Prevod
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Bil je grič in na njem povsem ravna planjava, ki so jo zelenile travne bilke. Kraju je manjkala senca; ko pa je tam sedel od bogov rojeni pevec in ubiral zveneče strune, je kraj dobil senco. Ni manjkal haonski hrast, ne gaj Heliad, ne hrast z visokim listjem, ne mehke lipe, ne bukev in deviški lovor, ne krhke leske in jesen, pripraven za sulice, ne jelka brez grč in črnika, upognjena pod želodom,
ne gostoljubna platana in javor raznolikih barv, pa tudi obrečne vrbe in vodni lotos, večno zeleni pušpan in nežne tamariske ter dvobarvna mirta in brogovita z modrikastimi jagodami. Tudi ve ste prišle, ovijajoče se bršljanove vitice, in z vami listnate trte in bresti, odeti v trte, pa mali jeseni in smreke in z rdečimi plodovi obložena jagodičnica in prožne palme, nagrada zmagovalcem, ter bor z visoko speto krošnjo in kuštravim vrhom, ljub materi bogov; saj je Kibelin Atis v njem odložil človeško podobo in otrdel v njegovo deblo.
Tej množici se je pridružila cipresa v podobi dirkališkega stebra, zdaj drevo, nekoč deček, ki ga je ljubil tisti bog, ki uglašuje strune na kitari in napenja tetivo na loku. Kajti nimfam, ki prebivajo na kartajskih poljanah, je bil posvečen velikanski jelen, ki si je s široko razprostrtim rogovjem sam senčil glavo z globoko senco. Rogovi so se mu bleščali od zlata, na pleča pa so mu z oblega vratu visele ogrlice, posejane z dragulji.
Nad čelom mu je nihal srebrn obesek, z drobnimi jermeni pritrjen na glavo; enako veliki so se svetili biseri z obeh ušes ob vdrtih sencih. Brez strahu, saj je odložil prirojeno plašnost, je rad zahajal v domove in ponujal vrat v božanje tudi povsem neznanim rokam. A vendar je bil bolj kot vsem drugim, o najlepši med Kejci, drag tebi, Kiparis. Ti si jelena vodil na svežo pašo, ti k vodi bistrega izvira, ti si mu zdaj med rogove spletal pisano cvetje, zdaj pa mu sedel na hrbtu in ga vesel jezdil sem in tja, medtem ko si mu nežni gobec krotil s škrlatno uzdo.
Bila je vročina in poldne; v sončni pripeki so žarele ukrivljene klešče obmorskega Raka. Utrujeni jelen je legel na travnata tla in se hladil v senci dreves. Deček Kiparis ga je nevede s koničastim kopjem prebodel; in ko ga je videl umirati od strašne rane, je sklenil, da hoče umreti. S čim vse ga ni Feb tolažil in opominjal, naj žaluje zmerno, primerno izgubi! On pa je še vedno ječal in bogove prosil za poslednji dar: da bi smel žalovati za vse večne čase.
In ko mu je v neskončnem joku že odtekla vsa kri, so se njegovi udi začeli barvati zeleno, lasje, ki so mu pravkar še viseli čez snežno belo čelo, pa so postajali ščetinasta krošnja in otrdeli ter se z vitkim vršičkom obračali k zvezdnemu nebu. Bog je zastokal in žalosten dejal: »Jaz bom žaloval za teboj, ti pa boš žaloval za drugimi in stal ob strani žalujočim.« Takšen gaj je pevec privabil k sebi in sedel sredi zbora zveri in množice ptic.
Ko je s palcem dovolj preizkusil strune in začutil, da se različni napevi, čeprav vsak drugače zveni, skladajo v sozvočje, je povzdignil glas s to pesmijo:
Izvirnik
Source ID: ovid_metamorphoses_story_068 Citation: Ovid, Metamorphoses 10.86-10.147 Original language: Latin Source: PerseusDL canonical-latinLit Source URL: https://github.com/PerseusDL/canonical-latinLit/blob/master/data/phi0959/phi006/phi0959.phi006.perseus-lat2.xml Segmentation certainty: medium 86: Collis erat collemque super planissima campi 87: area, quam viridem faciebant graminis herbae.
88: Umbra loco deerat: qua postquam parte resedit 89: dis genitus vates et fila sonantia movit, 90: umbra loco venit. Non Chaonis afuit arbor. 91: non nemus Heliadum, non frondibus aesculus altis, 92: nec tiliae molles, nec fagus et innuba laurus, 93: et coryli fragiles et fraxinus utilis hastis 94: enodisque abies curvataque glandibus ilex 95: et platanus genialis acerque coloribus impar 96: amnicolaeque simul salices et aquatica lotos 97: perpetuoque virens buxum tenuesque myricae 98: et bicolor myrtus et bacis caerula tinus.
99: Vos quoque, flexipedes hederae, venistis et una 100: pampineae vites et amictae vitibus ulmi, 101: ornique et piceae pomoque onerata rubenti 102: arbutus et lentae, victoris praemia, palmae 103: et succincta comas hirsutaque vertice pinus, 104: grata deum matri; siquidem Cybeleius Attis 105: exuit hac hominem truncoque induruit illo. 106: Adfuit huic turbae metas imitata cupressus, 107: nunc arbor, puer ante deo dilectus ab illo, 108: qui citharam nervis et nervis temperat arcum.
109: Namque sacer nymphis Carthaea tenentibus arva 110: ingens cervus erat, lateque patentibus altas 111: ipse suo capiti praebebat cornibus umbras. 112: Cornua fulgebant auro, demissaque in armos 113: pendebant tereti gemmata monilia collo. 114: Bulla super frontem parvis argentea loris 115: vincta movebatur parilique aetate: nitebant 116: auribus e geminis circum cava tempora bacae.
117: Isque metu vacuus naturalique pavore 118: deposito celebrare domos mulcendaque colla 119: quamlibet ignotis manibus praebere solebat. 120: Sed tamen ante alios, Ceae pulcherrime gentis, 121: gratus erat, Cyparisse, tibi. Tu pabula cervum 122: ad nova, tu liquidi ducebas fontis ad undam, 123: tu modo nectebas varios per cornua flores, 124: nunc eques in tergo residens huc laetus et illuc 125: mollia purpureis frenabas ora capistris.
126: Aestus erat mediusque dies, solisque vapore 127: concava litorei fervebant bracchia cancri: 128: fessus in herbosa posuit sua corpora terra 129: cervus et arborea frigus ducebat ab umbra. 130: Hunc puer imprudens iaculo Cyparissus acuto 131: fixit; et ut saevo morientem vulnere vidit, 132: velle mori statuit. Quae non solacia Phoebus 133: dixit et ut leviter pro materiaque doleret, 134: admonuit! Gemit ille tamen munusque supremum 135: hoc petit a superis, ut tempore lugeat omni.
136: Iamque per inmensos egesto sanguine fletus 137: in viridem verti coeperunt membra colorem, 138: et modo qui nivea pendebant fronte capilli, 139: horrida caesaries fieri sumptoque rigore 140: sidereum gracili spectare cacumine caelum. 141: Ingemuit tristisque deus “lugebere nobis 142: lugebisque alios aderisque dolentibus” inquit. 143: Tale nemus vates attraxerat inque ferarum 144: concilio medius turba volucrumque sedebat.
145: Ut satis impulsas temptavit pollice chordas 146: et sensit varios, quamvis diversa sonarent, 147: concordare modos, hoc vocem carmine movit:
