O besedilu
Kača
- Vir
- Pentameron
- Avtor
- Giambattista Basile
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Neapolitan
- Čas branja
- 15 min branja
- Obseg
- 12 strani
- Naslov izvirnika
- Jornata II V LO SERPE
O izvirniku
Pentameron
Baročna, divja starejša plast evropske pravljice, polna obratov in pretiravanj. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Pentameron v jeziku Neapolitan.
Besedilo
Kača
_Kralj iz Starza-longe omoži hčer s kačo; ko odkrije, da je kača v resnici lep mladenič, mu sežge kožo. Mladenič skuša pobegniti skozi zastekljeno okno, toda ko ga razbije, si hudo poškoduje glavo. Ker zanj ni zdravila, kraljeva hči zapusti očetov dom. Od lisice izve, kako bi lahko ozdravila svojega ljubega, nato jo z zvijačo ubije in z njeno mastjo ter mastjo raznih ptic namaže ranjenega mladeniča, ki je knežji sin in postane njen mož._ _Ubogo mačko so vsi neizmerno pomilovali, ko so videli, kako slabo je bila poplačana. Našel pa se je tudi kdo, ki je dejal, da se lahko potolaži z dobičkom, ki ji je vendarle ostal, in s tem, da ni edina; dandanes je namreč nehvaležnost postala domača nadloga kakor francoska bolezen in kila. Tudi drugi so se trudili in trudili, zapravili svoje imetje in si uničili življenje, ko so služili tej nehvaležni svojati; in ko so mislili, da imajo v rokah zlate kletke, jih je čakal le še grob v ubožnici. Medtem so opazili, da se Popa pripravlja spregovoriti, in so utihnili, ona pa je začela._ Kdor preveč radovedno poizveduje po tujih zadevah, si vedno sam zaseka sekiro v nogo. To lahko potrdi kralj iz Starza-longe, ki je s svojim vtikanjem pretrgal nit hčerine sreče in pogubil nesrečnega zeta: ta je prišel, da bi si razbijal glavo z dvorjenjem, nazadnje pa je ostal z razbito glavo.
Pripovedujejo torej, da je nekoč živela kmetica, ki si je otroka želela bolj kakor pravdar ugodne sodbe, bolnik sveže vode in krčmar prihoda poštne kočije. A naj je njen mož še tako vztrajno oral dan za dnem, nikoli ni uzrla sadov, po katerih je hrepenela. Nekega dne je šel revež v hribe nabirat dračje; ko je doma razvezal butaro, je med vejami našel lepo kačico. Ko jo je Sapatella, kakor je bilo kmetici ime, zagledala, je globoko zavzdihnila in rekla: »Glej, še kače imajo mladiče, jaz pa sem se rodila na ta svet za nesrečo, zanikrnemu možu, ki je sicer vrtnar, pa še cepiti ne zna!« Na te besede je kača odgovorila: »Če ne moreta imeti otrok, vzemi mene; dobro izbiro boš naredila in rad te bom imel bolj kakor lastno mater.« Sapatella je ob govoreči kači skoraj izdihnila od strahu;
ko pa se je opogumila, ji je rekla: »Že zaradi tvoje prijaznosti, če ne zaradi česa drugega, te z veseljem sprejmem, kakor da bi se rodil iz mojega telesa.« Tako mu je za zibelko odkazala nišo v hiši in ga z največjo ljubeznijo na svetu hranila s tistim, kar je imela. Rasel je iz dneva v dan in ko je že nekoliko odrasel, je kmetu Cola-Matteu, ki ga je imel za očeta, rekel: »Očka, rad bi se oženil.« »Z veseljem,« je odgovoril Cola-Matteo. »Našli ti bomo drugo kačo, tebi podobno, in sklenili to kupčijo.« »Kaj vendar govoriš?« je odvrnila kačica. »Kar v isti koš bi nas metal z gadi in goži! Lepo se vidi, da si tepec, ki vsako zel zveže v isto butaro. Jaz hočem kraljevo hčer. Zato se pri priči odpravi h kralju, prosi ga za njeno roko in mu povej, da jo želi kača.« Cola-Matteo, ki je bil preprost človek in se na take muhe ni dosti spoznal, je šel naravnost h kralju in mu prenesel sporočilo: »Sla se ne kaznuje, sicer bi dobil toliko udarcev, kolikor je peska. Vedite torej, da si neka kača želi vašo hčer za ženo. Kot vrtnar sem prišel vprašat, ali bi bilo mogoče kačo cepiti na golobico.« Kralj je že po njegovem nosu spoznal, da ima pred seboj bedaka, in da bi se ga otresel, je rekel: »Pojdi in povej tej kači: če mi vse sadeže v tem parku spremeni v zlato, ji dam svojo hčer.« Nato se je glasno zasmejal in ga odslovil.
