Waltey
Akteon
Ovid, Metamorphoses 3.138-3.252
Ovidove preobrazbe · OvidO besedilu
Akteon
- Vir
- Ovidove preobrazbe
- Avtor
- Ovid
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Latin
- Čas branja
- 6 min branja
- Obseg
- 5 strani
- Naslov izvirnika
- Actaeon
O izvirniku
Ovidove preobrazbe
Pesniški tok antičnih preobrazb, kjer bogovi, ljudje in narava stalno menjavajo obliko. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Ovidove preobrazbe v jeziku Latin.
Besedilo
Akteon
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Med tolikimi srečnimi dogodki ti je, Kadmos, vnuk prvi prinesel žalost, pa tuje rogovje, ki mu je zraslo na čelu, in vi, psi, nasičeni z gospodarjevo krvjo. A če dobro premisliš, boš v tem našel krivdo usode, ne hudodelstva: kakšen zločin je bil vendar v njegovi zmoti? Gora je bila oškropljena s krvjo raznovrstne zverjadi; poldan je že skrajšal sence vseh stvari in sonce je bilo enako daleč od obeh skrajnih točk svoje poti, ko je hiantijski mladenič z mirnim glasom nagovoril
tovariše pri lovu, ki so blodili po odročnih goščavah: »Tovariši, mreže in železo so mokri od krvi zverjadi, in današnji dan nam je naklonil dovolj sreče. Ko bo jutri Avrora na žafranastih kolesih spet pripeljala svetlobo, bomo nadaljevali začeto delo; zdaj je Feb enako daleč od obeh robov zemlje in z vročino razpoka polja. Za zdaj opustite delo in pospravite vozlaste mreže.« Ubogajo njegov ukaz in prekinejo lov.
Bila je dolina, porasla z gostimi smrekami in koničastimi cipresami, imenovana Gargafija, posvečena Diani z visoko podpasano obleko. V njenem najodročnejšem kotu je gozdna votlina, ki je ni izoblikovala nobena človeška umetnost: narava je s svojo iznajdljivostjo posnemala umetnost; iz živega plovca in lahkega lehnjaka je namreč ustvarila naravni obok. Na desni žubori izvir s tankim curkom prozorne vode, njegovo široko odprtino obdaja travnat rob.
Tu si je gozdna boginja, utrujena od lova, navadno umivala deviške ude s čisto vodo. Ko je stopila vanjo, je eni od nimf, svoji nosilki orožja, izročila kopje, tul in nenapeti lok; druga je v naročje sprejela odloženo obleko, dve sta ji sezuli obuvalo; spretnejša od njiju pa ji je Ismenova hči Krokala lase, razsute po vratu, spela v vozel, čeprav je sama nosila razpuščene.
Nefela, Hiala, Ranis, Psekas in Fiala zajemajo vodo in jo izlivajo iz velikih vrčev. Medtem ko se Titanova potomka tam umiva v svoji običajni kopeli, glej, Kadmov vnuk, ki je odložil preostali lov, z negotovimi koraki blodi po neznanem gozdu in prispe v gaj: tako ga je vodila usoda. Brž ko je stopil v votlino, vlažno od izvirov, so se nimfe, gole, kakor so bile, ob pogledu na moža udarile po prsih in z nenadnim vriščem napolnile ves gozd; obstopile so Diano in jo zakrile s svojimi telesi; vendar je boginja višja od njih in jih vse presega za vrat in glavo.
Kakršna barva navadno oblije oblake, ko jih zadenejo sončni žarki, ali škrlatno zarjo, takšna je oblila obraz Diane, ko jo je uzrl brez obleke. Čeprav jo je tesno obdajala množica spremljevalk, se je vendar postavila po strani in obraz obrnila nazaj; in čeprav bi si želela imeti pri roki puščice, je zajela vodo, ki ji je bila na voljo, in z njo poškropila možev obraz; ko mu je lase omočila z maščevalnimi kapljami, je izrekla še te besede, ki so napovedale prihodnjo nesrečo: »Zdaj lahko pripoveduješ, da si me videl brez obleke, če boš sploh mogel pripovedovati.« Brez nadaljnjih groženj mu na poškropljeni glavi požene rogovje dolgoživega jelena,
mu podaljša vrat in priostri konice uhljev, roke mu spremeni v noge, podlakti pa v dolge goleni in mu telo prekrije s pegasto dlako. Pridruži se še strah. Avtonojin sin zbeži in se že med tekom čudi svoji hitrosti. Ko pa v vodi uzre svoj obraz in rogovje, hoče reči: »Gorje meni!« Toda noben glas ne pride iz njega. Zastoka: to je bil ves njegov glas, in solze mu stečejo po licih, ki niso več njegova; le um mu ostane nekdanji.
