Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja »Z Jupitrom, mati Muza, začni — vse se uklanja Jupitrovi oblasti! — mojo pesem! Jupitrovo moč sem že večkrat opeval: z mogočnejšim plektrom sem pel o Gigantih in zmagovitih strelah, raztresenih po flegrajskih poljanah; zdaj potrebujem lahkotnejšo liro: zapojmo o mladeničih, ki so jih ljubili bogovi, in dekletih, ki jih je omamil nedovoljeni ogenj in so si s poželenjem prislužila kazen.

Kralj nebeščanov je nekoč zagorel v ljubezni do frigijskega Ganimeda in našlo se je nekaj, kar bi Jupiter raje postal, kakor ostal to, kar je bil. Vendar se ni hotel spremeniti v nobeno ptico razen tiste, ki bi mogla nositi njegove strele. Brez odlašanja je z lažnimi perutmi zamahnil skozi zrak in ugrabil Ilovega potomca; ta še zdaj pripravlja čaše in Jupitru streže nektar, čeprav Junona temu nasprotuje.

Tudi tebe, Amiklov potomec, bi Feb postavil na nebo, ko bi mu bridka usoda dala čas, da te tja ponese. A kolikor je mogoče, si vendar večen: vsakokrat, ko pomlad prežene zimo in oven nasledi vodeno ribo, znova vzkliješ in zacvetiš na zeleni trati. Tebe je moj oče ljubil bolj kot vse druge in Delfi, ki stojijo sredi sveta, so ostali brez svojega varuha, medtem ko je bog obiskoval Evrotas in neobzidano Sparto. Ne citre ne puščic ni več cenil; pozabil je nase in ni odklanjal ne nošenja mrež ne držanja psov ne tega, da bi te spremljal čez grebene strmih gora; z dolgotrajno bližino je hranil plamen ljubezni.

Titan je bil že skoraj na sredi med nočjo, ki je prihajala, in tisto, ki je minila, enako oddaljen od obeh: slečeta oblačila, telesi se jima bleščita od gostega oljčnega olja in začneta tekmovati v metanju širokega diska. Feb ga prvi zavihti visoko v zrak in z njegovo težo razžene oblake, ki mu stojijo na poti. Šele čez dolgo časa težki disk pade nazaj na trdna tla in pokaže spretnost, združeno z močjo.

Takoj, nepremišljeno in gnan od želje po igri, Tenarid pohiti, da bi pobral disk. A trda zemlja ga z odbojem požene kvišku v tvoj obraz, Hijakint. Bog pobledi prav tako kakor mladenič sam in prestreže njegovo omahnjeno telo; zdaj te skuša ogreti, zdaj ti briše kri iz žalostnih ran, zdaj s priloženimi zelišči zadržuje življenje, ki ti uhaja. Nobena veščina ne pomaga: rana je bila neozdravljiva.

Kakor če kdo na vrtu zlomi vijolice ali togo makovo steblo in lilije, iz katerih štrlijo rumenkasti jeziki, pa nenadoma ovele povesijo uvelo glavo, ne morejo več stati pokonci in z vrhom gledajo v tla: tako leži njegov umirajoči obraz in vrat, ki mu je pošla moč, sam sebi postane breme ter omahne na ramo. »Umiraš, Ojbalov potomec, oropan prve mladosti,« reče Feb, »in gledam tvojo rano, dokaz svoje krivde.

Ti si moja bolečina in moj zločin: moji desnici je treba pripisati tvojo smrt! Jaz sem povzročil tvoj konec. A v čem je moja krivda? Razen če je mogoče igro imenovati krivdo, razen če je mogoče za krivdo šteti tudi ljubezen. O, ko bi smel, kakor si zaslužim, skupaj s teboj oddati življenje! Ker pa me veže zakon usode, boš vedno z menoj in ostal boš na mojih ustnicah, ki te bodo pomnile.

O tebi bo pela lira pod mojo roko, o tebi bodo zvenele moje pesmi; kot nova cvetlica boš z napisom posnemal moje ječanje. Prišel bo tudi čas, ko se bo najpogumnejši junak pridružil tej cvetlici in bo njegovo ime mogoče brati na istem cvetnem listu.« Medtem ko Apolonova usta izrekajo te resnične besede, glej, kri, ki se je razlila po tleh in zaznamovala travo, preneha biti kri in svetlejša od tirskega škrlata vznikne cvetlica, ki privzame obliko lilije; razlikujeta se le v tem, da je ta škrlatna, lilija pa srebrna.

Febu to ni dovolj — on je namreč naklonil to čast: sam vpiše svoje ječanje v cvetne liste in AI AI je napisano na cvetu; zapisane so besede žalovanja. Sparta se ne sramuje, da je rodila Hijakinta; njegova čast traja še danes in vsako leto se po običaju prednikov vračajo hijakintije, ki jih slavijo s sijajnim sprevodom.