Ko je Cola-Matteo kači sporočil odgovor, mu je ta rekla: »Jutri zjutraj pojdi, poberi vse sadne koščice, ki jih najdeš po mestu, in jih posej po parku; videl boš bisere, nanizane na ločje.« Cola-Matteo, ki je bil vajen ubogati in ni znal ne ugovarjati ne oporekati, si je takoj, ko je sonce z zlatimi metlami pometlo smeti senc s polj, napojenih z roso, nataknil košaro na roko. Hodil je od trga do trga in pobiral vse koščice breskev, marelic, drobnih sliv in višenj, pa tudi vsa druga semena in peške, ki jih je našel na ulicah. Odnesel jih je v park in jih posejal, kakor mu je naročila kača. Pri priči so vzklile in pognale debla, listje, cvetje in sadove iz samega bleščečega zlata. Ko je kralj to videl, je otrpnil od osuplosti in kar kipel od veselja. Toda ko je kača poslala Cola-Mattea, naj kralja spomni na obljubo, je ta rekel: »Le počasi! Če hoče mojo hčer, zahtevam še nekaj: vse zidove in tla v parku naj spremeni v drage kamne.« Ko je kmet to povedal kači, mu je odgovorila: »Jutri zjutraj pojdi in poberi vse črepinje, ki jih najdeš na tleh, ter jih raztresi po poteh in zidovih parka. Pa ujemimo tega šepavca!« Ko je bila noč, ker je skrivala tatove, izgnana in je začela z neba pobirati culo somraka, je Cola-Matteo stisnil koš pod pazduho in se odpravil nabirat črepinje vrčev, loncev in pokrovk, dna piskrov in ponev, robove skled, ročaje vrčkov in ustja nočnih posod. Nakopičil je še polomljene svetilke, razbite lončenke, počene posode in vse druge lončene drobce, ki jih je našel ob poti. Ko je z njimi storil, kar mu je naročila kača, je bil park ves posejan s smaragdi in kalcedoni ter obložen z rubini in karbunkli, katerih sijaj je zapiral pogled v shrambe oči in sejal začudenje po pokrajinah srca. Ob tem prizoru je kralj obstal kakor okamenel in ni vedel, kaj ga je doletelo. A ko mu je kača znova dala sporočiti, naj drži besedo, je odgovoril: »Vse, kar je storila doslej, je malenkost, če mi še vse palače ne spremeni v zlato.« Cola-Matteo je kači prenesel še to kraljevo muho in ta mu je rekla:
»Pojdi, naberi šop različnih zeli in z njimi namaži temelje palače; bomo že zadovoljili tega godrnjača.« Cola-Matteo je nemudoma nabral veliko culo mehkih listov, divje repe, kislice, tolščaka, rukole in krebuljice ter z njimi namazal vznožje palače. Pri priči se je vsa zasvetila kakor pozlačena pinjola; dovolj bi je bilo, da bi pregnala revščino iz stotih hiš, do katerih je bila sreča skopuška. Ko se je kmet v kačinem imenu spet vrnil prosit za nevesto, je kralj videl, da so mu zaprte vse poti do izgovorov. Poklical je hčer in ji rekel: »Moja Grannonia, da bi se ponorčeval iz snubca, ki te je želel za ženo, sem mu postavil pogoje, za katere sem mislil, da jih nikakor ne bo mogel izpolniti. Zdaj pa me je, še sam ne vem kako, ujel in zavezal. Prosim te, če si dobra hči, mi dovoli držati besedo in se sprijazni s tistim, kar hočejo nebesa in kar sem prisiljen storiti.« »Storite, kakor vam je drago, moj gospod oče,« je odgovorila Grannonia, »saj se od vaše volje ne bom odmaknila niti za las.« Ko je kralj to slišal, je naročil Cola-Matteu, naj pripelje kačo. Ta se je na povabilo pripeljala na dvor v zlatem vozu, ki so ga vlekli štirje zlati sloni. Kamor koli je prišla, so ljudje v grozi bežali, ko so videli tako ogromno in strašno kačo, kako se sprehaja po mestu. Ko je prispela v palačo, so dvorjani trepetali kakor ločje in vsi pobegnili, tako da ni ostal niti kuhinjski hlapec. Kralj in kraljica sta se od strahu skrila v sobo, le Grannonia je ostala trdna in neomajna. Čeprav sta oče in mati vpila: »Beži, izgini, Grannonia, reši si kožo!«, se ni hotela premakniti niti za ped in je rekla: »Zakaj bi bežala pred možem, ki sta mi ga sama dala?« Kača je stopila v sobo, Grannonio s repom objela okoli pasu in jo zasula s poljubi. Kralju so se od tega v trebuhu zaredili črvi in če bi ga takrat zbodel, ne bi iz njega pritekla niti kaplja krvi. Kača je nevesto odpeljala v drugo sobo, dala zapreti vrata, stresla s sebe kožo in postala prelep mladenič z zlatimi kodri, ki te je očaral že s pogledom. Objel je svojo nevesto in utrgal prve sadove njune ljubezni.
