Prevod

Nekoč je bilo, kakor ni bilo še nikoli; in tako dalje. Živela sta cesar in cesarica, ki nista imela otrok. Obhodila sta vse zdravilce in čarovnike, vse starke in zvezdoglede, a vsi so ostali osramočeni, saj jima niso znali pomagati. Nazadnje sta se zatekla k postu, molitvam in miloščini. Neke noči pa se je Bog, ko je videl njuno gorečnost, cesarici prikazal v sanjah in ji rekel: »Uslišal sem vajine molitve in rodila boš otroka, kakršnega še ni bilo na obličju zemlje. Jutri naj gre cesar, tvoj mož, z ribiško palico k reki, ti pa ribo, ki jo bo ujel, lastnoročno pripravi za obed.« Komaj se je začelo daniti, že je cesarica stopila k svojemu cesarju in mu rekla: »Cesar, vstani, beli dan je že potrkal na vrata!« »Kaj pa ti je,« je odvrnil cesar, »da me zbujaš sredi noči? So mar sovražniki prestopili meje mojega cesarstva?« »Po božji milosti nisem slišala nič takega, sanjalo pa se mi je tole.« In povedala mu je svoje sanje. Ko jih je cesar slišal, je skočil iz postelje, se oblekel, vzel ribiško palico in odšel k reki. Vrgel je trnek in ni minilo dolgo, ko je zagledal, da se plovec premika. Potegnil je palico k sebi, in kaj je imel videti? Veliko ribo, vso iz čistega zlata! Od veselja bi bil skoraj omedlel. Kaj šele cesarica, ko jo je zagledala! Ta je bila še bolj iz sebe. Kar ni se je mogla nagledati in načuditi! Cesarica je ribo sama pripravila in pojedla sta jo. Pri priči je začutila, da je noseča. Sužnja, ki je pospravljala mizo, je na cesaričinem krožniku zagledala ribjo kost in zamikalo jo je, da bi jo posesala, da bi tudi sama okusila jed, ki jo je pripravila cesarica. Komaj je posesala kost, je tudi ona začutila, da je noseča. Čez devet mesecev je cesarica podnevi rodila otroka, lepega, lepega kakor angelček. Ponoči pa je rodila še sužnja, in njen otrok je bil cesaričinemu tako podoben, da ju ni bilo mogoče ločiti. Kakršen je bil cesaričin otrok, takšen je bil tudi sužnjin. Podobna sta si bila, kakor pravijo, kot jajce jajcu. Cesarjevega sina so poimenovali Busuioc, sužnjinega pa Siminoc. Odraščala sta skupaj, in ko sta bila dovolj velika, so ju poslali v šolo. V enem dnevu sta se naučila toliko, kolikor se drugi otroci naučijo v letu dni. Kadar sta se igrala na vrtu, ju je cesarica z okna ljubeče opazovala. Zrasla sta v mladeniča. Tako zelo sta si bila podobna, da nihče ni vedel, kateri je cesarjev sin in kateri sužnjin. Bila sta lepe postave, oba sta imela v sebi nekaj, kar je vabilo ljudi k njima, njune besede so vsakomur segle do srca in oba sta bila silno pogumna. Nekega dne sta sklenila, da pojdeta na lov. Cesarica si je nenehno belila glavo, kako naj prepozna svojega sina, saj ju zaradi enakih obrazov in enakih oblačil pogosto ni mogla ločiti. Domislila se je, da mu bo naredila znamenje. Poklicala ga je k sebi in mu pod pretvezo, da mu bo pregledala glavo, skrivaj zvezala dva lasa v vozel. Nato sta mladeniča odšla na lov. Razposajeno sta tekala po zelenih poljanah in se prekopicevala kakor jagenjčka; nabirala sta cvetlice, si zmočila noge v rosi, opazovala metulje, ki so poplesavali in skakljali od cveta do cveta, ter čebele, ki so nabirale vosek in med, in se neznansko zabavala. Potem sta šla k studencu, se napila vode in ohladila ter se nista mogla nagledati, kako se nebo v daljavi spušča na zemljo. Želela sta si, da bi šla prav do konca sveta in si nebo ogledala od blizu, ali pa bi hodila vsaj toliko časa, dokler ne bi prišla do krajev, kjer je zemlja mehka kakor žolca.

