvezde na nebu skupaj s sveto Luno. Živela sta, kakor bi ju nosila na dlani lastna mati. Da bi se pri njiju slišal prepir? Bog ne daj, da bi med njima videli neslogo! Hudič razdora si namreč ni upal vtakniti repa mednju. In tako je bil njun zakon blagoslovljen z otročičem, ki se je rodil z zlatim oklepom na prsih. Ko ga je mati, cesarjeva hči, zagledala takega, se je prestrašila in mu takoj namenila zlo. Ker pa je bil vendar sad njenega telesa, se ji je zasmilil in ga ni mogla pogubiti. Zato ga je odnesla na visoko drevo in ga tam zapustila. Prišle so rojenice in otroku napovedale, da bo postal velik mož; da bo rod, iz katerega je izšla njegova mati, povzdignil do velike slave; da mu bo hrano prinašala ptica; da ga bo hudo ogrozila družica njegovega hranitelja, a se bo srečno rešil; potem pa ga bo vodila druga ptica. In res je že naslednjega dne začel prihajati orel in mu vsak dan prinašal hrano. Medtem je cesar, dekličin oče, odšel na lov z množico dvorjanov, služabnikov in lovcev. Lovil je in lovil ter se neopazno oddaljil od svojih ljudi. Kakor koli že, naposled je zašel in ob njem je ostal samo zvesti služabnik. Kaj zdaj? Večer se je bližal, kraja za počitek pa nikjer, kaj šele prenočišča. Ko sta tako tavala v mraku, sta naletela na palačo nekdaj krastavega fanta. Sestopila sta s konj in hotela privezati uzdi na opornik pri vratih, ta pa ju je okaral: »Hej, tepca, kaj tukaj privezujeta konje? Konjem je mesto v hlevu!« Cesar je od začudenja otrpnil. Potem ga je obšla še sramota: njega, cesarja, naj bi ošteval nekakšen opornik! Stiskal je pesti, škripal z zobmi in se sprehajal sem in tja pred vrati, da bi se nekoliko ohladil in umiril jezo. Nekdanji krastavec pa je skozi okno opazil, da se pred vrati sprehajajo ljudje, česar ni videl, odkar je stopil v sod. Spustil se je po stopnicah palače, šel k vratom, povabil popotnika noter in ju pogostil kakor poštena človeka, ki sta zašla s poti. Gospodarja palače sta cesarja spoznala, on pa njiju ne; še na misel mu ni prišlo, da bi bila lahko še živa. Cesar se kar ni utegnil dovolj načuditi vsemu, kar je videl v palači. Komaj si je dobro ogledal predmete, ki so se sami premikali in opravljali svoje delo, že je moral prisluhniti drugim, ki so govorili in se med seboj spodbujali k delu. Miza je bila pogrnjena tiho in v najlepšem redu. Vse je imelo svojega predstojnika: namizni pribor, kuhinjska posoda, posteljnina, hišne in dvoriščne metle, hlevi in dvorišče, vse je bilo urejeno, kakor je treba. Potem ko sta se pogostila, sta izgubljena lovca naslednjega dne odšla. Našla sta stezo, ki ju je pripeljala do jase, od koder sta že poznala pot, in cesar se je vrnil na svoj dvor trdno odločen, da bo dal poizvedeti, čigava je tista palača v njegovem cesarstvu, o kateri mu nihče še nikoli ni ničesar povedal. Nameraval je pozneje ukazati, naj ga preselijo tja. Orel pa je še naprej hranil otročiča, ki ga je mati zapustila na drevesu, in ta je hitro rasel kakor cvetlica. Nekega dne je orlica odletela za njim, da bi videla, kam venomer zahaja. Ko je zagledala, kaj počne, se ji je perje naježilo in otroku je namenila zlo. Skrila se je in čakala, dokler orel ni odletel. Brž ko ga ni bilo več, je prišla k otroku in ga začela kljuvati v prsi, da bi mu požrla drobovje. Toda prsi so bile trde, saj so bile, kakor sem že povedal, zlate, zato jih ni mogla tako zlahka predreti. Ko je otrok začutil kljuvanje, je iztegnil ročice, kakor bi ga bil kdo naučil, zgrabil orlico za vrat in stiskal in stiskal, dokler je ni zadavil in je mrtva padla na tla.

Tedaj je tudi otrok splezal z drevesa in jo mahnil naravnost čez polje. Na poti je srečal žerjava. Brž ko ga je zagledal, se je spoprijateljil z njim. Žerjav pa je bil tako prevzet nad otrokovo dobroto in lepoto, da se ni mogel več ločiti od njega, zato ga je vzel k sebi v gnezdo. Med svojimi potepanji je nekoč našel knjigo in jo prinesel dečku; ta se je naučil brati in pisati. Ko je nekoliko zrasel, ga je žerjav naučil izdelati čolnič, s katerim se je vozil po vodi. V čoln je jemal ljudi in se tako uril v veslanju. Pozneje je v spretnosti krmarjenja celo prekosil druge in jih vozil naokrog. Ko je tako plul po vodi, je zagledal očetovo palačo. Pozanimal se je, kaj je to, in izvedel, da tam živi zakonski par. Šel se je seznanit z njima. Beseda je dala besedo in naneslo je tudi na otroka; tako je izvedel, da je njun sin. Starša sta ga nato prosila, naj ostane pri njiju. Pa ni hotel; usoda ga je vlekla drugam. Sedel je v čolnič in odrinil v svet. Ko je prispel med ljudi, je naletel na palačo cesarja, materinega očeta. Brž ko ga je cesar zagledal, mu je nekaj govorilo, naj bo temu mladeniču naklonjen. Tudi fantu je srce od veselja poskakovalo, ne da bi vedel zakaj. Kri pač ni voda in sorodstvo vleče k sorodstvu kakor iglo k magnetu. Stopil je v cesarjevo službo. S svojo bistroumnostjo je cesarstvu napravil toliko dobrega, da ga je cesar vzel med svoje najbližje. Ker je bil ves čas ob cesarju, je pogosto videval njegovo hčer; po izgonu starejše se mu je namreč rodila še ena hči. Fant je začel misliti nanjo in se ni motil, kajti tudi ona je vrgla oko nanj. Nekega dne ji je pogumno pomignil, čeprav še nekoliko plaho, ona pa ga je nežno pogledala. Tako je bilo danes in tako jutri, dokler nista nekega dne skupaj stopila pred cesarja, pokleknila, priznala, da se ljubita, in ga prosila, naj ju poroči.

Cesar, ki je pomnil, kaj se je zgodilo z njegovo prvo hčerjo, ni niti za hip ugovarjal. Ker je vedel, da je fant pameten in bistrega duha, jima je priredil tako sijajno svatbo, da se je glas o njej razširil daleč naokrog. Ker pa je bil že star, je odstopil s cesarskega prestola in nanj posadil njiju; vladala sta pravično in blago vse svoje žive dni. Jaz pa sem zajahal sedlo in odjezdil naprej.