Ko je kralj videl, da se je kača s hčerjo zaprla v sobo, je rekel ženi: »Naj nebesa naklonijo mir dobri duši najine hčere, kajti z njo je nedvomno konec. Ta prekleta kača jo je gotovo pogoltnila kakor surovo jajce.« Prislonil je oko h ključavnici, da bi videl, kaj se je zgodilo z njo. A ko je zagledal izredno lepega mladeniča in kačjo kožo, ki je ležala na tleh, je s sunkom noge odprl vrata. Z ženo sta planila noter, pobrala kožo in jo vrgla v ogenj, da je zgorela;
ko je mladenič to videl, je zakričal: »Ah, prekleta psa, pa sta me pogubila!« Spremenil se je v goloba in hotel pobegniti, a so ga zadrževale steklene šipe. Z glavo je tako dolgo udarjal vanje, da jih je razbil, vendar se je pri tem tako hudo ranil, da na njegovi glavi ni ostal niti košček cele kože. Grannonia, ki je bila v istem hipu zadovoljna in obupana, srečna in nesrečna, bogata in beraška, si je praskala obraz in očetu ter materi očitala, da sta ji skalila veselje, zastrupila sladkost in raztrgala srečo. Opravičevala sta se, da ji nista hotela škodovati. Ona pa je jokala vse dotlej, dokler ni prišla noč prižgat luči na nebesnem mrtvaškem odru za pogrebno slovesnost sonca. Ko je videla, da so vsi legli, je vzela vse dragulje, ki jih je hranila v pisalni omari, in odšla skozi stranska vrata, odločena iskati tako dolgo, dokler ne najde izgubljenega ljubega;
ko je prišla iz mesta, jo je vodila mesečina. Srečala je lisico, ki jo je vprašala, ali bi rada družbo, in Grannonia ji je odgovorila: »Zelo mi boš ustregla, draga botra, saj teh krajev ne poznam najbolje.«
Tako sta hodili in prišli do gozda, kjer so se drevesa igrala kakor otroci in gradila hišice, da bi vanje skrila sence. Ker sta bili od poti že utrujeni in sta si hoteli odpočiti, sta se umaknili pod streho listja, kjer se je studenec s svežo travo igral pustne norčije in jo polival s celimi vrči vode. Legli sta na žimnico iz nežne trave in naravi za trgovanje z življenjem plačali dolžni davek počitka. Zbudili sta se šele, ko je sonce s svojim običajnim ognjem dalo znamenje mornarjem in slom, da lahko nadaljujejo pot. Ko sta vstali, sta še lep čas poslušali petje raznih ptic in Grannonia je ob njihovem žvrgolenju kazala veliko veselje. Ko je lisica to opazila, ji je rekla: »Še enkrat toliko bi uživala, če bi razumela, kaj govorijo, kakor razumem jaz.« Ker je radovednost ženskam prav tako prirojena kakor klepetavost, je Grannonia ob teh besedah prosila lisico, naj ji pove, kaj je slišala v ptičjem jeziku. Lisica se je pustila lep čas prositi, da bi še povečala radovednost za svojo pripoved, nato pa je povedala, da so se ptice pogovarjale o nesreči, ki je doletela kraljevega sina. Bil je lep kakor vilinec, toda ker ni hotel ustreči razbrzdanim željam neke preklete ljudožerke, ga je ta uročila, da je moral sedem let živeti v kačji podobi. Ta čas se je že skoraj iztekel, ko se je zaljubil v kraljevo hčer. Z nevesto je bil v sobi in je pustil svojo kožo na tleh, toda njena preveč radovedna oče in mati sta mu jo sežgala. Ko je v podobi goloba bežal skozi okno in razbijal šipo, se je tako hudo poškodoval, da so zdravniki že obupali nad njim. Grannonia, ki je v tem prepoznala lastno nesrečo, je najprej vprašala, čigav sin je ta princ in ali obstaja kakšno upanje, da bi ga ozdravili. Lisica je odgovorila, da so ptice rekle, da je njegov oče kralj iz Vallone-grossa in da obstaja le eno skrivno zdravilo, s katerim bi mu lahko zamašili luknje v glavi, da mu skoznje ne uide duša: rane bi mu morali namazati s krvjo prav tistih ptic, ki so pripovedovale to zgodbo.
