Waltey
Junak, rojen s knjigo v roki
Legende sau basmele românilor · Petre IspirescuO besedilu
Junak, rojen s knjigo v roki
- Vir
- Legende sau basmele românilor
- Avtor
- Petre Ispirescu
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Română
- Čas branja
- 28 min branja
- Obseg
- 23 strani
- Naslov izvirnika
- 009 Voinicul cel cu cartea în mână născut
O izvirniku
Legende sau basmele românilor
Romunske ljudske pravljice o začaranih kraljestvih, preizkušnjah in junakih, zapisane iz ustnega izročila. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Legende sau basmele românilor v jeziku Română.
Besedilo
Junak, rojen s knjigo v roki
Nekoč je bilo, kakor še nikoli poprej. Živela sta starka in starček. Dočakala sta že visoko starost, pa nista imela niti enega otroka. Česa vsega nista poskusila! Česa vsega nista ukrenila, da bi dobila vsaj drobceno detece! Hodila sta k zagovarjalkam, k veščim čarovnikom in zvezdogledom, a da bi starka zanosila, o tem ni bilo ne duha ne sluha. Ko sta se postarala, so ju začele tareti skrbi. »Kaj bova, starka moja,« je nekega dne dejal starček, »če naju doletijo dnevi onemoglosti ali stiske? Saj veš, da sem storil vse, kar je bilo v moji moči, pa se naju Bog ni usmilil in nama ni naklonil otročiča, ki bi nama bil v oporo na stara leta.« »Eh, starček, kdo pa je tega kriv? Saj veš, da sem prehodila svet po dolgem in počez, obiskovala vračarke in zdravilce ter storila vse, kar so mi svetovali eni in drugi. Pa nama vendarle ni bilo dano, da bi imela vsaj malo tolažbe za ta nesrečna stara leta, ki so tako težka!« »Veš kaj, pojdiva vsak na svojo stran, kamor nama bo Bog pokazal pot, saj zaman tičiva skupaj, dve nadlogi pod eno streho.« »Pa se ločiva, starček, če se ti zdi tako prav. Ampak pomisli: kdo nama bo zatisnil oči ob poslednji uri?« »Prav praviš, starka. Počakaj torej: ti vzemi mojo ruto, tisto, ki sem jo imel na poročni dan, jaz pa vzamem črtasto brisačo, ki si mi jo prinesla za doto. Vsak dan si ju bova ogledala, in ko bova na njiju zagledala tri kaplje krvi, se vrneva domov. To nama bo znamenje, da se je enemu od naju približala smrt.« »Tako storiva, starček.« Kakor sta rekla, tako sta storila. Pripravila sta se na pot in si vsak oprtala svojo bisago; starka je na dno svoje položila moževo ruto, starček pa ženino črtasto brisačo. Nato je eden krenil proti vzhodu, drugi proti zahodu. Devet dni in devet noči sta hodila, hodila in spet hodila ter spraševala dobre in hudobne, velike in male, kaj naj storita, da bi dobila otroka. Karkoli so jima svetovali, sta odgovarjala, da sta vse to že poskusila, a zaman. Iskala sta koga, ki bi jima povedal kaj, česar še nista vedela, pa ga nista našla. Desetega dne je starček vstal in stopil ven, da bi se umil, preden bi nadaljeval pot. Ko je prijel brisačo, da bi si obrisal obraz, kaj je zagledal? Tri kaplje krvi na njej. Rekel si je: »Moram se vrniti domov, kajti sam Bog ve, kaj se je pripetilo moji starki.« Brž se je podvizal na pot. Ni se več menil ne za jed ne za počitek in vrnil se je domov, od koder je bil odšel. »Kaj se ti je zgodilo, starka?« jo je vprašal, brž ko je zagledal svojo ženo. »Kaj naj bi se mi zgodilo, starček? Hodila sem po svoji poti, spraševala na desno in levo ter prosila vsakogar, naj me pouči, kaj naj storiva, da bi dobila otroka. A vsa moja vprašanja in prošnje so bile zaman, samo jezik sem si brusila v prazno. Hodila sem naprej in prišla v velik, neizmerno velik gozd. V njegovih goščavah sem se izgubila, da nisem več vedela, kod naj pridem spet med ljudi. Tedaj pa sem pred seboj zagledala starca, vsega zgrbljenega od starosti, kakor da sta nanj pozabila tako smrt kot Bog. Povedala sem mu, kaj iščem in kako sem zašla. Starec, tako zelo obložen z leti, je sedel, se začel pogovarjati z menoj in mi z blagim glasom pokazal pot iz gozda proti domu. Rekel mi je, naj se vrnem, kajti Bog je uslišal najino srčno željo.«
»Je bilo torej to tisto znamenje na moji brisači?« »Kaže že tako.« Tedaj sta sklenila, da se ne bosta nikoli več ločila, temveč bosta ostala skupaj in skupaj prenašala svojo bridkost. Kmalu zatem je starka povedala starčku, da se čuti nosečo. Ojoj! Ko bi le Bog videl starčkovo veselje ob tej prelepi novici! Od same radosti je begal sem ter tja in ni vedel, česa naj se loti in kaj naj stori. Tako so minevali dnevi drug za drugim, dokler ni preteklo devet mesecev in je starka s pomočjo Matere božje rodila ljubkega, okrogličnega fantiča, ki je v roki držal knjigo. Tretji večer, ko so prišle rojenice, je bil starček po naključju buden. Od veselja mu namreč spanec ni več legel na oči; že tri dni ni zatisnil očesa, saj je ves čas hodil okoli starke, ji stregel in skrbel zanjo, da bi si opomogla. Zato tudi ob prihodu rojenic ni spal, temveč je čepel v kotu kakor Matracuca, gospejina sestra. Ko so rojenice začele prerokovati, se je spremenil v samo uho in slišal prav vse. Najstarejša je rekla: »Ta otrok bo Făt-Frumos in obogatel bo.« Srednja je rekla: »Ko bo temu otroku dvanajst let, ga bodo ugrabili zli duhovi.« Najmlajša pa je rekla: »Če uide zlim duhovom, bo ta otrok postal cesar.« Dovolj je bilo, da je starček to slišal, pa mu je bilo, kakor da mu je oster nož prebodel srce. Nikakor se ni mogel sprijazniti s tem, kar je izrekla druga rojenica. Prevzela ga je huda skrb in že takoj je začel premišljevati, kako bi svojega otročiča rešil takšnega zla.
Medtem je deček rasel, ubogal starše in ni nikoli izpustil iz rok knjige, s katero se je rodil. Kar naprej je bral in se učil, da so se vsi čudili njegovi marljivosti in učenosti. Ko je dopolnil kakih devet let, je znal vse po dolgem in počez. Sam je postal kakor živa knjiga in vsi sosedje so hodili k njemu po nasvet v svojih težavah. Starec se je sina veselil, pa vendar ne povsem; starka pa kar ni vedela, kam bi od same sreče, ko ga je gledala tako lepega in tako bistrega. Starcu je namreč nekaj ležalo na srcu; vedel je, kar je vedel, a nikomur ni povedal. Bolj ko je deček rasel, lepši in bolj učen je postajal. Vsa vas ga je spoštovala in poslušala kakor kakega imenitnika; starec pa je bil iz dneva v dan bolj žalosten. Ko se je bližal dečkov dvanajsti rojstni dan, ni mogel več molčati; moral si je olajšati dušo. Sklenil je domačima povedati, kaj čaka njunega sina. Tako je nekega večera, ko so vsi sedeli ob ognju in si krajšali čas s pomenkovanjem o tem in onem, povedal vse, kar je slišal od sojenic. Starka, dečkova mati, je ob takih besedah od žalosti skoraj umrla. Starec in sin sta planila k njej, jo škropila z vodo in jo komaj spravila k sebi. Deček pa se je zamislil. Premleval je in premleval, dokler ni čez nekaj dni očetu povedal, kaj je sklenil storiti. Oče, ki je njegove besede poslušal kakor modrost iz knjige, je šel nemudoma po vasi in sporočil vsem sosedom, naj se tistega in tistega večera, ko bo njegov sin dopolnil dvanajst let, prav vsi zberejo v cerkvi in molijo zanj, da bi ga obvarovali hudobnih duhov. Pogovoril se je tudi s starim duhovnikom in vsi so obljubili, da bodo ustregli njegovi prošnji. In tako so tudi storili. Tistega večera, ko naj bi starčev sin dopolnil dvanajst let, so se vsi vaščani, možje, žene in otroci, s starim duhovnikom vred zbrali v cerkvi k molitvi. Ko so prišli še starec, starka in njun sin, ki je kakor vselej držal knjigo v roki, so jih sosedje vzeli v svojo sredo in molitev se je začela. Molili so in molili, ko se je cerkev nenadoma napolnila z gosto meglo. Tedaj so vsi popadali na kolena in začeli tako goreče moliti, da bi omehčali srce še tako hudobnemu duhu. Megla se je razkadila in ostali so nepoškodovani. Naslednji večer, ko so ob istem času spet molili, se je cerkev na lepem napolnila z mišmi, netopirji in sovami. Te so začele švigati sem ter tja po cerkvi, plezati po ljudeh in jih ščipati, kjer so jih le dosegle. Vsi so se prestrašili, celo stari duhovnik. Tedaj je deček s knjigo v roki padel na kolena in začel goreče moliti. Enako so storili starec, stari duhovnik in vsi sosedje, ki so bili