Kaj naj stori? Naj se vrne domov, v kraljevo palačo, ali naj se skrije v gozd? Vrnitev mu brani sram, skrivanje strah. Medtem ko omahuje, ga zagledajo psi. Prva Melampus in bistronosi Ichnobates z laježem naznanita sled; Ichnobates je iz Knososa, Melampus špartanskega rodu. Nato pridrve še drugi, hitrejši od urnega vetra, Pamphagus, Dorceus in Oribasus, vsi iz Arkadije, pa močni Nebrophonus in divji Theron z Laelapsom, Pterelas, izvrsten v teku, in Agre, izvrstna po vohu, srditi Hylaeus, ki ga je pred kratkim ranil merjasec, Nape, spočeta z volkom, in Poemenis, ki je hodila za čredami, ter Harpyia s svojima mladičema,
pa sikionski Ladon z vbočenimi boki, Dromas, Canache, Sticte, Tigris in Alce, Leucon s snežno belo in Asbolus s črno dlako, silno močni Lacon in v teku neutrudna Aello, Thous in hitra Lycisce s svojim ciprskim bratom, Harpalos, ki mu sredi črnega čela izstopa bela lisa, pa Melaneus in kosmata Lachne, Labros in Argiodus, rojena diktejskemu očetu in lakonski materi, ter Hylactor s predirnim glasom in drugi, ki bi jih bilo predolgo naštevati. Ta trop, željan plena, ga zasleduje čez pečine, strmine in nedostopno skalovje, tam, kjer je pot težavna, in tam, kjer je sploh ni.
Beži po krajih, kjer je tolikokrat sam zasledoval divjad, gorje, zdaj beži pred lastnimi služabniki. Rad bi zavpil: »Akteon sem, prepoznajte svojega gospodarja!« A misel ne najde besed; nebo odmeva od laježa. Prvo rano mu v hrbet zada Melanchaetes, naslednjo Therodamas, Oresitrophus se mu zarije v pleče: pozneje so se pognali za njim, a so ga po gorskih bližnjicah prehiteli. Medtem ko ga ti zadržujejo, se zgrne še preostali trop in mu zasadi zobe v telo.
Že ni več prostora za nove rane. Stoka in spušča glas, ki sicer ni človeški, a ga tudi jelen ne bi mogel izvabiti, in z žalostnimi tožbami polni znane grebene. Poklekne, kakor da bi prosil milosti, in nemo obrača obraz naokrog, kakor bi iztegoval roke. Njegovi tovariši pa v nevednosti z običajnimi vzkliki spodbujajo urni trop in z očmi iščejo Akteona; kakor da ga ni, kar tekmujejo, kdo bo glasneje klical Akteona — ob svojem imenu obrne glavo — in se pritožujejo, da ga ni ter da iz lenobe zamuja pogled na plen, ki se jim je ponudil.
Res bi si želel biti odsoten, a je tu; rad bi gledal, ne pa tudi občutil divjanja svojih psov. Od vseh strani ga obdajajo in z gobci, zaritimi v telo, trgajo gospodarja pod varljivo podobo jelena. Šele ko mu neštete rane vzamejo življenje, se, pravijo, poleže jeza Diane, nosilke tula.
Izvirnik
Actaeon
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Source ID: ovid_metamorphoses_story_019 Citation: Ovid, Metamorphoses 3.138-3.252 Original language: Latin Source: PerseusDL canonical-latinLit Source URL: https://github.com/PerseusDL/canonical-latinLit/blob/master/data/phi0959/phi006/phi0959.phi006.perseus-lat2.xml Segmentation certainty: medium 138: Prima nepos inter tot res tibi, Cadme, secundas 139: causa fuit luctus, alienaque cornua fronti 140: addita, vosque canes satiatae sanguine erili.
141: At bene si quaeras, fortunae crimen in illo, 142: non scelus invenies: quod enim scelus error habebat? 143: Mons erat infectus variarum caede ferarum; 144: iamque dies medius rerum contraxerat umbras 145: et sol ex aequo meta distabat utraque, 146: cum iuvenis placido per devia lustra vagantes 147: participes operum compellat Hyantius ore: 148: “Lina madent, comites, ferrumque cruore ferarum, 149: fortunamque dies habuit satis. Altera lucem 150: cum croceis invecta rotis Aurora reducet, 151: propositum repetemus opus; nunc Phoebus utraque 152: distat idem terra finditque vaporibus arva.
153: Sistite opus praesens nodosaque tollite lina.” 154: Iussa viri faciunt intermittuntque laborem. 155: Vallis erat piceis et acuta densa cupressu, 156: nomine Gargaphie, succinctae sacra Dianae. 157: Cuius in extremo est antrum nemorale recessu, 158: arte laboratum nulla: simulaverat artem 159: ingenio natura suo; nam pumice vivo 160: et levibus tofis nativum duxerat arcum.
161: Fons sonat a dextra, tenui perlucidus unda, 162: margine gramineo patulos succinctus hiatus. 163: Hic dea silvarum venatu fessa solebat 164: virgineos artus liquido perfundere rore. 165: Quo postquam subiit, nympharum tradidit uni 166: armigerae iaculum pharetramque arcusque retentos; 167: altera depositae subiecit bracchia pallae, 168: vincla duae pedibus demunt; nam doctior illis 169: Ismenis Crocale sparsos per colla capillos 170: conligit in nodum, quamvis erat ipsa solutis.