Ob teh besedah je Grannonia pokleknila pred lisico in jo prosila, naj ji naredi uslugo ter ulovi te ptice, da bi jim odvzeli kri; dobiček si bosta razdelili kakor dobri družabnici. »Počasi,« je rekla lisica. »Počakajva na noč, in ko se bodo ptice spravile spat, prepusti delo svoji mami: splezala bom na drevo in jim drugi za drugo zavila vrat.« Tako sta preživeli ves dan, zdaj govorili o mladeničevi lepoti, zdaj o napaki nevestinega očeta, zdaj o nesreči, ki se je zgodila. V pogovoru je dan minil in zemlja je razgrnila velik črn karton, da bi prestregla vosek nočnih bakel. Ko je lisica videla, da so ptice na vejah zadremale, je tiho splezala na drevo in drugo za drugo pokončala vse sinice, liščke, kraljičke, ščinkavce, vodne kokoške, sloke, čuke, smrdokavre, drozge, kobilarje, postovke in muharje, ki so sedeli na drevju. Ko jih je pomorila, sta kri zbrali v stekleničko, ki jo je lisica nosila s seboj, da bi se med potjo osvežila. Grannonia je bila tako vesela, da se ji noge skoraj niso dotikale tal. Toda lisica ji je rekla: »Oh, hči moja, tvoje veselje je le sanjsko! Ničesar še nisi dosegla, če nimaš tudi moje krvi, da jo zmešaš s ptičjo.« S temi besedami je začela bežati. Grannonia, ki je videla, da se ji upanje podira, se je zatekla k ženski umetnosti, k zvijači in prilizovanju, ter ji rekla: »Botra lisica, prav bi imela, ko bi si reševala kožo, če ti ne bi bila tako hvaležna in če na svetu ne bi bilo drugih lisic. Ker pa veš, koliko ti dolgujem, in ker tudi veš, da po teh poljih ne manjka tebi podobnih, si lahko povsem prepričana o moji zvestobi. Ne ravnaj kakor krava, ki z nogo prevrne škaf, potem ko ga je napolnila z mlekom! Toliko si naredila, zdaj pa boš ob najboljšem trenutku vse pokvarila. Ustavi se, verjemi mi in me pospremi v mesto tega kralja, pa me lahko obdržiš za sužnjo.« Lisica, ki nikoli ne bi verjela, da bi se našel kdo še bolj prekanjen od nje, je doživela, da jo je prelisičila ženska. Privolila je, da bo šla z Grannonio, toda naredili nista niti petdeset korakov, ko jo je ta s palico, ki jo je nosila, tako silovito udarila po glavi, da je pri priči stegnila noge. Takoj ji je prerezala vrat in njeno kri dolila v stekleničko. Nato je pospešila korak in prišla v Vallone-grosso, kjer se je odpravila h kraljevi palači ter dala kralju sporočiti, da je prišla ozdravit princa. Kralj jo je sprejel in se začudil, da tako mlado dekle obljublja nekaj, česar niso zmogli najboljši zdravniki njegovega kraljestva. Ker pa poskus ne more škoditi, je rekel, da bo z velikim veseljem videl, kaj zmore.
Grannonia mu je odvrnila: »Če vam pokažem uspeh, ki si ga želite, mi morate obljubiti, da mi ga boste dali za moža.« Kralj, ki je imel sina že za mrtvega, ji je odgovoril: »Če mi ga vrneš zdravega in osvobojenega bolezni, ti ga dam zdravega in svobodnega; ni namreč veliko, če dam moža tisti, ki mi podari sina.« Tako sta šla v prinčevo sobo in komaj ga je namazala s krvjo, je bil zdrav, kakor da nikoli ne bi bil bolan. Ko je Grannonia videla, da je princ spet krepak in pri močeh, je kralja prosila, naj drži besedo. Kralj se je obrnil k sinu in rekel: »Sin moj, že si se videl mrtvega, zdaj pa te gledam živega in še sam komaj verjamem. Tej mladenki sem obljubil, da boš njen mož, če te ozdravi. Ker so ti nebesa naklonila to milost, mi zaradi ljubezni, ki mi jo izkazuješ, dovoli izpolniti obljubo; hvaležnost nam veleva, da poravnamo ta dolg.« Princ mu je odgovoril: »Moj gospod, želel bi si, da bi lahko s svojimi željami razpolagal tako svobodno, kakor vas ljubim, in vam s tem ustregel. Toda z besedo sem se zavezal drugi ženski. Vi ne bi privolili, da prelomim zvestobo, ta mladenka mi ne bo svetovala, naj storim krivico ljubljeni, sam pa tudi ne morem spremeniti svoje odločitve.« Ko je Grannonia to slišala, jo je preplavilo nepopisno veselje, saj je videla, da še živi v prinčevem spominu. Obraz ji je zardel škrlatno in rekla je: »Če bi dosegla, da bi bila vaša ljubljena zadovoljna in bi mi prepustila svoje mesto, ali bi potem ustregli moji želji?« »Nikoli,« je odgovoril princ, »ne bom iz tega srca izbrisal prelepe podobe svoje ljubljene. Naj mi postreže s sladko marmelado svoje ljubezni ali z grenkim odvajalom, moja volja in moje misli bodo vedno iste. Tudi če bi mi grozilo, da izgubim sedež pri mizi življenja, ne bom nikoli naredil takega obrata ali take zvijače.« Grannonia ni mogla več ostati v okovih pretvarjanja in mu je razkrila, kdo je. Ker je bila soba zaradi njegovih ran na glavi vsa zatemnjena in ker je nosila drugačna oblačila, je dotlej ni prepoznal. Zdaj pa jo je princ takoj objel s tako silnim veseljem, da je jemalo dih, ter očetu povedal, kdo je in kaj je zaradi njega prestala in storila. Poslali so po kralja in kraljico iz Starza-longe in v veseli družbi praznovali poroko. Še posebej so se zabavali ob tem, kako je bila lisica potegnjena za nos, nazadnje pa so sklenili: _Ljubezenskim radostim_ _je bila bolečina vselej začimba._
Izvirnik
Jornata II V LO SERPE
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
_Lo Rrè de Starza-longa mmarita la figlia co no Serpe, e scopierto, ch’era no bello giovene, l’ardette la spoglia: isso volenno rompere na vetriata pe ffoire, se rompette la capo; nè ttrovanno remmedio, la figlia de lo Rrè lassa la casa de lo Patre, e ’ntiso da na Vorpe lo secreto da sanare lo ’nnammorato, accide maliziosamente la Vorpe, e co lo ggrasso sujo, e de varie aucielle, ontanno lo giovane feruto, ch’era figlio de lo Prencepe, le deventa marito._ _Fu compatuta fora de muodo la scura Gatta pe bederela cossì male remunerata; si be ’nce fu perzona, che disse, ca se poteva conzolare co l’avanzo, e ppresa, non essenno sola; ca ogge la sgratetudene è fatto male domesteco, comme a lo mmale franzese, e lo crastene; essennoce de l’autre, c’hanno fatto, e sfatto
conzummato la robba, roinata la vita pe servire sta razza de sgrate, e quanno se tenevano ’n mano autro, che gajole d’oro, se destinano na sebetura a l’Ospetale. Fra chisso miezo vedenno apparecchiata Popa pe parlare, facettero selenzio, mentre essa disse._ Sempre se dette l’ascia a lo pede chi cercaje troppo coriuso de sapere li fatte d’autre, comme ne po fare testemmonio lo Rrè de Starza-longa, che pe mmettere lo musso a la chelleta, sgarraje lo ffilato de la figlia, e rroinaje lo nigro jennero, che dove era venuto a sfracassare co la capo, restaje co la capo sfracassata.