v cerkvi. Miši in vse tiste prikazni so izginile. Tretji večer so se spet zbrali in začeli moliti. Molili so in molili, dokler se ni proti polnoči cerkev nenadoma začela tresti; zaslišali so strašno pokanje in grmenje, bobnenje in hrumenje, kakor da bi udarjala strela. Tudi tokrat so padli na kolena in z vso vero v Boga molili. Toda kaj se je zgodilo prav sredi molitve! S cerkvenega stolpa se je spustil menih, zgrabil starčevega sina pod pazduhama, ga iztrgal iz njihove srede in se z njim dvignil v zrak. Še preden so ljudje dobro dojeli, kaj se godi, sta jim izginila izpred oči kakor privid. Morda sta ostala v stolpu, morda sta za cerkvijo, morda sta tu, morda tam! Toda menih, ki ga je ugrabil, je odšel z njim in ni ju bilo več. Vsi so od strahu obstali kakor okameneli, starec in starka pa še toliko bolj. Ko so se nekoliko pomirili in je v cerkvi spet zavladal mir, so ljudje odšli vsak na svoj dom. Starčev sin pa, čeprav ga je menih ugrabil, knjige ni izpustil iz rok. Kar naprej je bral na ves glas; ko je prišel nekako do sredine knjige, ga menih ni mogel več držati. Hotel mu jo je iztrgati iz rok, a deček jo je krepko stiskal. Ko se je tako v zraku ruval z njim za knjigo, ga je izpustil in starčev sin je padel v globoko sotesko. Bog ve, kako dolgo je ležal tam, preden se je ovedel od omotice, ki ga je obšla ob padcu. Ko je prišel k sebi, je še vedno držal knjigo v roki. Zahvalil se je Gospodu, da ga je rešil iz krempljev hudobnih duhov in mu ohranil življenje; toda zdaj ga je težila druga skrb: ni vedel, kje je. Vstal je in se odpravil na pot. Hodil je in hodil, dokler se ni komaj izkopal iz soteske. Potem je krenil, kamor ga bo pač vodilo Gospodovo usmiljenje. Obrnil se je proti zahodu in hodil od jutra do večera, ne da bi naletel na kako vas ali zagledal živo dušo. Ko je prehodil še kos poti, je prišel do drevesa in tam prenočil. Ker ves dan ni ničesar jedel ne pil, ni mogel zaspati. Medtem ko so ga mučili lakota, žeja in nespečnost, je premišljeval, kam naj gre, da bi prišel med ljudi. Naslednjega dne je po svojem načrtu spet krenil proti zahodu, dokler ni naletel na kupe človeških lobanj in kosti. Od strahu ga je spreletel leden srh; začel je brati iz svoje knjižice in tako nekoliko pregnal grozo, ki ga je hotela prevzeti. Zbral je torej pogum in šel naprej. Bolj ko je napredoval, več je bilo kupov človeških kosti. Delal se je, kakor da jih ne vidi, in vztrajno hodil dalje, dokler ni prišel do velikega mesta, od katerega so ostale le ruševine. Le redki zidovi so še stali pokonci. Hodil je še naprej in prišel do prelepe palače. Ko je dospel do nje, je potrkal na vrata. Nameraval je poprositi za kaj hrane, saj že sam ni vedel, koliko dni ni jedel, in za prenočišče, ker se že dolgo ni pošteno odpočil. A nihče mu ni odgovoril. Potrkal je še enkrat. Toda spet ni bilo glasu. Nazadnje je potrkal še tretjič, tokrat nekoliko močneje. Zdaj se je od znotraj zaslišal tenak glas, ki je vprašal: »Kdo je?« Odgovoril je, da je človek kakor vsi drugi in da prosi prenočišča. Ko so se mala vrata odprla, kaj mislite, da je zagledal? Človeško senco: starca z brado do kolen, suhljatega, drobcenega in grbastega, kakor da bi jedel samo ob petkih. Ko je starec zagledal Fet-Frumosa, se je prekrižal in mu povedal, da človeka ni videl že od svojih otroških let. Ta starec je bil vratar, ki so ga pustili na dvoru, da bi čuval palačo, dokler se ne najde kdo, ki bo razdrl urok nad tem krajem. Ko je Fet-Frumos vstopil, mu je starec pogrnil čisto mizo ter nanjo postavil kruh, bel kakor sneg, in dobro zelenjavno jed, pripravljeno brez posebnih kuharskih zvijač. Mladenič je jedel kakor sestradan volk, saj še sam ni več vedel, kdaj je nazadnje kaj zaužil. Ko se je najedel in nasitil, se je začel pogovarjati s starcem. »Povej mi, očanec, kako to, da v vseh teh dneh, odkar hodim, nisem pri vas srečal niti ene žive duše, temveč samo kupe in kupe človeških kosti, raztresenih tu in tam? In tudi v tej palači sem našel živega samo tebe, vse drugo pa je kakor v kraljestvu smrti.« »Eh, sinko, zgodba tega cesarstva je dolga. Povedal ti bom vsaj delček. Vidiš, dragi moj, tudi to cesarstvo je bilo nekoč veliko in mogočno. Tukajšnji cesar in cesarica nista imela otrok. Namesto da bi Boga prosila za dediča, sta se zatekla k čarovnijam. Iskala sta in iskala, dokler nista našla čarovnika. Ne vem, kaj je storil in kako je to opravil, toda cesarica je zanosila in čez devet mesecev rodila deklico, lepšo od ne vem katere nebeške vile. Še zdaj živi. Tako je lepa, da je, če jo enkrat vidiš, vse življenje ne pozabiš. Ko so tretji dan prišle sojenice, so ji prisodile, da se ne bo mogla omožiti, dokler se ne najde nekdo, ki bo prebil noč v njeni sobi in ostal živ in zdrav. Očitno je Bog otroka kaznoval zaradi greha njegovih staršev. A ne le to: sojenice so kazen razširile še na vse cesarstvo. Rekle so, naj se od dne, ko pride prvi snubec in mu ne uspe odnesti cele kože, vsa mesta in vse vasi porušijo, kakor si videl tudi sam, vsi ljudje pa strohnijo, da od njih ostanejo le kosti. S tem naj bi prestrašile mladeniče, da ne bi hodili snubit. Vidiš, tudi tisti čarovnik, ki je cesarici pomagal do otroka, je bil kaznovan, kajti on ponoči prihaja mučit in trpinčit uboge mladeniče, ki si upajo ostati v cesaričnini sobi. Veliko jih je že poskusilo in vsi so poginili.« Ko je Fet-Frumos to slišal, je vratarju rekel, da bi tudi sam rad videl cesarjevo hčer. »Beži od tod, sinko, nikar ne spravljaj svoje duše v pogubo. Prekrižaj se in odidi iz teh krajev, da ne izgubiš življenja. Škoda bi bilo tvoje mladosti.« »Pa naj bo!« si je rekel mladenič in pomislil na vse, kar je dotlej prestal. »Saj tako ali tako nimam za kaj živeti sam v tej puščavi.« In vztrajal je, naj ga odpelje v cesaričnino sobo. Ko je vratar videl, da ga nikakor ne more odvrniti, ga je odvedel k cesarjevi hčeri. Brž ko sta se zagledala, sta si bila všeč. Očitno sta bila ustvarjena drug za drugega. In kako bi tudi ne bila! Uboga cesarična bi si bila želela, da bi mladenič tisto noč ostal v njeni sobi; a smilila se ji je njegova mladost, saj bi bilo škoda, da pogine tako plemenit mladenič. Zato sta ga z vratarjem še enkrat poskusila pregovoriti, naj ne ostane. Toda vse je bilo zaman, kajti Fet-Frumos je bil eden tistih, ki jim, ko si kaj vtepejo v glavo, še sam hudič tega ne more izbiti iz nje. Ko se je torej zvečerilo, je šel s knjižico v roki in ostal na preži. Kaj je počel in česa ni počel, dovolj, da je dočakal beli dan. Naslednjega jutra so ga našli še vedno s knjigo v roki, bledega in rumenega kakor voščena pogača, kot da bi kdo ve koliko noči brez jedi in pijače opravljal kdo ve kako težka dela. Prebudila se je tudi cesarična in ko ga je zagledala živega pred seboj, mu je rekla: »Ti boš moj mož.« Tedaj so na lepem začeli oživljati ljudje po mestih in vaseh, služinčad po dvorih in vsa bitja, ki so bila živa tistega dne, ko je prišel prvi snubec. Začela so se premikati in vstajati kakor iz globokega spanca. Ljudje so se lotili svojih opravil, vojska je začela bobnati in trobiti ter prihajati na cesarski dvor, da bi se poklonila svojemu vladarju. Kjer sta dotlej vladali tišina in smrt, so zdaj ušesa ogluševali vzkliki in hrup množice ljudi in živali, ko je vsak hitel po svojih opravkih. Vratar je bil ves iz sebe od tega, kar je videl. Ni vedel, kam naj najprej obrne pogled in čemu naj se bolj čudi. Fet-Frumos in cesarična sta prišla ven in se pokazala ljudstvu. Množica je zavriskala od veselja, da je odmevalo do neba, in iz vsakih ust so prihajale besede: »Živela naš cesar in naša cesarica!