Nato sta stopila v gozd. Ko sta zagledala vse njegove lepote, sta obstala odprtih ust. Česa takega namreč nista videla, odkar ju je mati rodila. Kadar je zapihal veter in se je listje zganilo, sta prisluhnila njegovemu šelestenju in zdelo se jima je, da hodi tod cesarica in vleče za seboj svojo svileno obleko. Potem sta sedla na mehko travo v senci velikega drevesa. Tam sta začela premišljevati in se posvetovati, kako naj se lotita lova. Nič drugega jima ni bilo po volji, hotela sta loviti prav divje zveri. Ptičkov, ki so poskakovali okoli njiju in sedali na drevesne veje, še opazila nista; smilili so se jima, da bi se spravila nadnje, rada pa sta poslušala njihovo žvrgolenje. Zdelo se je, da so tudi ptički to opazili, saj se niso prav nič bali, temveč so peli, da bi jim skoraj počila grla; slavci pa so iz svojih drobnih grl ubirali najlepše napeve, da je bila njihova pesem še slajša. Ko sta tako sedela in se pomenkovala, je cesarjevega sina obšla tolikšna zaspanost, da ni več mogel držati glave pokonci. Položil jo je Siminocu v naročje in ga prosil, naj mu malo pobrska po laseh, dokler ne zadremlje. Siminoc mu je nekaj časa brskal po glavi, nato pa se je ustavil in rekel: »Kaj pa imaš v laseh, brat Busuioc?« »Kaj naj bi imel? Kako naj vem, zakaj me to sprašuješ, brat Siminoc?« »Glej,« je odgovoril Siminoc, »vidim, da imaš dva lasa zvezana v vozel.« »Kako je to mogoče?« je rekel Busuioc. To ga je tako hudo razjezilo, da se je odločil oditi v svet. »Brat Siminoc,« je dejal Busuioc, »grem po svetu, ker ne morem razumeti, zakaj mi je mati zvezala lase, ko mi je pregledovala glavo.« »Nikar, brat Busuioc,« mu je odgovoril Siminoc, »spametuj se in ne delaj tega. Četudi ti je cesarica zavozlala lase, ne verjamem, da je imela v mislih kaj slabega.« Toda Busuioc je ostal neomajen in je ob slovesu rekel Siminocu: »Vzemi, brat Siminoc, tale robec. Ko boš na njem zagledal tri kaplje krvi, boš vedel, da sem mrtev.« In se je odpravil. »Bog ti pomagaj, brat Busuioc, da boš srečno hodil; vendar te še enkrat prosim, zaradi mene ostani in ne tavaj po svetu.« »To ni mogoče,« je odvrnil Busuioc. Nato sta se objela in Busuioc je odšel, Siminoc pa je ostal in otožno gledal za njim, dokler mu ni izginil izpred oči. Siminoc se je vrnil domov in povedal vse, kar se je zgodilo. Cesarica je bila vsa iz sebe od žalosti. Lomila si je roke in jokala, da Bog pomagaj. Toda ničesar ni mogla storiti, in nekoliko ji je bilo v tolažbo vsaj to, da je gledala Siminoca. Čez nekaj časa je ta vzel robec, ga pogledal in na njem zagledal tri kaplje krvi. Tedaj je rekel: »Moj bratec je umrl. Grem ga iskat.« Vzel si je živeža in odšel za njim. Hodil je skozi mesta in vasi, čez polja in skozi gozdove, hodil in hodil, dokler ni prišel do neke hišice. Tam je srečal starko in jo povprašal po svojem bratu. Starka mu je povedala, da je postal zet cesarja tiste dežele. Ko je prišel do cesarjeve palače, ga je cesarjeva hči zagledala in stekla proti njemu, misleč, da je njen mož. On pa ji je rekel: »Jaz sem brat tvojega moža. Slišal sem, da je izginil s sveta, in prišel sem izvedet, kaj se mu je zgodilo.« »Tega ne verjamem,« je rekla cesarjeva hči. »Ti si moj mož in ne vem, zakaj se zdaj tako pretvarjaš. Si mar preizkušal mojo zvestobo in sem te razočarala?« »Nič takega ni. S čisto vestjo ti povem, da nisem tvoj mož.« Ona pa mu nikakor ni hotela verjeti. Tedaj je rekel: »Naj Bog pokaže resnico. Tistega od naju, ki ne govori resnice, naj poreže sablja, ki visi na klinu.