Ora dice, ch’era na vota na Foretana, che ddesiderava cchiù d’avere no figlio, che non desidera lo liticante la sentenza ’n favore, lo malato l’acqua fresca, e lo tavernaro la passata de lo procaccio; ma pe quanto lo marito zappava a ghiornata, maje arrevava a bedere la ferteletate, che desederava: ma essenno juto no juorno lo poverommo a ffare na fascina a la montagna, e sciarvogliannola a la casa, ’nce trovaje no bello serpetiello dinto a le ffrasche, la quale cosa vedenno Sapatella (che cossì se chiammava la foretana) jettato no gran sospiro, disse: ecco ca pe fi a li sierpe fanno li serpunchiole, e io nasciette sbentorata a sto munno, co no guallaruso de marito, che con tutto, che sia Ortolano, non è da tanto de fare no ’nzierto: a le
cquale parole respose lo Serpe: pocca non potite avere figlie, e tu pigliate a mme, ca farraje no buono appiello, e te vorraggio bene cchiù de mamma. Sapatella, che ’ntese parlare a no Serpe, appe a spiretare; ma fatto armo, le disse quanno maje ped’autro, pe ss’amorevolezza toja io mme contento d’azzettarete comme fusse sciuto da lo denucchio mio; e cossì consignatole no pertuso de la casa pe cconnola, le deva a mmagnare de chello, che aveva co la cchiù granne affezzione de lo munno, e crescenno de juorno ’n ghiuorno, comme fu fatto granneciello, disse a Ccola-Matteo lo Foretano, che teneva pe messere; o tata, io mme voglio ’nzorare. De grazia, disse Cola-Matteo, trovarrimmo n’autra Serpe comm’a ttene, e farrimmo sta lega de poteca. Che serve, respose
lo Serpetiello, sarrimmo fatte tutte uno co le vipere, e li scorzune, bè se pare ca si n’Antuono, e ffaje d’ogne erva fascio. Io voglio la figlia de lo Rrè, e perzò vavattenne a sta medesema pedata, e ccerca a lo Rrè la figlia, e dì ca la vole no Serpe. Cola-Matteo, che ghieva a la bona, nne se ntenneva troppo de sti votta varrile, jette semprecemente a lo Rrè, e le facette la mmasciata, decenno, Mmasciatore non porta pena, si no mazze quanto l’arena. Ora sacce, ca no serpe vole figliata pe mmogliere, perzò vengo comme Ortolano a bederete si potesse fare no ’nzierto de no Serpe co na palommella. Lo Rrè, che ccanoscette a lo naso ch’era no vozzacchione, pe llevaresello da cuollo, disse: Và dì a sto Serpe, che si mme farrà li frutte de sto parco tutto d’oro,
io le darraggio figliema; fattose na gran risata, le dette lecienzia. Ma dato Cola-Matteo la resposta a lo Serpe, isso le disse: Va craje mmatino, e aduna tutte l’ossa de frutte, che truove pe la Cetate, e nne semmena lo Parco, ca vederraje perne ’nfilate a li junco. Cola-Matteo, ch’era fatto a la storza, ne ssapeva reprecare nè contradire, comme lo Sole co le ghienestre d’oro scopaje le mmonnezze de l’ombre de li campe adacquate da l’arba; nfilatose na sporta a lo vraccio, jette de chiazza ’n chiazza adonanno tutte l’ossa, che trovaje de perzeca, de gresommola, d’alberge, de visciole, e de quante nnevinole, e l’arille trovate pe le strate; e ghiuto a lo Parco, le ssemmenaje, comme aveva ditto lo Serpe, che ’nnitto ’nfatto sguigliaro, e ffecero li troncune
de le chiante, le ffrunne, li sciure, e li frutte tutte d’oro lampante, che lo Rrè vedenno tale cosa, jette n’estrece de stopore, e ppampaniaje de prejezza. Ma essenno mannato Cola-Matteo da lo Serpe a cercare a lo Rrè la promessa, adaso li cuorpe, disse lo Rrè, ca voglio n’autra cosa, si vole figliema, ed è, che faccia tutte le mmura, e lo suolo de lo Parco de prete preziose; e rreferuta sta cosa da lo parzonaro a lo Serpe, isso le respose, và craje mmatino, e adonanno tutte le graste, che truove pe la terra, jettale pe le strate, e pe le mmura de lo Parco, ca volimmo arrevare sto zuoppo. E Ccola-Matteo comme la notte ped’avere fatto spalla a li mariuole ave l’ausilio, e bà raccoglienno le ssarcinole de li crepuscole da lo cielo, pigliatose no cuofano