« Ko se je Fet-Frumos poročil s cesarično, je sedel na cesarski prestol ter uredil vojsko, plemstvo in preprosto ljudstvo, kakor je sam menil, da je prav. Vsi so bili z njegovo ureditvijo zadovoljni. Tako sta nekaj časa srečno živela v zakonu, dokler se ni nekega dne spomnil očeta in matere ter postal žalosten, ker ni nič vedel o njuni usodi. Cesarica je opazila njegovo potrtost, in ker ga je srčno ljubila, ni hotela, da bi bil tudi za hip slabe volje. Začela ga je spraševati. Ko ji je povedal, ga je spodbudila, naj gre ponju, da bodo živeli vsi skupaj brez skrbi in v obilju. Prav to si je želel tudi Fet-Frumos. A vendar se ni mogel odločiti, da bi ženo pustil samo. Predobro je namreč vedel, kaj pomeni samota. Toda hrepenenje po starših je bilo vse hujše in nazadnje je sklenil, da pojde. Pred odhodom pa mu je cesarica, njegova žena, dala prstan, za katerega je dejala, da ga je podedovala od davnih prednikov, in mu povedala, da ima čudežno moč: če ga sname s prsta, pogleda vanj in si kaj zaželi, se lahko pred njim dvigne palača, ki ji ni para na svetu. Z njim je poslala tudi dvornega kočijaža, starega, zvestega in urnega služabnika, ki naj se niti za trenutek ne loči od svojega gospodarja. Tako preskrbljen in pripravljen na pot se je poslovil od cesarice, plemičev in vojakov ter odpotoval proti vasi, kjer so živeli njegovi starši. Pot ga je vodila skozi cesarstvo cesarja Seferja, skozi pasjo deželo in Bog ve, kod še. Tri leta, tri mesece in tri dni je potoval, preden je prispel v vas svojih staršev. Ko je potoval skozi cesarstvo cesarja Seferja, so mu prišli naproti dvorni dostojanstveniki in ga prijazno pospremili. In ko je šel skozi pasjo deželo, so psi kar tekmovali, kateri mu bo izkazal več časti in ga bolje pospremil. Ko je prispel v vas svojih staršev, je dal ustaviti kočijo pred njuno zemljanko. Oče in mati ga nista prepoznala. Ko je to videl, ju je prosil, naj ga vzameta pod streho. Starčka sta ga sprejela in ga prosila odpuščanja, ker mu ne moreta ponuditi več od tega, kar imata: svoje zemljanke. Pristal je in prenočil pri njiju. Ponoči je tiho odšel ven, pogledal prstan in si zaželel, da bi na kraju tiste zemljanke stala čudovita palača. Še dobro ni domislil svoje želje, že se je dvignila veličastna palača, okrašena z vsakršnimi lepotami, s sijajnimi vrtovi in bistrimi studenci, da bi jo človek gledal in se je ne bi mogel nagledati. Kaj šele v notranjosti! Tam se je šele imelo kaj videti. Sobe, klopi, postelje, vse sama dragocenost. Ko sta se starec in starka naslednjega jutra prebudila in se zagledala obdana s samim zlatom, sta se prestrašila. Mencala sta si oči, se ozirala na vse strani in nista mogla verjeti temu, kar sta videla. Zdelo se jima je, da sanjata. Tedaj je k njima prišel Fet-Frumos, ju odrešil začudenja in se jima razodel: povedal je, da je njun ugrabljeni sin in da je postal cesar. Ko sta starec in starka to slišala, sta od veselja skoraj umrla in spet oživela. Potem sta ga objela ter ga poljubljala zdaj na eno, zdaj na drugo lice, on pa jima je poljubljal roke. Po vasi se je nemudoma razširila govorica, da sta starec in starka obogatela, kakor da bi še Bog ne vedel kako, in ljudje so trumoma hiteli, da bi si čudež ogledali na lastne oči. Ko je govorica prišla na ušesa zemljiškemu gospodu, je tudi on prišel pogledat palačo in ob njej debelo zazijal. Ta človek je bil zavisten in hudoben po srcu. Za nobeno ceno ni hotel, da bi ga kdo prekašal, ne po bogastvu ne po veljavi. Prišel je torej, da bi se na lastne oči prepričal o tem čudežu; ko pa je zagledal Fet-Frumosa, si ga je zaželel za zeta, saj je imel tri hčere. Povabil ga je, naj se oglasi pri njem doma, da bi sklenila prijateljstvo. Fet-Frumos, ki je bil čistega srca in ni v sebi skrival nobene zlobe, je šel, ker se mu je to zdelo vljudno. Ko je prišel, je zemljiški gospod napeljal pogovor na ženitev in mu povedal, da bi mu z veseljem dal katerokoli od svojih hčera, ki bi si jo izbral. Fet-Frumos jim je odkrito povedal, da je že poročen in da se namerava kmalu vrniti k ženi. Ko so ga vprašali, pa jim je povedal tudi, s kakšno močjo je ustvaril tisto prelepo palačo. Zavistni zemljiški gospod je tedaj s hčerami skoval načrt, kako bi Fet-Frumosu ukradli prstan s prsta. Ni minilo veliko dni, ko so ga povabili k sebi na gostijo, češ da bi se skupaj poveselili in pozabavali, saj kdo ve, ali se bodo še kdaj videli. Fet-Frumos, ki se mu ni niti sanjalo, kaj so sklenili, je prišel. Ko so se najedli, napili in poveselili, kolikor jim je srce poželelo, ter hoteli vstati od mize, je hudobni gospodar naročil, naj jim nalijejo še po en kozarec za na pot. Zadnjega, kakor pravijo, konju na gobec. V kozarec, ki ga je dal Fet-Frumosu, je brez njegove vednosti primešal uspavalna zelišča. Komaj ga je ta izpil, že ga je vzel vrag. Pogreznil se je v omamo, podobno smrti. Glava mu je omahovala sem ter tja, kakor da bi imel zlomljen vrat. Previdno so ga dvignili, ga položili v posteljo in tam je ostal do naslednjega dne. Medtem ko je trdno spal, so mu s prsta sneli prstan in ga skrili. Ko se je Fet-Frumos naslednjega dne prebudil, ga je bilo sram tega, kar je storil. Očital si je in očital, kako je mogel storiti nekaj, česar ni še nikoli v življenju: piti, dokler ni izgubil pameti in vseh čutov. Mislil je namreč, da je pil kakor kak nepridiprav in se zato tako opijanil. Brž ko se je zbudil, je odšel domov, ne da bi opazil, da na prstu nima več prstana. Ko pa je prišel domov, palače nikjer! Izginila je, kakor da je nikoli ne bi bilo, in na njenem mestu je spet stala zemljanka njegovih staršev. Še dolgo se je kesal svoje nespameti, toda zdaj je bilo prepozno; kakor pravijo, primi slepca in mu iztakni oči. Sklenil je torej, da se vrne v svoje cesarstvo in se nikoli več ne sreča s tako hudobnimi ljudmi. Tudi staršema je rekel, naj gresta z njim, da bosta živela kakor v raju. A bila sta zadovoljna, če lahko ostaneta v svojem skromnem domovanju, kjer sta se rodila, sinu pa sta zaželela lepo življenje brez vražjih nadlog. Ubogi Fet-Frumos, žalosten, ker je izgubil prstan, in žalosten, ker starši nočejo z njim, je sedel z glavo, naslonjeno na roko, ter premišljeval, kaj naj stori, da bi se vse srečno izteklo. Tedaj je nenadoma stopil predenj kočijaž, ki mu ga je dala cesarica. »Kaj ti je, gospodar, da si tako žalosten in te nič ne more potolažiti? Mar si dobil slabe novice iz cesarstva?« »Ne, dragi moj, nobenih slabih novic nisem dobil iz cesarstva. Toda glej, to in to se mi je pripetilo.« In povedal mu je vse od prve do zadnje niti. »No, no, gospodar, nikar se ne žalosti toliko zaradi take malenkosti.« »Kaj govoriš, človek? Praviš, da je malenkost, če sem izgubil prstan, tako redko dragocenost? In ali se ti zdi malenkost ločiti se od staršev brez upanja, da jih bom še kdaj videl?« »Ne, gospodar, toda prav se razumeva. Če starši tvojega cesarskega veličanstva nočejo priti živet k tebi, jim lahko tudi tukaj omogočiš lepo življenje, če jim pustiš lepo vsoto denarja, ki ga imaš, hvala Bogu, dovolj. Kar pa zadeva prstan, je naša gospa cesarica poskrbela tudi za to. Ob odhodu mi je dala tale prstan s strogim naročilom, naj ti ga izročim šele takrat, ko bom videl, da te žalost premaguje. In prav zdaj se mi zdi pravi trenutek. Izvoli!« Nemudoma je iz nedrja potegnil prstan, enak tistemu, ki ga je imel Fet-Frumos, in mu ga izročil. Dodal je še, da ima ta prstan takšno moč: če ga pogledaš in si zaželiš, se pred teboj takoj prikažeta dva črnca, ki izpolnita vsak tvoj ukaz. Prav tedaj se je mimo peljal tisti zemljiški gospod, ki je bil kriv vsega, v kočiji s štirimi konji, po svojih opravkih. Ko je Fet-Frumos dobil prstan v roke, ga je pogledal in si zaželel, naj prideta črnca. Pri priči sta pred njim stala dva moža, črna kakor dno kotla, urna in gibčna kakor leoparda. »Kaj ukazuješ, gospodar?« sta vprašala. »Zgrabita mi tistega gospoda, ki se pelje mimo v kočiji, in ga ne izpustita, dokler ne izroči prstana, ki mi ga je zahrbtno snel s prsta.« Spoznal je namreč, da tista pijanost ni bila čisto naravna; a ker ni mogel ničesar ukreniti, je dotlej molčal. Joj, kako sta se črnca pognala, kakor zmaja in besna leva, da ju še s pračo ne bi dohitel! V hipu sta bila tam: eden je zgrabil konje za vajeti in jih ustavil, kakor bi jih prikoval, drugi pa je zavistnega zemljiškega gospoda zgrabil za prsi in ga, še preden bi si človek pomel oči, vrgel na tla.
