Prevod

Nekoč je bilo, kakor še nikoli ni bilo, in tako naprej. Živel je cesar, ki je imel dvanajst sinov. Kadar je sedel k mizi, so ga otroci obdajali kakor sklenjen venec. Vselej je bil dobre volje, saj je videl, da mu gre vse kot po maslu. Sosednji cesar mu je zavidal njegovo spokojno življenje. Bil je namreč tudi dobrega srca: ljudstva ni z ničimer nadlegoval, ne vdove ne sirote ni zatiral. Toda nihče ni vedel, kakšen črv je tudi njemu glodal srce. Ob tolikih sinovih si je želel, gospodje moji, da bi imel vsaj še eno hčer. In po tem in onem mu je Bog naposled izpolnil tudi to srčno željo: njegova žena, cesarica, je zanosila in čez devet mesecev rodila deklico, tako lepo, tako lepo, da ji na svetu ni bilo enake. Zdaj je cesar pričakoval, da bo do kraja srečen, pa kje neki! Tudi pri njem se je kakor pri vseh na tem grešnem svetu potrdila resnica pesmi: Kdor na svet se rodi, nikdar ne doživi, da bi srečo užil brez skrbi in gorja. V cesarstvu mu je začelo iti vse narobe. Z eno besedo: nazadovati je začel. Zdaj mu je ta cesar grozil, da ga napade z vojsko, če ne stori tega in tega, zdaj je drugi cesar zahteval ono; zdaj so se njegovi podložniki hoteli upreti, zdaj je živina z njegovih posestev prestopila mejo drugega cesarstva in so jo tam zaplenili, zdaj je mednjo udarila kuga. Nadloge so se vrstile druga za drugo, dokler ni ubogi cesar ostal malone brez vsega. Sirota se je z vsemi dvanajstimi sinovi trudil skleniti mir, med ljudmi vzpostaviti slogo in odgnati nesreče, ki so jih pestile, a zaman: izgube so se kar množile. Nazadnje je poklical zvezdogleda, da bi mu povedal, zakaj mu gre vse narobe in zakaj nikakor ne more naprej. Modrijan je prišel, pogledal v zvezde in cesarju naročil, naj tri noči zapored opazuje, kako spijo njegovi otroci. Ko so minili trije dnevi, je znova prišel. Cesar mu je povedal, da nekateri spijo z rokami nad glavo, drugi na boku, tretji z rokami na prsih, četrti na hrbtu z rokami ob telesu, hči pa spi na trebuhu, vsa zvita v klobčič ali z rokami med koleni. »Ta je nesreča tvojega cesarstva,« je odgovoril modrijan. »Če je ne odpraviš od hiše, ne bo od tebe in tvojih otrok ostalo niti prahu.« Tudi cesar sam je že opažal, da se modrijanove besede nekako uresničujejo: odkar je dobil hčer, mu je šlo samo še navzdol. Toda ni vedel, kaj naj stori, kako naj pred pogubo reši svojih dvanajst otrok. Saj je bila, ubogi cesar, tudi ona njegov otrok. Nobenega ni hotel pogubiti, razumete. Nazadnje se je uklonil nasvetu modrijanov. Ti so govorili, da je bolje izgubiti enega in rešiti dvanajst, kakor pa da vsi končajo v bedi in v posmeh vsemu svetu. Cesar je omahoval in tudi cesarica je omahovala pred takim dejanjem, toda ker so ju z vseh strani stiskale nesreče, sta popustila prigovarjanju svojih najbližjih in se naposled odločila, da žrtvujeta enega namesto vseh trinajstih. Cesar se je torej pomenil s svojim zaupnikom, kako naj to izpeljeta. Ta naj bi rekel, da gre na lov, in vzel s seboj še deklico, češ, naj gre tudi ona s fanti, toliko bolj, ker je sama kar naprej govorila, kako rada bi videla ljudi na lovu. Potem pa naj jo pusti v gozdu, ne da bi ona kaj zaslutila. Cesarju se je od žalosti trgalo srce, ker je pošiljal hčer v pogubo, cesarica pa je bila žalostna do dna duše, ko ji je v košaro zlagala hrano, pod katero je položila čisto perilo in nekaj svojega nakita. Ko je bil voz pripravljen, so nanj položili košaro s hrano in vrč vode, nato pa sta sedla še deklica in cesarjev zaupnik. Odpravila sta se in prispela v velik gozd. Doma so za njima cesar, cesarica in dekličini bratje tako bridko jokali, da bi človek najraje pobegnil na konec sveta. V gozdu sta pustila voz ob strani pri stezi, vzela košaro in vrč ter se podala med drevje za divjadjo. Ko