sotta tetilleco, commenzaje a ghire adunanno graste d’arciule, piezze de tieste, e de coperchiole, funne de pignate, e de tiane, urle de scafareje, maneche de lancelle, lavre de cantaro, arresediannone quante locernelle rotte, graste spezzate, fesine sesete, e quante frantumme de roagne trovaje pe la via, fattone chello che aveva ditto lo Serpe, se vedde lo parco ammontonato de smiraude, e caucedonie ’ntonacato de rubine, e carvunchie, che lo lostrore sequestrava la vista dinto li magazene de l’uocchie, e chiantava la maraviglia dinto a li territorie de li core; a lo quale spettacolo restaje lo Rrè tutto de no piezzo, e non sapeva, che l’era socciesso: ma fattole dire n’autra vota lo Serpe, che l’attennesse la parola; lo Rrè respose, quanto s’è fatto è
zubba, si non me fa reventare sto palazzo tutto d’oro; e Ccola-Matteo, referuto st’autro capriccio de lo Rrè a lo Serpe, lo Serpe le disse: và, e piglia no fascio d’erve deverze, e ugnene le ppedamente de lo Palazzo, ca vedarrimmo de contentare sta regnola. Cola-Matteo a lo stisso punto se fece na grossa mappata de foglia molle, de rapestelle, d’airelle, de porchiacchie, d’arucole, e de cerefuoglie, e fattone n’onzione a lo pede de lo palazzo lo vedde subbeto tutto stralucere comme a ppinolo ’nnaurato da fare vacuare la povertà a cciento case stetecute da la fortuna. E ttornato lo Foretano a nnomme de lo Serpe a fare stanzia pe la mogliere, lo Rrè vedennose stagliate li passe, chiammaje la figlia, e disse: Grannonia mia, io pe delleggiare no
marito, che te voleva, aggio cercato patte, che mme pareva ’mpossibele, che se potessero comprire, ma vedennome arrevato, e obrecato, non saccio comme, te prego, si si figlia benedetta, che mme facce mantenere la fede, e che te contiente de chello, che bole lo cielo, ed io so ccostritto de fare. Fa chello, che te piace, Tata Gnore mio, respose Grannonia, ca no sciarraggio na jota da lo volere tujo; ’ntiso chesto lo Rrè, disse a Ccola-Matteo, che facesse venire lo Serpe, lo quale sentuto la chiammata, ’ncoppa a no carro tutto d’oro, tirato da quatto alifante d’oro, se ne venne a la Corte. Ma dovonca passava, sfrattavano atterrute le gente, vedenno no serpe accossì gruosso, e spaventuso fare lo spassiggio pe la Cetate. Ed arrivato ’mpalazzo, tremmaro comme
a ghiunco, ed ammarciarono tutte li Cortesciane, che non ce restaro manco li guattare. E lo Rrè, e la Regina se ’ncaforchiaro pe lo jajo dinto a na cammara, sulo Grannonia stette sauda sauda. E benchè lo Patre, e la Mamma gridasse: fuje, sbigna, Grannonia, sarvate, Rienzo, essa non se voze scazzecare mollica, decenno: ca che boglio foire da lo marito, che m’avite dato: ma trasuto lo Serpe a la cammara, afferraje pe mmiezo co la coda a Grannonia, e le dette na vranca de vase, che lo Rrè ne fece na quatra de vierme, e si lo ’nzagnave, non ne sceva sango. E portatasella dinto n’autra cammara, fece serrare la porta, e scotolanno lo cuojero nterra, deventaje no bellissemo Giovane, ch’aveva na capo tutta ricce d’oro, e coll’uocchie te affattorava, lo
quale abbracciata la Zita, couze li primme frutte de l’ammore sujo. Lo Rrè, che bedde ’ncaforchiare lo Serpe co la Figlia, e cchiudere la porta, disse a la mogliere: lo Cielo faccia pace a chella bona arma de figliama, ca è ghiuta senz’autro: e chillo ’marditto Serpe nne l’averrà scesa comme a veluocciolo d’uovo; e mmettenno l’uocchie pe lo pertuso de la chiavatura, voze vedere, che cosa nn’era fatto: ma visto la stremata grazia de chillo Giovane, e la spoglia de Serpe, ch’aveva lassato ’nterra, dato no cauce a la porta, trasettero dinto, e ppigliato chella pella la jettaro a lo ffuoco, facennola abrosciare; la quale cosa, vedenno chillo Giovane, gridaje: Ah cane arrenegate, mme l’avite fatta; e ttrasformatose a na palomma, e ttrovato pe ffoire
le bitriate a le ffenestre, tanto ’nce tozzaje co la capo, pe fi che le rroppe, ma ne scette conciato de manera, che no le restaje parte de la catarozzola sana. Grannonia; che se vedde a no punto contenta, e nnegra; felice, e sbentorata; ricca, e pezzente, sciccannose la faccie, se lamentaje co lo patre, e co la mamma de sta ’ntrevolata de gusto, de sta ’ntossecata de docezza, e de sta sgarrata de sciorte, li quale se scusattero, che non penzaro de fare male. Ma essa gualiannose ficchè scette la notte ad allommare lo catafarco de lo Cielo pe le pompe funerale de lo Sole, comme vedde corcate tutte, pigliatose tutte le gioje, che tteneva a no scrittorio, se ne scette pe na porta fauza, co penziero de cercare tanto, fichè trovasse lo bene, che aveva perduto;