« In sablja je pri priči skočila s klina ter dekle porezala po prstu. Tedaj mu je tudi ona verjela. Nato je Siminoca sprejela in pogostila, kakor se je spodobilo. Naslednjega dne je izvedel, da je Busuioc odšel na lov in se ni več vrnil. Tudi sam je zajahal konja, vzel hrte in odšel za bratom v tisto smer, kamor se je odpravil on. Hodil je in hodil ter prišel v gozd. Tam je srečal gozdno mater. Kakor hitro jo je zagledal, se je pognal za njo in jo začel preganjati. Ona je bežala, on pa za njo, dokler gozdna mati ni videla, da nima kam, ter splezala na visoko drevo in se tam rešila. Siminoc je razjahal, privezal konja, zakuril ogenj, vzel živež in začel jesti ob ognju, tu in tam pa je kaj vrgel tudi hrtom. »Joj, kako me zebe,« je rekla gozdna mati, »zobje mi šklepetajo.« »Pridi dol,« ji je odgovoril Siminoc, »in se pogrej ob ognju.« »Psov se bojim,« je rekla. »Ne boj se, nič ti ne bodo storili.« »Če mi res hočeš dobro,« je spet rekla, »vzemi pramen mojih las in z njim priveži pse.« On pa je pramen vrgel v ogenj. »Uf, kako smrdi,« je rekla gozdna mati, »to so moji lasje, ki sem ti jih dala, ti pa si jih vrgel v ogenj.« »Daj, poberi se,« ji je odvrnil Siminoc, »in ne govori neumnosti. Eden od hrtov je z repom zamahnil v ogenj in se malo osmodil, zato tako smrdi. Če hočeš, pridi dol in se pogrej; če ne, pa drži jezik za zobmi in mi daj mir, ne nadleguj me kar naprej.« Tedaj mu je verjela, zlezla dol, stopila k ognju in rekla: »Lačna sem.« »Kaj naj ti dam jesti? Vzemi, kar ti je všeč od tega, kar imam pred seboj.« »Tebe hočem požreti,« je rekla gozdna mati. »Pripravi se!« »Ne, jaz bom požrl tebe,« je odgovoril Siminoc in naščuval pse nanjo, da bi jo raztrgali. »Stoj!« je zavpila gozdna mati. »Ustavi pse, da me ne raztrgajo, pa ti vrnem brata s konjem in hrti vred, z vsem skupaj.« Siminoc je ustavil pse; tedaj je gozdna mati kakih trikrat zastokala in iz sebe izbljuvala Busuioca, njegovega konja in hrte. Siminoc pa je spet naščuval hrte nanjo in raztrgali so jo na drobne kosce. Ko se je Busuioc prebudil, se je začudil, da vidi Siminoca ob sebi, in mu rekel: »Dobrodošel, brat, lepo, da si živ in zdrav! Pa sem res dolgo spal.« »Še dolgo bi lahko spal, če ne bi bilo mene.« Nato mu je povedal vse, kar se je zgodilo od njunega slovesa do tega trenutka. Busuioc pa je posumil, da se je Siminoc zapletel z njegovo ženo, in mu ni hotel verjeti, ko mu je ta zatrjeval, da mu kaj takega nikoli ni prišlo niti na misel. Postal je trdovraten in ljubosumen na svojo ženo. Tako je začel kovati zloben naklep proti bratu in se s Siminocom dogovoril, da si bosta prevezala oči, pa tudi svojima konjema, potem pa zajahala, jima pustila prosto pot in šla, kamor ju pač poneseta. Tako sta tudi storila. Ko je Busuioc zaslišal stok, je ustavil konja, si snel prevezo in se ozrl, a Siminoca ni bilo nikjer. Padel je namreč v vodnjak in utonil, zato ni več prišel iz njega. Busuioc se je vrnil domov in izprašal ženo; povedala mu je isto kakor Siminoc. Da bi se še bolj prepričal o resnici, je tudi sam ukazal sablji, naj skoči s klina in poreže tistega, ki je kriv. Sablja je skočila in njega porezala po palcu. Tarnal je in se žalostil, grenko jokal, ker je izgubil Siminoca, in se kesal, da je bil tako prenagljen. A vse je bilo zaman, ničesar ni mogel več popraviti. Tedaj, ves strt od žalosti in bolečine, tudi sam ni hotel več živeti brez brata. Spet si je prevezal oči, prav tako svojemu konju, ga zajahal in ga spustil v gozd, v katerem je umrl njegov brat. Konj je tekel in tekel, potem pa pljusk! Padel je v vodnjak, v katerega je bil padel Siminoc. Tam je končal svoje dni tudi Busuioc in odtlej sveti zvezda Danica, cesarjev sin Busuioc, ter zvezda Večernica, sužnjin sin Siminoc. Jaz pa sem zajahal sedlo, in tako dalje.