sta prišla na jaso, je deklica začela nabirati cvetlice, da bi si spletla šopek, cesarjev zaupnik pa je blodil za ptiči. Počasi se je oddaljil, prišel do voza, sedel nanj in že ga ni bilo več. Ko se je cesarjeva hči ozrla naokrog, zaupnika ni bilo nikjer. Klicala je, vpila in kričala, a nihče ji ni odgovoril. Kaj naj bi storila? Ko je videla, da se večeri, je splezala na drevo in pogledala zdaj na eno, zdaj na drugo stran, ali ne bi kje zagledala kakšne koče. Ničesar ni bilo. Obrnila se je še drugam in tedaj daleč v daljavi zagledala lučko, ki je migljala kakor drobna zvezda. Splezala je dol ter se s košaro v eni in vrčem vode v drugi roki odpravila naravnost proti luči, vlečoč svoje breme za seboj. Ko je prišla tja, je našla kočo, v kateri je v lončeni črepinji gorela oljenka. Potrkala je in vrata so se odprla. V koči je živela stara beračica. Deklica jo je prosila, naj da zavetje tudi njej. Ubožica jo je sprejela, a ji povedala, da ji nima česa ponuditi za pod zob, saj so vse njeno premoženje kokoš, psiček in mačka. Deklica je vzela hrano iz košare in jo delila s starko. Naslednji dan, ko sta vstali, je starka začela tožiti, da ji je ponoči poginila kokoš. Objokovala jo je in govorila, da bo zdaj umrla od lakote, saj se je preživljala z jajčkom, ki ji ga je kokoš znesla vsak dan. Uboga cesarjeva hči ji je dala kos svojega nakita, da bi si kupila drugo kokoš in se tako preživljala. Starka je darilo sprejela, malo godrnjaje, malo rada, malo nerada, in utihnila. Drugo noč ji je poginil psiček. Tedaj je rekla: »Deklica moja, poberi svoje tri preslice in pojdi iz moje hiše, kajti odkar si prišla, se nesreče kar vrstijo. Tega psička ne bi dala za nič na svetu, saj mi je čuval kočo in sem ga imela že toliko let.« »Nikar se ne jezi, mamica,« ji je rekla deklica. »Dala ti bom toliko, da si boš lahko kupila drugega, pa še ostalo ti bo.« Segla je po nakitu in ji dala še en dragocen kos. Tretji dan sta našli mrtvo še mačko. »Pojdi iz moje hiše, dekle,« je rekla starka, »in nikar več ne prihajaj nazaj. Vidim, da si iz dobre družine, vidim, da imaš dragocenosti, a takšnega bogastva ne potrebujem. Raje živim v svoji revščini, pa v miru. Odkar si prišla, me nesreče kar zasipajo. Pojdi, ljuba moja, in vzemi s seboj vse, kar si prinesla v mojo hišo, dobro in slabo.« Deklici ni preostalo drugega, kakor da zapusti starkino kočo. Pred odhodom pa je slekla svoja lepa oblačila in starko prosila za nekaj njenih cunj. Da bi se je le znebila, je starka pobrskala za blazinami, pod posteljo in po drogu, kamor je obešala obleko, ter našla nekaj cap, da jih je navlekla nase, samo da bi že šla od hiše. Oblačila, ki jih je deklica pustila, pa je odnesla ven in jih spravila v shrambo ob koči. Tako je deklica v beraški opravi odšla iz starkine hiše ter začela tavati po gostem gozdu, v upanju, da najde kakšno stezo, ki jo bo pripeljala med ljudi. Hodila je in hodila, dokler ni prišla do ovčarske staje. Tam ni našla nikogar, kajti njeni gospodarji so bili trije tovariši, ki so vsi trije hodili past ovce. Cesarjeva hči je pometla kočo, postavila vsako stvar na svoje mesto, zakurila ogenj in na kavelj obesila kotliček za koruzno kašo. Medtem ko se je ta kuhala, je postorila še to in ono ter pomila posodo, tudi vedra in lesene posode, v katere so pastirji zbirali mleko. Potem se je skrila. Ko so se pastirji vrnili in vse to zagledali, so se začudili. Ozrli so se sem in tja, a nikogar niso videli. Tedaj so rekli: »Kdor nam je storil to dobroto, naj nam bo brat, če je fant, in sestra, če je dekle.« Takrat se jim je cesarjeva hči pokazala. Prosila jih je, naj jo vzamejo pod streho, saj je nesrečnica, ki nima kam iti, niti kamor bi položila glavo. Pastirji so jo sprejeli in ji povedali, kaj bo morala delati. Zvečer, ko so se vrnili, so spet našli vse pripravljeno: hrano skuhano, posode za sir čiste in vse pri staji lepo urejeno. Toda eden od tovarišev je potožil, da ne ve, kaj je z ovcami, ker že od jutra hirajo. Očitno jih je napadla bolezen, vrtoglavica ali kdo ve kaj. Drugi dan je drugi potožil, da so ovce dobile koze in da ne ve, koliko jih bo sploh ostalo živih. Tretji dan se je tretji vrnil le s peščico ovac. Povedal je, da je hotel čez brv, po kateri je s čredo hodil vsak dan, pa je ovna tokrat kdo ve kaj pičilo, da je skočil v reko. Za njim je skočila ena ovca, za njo druga, dokler se niso pognale skoraj vse. Ubogi pastir jih je skušal ustaviti, pa ustavi vraga, če ga moreš! Ko ovce zgrabi strah, je ves trud zaman. Komaj je rešil nekaj sto ovac in se z njimi vrnil domov. Ubogi pastirji so se zamislili: kako je mogoče, da jih je v teh treh dneh, odkar je dekle prišlo k njihovi staji, zadela tolikšna izguba? Uvideli so, da jim mora njihova pobratena sestra prinašati nesrečo in da jih je doletela kakor nadloga. Zato so se domenili, da jo odslovijo, in ji rekli: »Sestra, kakor si prišla, tako zdaj pojdi od nas, kamor te bo vodilo božje usmiljenje. Ne moremo te več obdržati. S teboj je v našo kočo prišla revščina. Izgube, ki smo jo utrpeli v teh treh dneh, odkar si pri nas, ne bomo nadomestili niti v desetih letih.« Deklica ni imela kaj reči. Tudi sama je videla, da je tako. Vstala je torej, pobrala svoje stvari, prosila odpuščanja za zlo, ki jim ga je povzročila proti svoji volji, in se odpravila čez polje, kar tako, kamor jo bodo nesle oči. Hodila je s srcem, polnim bridkosti, in solze so ji tekle v potokih, ko je daleč v daljavi zagledala palačo. Pospešila je korak in se napotila tja, da je noč ne bi ujela na poti. Tam je živela bogata Arabka. Deklica je prosila palačne služabnike, naj jo sprejmejo. Arabka, ki jo je od zgoraj opazila, ko je stopila skozi vrata, je ukazala, naj jo pripeljejo prednjo. Brž ko jo je zagledala, je spoznala, kdo je, dala jo je lepo okopati in obleči v čista oblačila ter jo obdržala pri sebi. Nekega dne ji je naročila, naj ji preišče lase, kajti pravijo, da se Arabcem, naj bodo še tako čisti, v laseh vseeno najdejo drobne živalce, ker imajo tako silno goste, skodrane in sprijete lase. Ko je cesarjeva hči na Arabkini glavi zagledala nekaj, česar še svoj živi dan ni videla, se ji je tako zagnusilo, da je morala pljuniti. Pogledala je na desno, pogledala na levo, a povsod je videla same dragocene stvari, na katere ji je bilo škoda pljuniti. Stopiti malo vstran ni mogla, ker ji je Arabka z glavo v naročju zaspala. Pa je pljunila naravnost v njen obraz. Arabka je bila kakor sam vrag: začutila je in se pri priči dvignila. Usmiljeno je pogledala deklico in rekla: »Ko ne bi vedela, kdo si, bi že videla, kaj bi ti naredila. Tako pa ti odpustim. Pripravi se, nekam bova šli.« Ukazala je vpreči konje. Ko sta se uredili, je voz že čakal pred stopnicami. Spustili sta se dol in sedli vanj. Arabka je kočijažu povedala, kam naj pelje, med potjo pa je deklico poučila, kaj naj stori tam, kamor sta namenjeni. Komaj je nehala govoriti, že sta prispeli na dvorišče palače s tisoči in tisoči sob. Brž ko sta stopili z voza, je Arabka odšla v sobo, v kateri sta bila dva človeka: mlad, debel mož je zleknjen ležal na zlati postelji in se igral z dvema svilenima klobčičema, drugi, starec, pa je tekal sem ter tja in ni imel trenutka miru. Od dela je bil že ves sključen, oblečen v cape, suh in zgrbljen, da bi ga prej imel za kakšno prikazen kakor za človeka. Mladenič je bil, vidite, dekličina sreča, starec pa Arabkina sreča. Ko je deklica zagledala mladeniča, ki se je igral s svilenima klobčičema, je, kakor jo je poučila Arabka, planila k njemu, mu klobčiča