e sciuta fore de la Cetate, guidata da lo raggio de la Luna, trovaje na Vorpe, la quale disse se voleva compagnia; e Grannonia le respose: mme ne faje piacere, commare mia, ca non so troppo pratteca de lo pajese. E cossì cammenanno, arrivaro a no vosco, dove l’arvole joquanno comm’a ppeccerille, facevano casarelle pe ’nce accovare l’ombre. Ed essenno oramaje stracque da lo cammino, volennose arreposare, se retiraro a lo ccopierto de le ffrunne, dove na fontana joquava a carnevale co l’erva fresca, scarrecannole adduosso l’acqua a llancelle; e ccorcatose ’ncoppa no matarazzo d’erva tennerella; pagaro lo dazio de repuoso, che devevano a la natura, pe la mercanzia de la vita; ne se scetaro maje, fichè lo Sole non dette signo co lo soleto fuoco a mmarinare,
ed a corriere, che potevano secotare lo cammino lloro: e scetate che fforo, se fermaro ancora no buono piezzo a ssentire lo cantare de varie aucielle, mostranno Grannonia no gusto granne de sentire lo bernoliare, che facevano; la quale cosa visto la Vorpe, le disse autro tanto piacere sentarisse ’ntennenno chello, che ddiceno, comme lo ’ntengo io. A ste pparole Grannonia, perchè le ffemmene hanno cossì pe nnatura la curiositate, comme le cchiacchiare, pregaje la Vorpe a ddirele chello che aveva sentuto a lo lenguaggio dell’aucielle: ed essa dapò fattose pregare no buono piezzo, pe guadagnare maggiore curejosetà a chello, che doveva contare, disse che chille aucielle trascorrevano fra loro de na desgrazia soccessa a lo figlio de lo Rrè, lo quale
essenno bello comme a no Fato, pe non avere voluto dare sfazione a le sfrenate voglie de n’Orca ’mmardetta, l’era stata data na mmardezzione, che fosse trasformato ’n Serpe pe ssette anne, e che già era vicino a ffornire lo tiempo quanno ’nnammoratose de na figlia de Rrè se ne steva co la Zita dinto na cammara, ed aveva lassato lo cuojero ’nterra, ma lo Patre, e la Mamma de la zita troppo coriuse, l’aveano abbrusciato la spoglia, lo quale fojenno ’nforma de na palomma, a lo rrompere na vitriata pe scire da na fenestra, s’era sfravecato de manera, ch’era desperato da miedece. Grannonia, che ssentette parlare de ll’aglie suoje, demmannaje la primma cosa, di chi era figlio sto Prencepe, e si nc’era speranza de remmedio a lo mmale sujo; e la Vorpe
respose, ca chille aucielle avevano ditto ch’era lo patre sujo lo Rrè de Vallone-gruosso; e che non c’era autro secreto pe appilare le ppertosa de la capo soja, azzò non se nne scesse l’arma, che ontare le fferite co lo sango de l’aucielle stisse, ch’avevano contato sto fatto. Grannonia a sse pparole se ’ngenocchiaje nnante la Vorpa, pregannola a ffarele st’utele de pigliarele chill’aucielle, pe ccacciarene lo sango, che averriano spartuto da buon compagne lo guadagno. Chiano, disse la Vorpe: aspettammo la notte, e ccomme l’aucielle s’ammasonano, lassa fare a mmammata, ca saglio ’ncoppa a l’arvolo, e nne le scervecchio uno ped’uno. Cossì passato tutto lo juorno, mo parlanno de la bellezza de lo Giovane, mo de l’arrore de lo Patre de la Zita, mo de la desgrazia
soccessa, trascorrenno trascorrenno passaje lo juorno, e la terra spase no gran cartone nigro pe rraccogliere la cera de le ’ntorcie de la notte. La Vorpe comme vedde appapagnate l’aucielle ’ncoppa a li ramme, se nne sagliette guatto guatto e ad uno ad uno nne piuzaje quanta golane, cardille, reille, froncille, galline, arcere, coccovaje, paposce, marvizze, lecore, cestarelle, e pappamosche erano ’ncoppa all’arvole; ed accisole, mesero lo sango dinto a no fiaschetiello, che portava la Vorpe pe rrefrescarese pe la via. Grannonia pe lo priejo, non toccava pede ’nterra: ma la Vorpe le disse, oh che allegrezza ’nsuonno, figlia mia, tu non aje fatto niente, si non aje ancora lo sango mio pe fare crapiata co chillo de l’aucielle; e ditto