Začeli so ga zvijati in neusmiljeno obdelovati, da se je človeku kar zasmilil. Ko so Arabci zahtevali prstan, je vse zanikal kakor kak nepridiprav. Hudič mu je sedel na srce in mu nikakor ni pustil, da bi prstan pokazal. Pa mislite, da so se Arabci kar tako vdali? Še na misel naj vam ne pride! Znova so ga vzeli v precep. Iz rok v roke je letel kakor žoga. Tako so ga premetavali in mučili, da si že mislil, da bo izdihnil med njihovimi rokami, on pa še vedno ni hotel ničesar priznati. Ko so Arabci videli, kako trmasto vztraja in noče izročiti prstana, so ga položili na tla. Eden ga je držal, drugi pa je izza pasu potegnil nož, ga položil na mizo in se delal, kakor da ga namerava živega odreti. Tedaj je spoznal, da ne gre za šalo in da mu življenje visi le še na nitki. Da bi si rešil kožo, je priznal, da ima prstan, ga vzel na plan in izročil Arabcem. Njegova človeka, kočijaž in hlapec, bi bila rada priskočila gospodarju na pomoč in ga rešila iz arabskih rok. A kdo se jim je sploh mogel približati? Vsakemu so prisolili eno samo klofuto, pa se je prekopicnil, da je komaj spet vstal. Făt-Frumos je gledal in od zadovoljstva kar cvetel, ko je videl, kako pošteno obdelujejo tistega ničvrednega pobiralca desetin, kakor si je tudi zaslužil. Prstan si je nataknil na prst poleg drugega in sklenil, da se vrne v svoje cesarstvo. Staršema je dal kakšne tri mošnje zlatnikov, in ker nista hotela z njim, se je pripravil na pot, sedel v kočijo in odrinil. A kakšno je bilo šele slovo! Še les in kamen bi se zjokala nad žalostjo starčka in starke. Saj sta slutila, da se ne bodo nikoli več videli. Morda v nebesih, tu na zemlji pa prav gotovo ne. In šel je Făt-Frumos, šel po dolgi, daljni poti; kar odslej se godi, še lepša pravljica pripovedi. Šel je, dokler ni prišel na lepo jaso, ob robu katere je tekel potoček. Tu si je izbral kraj za počitek. Ko je dobil nazaj še drugi prstan, si ne bi mogel želeti lepšega kraja, saj je bila jasa tako čudovita, da se je človek le stežka ločil od nje. Tisti podlež, gospodar posestva, pa si je na vsak način hotel prilastiti Făt-Frumosov prstan in nič drugega mu ni šlo po glavi. Odpravil se je za njim in premišljeval, kako bi ga z zvijačami, pretkanostjo in hinavščino ukanil ter ga spravil ob vse. Ko je videl, da namerava Făt-Frumos počivati, se je tudi sam ustavil nekoliko proč, za trnovim grmovjem, in čakal, da zaspi. Făt-Frumos na takšne podlosti še pomislil ni. Po travi je razgrnil dragocene preproge, ki jih je imel s seboj, sedel nanje, pojedel in legel. Njegov zvesti kočijaž je še lep čas stražil, ko pa je videl, da se niti voda več ne zgane, in ker je bil tudi sam utrujen od poti, je položil glavo na tla in spanec ga je premagal. Ko je podlež videl, da oba trdno spita, se je prikradel iz goščave in se tiho, tiho, kakor mačka, ki preži na miši, približal Făt-Frumosu, mu snel prstana s prsta in jo ucvrl. Ko se je Făt-Frumos zbudil in opazil, da prstanov ni, je pomislil, da ju je morda vzel kočijaž in ju varno spravil, da ju med spanjem ne bi izgubil, zato ga je povprašal po njiju. Kočijaž je odvrnil, da bog ne daj, on ju že ni vzel. Zdaj je Făt-Frumos razumel, da mu ju je izmaknil tat, in silna žalost ga je obšla. Ves potrt je ukazal vpreči konje v kočijo in odrinil. Ni vedel, kdo bi mu ju mogel vzeti, in nikogar ni imel, ki bi ga lahko terjal zanju. Tako se je peljal naprej, se jezil in grizel od žalosti ter tuhtal, kaj naj odgovori cesarici, ko ga bo vprašala po prstanih. Nikakor mu ni šlo v glavo, da bi ga kdo imel za nesposobnega nerodneža in zaspanca. Prav ko ga je obžalovanje še huje stisnilo kakor dotlej, so se peljali skozi velik, gost gozd. Nenadoma je zaslišal vražje godce, ki so tako vlekli po goslih, da bi človek mislil, da požirajo ogenj, in vse bliže so prihajali. Ni minilo dolgo, ko so godci prišli mimo njegove kočije in mu med igranjem voščili dober dan. Făt-Frumos se jim je zahvalil in jih vprašal: »Od kod pa prihajate, dobri ljudje, in kam ste namenjeni?« Godci so odgovorili: »Igrat gremo na svatbo tvoje cesarice.« »Kako, na svatbo moje cesarice?« je vprašal Făt-Frumos in srce mu je od strahu poskočilo. »Takole je, vidiš. Neki sosednji cesar je opazil, da je minilo že toliko časa, odkar si odšel, tebe pa še zmeraj ni nazaj. Zato je z vojsko napadel tvoje cesarstvo, da bi cesarico prisilil v poroko s svojim sinom. Cesarica se je odločno upirala. Dvakrat sta se vojski spopadli in obakrat je zmagal tisti cesar. Nazadnje tudi cesarica ni več upala, da se boš vrnil. Iz usmiljenja, da ne bi še naprej propadala mesta in vasi in toliko vojakov, je privolila v cesarjevo zahtevo. Jutri bo svatba.« »Kako je to mogoče?« »Mogoče je, pa še kako. Toda ker se vračaš in bi rad prišel pred svatbo, naj kočija pride za tabo, ti pa pojdi z nami.« Făt-Frumos ni čakal, da bi mu morali reči še enkrat. Brž je stopil iz kočije in se odpravil z godci. Eden izmed njih si ga je oprtal na hrbet, se odgnal naravnost pod nebo in zletel kakor vihar. Rad bi bil švignil kakor misel, a se je bal, da Făt-Frumosu od strahu ne bi počil žolč. Na lepem je Făt-Frumos zavpil: »Počakaj, da poberem kučmo! Z glave mi je padla!« »Kaj vendar govoriš? Pusti nesrečno kučmo pri miru! Zdaj je že tako daleč za nama, da bi moral šest mesecev pešačiti, preden bi prišel do kraja, kamor je padla.« Še nekaj časa sta letela, potem pa sta se spustila pred stopnišče palače njegovega cesarstva. Brž ko je prišel, so mu naproti prihiteli cesarica, vsi bojarji in vsa vojska. Ko so se pozdravili in mu izrekli dobrodošlico, so mu povedali, kako jih je sosednji cesar napadel, kako je njegova vojska že dvakrat premagala vojsko njegovega cesarstva in kako se pripravljajo na tretji spopad. Nato mu je cesarica povedala, da je ona poslala godce in si izmislila vso zvijačo, da bi ga čim prej pripeljala domov, ter da ve, kako je izgubil prstana in kaj vse je prestal. Ko sta se še pogovarjala, so prednju že stopili sli ter cesarici izročili tista prstana, cesarju pa kučmo, ki mu je padla z glave. Povedala mu je, da sta dva izmed godcev, ki jih je srečal v gozdu, dobila vsak svojo nalogo: eden naj pripelje njega, drugi pa prinese prstana. Cesar se je silno razveselil, vendar ga je hudo jezilo, da si je sosednji cesar drznil z vojsko napasti njegovo cesarico. Ko so ljudje slišali, da se je Făt-Frumos vrnil, so kar trumoma prihajali, da bi se vpisali med vojake. Vzdignilo se je torej vse, malo in veliko, in zbrala se je vojska, ki je je bilo kakor listja in trave. Făt-Frumos jih je razvrstil in jih naučil, kako naj se bojujejo. Ljudje so ga ubogali in ga neizmerno ljubili. Kaj pa bojarji? Tudi ti niso hoteli zaostajati. Saj je bil pravičen, usmiljen in pogumen. S tako veliko in mogočno vojsko se je odpravil na vojno in strl cesarstvo predrznega soseda. V boju je ujel tudi sovražnega cesarja skupaj z njegovim sinom ter ju zvezana pripeljal pred cesarico. Potem je svoje ozemlje razširil še na tisto cesarstvo, uredil vse, da bi bili njegovi podložniki srečni, in se prepustil življenju. Dolga človeška leta sta živela, ne da bi ju kdo nadlegoval. Jaz pa sem zajahal sedlo in tako dalje.