iztrgala iz rok in jo ucvrla! Stekla je ven, skočila na voz, kočijaž je pognal konje in ustavili so se šele doma. Tisti mladenič, okoren in neroden, kakršen je bil, se je komaj dvignil, komaj prišel ven in stekel za njo, pa se je že moral obrisati pod nosom, saj je ni mogel več dohiteti. Voz se je nato vrnil še po Arabko in tudi njo odpeljal domov. Prav takrat se je cesar tiste dežele sklenil oženiti, saj je bil še samec. Zaročenka je zahtevala, naj ji da sešiti obleko iz neke silno dragocene svile. Cesar je napravil vse, kar je bilo treba, našel takšno svilo in jo dal krojaču. Toda glej nevšečnost: blaga ni bilo dovolj, manjkal je še košček. Cesar ga je dal iskati, a enake svile ni bilo več najti v vsem cesarstvu. Kako bo zdaj z nevestino obleko? Če ne bo narejena čisto po njeni volji, je zaročenka ne bo hotela; če ne najdejo manjkajočega koščka, bo obleka ostala nedokončana. Saj vendar ne more poroka odpasti zaradi take malenkosti! Cesar je poslal ljudi poizvedovat še drugam in izvedel je, da ima neka Arabka kos svile, popolnoma enake tisti, ki jo išče, in natanko toliko, kolikor je potrebuje. Ta košček svilenega blaga je bil namreč skrit v klobčičih, ki ju je cesarjeva hči vzela svoji sreči. Cesar je poslal ljudi, da bi ga kupili. Arabka jim je povedala, da bo blago dala tistemu, ki ji zanj odšteje toliko zlatnikov, kolikor bo svila tehtala na tehtnici. Na eno skodelo so položili košček svile in ročica tehtnice se je takoj spustila. Na drugo skodelo so nasuli zlatnike, pa je ostala zgoraj. Dodali so jih še in še, pa tehtnica ni hotela navzdol. Cesarjevi ljudje so položili nanjo ves denar, kar so ga imeli pri sebi, a skodela je še zmeraj ostala zgoraj. Vrnili so se in to povedali cesarju. Ta se ni mogel načuditi takemu dogodku. Poslal je več vreč zlatnikov, a odposlanci so se vrnili in povedali, da se tista vražja tehtnica niti za las noče spustiti. Tedaj je cesar vzel s seboj še nekaj vreč zlatnikov in odšel, da bi čudo videl na lastne oči, saj mu ni mogel verjeti. Ko je prišel k Arabki in vstopil v hišo, je zagledal cesarjevo hčer, tisto, ki jo je njen oče cesar odgnal, ker naj bi prinašala nesrečo, in takoj mu je segla v srce. Saj ni bila grda; bila je ljubka in privlačna, imela je tisto nekaj, kakor pravijo, pa tudi omikana je bila, kaj bi govoril, saj je bila vendar cesarjeva hči. Le sreča ji dotlej ni bila naklonjena. Cesar si je ogledal tehtnico. Skodela, na kateri je ležal denar, je še vedno tičala visoko v zraku! Položil je nanjo vrečo zlatnikov, ki jo je prinesel, pa naj bi se spustila? Kje neki! Dodal je še eno, pa še eno, tehtnica pa, kakor da se je nič ne tiče. Naložil je vse vreče, toda videti je bilo, kakor da je skodela prilepljena na svoje mesto. Tedaj mu je nekaj šinilo v glavo: nekolikanj nejevoljen je še sam stopil na denar. V hipu se je ročica s skodelo zlatnikov spustila in se ustavila natančno v isti višini kakor tista s svilenim koščkom. Tehtnica je bila v ravnovesju. »Torej je ta košček svile mogoče odtehtati samo z menoj,« je rekel cesar, ki je kot cesar vendarle doumel pomen te tehtnice. »Nekako tako, cesar,« je odgovorila Arabka. »Če je tako, bi prav rad razdrl zaroko s tisto muhasto deklico, s katero sem domenjen, ko bi le vedel, da bi me lastnica te svile hotela.« »Kako pa mislite, da vas ne bi hotela,« je spet odgovorila Arabka, »ko pa vendar sami vidite, da vas hoče že košček njene svile, tako majhen, kot je.« Tako so se domenili in kmalu zatem je bila poroka, polna veselja in ljubezni. Kaj šele dekličin oče, mati in bratje, ko so izvedeli za vse to — si morete misliti, kako so se razveselili? Vsi so se znova zbrali in obhajali takšno cesarsko svatbo, da je glas o njej segel daleč naokrog. In jaz sem zajahal sedlo, in tako naprej.