chesto se mese a foire. Grannonia, che bedde derropate le speranze soje, recorse a l’arte de le femmene, ch’è l’astuzia, e la losenga, decennole: Commare Vorpe, avarrisse ragione de sarvarete la pella quanno io non te fosse tanto obrecata, e quanno non se trovassero autre burpe a lo munno; perzò mentre saje quanto devo, e ssaje ancora ca non mancano pare toje pe sse campagne, te puoje assecurare de la fede mia, e non fare comme la vacca, co dare de pede a la tina, mo che l’aje chiena de latte; aje fatto e sfatto, e mmo te pierde a lo mmeglio; fermate; crideme, ed accompagname a la Cetate de sto Rrè, ca m’accatte pe schiava. La Vorpe che non se credeva maje, che se trovasse quinta essenzia Vorpina, se trovaje vorpinata da na femmena; perchè
accordatose a camminare co Grannonia, non appero date cinquanta passe, ch’essa le ’nzertaje na mazzata co lo vastone, che portava, e le dette a la chiricoccola de manera, che subeto stese li piede, e scannatela subeto nne pigliaje lo sango, refonnennolo a lo fiaschitiello; e commenzato a ttoccare de pede, arrivaje a Vallone-gruosso, dove abbiatose verzo lo Palazzo Riale, fece ’ntennere a lo Rrè, ch’era venuta pe ssanare lo Prencepe. Lo Rrè fattola venire a la presenzia soja, se maravigliaje de vedere na figliola promettere chello, che n’aveano potuto fare li meglio miedece de lo Regno sujo; puro perchè lo tentare non noce, disse ch’era de gusto granne vederene la sperienzia.
Ma Grannonia leprecaje, s’io ve faccio vedere l’effetto, che desiderate, voglio, che me promettite de daremillo pe marito. Lo Rrè, che teneva lo figlio pe mmuorto, le respose, quanno tu mme lo darraje libero e ssano, io te lo darraggio sano, e libero, che n’è gran cosa dare no marito, a chi mme dace no figlio: e cossì jute a la cammara de lo Prencepe, non cossì priesto l’appe ontato co chillo sango, che se trovaje comme n’avesse avuto maje male; e Grannonia comme vedette lo Prencepe forte, e gagliardo disse a lo Rrè, che l’attennesse la parola, e lo Rrè votatose a lo figlio, disse. Figlio mio, già te si bisto muorto, ed io te vedo vivo, e mmanco lo creo. Però avenno mprommiso a sta giovane, si te sanava, che tu le fusse marito, già che lo cielo
t’ha fatto la grazia, famme comprire sta ’mprommessa pe quanto ammore mme puorte; pocca è nnecessità de gratetudene pagare sto debeto. A ste pparole respose lo Prencepe: Segnore mio, vorria avere tanta libertate a le boglie meje, pe dareve sfazione, quanto ammore ve porto; ma trovannome ’mpegnato de parola ad autra femmena, nè vuje consenterrite, che io rompa la fede; nè sta giovane mme consigliarrà, che io faccia sto tuorto a chi voglio bene, nè io pozzo mutare pensiero: Grannonia sentuto chesto, appe no gusto ’ntrinseco, che non se porria dicere, vedennose viva dinto a la mammoria de lo Prencepe, fatto na tenta de carmosino a la facce, disse quanno io facesse contentare sta giovane amata da vuje, che mme cedesse sta partita, non te chiegarrisse a le
boglie meje? Non sarrà maje, respose lo Prencepe, ch’io scache la bella mmagene de l’amanza mia da chisto pietto, o che mme faccia conserva de l’ammore sujo, o che mme dia cassia tratta, sempre sarraggio de na stessa voglia, de no stisso pensiero, e mme porria vedere ’n pericolo de perdere lo luoco a la tavola de la vita, che io non farraggio maje ne sto cavalletto, ne sto trucco. Grannonia non potenno cchiù stare dinto le ppastore de lo fegnemiento, se le scoperze chella, ch’era; pocca la cammara serrata tutta, pe le fferite de la capo, e lo bederela stravestuta, non ce l’aveva fatta canoscere, e lo Prencepe recanosciutala, subeto l’abbracciaje co no giubelo de stordire, decenno a lo Patre la perzona, che era, e chello che aveva patuto, e fatto
ped’essa; mannato a chiammare lo Rrè, e la Regina de Starza-Longa de bona commegna fecero lo matremonio pigliannose sopra tutto grannissemo sfizio de lo corrivo de la Vorpe, concrudenno a l’utemo de l’utemo, _Ch’a li guste d’ammore_ _Fu sempre connemiento lo dolore._
Nadaljuj z branjem