Izvirnik
009 Voinicul cel cu cartea în mână născut
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
fost o data ca nici odata, etc. A. fost o data o baba si unit unchiasti. Ei pana la vremea de b6tranete nu avura nici unit copil. Ce nu facurd ? Ce nu dresera ? Si ca sa aiha si el macaril o miarta de conici catu. Ba mersera pe la descantatorese, ba pe la mesteri vrajitori, ba- pe la cititori de stele, si ca sä remae baba grea, nici gandil n'avea. Ajunsi la vreme de betranete incepura a se Ingrijura. Ce ne facemii nol, babo, 4ise intr'o di unchiasulil, de vomit ajunge niscal-va chile de neputinla on de nevoe. Tu sell ca amti facutil totil ce mi-a statil prin putinfa, si ca sa ne dea Dumnecleti si noua unit' copilasti, care sa fie toiag,ulti betranefelor nostre, nu s'a indurattl. De 1 Unchiasti, tine e de vial? Tu scil ca amil umblatil si crucisti, si cur meclisii Fe la mesterese, pe la vraci, am facutil ce m'ati invetali unil si altii, si ca sa avernii si not o mangaere pentru pardalnicele de betranete, ca grele mai sunt 1 a fostil peste pote. Ia, sa apucam not doff in cloud parri, sa ne du cemil uncle ne-o lumina Dumne;leil, caci toll de giaba starnil not la unit loch amandoul, dou6 nevoi. SA ne despartimil, unchia.sti, data tu asa gasesci de cuviinta. Dud bine, tine sa inchida ocbii in cesulil cell de pe urma ? CA bine clici tu, Babo ; staff dard ; is sa el tu basmaoa mea care unit avut-o in cliva de cununie, si eu stergarul cell vargeteli1 ce mi-al adusil de zestre. In tote ;Hide sa ne uitam pal, tote d7
la densele; si cand vomit vedea pe ele cite trei picaturi de singe, sa ne intercemit acasa. Acesta sa fie semnulii ca men.tea s'a apropiat de unulti din not Asa sa facemti, unchiasti. Cum clisera si facura. Se gatird de drumit, is1 luara fie-care desagula d'a umeri, in care baba puse pe fundil basmaoa barbatului ei, era uuchiasulti stergarul eel vergatel at neveste-sei, si apucara unulit spre rasarite era altulfi spre apusil. Noa dile si nod nopti, se dusera, se dusera, si era se dusera, intrebara si pe bunti si pe reit, pe mare si pe micit , ce aril face el ca sa peota avea unit copil. Cea ce le spusera sa faca ei, resptinsera ci au tot facutil, dara in desertti. Ei cdutati sa le spue cine-va alt -ceva ce nu sciati el, dara nu-si gasira °multi. A decea di sculandu-se uuchiasulu, esi afard sa se spele, ca sa pornesca la drumit mal departe Cand lua stergarul sa se sterga pe ochi, ce sa vada ? Trel picaturi de singe pe densul. Elu isi disc : Trebue sa me intorcil acasa, cad Dumnedeti scie ce va fi ARit baba mea. Intinse unchiasulfi la drumit. Nu mai cauta nici de mancare, nici de odihnd, si se intorse acasa, cum plecase. Ce ti s'a intamplattl, babo dise &A, cum isi vedu jumatatea. Ce sa mi se intemple unchiasti ? Eaca eit imi cautamil de tale, si intrebamil in drepta si in stanga, ru-andu-me de toll sa me Inv* ce-va ca se putem avea unit copilii. Dara intrebdrile si rugaciunile mele le fa'ceamti in secil, cad imi receamil gura de surda. Si tot mergend inainte am ajuns intr'o padure mare, mare, fara semanil si m'am ratacitti prin bungetuld acelei paduri, de nu mai sciamti pe unde sa esti la omenl. Cand, odata vedil inaintea mea unit mose, fleosti de be_ uitat de merle si de Dumnedel Ed i i spuiit dupa ce umblu si cum m'am ratacitii. Mosul, incarcatu de dile cum era, se pune josii,sta de vorba cu mine si cu unit graiii, blajinu, imi aratil drumulti pe unde sa esti, acasa, si imi dice sa me intorcil; cad ravna rostra a ascultat'o Dumnedeti.
$i asta a fostil semnulti de pe ctergarulu mat ? Se vede ca asta. Atunci Yi el se hotarird ca sa nu se mai desparta, si sa remde iLdnance amarulii impreund. Nu trecu multu dupa asta, §i baba spuse unchiaplui ca se simte IngrecatA. Aoleo ! Unde era Dumnedeti sA vadd bucuria unchiapilui cand audi d'o asemenea veste bung ! Umbla de colo pAnd cold, de bucurie, si nu mai scia pe ce sA pue mana si ce sa facd. $i asa trecura chide ima dupa alta pind la nod Wig, cand baba, cu ajutorulii maicii Domnului, ndscu unit dolofanil de copilii, de drdv,ulelti, si cu o carte in maul A treia sera cand venird ursitorele, se intampld ca unchinulti sd fie deteptil. Pe densulil, vedi, mai prindea somnulti de bucurie, si de trei eiile nu-I mai dase ochii in gene, tote umblandit pe langa baba ca s'o ingrijesofi si s'o caute la bold. D'aia §i cand ventra ursitorele, elti nu dormea, ci sta starcitit inteunti coltt, ca cand aril ft fostil Matracuca, sora dOmnei. Gaud incepura ursitorele sa ursesca, elit se fAcu numai urechi, si audi tote. Cea mai mare din ursitOre, dise : eAcestil copilii are sa fie unit Fetit-frumosil, §i are sa ajunga bogatti.D Cea mijlocie dise : 1113e acestil copilil, cand va fi elil de doi-spre-dece ani, are rApescd duhurile rele.» Cea mica dise «Dad va scapa de duhurile rele, acestil copal are sä ajunga imperatil,D Atita ii trebui unchiaplui sa audd, ca sa -1 dea un cutitit ascutitil prin inima. Elil, vecli, nu se impaca cu ceea ce disese ursitorea d'a doa. 0 grije mare ilt coprinse, si de pe acum chiar, incepu a planui cum sa Ned s6-0 scape copilasulii de unit asemenea reit. sail nu-lii .i saga :
Ping una, alta, copilulti crescea, asculta pe paring si cartea cu care se nascuse din main! n'o lasa. Cetea, cetea mered pe densa si inveta, de se mira tots lumea de silinta si invetatura densului. Cand se fdcu ca de nod an!, scia sate in lung. si in sore- Eld insusi ajunsese sa fie o carte, si tog megiasil venead la densulti intrehaft despre pasurile lord. Unchiasuld se bucura nu se bucura de fiiuld set', dar baba scid ca nu mai putea de bucurie, veclendu-ld si frumosii, si cu atata procopsela Inteensuld. Uuchiasuld, ved.i, era cu euiuld la inima ; scia eld ce scia dara la nimeni nu spunea. Bdiatulti de ce crescea, d'aia se facea mai frumosil si ma! invdtatd. Totti satuld ild cinstea si ild asculta ca pe tine scie tine; era unchiasuld, de ce trecea timpuld, d'aia se Intrista. Cand era aprope de a iplini baiatuld do!-spre-dece an!, nu mai putu unchiasulti sa lie, trebui sa resale. Elu gasi de cuviinta sä spue si alorti sel, ceea ce era sa se intample fiului lord. i ast-feld intr'o sera cand stall cu tofil la foci'_ si povestead si vercli si uscate, ca sä le treed timpuld, unchiasuld se apuca de spuse tad ce audise de la ursitOre. P'aci, p'aci era sä mOra baba, mama bdiatului, de intri, stare, cand aucli unele ca acele; sarira 'Lisa unchia.suld si fluid sed, o sdropira cu apd, qi d'abia, d'abia o mai inviorard. lard bdiatuld se puse pe ganduri. i mai planui elu, ce planui, pinti ce, dupa cite -va spune tatalui seu ceea-ce isvodise elti sa fata. Tata-seti carele asculta la gura lui ca la o carte, se duse numai de prin satil si dete gura la tog megiasii cif in sera cutare, si cutare adeca cand era sa implinesca fiti-sed spre-clece am, el sa se adune toti cu totuld la biserica, ca sa faca rugaciune pentru fluid s6d, spre a-lii scapa de duhurile cele rele. Vorbi si cu mos popa ; .si tog cu totuld se fagAduira ca va implini cererea nnchiasului. Si asa si facura. In sera aceea, clad era bdiatuld unchiasului sa inplinesca doi-spre-4ece an!, toli omenii din satd, barbati, femei si coimpreund cu mos popa, se adunard 13 biserica pentru mil eatti cloy! pil, dile,
rugaciune. Si viindil mophl cu baba si cu fiulii loru, tote cu cartea in mans, meginii ii bAgara la mijlocil, si rugAeiunile incepura. Se rugara, ce se rugara, cand, de o data se pomenira ca se umple biserica de o ceta grOsa. Atunci cAdura cu totii in genuche scosera nisce rugaciuni ferbing, de aril fi muiatu inima nu sell carul dubil reu. Cep, se risipi si ei r5masera Wert'. A doua sera, cand eraii la rugaciune, tofu pe acea vreme, unde se pomenira ca se umple biserica de sorecl, de Mini, si de bufnite, §i incepura a thitai, de colo pins colo prin biserica, a se sui pe omeni si a-I ciupi de pe unde apuca. Tort se speriarA, pinA §i chiar mogt popa. Atunci baiatulil cu cartea in mans, caclu in genucbi, si incepu a se ruga cu focil. X'a facura si unchiaul si MO§Lla popa, si toff megiasii care se aflail in biserica. Siorecii si Lite acelea perird. A treia sera dacA se adtmara, qi se pusera la ruga, se nugara, se rugard, pins ce catre miedulu noptii °data incepu a se cutremura biserica si se aucjird nisce pocnete si tunete, bubuituri si duduituri_ ingrozitOre, ca de tunetil. Cadurasi de astil data in genuchi, se rugard si de asta data cu iota credinta in dumnecleii. rug, ce sa vedeti D-vOstra tocrnai in toiulil rugaciunei, unde se cobori unil calugaril din turnulii bisericii, apuca pe baiatulil unchiacului de subtiori, flu rapesce din mijloculii lora §i se inalta cu densulii in sus. N'a- }award omenil sa bage de sema, si perird din ochii for ca o nalucA. Ba ca o fi ramasil prin turnu, ba ca o fi pe dupa biseric5, ha ea o fi pe col°, ba pe dincolo. s'a dus cu ealugaruhl rApise, si dusil a fostil. Tote remasera ca cacluti din ceril de spaim5, dar unchia- .Nlil §i baba, mai cu asupra. Dupe ce se mai astimparara din spaimA, si dupa ce biserica se linicti, omenii eird si se duse fie-care intr'ale sale. Ffulil unchiaplui, de si rapitu de calug,arii, dara cartea din mans n'o lasa. Citea mereil si in gnra mare ; iara cand fu de ajunse pe la mijloculit cartii, calugarulil nu-lit mai si unchiasului, Bahianele. Atli Eli ce-la
putea tine. Vru sa-i smucesca cartea din mina ; dara baiatui o tinea vertosii. Luptendu-se cu baiatulti prin vasduhu ca sa-1 is cartea, calugarulti ilu scapa, si final unchiasului cadu intr'o prapastie adanca. Dumne;leii scie cat a ramasti elu acolo, pins' s'a desmetieau din ametela ce-1 veni caclendii. Cand se pomeni, ele era tori cu cartea in !Dana. Multumi Domnului ca l'a scosil din mana duhurilolii rele si ca este viii ; dara altii necaza acumti I nu scia unde se afla. Se sc6la elu d'acolo, si o pornesce la drumil Si aide, si aide 'Ana ce d'abia esi din prapastie. Apoi o lua intr'acolo unde mila Domnului l'o duce. Si apucandil spre sore scapata, se duse, se duse, Ii de vara pan& 'n sera, fait sa dea de vr'un sate si fard sa vacla puiti de omit; si mai mergendii ce mai merse, dete de unit copaciit si mase acolo. Nemancat si neboutil nu putea sa dOrma Si luptandu-se cu femea, cu setea si cu nesomnulit, se socotea unde s'aril duce, Ca sa ask la lume. A doua cli o apnea 6rasi spre sore scapata, dupa cum planuia elu, pana ce dete reste nisce gramecji de capetani si ose de Omen!. Si apucandu-lit nisce racori reel de fried, incepu a citi pe carticica lui, si inlatura Ore cumit groza ce sta gata coprincla. t i lua deci inima in dint! si porni inainte ; de ce mergea mai nainte, d'aceia grameclile de ose de omit se inmulteal Eli' se Wu ca nu le baga de semi, si totit innainte mergea, pins ce ajunse la unit °rash mare, din care numai daramaturi ramasese. Prea putine ziduri mai erait in piciere. Si mai merse ce mai merse, si dete de nisce palaturi forte frurnose. Acolo dacti ajunse, batu in pOrta. Eta cugeta sa cent ceva de mancare, ca nu mancase nu scia de cite chile, si sa-16 lase sa mae acolo, ca era vreme de cand nu se odihnise ca lumea. Dart nu-i respunse nimeni. Ma! batu o data. Dard ca sa respuncla tine -va, ba. In sfarsit0 bate si a treia art ; dart nitelit mai taricelti De asta data se aucli un glas pitigaiatti din launtru intreba : tine este ? a-lit sa -id
Elu respunse ca este omit ca tots omenii, si cere sa-1> 1 gasduiasca. Daca II deschise portita, ce credeti ca mi-ti vedu ? 0 umbra de omit, unit betranii cu barba pans la genucbi, slabii ci pipirnicitti si cocqattl, de parca manca numai vinerea. Elu se cruci cand vedu pe Fet-frumosii, §i-T spuse ca n'a vedutii omit de cand era copilandru. Acestil betrarul era portarulii -curtil lasatit acolo sa pazesca palatulil pina s'o gasi cine-va care se desfaca facutulti locului aceluia. Daca intra Fet-frumosiiinnauntru, befranuld II puse o masa curata, si pe masa nisce pine alba ca zapada si nisce leguma lima de mancare, insa gatita gra multe mqtqugiri. Baiatul, inibuca lupesce, caci nici elu nu mai scia de cand nu mancase. Dupa ce manca, si se satura, se puse la vorba cu Bine, tatutule, ca ce sa fie asta de n'amii intalnitu eft, tale de atatea dile de cand viu, nici unit sufietehl de omit p'aici pe la voi, faro numai gramedi, gramedl de Ose de 6meni, risipite colea si colea ? S'apoi §i aid la palaturile acestea, numai pe tine to gasescil cu sufletulii in ose, incolo par'ca ar0 fi in imperatia mortii ? El, tatiprule, povestea imparetiei acesteea este mare. Eu spune o catinica din ea. Sit vedi dumneta nepotelu acesta imperatie a fostil §i ea °data mare si puter- -nica. Imparatulu si imperatesa locului n'aveail copii. Ei, in locci sa se roge lui Dumnedeu ca sa le dea unit mostenitora, sä apucara all umble cu farmece. Umblara el', ce umblara, si Bete peste unii fermecatora Acesta ntr sciit ce facu, nu scitl ce drese, ca numai eta ca imperatesa remane grea, §i dupa noa luni nascu ua fag mai frumesa de catil nu sciii care dins din cerii. Ea traesce §i acumil. Este atatti de frumosa, in catft s'o vedi sa n'o uiti in Vita viata ta. La ire zile candii venira ursitorele, o ursira ca ea sa nu se pole marita pina ce nu se va gasi cine-va eare sa petreca o nopte in camara el, si sa scape teferil. Pasa-mi-te si unchiasulfi. mosului, mesterit. si Ii-oid
Dumneden pedepsea pe copilu, pentru pecatuln parintilor_ Nu numai gnu, dark ursitorele intinse pedepsa acesia si asupra imperatiei. Ele clise ca din diva cand va veni celit dintaiu petitorn si nu va isbuti sa scape, tote orasele si tote satele sa se darime precum vedutil i tu, si toti ornenii sä putreclesca, sa le ramae numai Osele. Acosta ca sa ingroclesca pe juni, ca sa nu vie in petitil. Vedi D-ta, si termecatorulii acela care a facutii pe imp6ratesa sa nasca, fu pedepsitil, cad lui este care vine nOptea de muncnsce si chinuesce pe bietif tineri, carii se incumetii a remanea In camara domnitei. Multi tineri s'ail incumesil pina acumii a face cercare, si toti ail peritii. Audindti unele ca acestea Fetil-frumosii, clise portarului, ca aru dori sa vada si eln pe fata de imperatii. Fugi d'acolo, tatisorule, nu -ti mai bags sufletuln in pecatti. Fag truce si to departe7a de locurile acestea, ca sa nu-ti perdi viata. Pecatii de tineretile tale. Fie ! isi dise baiatubl, gandindu-se la cele ce patise ping acumii, tutu n'am eu la ce mai trai singurii prin pustietatile acestea, si stgrui ca duck in camara domnitei. Portarulii daca vedu ca nu este chip sa-Iii opresca de a merge, ilu duse la fata imperatului. El, cum se vedura se placura. Se vede ca ei erail &cup unulii pentru altulu. Si de unde sa nu fie asa I Biata fata imperatulni aru fi doritu sa remae In noptea a ceea baiatulii in camara el ; dark ii era mils de tineretile lui, emu de sa se prapadesca o asa bunatate de june. Si impreuna cu portarulil mai cercard Inca °data fad a nu remanea. Dark fu peste 'Ate ; cAci F6til-frumosik era de aceia cari, candu Isi pune fu &add sa faca ce-va, nici draculii nu i-o scOte din capii. Si a.sa, cum veni sera, elu se duse cu carticica lui in mans, si statu in priveghere. Ce ram elii, ce nu facu, ca veclu AIWA' Pei. A doa di flu gasira totu cu cartea in mang, si serbedii, si galbenii ca turta de cell, de pare ca muncise Umbra sä-lii le-al sa-lit
cine scie la ce lucruri grele, si tine scie eke nopti, nen3ancatti si nebeutit Se destepta si fata de unde dormea ea, si cum flu veclu 1n came si in ose, ii ciise : to sa sotulit meti. Atunci odata, ca din seninti, incepura a invia omen' de prin orase 0 de prin sate, slugile de prin curie, si tote cate erati cu sufletti in clioa cand veni celti intaiii petitoril, incepu sä misce si sa se scale ca dintr'unti &amnia adancti. Oamenii Incepura in -lucrulti lorf, ostirea a da in timpinesi in surle, si a veni la curtea imOratesca sa se inchine cu slujba. De unde pinti aci era Were, morte ; acumii to 4surcjeati strigatele si sgomotulti ce facea multimea de omeni si de erg*, mergendii fie-care la lucruhl sett Portarulti se buimacise la cele ce vedea. Nu scia incotro intorca privirea si la ce sa se cite mai F6tti-frumostisi cu domnita esira si se aratara la fume. Multimea striga de bucurie de se auclea in ceril strigatulf si din fie-care gura esea vorbele : Sa ne traiasca imperatulti si Imperatesa nostra! Fetti-frumosii, data se cununa cu fata, se asecia in scaunulti imperatieT, tocmi °stile, boerimea si prostimea cum scia elf in legea lui. Top r6masera multumiti de tocmelele lui. Si petrecura ce petrecura cu fericire in casatoria lorti ; &and intr'una din clile isi aduse aminte de tatalti si de muma-sa, si se intrista, ca nu scia nimicti de capetaiulti Impdratesa baga de sema intristarea lui, si ca unulti ceera dragii forte, nu voia, sa-lii vada nici o clips de ochir macarii fara chef. Prinse a-lf intreba. Era data ii spuse, ea ilf indemna sä se dui ski aduca si sa traiasca cu top la unti locti ca in sinultt ma-sii. Fetti-frumosti asta si voia. Si totusi nu se indura lase sotia singura. Scia elf, bietti, ce va sa ()Ica singuratatea. incingendu-ld dorulti de paring, hotari sa se duca. Inainte insa de a pleca, imparatesa, sotia lui, i1 dete unii flu lora*, sett yell, parintii, Dart Intetindu-lit si hattia. 5i-51 lore_ sail
