Prevod
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Bil je grič in na njem povsem ravna planjava, ki so jo zelenile travne bilke. Kraju je manjkala senca; ko pa je tam sedel od bogov rojeni pevec in ubiral zveneče strune, je kraj dobil senco. Ni manjkal haonski hrast, ne gaj Heliad, ne hrast z visokim listjem, ne mehke lipe, ne bukev in deviški lovor, ne krhke leske in jesen, pripraven za sulice, ne jelka brez grč in črnika, upognjena pod želodom,
ne gostoljubna platana in javor raznolikih barv, pa tudi obrečne vrbe in vodni lotos, večno zeleni pušpan in nežne tamariske ter dvobarvna mirta in brogovita z modrikastimi jagodami. Tudi ve ste prišle, ovijajoče se bršljanove vitice, in z vami listnate trte in bresti, odeti v trte, pa mali jeseni in smreke in z rdečimi plodovi obložena jagodičnica in prožne palme, nagrada zmagovalcem, ter bor z visoko speto krošnjo in kuštravim vrhom, ljub materi bogov; saj je Kibelin Atis v njem odložil človeško podobo in otrdel v njegovo deblo.
Tej množici se je pridružila cipresa v podobi dirkališkega stebra, zdaj drevo, nekoč deček, ki ga je ljubil tisti bog, ki uglašuje strune na kitari in napenja tetivo na loku. Kajti nimfam, ki prebivajo na kartajskih poljanah, je bil posvečen velikanski jelen, ki si je s široko razprostrtim rogovjem sam senčil glavo z globoko senco. Rogovi so se mu bleščali od zlata, na pleča pa so mu z oblega vratu visele ogrlice, posejane z dragulji.
Nad čelom mu je nihal srebrn obesek, z drobnimi jermeni pritrjen na glavo; enako veliki so se svetili biseri z obeh ušes ob vdrtih sencih. Brez strahu, saj je odložil prirojeno plašnost, je rad zahajal v domove in ponujal vrat v božanje tudi povsem neznanim rokam. A vendar je bil bolj kot vsem drugim, o najlepši med Kejci, drag tebi, Kiparis. Ti si jelena vodil na svežo pašo, ti k vodi bistrega izvira, ti si mu zdaj med rogove spletal pisano cvetje, zdaj pa mu sedel na hrbtu in ga vesel jezdil sem in tja, medtem ko si mu nežni gobec krotil s škrlatno uzdo.
Bila je vročina in poldne; v sončni pripeki so žarele ukrivljene klešče obmorskega Raka. Utrujeni jelen je legel na travnata tla in se hladil v senci dreves. Deček Kiparis ga je nevede s koničastim kopjem prebodel; in ko ga je videl umirati od strašne rane, je sklenil, da hoče umreti. S čim vse ga ni Feb tolažil in opominjal, naj žaluje zmerno, primerno izgubi! On pa je še vedno ječal in bogove prosil za poslednji dar: da bi smel žalovati za vse večne čase.
In ko mu je v neskončnem joku že odtekla vsa kri, so se njegovi udi začeli barvati zeleno, lasje, ki so mu pravkar še viseli čez snežno belo čelo, pa so postajali ščetinasta krošnja in otrdeli ter se z vitkim vršičkom obračali k zvezdnemu nebu. Bog je zastokal in žalosten dejal: »Jaz bom žaloval za teboj, ti pa boš žaloval za drugimi in stal ob strani žalujočim.« Takšen gaj je pevec privabil k sebi in sedel sredi zbora zveri in množice ptic.
Ko je s palcem dovolj preizkusil strune in začutil, da se različni napevi, čeprav vsak drugače zveni, skladajo v sozvočje, je povzdignil glas s to pesmijo:
