Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razdelitve: srednja Od tam se Himenej, odet v žafranasto ogrinjalo, odpravi čez brezmejni eter proti obalam Kikonov, kamor ga Orfejev glas zaman kliče. Prišel je sicer, a ni prinesel ne obrednih besed ne veselega obraza ne srečnega znamenja. Tudi bakla, ki jo je držal, je ves čas prasketala v dimu, ki sili k solzam, in še tako vihtena ni vzplamtela.

Razplet je bil hujši od znamenja: ko se je mlada nevesta v spremstvu jate najad potepala po travi, je umrla, ker jo je kača ugriznila v gleženj. Ko jo je rodoški pevec dovolj objokoval na tem svetu, je hotel poskusiti še pri sencah in si je drznil skozi tenarska vrata spustiti se do Stiksa. Skozi množice breztelesnih bitij in prikazni pokopanih je prišel pred Perzefono in gospodarja senc, ki vlada v pustem kraljestvu. Ubral je strune v pesem in dejal: »O božanstvi sveta pod zemljo, kamor se vrnemo vsi, ki smo rojeni umrljivi, če smem in če mi dovolita, da brez ovinkov lažnivega jezika

povem resnico: nisem se spustil sem, da bi si ogledal mračni Tartar, niti da bi zvezal tri goltance Meduzine pošasti, obraščene s kačami. Na to pot me je privedla žena: gad, na katerega je stopila, je vanjo izlil strup in ji odvzel leta, ki so jo še čakala. Hotel sem prenesti izgubo in ne tajim, da sem poskušal: premagal me je Amor. Ta bog je dobro znan na zgornjem svetu; ali je tudi tukaj, ne vem. Vendar slutim, da je tudi tu; in če pripoved o davni ugrabitvi ne laže, je Amor združil tudi vaju. Pri teh krajih, polnih groze, pri tem brezmejnem kaosu in tišini prostranega kraljestva vaju prosim: razpletita prezgodaj stkano Evridikino usodo.

Vse vama dolgujemo in po kratkem postanku prej ali slej hitimo v isto bivališče. Vsi smo namenjeni sem, to je naš poslednji dom, vidva pa najdlje vladata človeškemu rodu. Tudi ona bo vajina, ko bo dozorela in dopolnila leta, ki ji pripadajo: ne prosim je v dar, le za nekaj časa. Če pa usoda odreka to milost moji ženi, sem odločen, da se ne vrnem: veselita se smrti obeh.« Ko je tako govoril in ob besedah ubiral strune, so brezkrvne duše jokale: Tantal ni več lovil vode, ki mu je uhajala, in Iksionovo kolo je obstalo; ptice niso več kljuvale jeter, Belove vnukinje so pustile vrče,

in ti, Sizif, si sedel na svoji skali. Pravijo, da so tedaj prvič solze omočile lica Evmenid, ki jih je pesem premagala. Ne kraljevska soproga ne vladar podzemlja nista mogla zavrniti njegove prošnje in sta poklicala Evridiko. Bila je med sencami, ki so prišle pred kratkim, in zaradi rane je stopala počasi. Rodoški Orfej jo je dobil, z njo pa tudi zapoved, naj ne obrača oči nazaj, dokler ne zapusti avernskih dolin; sicer bo dar izgubil veljavo.

Podala sta se po poti navkreber skozi nemo tišino, strmi, temni, zaviti v gosto, mračno meglo. Nista bila več daleč od površja zemlje, ko je zaljubljeni Orfej, v strahu, da bi ji zmanjkalo moči, in v hrepenenju, da bi jo videl, obrnil pogled; takoj je zdrsnila nazaj. Iztegnila je roke, skušala prijeti njega in doseči, da bi jo on prijel, a nesrečnica je zagrabila le izmikajoči se zrak.

Ko je zdaj drugič umirala, se ni nad svojim možem prav nič pritoževala: nad čim bi se mogla, razen da je bila ljubljena? Izrekla je poslednji »zbogom«, ki ga je on komaj še ujel z ušesi, in se znova pogreznila tja, od koder je prišla. Ob ženini drugi smrti je Orfej otrpnil kakor tisti, ki je v strahu zagledal tri vratove psa, od katerih je srednji nosil verige, in ga groza ni zapustila, dokler ni izgubil svoje prvotne narave in mu je telo prerasel kamen; ali kakor Olen, ki je nase prevzel krivdo in hotel veljati za krivega, ter ti, nesrečna Letaja, ki si zaupala svoji lepoti: nekoč sta bili vajini srci tesno združeni, zdaj sta kamna, ki ju nosi vlažna Ida.

Bro ‘dar ga je zavrnil, čeprav je prosil in zaman skušal še enkrat prečkati reko. Kljub temu je sedem dni zanemarjen sedel na bregu brez Cererinih darov; hrana so mu bile skrb, duševna bolečina in solze. Tožil je, da so bogovi Ereba okrutni, in se umaknil na visoko Rodopo in Hem, ki ga bičajo severni vetrovi. Titan je že tretjič sklenil leto v znamenju morskih Rib, Orfej pa se je ogibal vsakršne ljubezni do žensk, bodisi ker se mu je nesrečno iztekla bodisi ker je prisegel zvestobo. Vendar je mnoge vnema gnala, da bi se združile s pevcem, in mnoge so trpele, ker jih je zavrnil.

Prav on je Tračane naučil, naj svojo ljubezen obračajo k nežnim dečkom in še pred njihovo zrelostjo uživajo kratko pomlad njihove dobe ter trgajo prve cvetove.