inelil, ce diced ca ilu are de la moll, de la stramosl, si ii spuse ca are puterea, and ilu scote din degetil, se uita la densulti si doresce, sa se faca unit' palatil cum semanti pe lume sa nu aiba. YT dete si pe visitiulu curtil, omit vechiu, credinciosti si iute la slujba, care sa nu se deslipesca de stallnici catit al da in amnaril. Asa capuitti si pregatitil de drumil, plea catre satuld unde traiati parintii lul, dupa ce -si lua dioa buns de la Imperatesa, de la boeri si de la °stag. Drumulti ii era sa treca pe la imperatia lul Seferil imperatil, pe la .tara clinelort1 si Dumnecleti mai scie pe unde. Trel ani si trei luni si trel eiile tinu caletoria pint( sa ajunga la satuld parintilord lui. Si trecend pe la imperatia let Seferd imperatil, l'a intampinatil dregatoril curtil si l'a petrecutti cu dragoste. Si trecendt1 pe la tara dineloru, acestea se Intreceail care de care sa-T arate mai mutt& cinste si sa-14 petreca. Daca ajunse la satubl parintiloril so!, trase butca dinaintea bordeiului. Tata-sou si ma-sa cunoscura. Eld data vaciu asa, ceru sa z-lil g,asduiasca. Betranii primira, cerura ertaciune ca nu pottisa-idea mai multti de catii ceea ce au, adica bordeiulil lore. Eld se invoi si mase acolo. Peste nopte se ese afara binisorti, si uitandu-se la multi, 11 areta ca doresce sa se fad unti palate intricosatil in loculd bordeiuaceluia. N'apuca sa ispravesca bine de ganditil, si mi se ridica nisce palaturi mar*, impodobite cu de tote frumusetile, cu gradinI falnice, cu isvore limped!, de sa te totil fi uitatil la &Eisele si sa nu te saturi. Dart( inca-mi-te pe din n auntru? Aci e aci. Camarile, lavitile, asternuturile, numal scumpeturi. Cand se desteptara a doa di unchiasulti si cu baba si se vadura muiatT numal in aura, se speriara. Se frecail la ochi si se uItat in tote partile, si nu le veneail a crede ochiloru Joni. Li se pareau visecld. Atunci infra Fetu-frumosu la densii, IT scOse din uTmirea in nuld sou, si-sT scO15, luT, neT culita, ca nu-lit
care caclusera si si se descoperi, spuindu-le ca elf este fluid lorti celf rapitf, cl ca a ajuns imperatil. Cand aucjira de unele ca acestea, unchiasuld si baba, murirA si inviara de bucurie. Apol ilu luarA si flu pupara si pe o parte si pe alta : era elf le sArutA Indata se facu svonii in sate ca unchiasulf si baba se procopsira fara scirea lul DumnOef, si alerga lumea dupa lume ca sä va4 cu ochii lore minunea. Ajungendii si la urechile stapanului mosiei acestil svonii, se duse si elf de vec,lu palaturile si remase cu ochii sgaiti. Acestf omit era pismatarefii si Menu inima. Nu voia, ve;11, nici In ruptuld capului, sä-lf lutreca altii, nici in bogatie, nici in procopselA. Se duse deci acolo sa se incredinteze prin sine Insu,,i de acesta minune, si daca veclu pe Fetti-frumosii, aru fi poftitil dunanelului gineresca, find ca avea trei fete. Pofti pe Fetil-frurnosii, en sa vie si elf pe la densulti p'acasa, ca sa lege prietenie. Fetil-frumosti, cu inima curate, si fara nici o vinovatie tntr'ensulf, se duse, de 1 de datorie. Acolo data ilf veclura, stapanulf mosiei aduse vorba de casAtorie si-i spuse ca aru fi bum"' bucurosil sa-1 dea pe on -care va voi elf sa is din fetele lui. Fetil-frumosti le spuse curate a elf este insuratii, si ca are de gandil sa se IntOrca la nevasta peste pupal. Ba Inca le spune si cu ce putere facuse palaturile ales frumosele, daca Ilf intrebara. Pismataretulii de stapanii ale mosiei planui atunci cu fetele sales cum sa faca sa lure inelulti din degetulti lei Fetafrumosii. Pentru acesta, nu trecu multe Bile, si poftira pe Fetii-frumosil la mass la densil ca sä se chefuiasca si sa petreca impreuna, cad, cliceati el, mai avea-vorti sa se mai vacla au ba ? Fetd-frumosii, fara sa-I plesnesca prin cap ce planuisera ei, se duse. Dupa ce se chef uira mancandii si bendf calif le cernra inima, cand furs sa se stole de la masa, zacasulf de proprietarii ceru sa le mai dea cate unit paharti sa bea, la botu mainile. In EA-la tide
calului, cum se slice. In paharul ce dete lui Fl tti-frumosu amesteca, idea sä scie elu, nisce burueni adormitOre. Cum Mu, 11u si fora aghiuta. Cac lu lute° amortela soya Cu m6rtea. Capultk ii bananaia intr'o parte si intr'alta, de parca isi rupsese jungetura. ILA luar, deci, binisora,U pusera inteunti patu, si acolo remase pans a doua cli. Pe and dormea elu dusti, ii scOsera inelubu din degetti si ilu ascunsera. A. doua di daca se descepta Fetti-frumosii, ii fu rusine de ceea ce Meuse. Elti se caia si se caia cum de sa faa elu fapte de care nu mai Meuse in vista lui, sa-si bea adea si simprile. EL socotea, vedi, ca a bautu ca unil nemernieU, si d'aia sal imbetase asa. Cum se desteptt, se si duse acasa, fart sa bage de soma, a ft lipsesce inelulti din degetu. Acasa daca ajunse, is palatulil de unde nu e. Perise ca si and n'aril fi mai fostii, iar in locul lui gasi era.si boadeiulil parintilorti lui. Se mai cai elu o -Lona de neghiobia ce Meuse, dar acuma : prinde or- 1)1110, scote-i ochii, povestea Aluia. Se hotari dart sa se intorea la imperatia lui, sa nu se mai intalnesca cu nisce asemenea omen rei la sufletti. Elu clise si parintilorti lui sa merga cu donsulu, sa traiasca ca in rain. Dart ei se multumira ale ramanea esele in educenulii in care se nascusera, si poftira fiulul lorit o viata Una si fart de suparari diavolesci. Bietulu Fetti-frumosu, tristu ca-si perduse inelulu, tristii ca parmtil sei nu voescii a merge sa traiasca cu donsulu, sta cu capulu rezematti pe mans si se gandea, cum sa fact ca tote sa-I iasa in de bine. Cand, de °data se infafiseza inainte-i visitiulu ce-I dase imperatesa. Ce ai, stapane, de esti asa tristu, gra sa te mangai? Au dory primit'al niscai-va sciri rele de la imperatie ? Ba sciri rele de la imperatie n'amh priimitu, dragulii meii. Dart, eca, oca, eca, ce mi s'a spuse totti din firil pina'nata. la last, stapane, nu te mai mahni asa pentru atata lucru de nimicu. intamplatii. 51-1
Ce staff tu- de vorbesci, oule ? Apol de nimica lucru. el tu, ca amil perduta inelula ; u(a scula rare, §i de pufina lucru socotesci tu ca este a me desparti de perinli fara sa mai nadajduesca a-i vedea? Ba nu, stapane; darn is sa ne intelegemil la cuvinte. Parintil imperatiel tale, dace nu vora sa vie sa trarasca pelanga D-ta, poll se-I fad sa traiasce bine si aci, lasandu-le o aumulita bunicica de bani, de care 4 multumita Domnulul, destui. CAM pentru inela, apol imperetesa damna nostra, a avuta de grije si pentru acesta. La plecare, ea mi-a data acesta inela. cu porunca strapica' ca sa ti-la daa numaL atunci sand void vede ca mAhniaa umbla sa to birue. Si tocmai acum mi se pare cal e timpula. Poftim 1 Si indata scolanda din sina mill inela, ca §i ceIA-late defrumosii, i -lu dete ; mai adaogenda a dice ca inelula acesta are darula, ca, uitAndu-te la elf', i dorinda, indata se va infatip inaintea dumitale doT arapi, can vorri face on -ce le vet porun ci. Tocmai atunci trecea p'acolo i stepanula moiei, celii cu. pricina, intr'o drug cu patre telegarl, mergenda in treba lul Fetii-frumosil, cum lue inelula in mend, se ulta la elii, §i pofti se iase cel doT arapi. Indate se pomeni cu cel doi arapi ne gri ca fundula ceunuluI, ca stall dinnaintea lul, ageri §i sprinteni ca nisce pardo§i. Ce poruncesci, stapene, disera el. Sa-mi luari pe chir Ala care trece in camp', §i se nu-la debit' pina nu va scote inelula ce rhi-a trasa din deg-eta, mi- §elesce. Vedi ca elii pricepuse ca betia aia d'atuncea nu fusese lucru curata ; dart n'avuse ce-§I face capulul, d'aia §i tacuse din gull. Uunde mi se repedira, neiculene, el arapi, ca nisce *mei §i ca nisce lei paralel, de nu-I puteal ajunge cu pra§tia. Tntr'o clips fart acolo qi, unula apuca tail de derlogi §i mi ti4 opri ca pe ei, §i altulii apuca pe pismatarefula de stapana ale mo0eI de peptii, si catii to -ai §terge la ochi, fu i data joss;.
vi unde mi incepure a-lii resuci a-lii buchisi infundatil. de-11 era mai mare mila de densulti. Dace ii cerure Arapii inelulu, elii tegaduia ca un nemernicO. Se pusese diavolulti celare pe inima lui, §i nu-lii lasa laid de cum se scote inelulu la ivele. Dare ce credeti ce Arapii lesare numai ass cu una, doue ? Nici se ye ganditi. luare din nod la tarbaceld. Umbla prin mAinile de la unulu la altulil ca o minge. Bit mai faluire, ilu mai trudire, de credeai ca se perde prin mainele loru, si ca se spue nici cat Dace veclura Arapii acs, ca se incainase si nu vrea se dea ineltat, tlu pusera josu, unulii ilu tinea §i altulu scOse unit de la brad, ilu dete pe masatii, si se Wee ca vrea sejupoe de viii. Veclu ela ca nu e glumA, ce-i sta viata numai inteunii firu de ate, si ca sa scape de mode, spuse ce la eld este ineluld, sco3e de-lii dete Arapilorti. Ard fi voitu omenii lui, visitiulu si argatulii se sara scape stepanulii din mana Arapilorii. Dar tine se putea apropia de denii ? Numai cate unit brand le da aceOia, §i se duceaii peste capil, de se sculail Fetii-frumosil privea si crescea carnea pe elu de multumire, tend vedea ca frece ridichea becisnicului de zecagi, dupe cum i se cuvenea. Fetil-frumosil Ile beg5. In degetil lange §i se hotari a se intOrce inapol la imperatia sa. Dete parintiloru lui vr'o trei pungi de galbeni, hind -ce nu voira a merge cu densulii, se-geti de drumii, se urea in butca vi porni. Dare tend se despartird? Plangea §i lemnele §i pietrele de jalea unchiasulni si a babel. Ve4i ca pricepura ei ca n'are sa se mai vacla. POte ca in card, dar aci pe pamentil de lee Si se duse, §i se duse Fetil-frumosd tale lunge depertate, care de aci inainte se gatesce, basmu mai frumosil grAesce, se duse pine ajunse la o poiane frumosa, de marginea careea curgea ung riuletu. Aci isi aura elu locii de popasii. /111 lord, culitti lit schiloc11. di TWA st-et Priimindu-el inelulit cell -laltd
Fia cA-16 si gAsise, caci era o frumusete de nu te induri sA te departezi de dOnsa. Lichiaoa de stapanit al mosiei, nici una nici alta, voia cu dinadinsulii sa alba pentru densulii inelulA lui Fet-frumosii si mg multe nu. Se lug dupa densulu, si cugeta, ca mai cu marghiolii, mai cu mai cu prefecatorii, sa iusele pe Fetii-frumosii si sa-1 dea puiti de giolu la Daca veclu pe Fetd-frumosu ca vreasa ppoosesca, se opri si elu mai catii colea, dupa unix' maracinisfi, si astepta pins sg. adoring. Fetil-frumosil, nici ca se gandea la nisce ast-fel de miselii, elu intinse pe pajiste nisce scOrte scumpe ce le avea, se asecla pe densele, manca si se culca. Visitiulii Iul cell statu de pads o buns bucata de timpfi, si data veclu ca nici apele nu se mai misca, si fiindii .si ajunsil de ostenela drumului, puse .si elu capuld josh furs somnulii. Cand vequ ca amandoui dorinfi dusi, ela esi din crangii si pis, pis, ca o mita and paudesce la soreci, se apropie incetisorfi de Fetii-frumosil, 11 trage inelele din deget si p'aci fi-e drumulii. Era flaca se scula Fetii-frumosii, si v6clu ca-i lipsescii inelele crecju ca vditiulu i le -o fi luatii, ca sa le pue bine, de Mina ca sa nu le percla dormindii, intreha. Visitiulu respunse ca Domne feresee 1 nu i le-a luatii elf. Acumil intelese ca vre-und furl i le-a stersd si se intrista, nevoe mare. Asa superatil porunci de inhama caii in butca si porni. Flu nu scia ca tine sa 'i le fi luatu, si n'avea pe tine apnea de ele. Si mergendtf elii asa si ciudindu-se, si framentandu-se de mahnire, se gandea ca ce sa raspun(JA elu imparatesei, cand l'o Intreba de inele. Nu -i venea lui, vedi, °data cu Casa-lii erecla nescine ca este neharnicii, motobi si adormitii. Toemai pe candii parerea de reit ilu ajunsese si mai si, de catii pins aci, eraii trecendii printr'o padure mare si desa D'odata aucli nisce balauri de lautari tragendii din viori, de gandeai ca mananca focu, si din ce in ce se apropriaii. Nu trecu multu si eta ca lautaril trecura pe langa butca lui §61da, credinciosh binicoru, pelt, Meth. gi-lit Feth-
frumosil, totil cantand, deters buni diva. Fat-frumosti le multumi si prinse a-1 intreba : Dart* de unde veniri, bre, amen buni, si unde ye duceti? Lautarii respunsera: Ne ducemil sa cantamti la nunta imparatesel tale. Cum sa cantati la nunta imparatesei mele? intreba Fetii-frumosil, caruia ii sari inima de frica. Apoi, sa vedi dumneata. Unti Imparat din vecinatate -vedendil ca este atata diastima de vremelde cand.al vi nu to -a1 mai intorsti, s'a sculatil cu oste asupra Imperatiei tale, ca sa silesca pe imperatesa a lua de sotil pe fiulti Imperatesa s'a impotrivitu forte, si de dot on sail lovit °stile si de doe on acelu Imperatil a fostii biruitorti. In cele -din urma nici imperatesa nu mai tragea nadejde c'o sa te intorci. Si de milt ca sa nu se mai prapadest orasele si satele, si atata sumedenie de oste, s'a 1nduplecatil a lua cere- Tea imparatului, si maine le este nunta. Cum se pOte una ca asta ? Eck se pdte si se prea pOte. Dart fiind-ca te intorci, si Baca voesci sa ajungi Inaintea nuntii, butca sa vie pe alma, si to aideti cu noi. Fetil-frumosil n'astepta sa-1 mai dica Inca °data. Se dete binisoril josil din butca, si porni cu lautarii la drumil. Unulti din lautari ilu lua in carca, si cand isi facu vint, se arunca dreptti in slava cerului, si mergea ca virtejubl. Ar fi voitu -eta sa merga ca gandultl, dart ii fu terra sa nu plesuesca fierea in Fetil-frumosti. 0 data incepu Fat-frumos, sa strige: Staff, me, sa-mi iau caciula, ca mi-a cadutil din cap. Ce staff dumneata de vorbesci ? Las'u Incolo la nevoile caciula, ca ea acum o fi tale de sese luni de departe, sa mergi cu piciorulii pint acolo, uncle a cadutil ea. Si mai merse ce mai merse si se cohorira la scars palatului imperatiei sale. Aci data ajunse, imperatesa, si toti boerii, si tat Ostea, f.sira intru intiinpinarea lui. Dupa ce-si dart bunti .bunti venittl, II poveraird cum imperatulil vecinil s'a sculatii s 1 u. last -ti gasitd si
cu resboid asupra lord, culn ostea lui a spartil Ostea imperatiei lui de doue off, si cum se gatescil pentru a treia lovire. Apoi Imperatesa 11 spuse ca ea a fAcutil acele metesuguri cu lAutarif, ca aduca mai curindil, ca scie cum a perdutii inelele si ce a palitil. Pe cand vorbiad Inca, ecd and curierii ca se infatieza Inaintea lord §i dA imperatesei inelele cu pricina §i imperatului cAciula ce-I cdcluse din capd. Ea li spuse ca dol din acei lautari ce a vedutti &it in padure, a avutii porunca unulti sa -111 aducd pe densulti, §i altuld inelele. Impdratuld se veseli o tong; dard era suparatti foarte cum de sä Indrdsnesed vecinuld lord imperattii sa se stole cu resboid asupra Imperdtesei sale. Si auclindd glotele de venirea lui Fet-frumosil, veniad dreie sa se scrie la este. Se sculara deci, cu micd, cu mare, ;3i facu este ca frunda si ca i arba. Fetd-frumosii le tocmi Si le invetd cum sa mesa la resboiii. ascultad glotele, iubiati, nevoe mare. D'apoi boerii? Nu se lasad nici ei mai pre josti. Vecii ca si eld era drepttl, IndurAtord, §i vitezii. Pornindd la resboid cu o sila ap de mare si de grozavd, sparse imperdlia vecinuhti for cutezdtorii. Prinse in resboid Si pe aceld imperatd vrajmnii, impreuna cu fiulti seu, §i ii aduse Ward dinaintea Imperatesei. ApoI intinclendd coprinsuld sell §i asupra acelei imperdlii §i mai puindd Ia tale tote cum sa ajungd suptK4I sal sa fie fericill, se puse pe trail, si traira vacit de omd nesuparati de nimeni. Era eft incalecaid p'o pa etc.
Nadaljuj z branjem