171: Excipiunt laticem Nepheleque Hyaleque Rhanisque 172: et Psecas et Phiale funduntque capacibus urnis. 173: Dumque ibi perluitur solita Titania lympha, 174: ecce nepos Cadmi dilata parte laborum 175: per nemus ignotum non certis passibus errans 176: pervenit in lucum: sic illum fata ferebant. 177: Qui simul intravit rorantia fontibus antra, 178: sicut erant, viso nudae sua pectora nymphae 179: percussere viro, subitisque ululatibus omne 180: implevere nemus circumfusaeque Dianam 181: corporibus texere suis; tamen altior illis 182: ipsa dea est colloque tenus supereminet omnes.
183: Qui color infectis adversi solis ab ictu 184: nubibus esse solet aut purpureae aurorae, 185: is fuit in vultu visae sine veste Dianae. 186: Quae quamquam comitum turba est stipata suarum, 187: in latus obliquum tamen adstitit oraque retro 188: flexit, et ut vellet promptas habuisse sagittas, 189: quas habuit sic hausit aquas vultumque virilem 190: perfudit, spargensque comas ultricibus undis 191: addidit haec cladis praenuntia verba futurae: 192: “Nunc tibi me posito visam velamine narres, 193: si poteris narrare, licet.” Nec plura minata 194: dat sparso capiti vivacis cornua cervi,
195: dat spatium collo summasque cacuminat aures, 196: cum pedibusque manus, cum longis bracchia mutat 197: cruribus et velat maculoso vellere corpus. 198: Additus et pavor est. Fugit Autonoeius heros 199: et se tam celerem cursu miratur in ipso. 200: Ut vero vultus et cornua vidit in unda, 201: “me miserum!” dicturus erat: vox nulla secuta est. 202: Ingemuit: vox illa fuit, lacrimaeque per ora 203: non sua fluxerunt; mens tantum pristina mansit.
204: Quid faciat? repetatne domum et regalia tecta 205: an lateat silvis? pudor hoc, timor impedit illud. 206: Dum dubitat, videre canes. Primumque Melampus 207: Ichnobatesque sagax latratu signa dedere, 208: Gnosius Ichnobates, Spartana gente Melampus. 209: Inde ruunt alii rapida velocius aura, 210: Pamphagus et Dorceus et Oribasus, Arcades omnes, 211: Nebrophonusque valens et trux cum Laelape Theron 212: et pedibus Pterelas et naribus utilis Agre, 213: Hylaeusque ferox, nuper percussus ab apro, 214: deque lupo concepta Nape, pecudesque secuta 215: Poemenis et natis comitata Harpyia duobus,
216: et substricta gerens Sicyonius ilia Ladon, 217: et Dromas et Canache Sticteque et Tigris et Alce 218: et niveis Leucon et villis Asbolus atris 219: praevalidusque Lacon et cursu fortis Aello 220: et Thous et Cyprio velox cum fratre Lycisce, 221: et nigram medio frontem distinctus ab albo 222: Harpalos, et Melaneus hirsutaque corpore Lachne, 223: et patre Dictaeo, sed matre Laconide nati 224: Labros et Argiodus, et acutae vocis Hylactor, 225: quosque referre mora est. Ea turba cupidine praedae 226: per rupes scopulosque adituque carentia saxa, 227: quaque est difficilis quaque est via nulla, sequuntur.
228: Ille fugit per quae fuerat loca saepe secutus, 229: heu famulos fugit ipse suos. Clamare libebat 230: “Actaeon ego sum, dominum cognoscite vestrum!” 231: Verba animo desunt: resonat latratibus aether. 232: Prima Melanchaetes in tergo vulnera fecit, 233: proxima Therodamas, Oresitrophus haesit in armo: 234: tardius exierant, sed per compendia montis 235: anticipata via est. Dominum retinentibus illis, 236: cetera turba coit confertque in corpore dentes.
237: Iam loca vulneribus desunt. Gemit ille sonumque, 238: etsi non hominis, quem non tamen edere possit 239: cervus habet, maestisque replet iuga nota querellis. 240: Et genibus pronis supplex similisque roganti 241: circumfert tacitos tamquam sua bracchia vultus. 242: At comites rapidum solitis hortatibus agmen 243: ignari instigant oculisque Actaeona quaerunt 244: et velut absentem certatim Actaeona clamant 245: (ad nomen caput ille refert), et abesse queruntur 246: nec capere oblatae segnem spectacula praedae.
247: Vellet abesse quidem, sed adest; velletque videre, 248: non etiam sentire canum fera facta suorum. 249: Undique circumstant mersisque in corpore rostris 250: dilacerant falsi dominum sub imagine cervi. 251: nec nisi finita per plurima vulnera vita 252: ira pharetratae fertur satiata Dianae.
Nadaljuj z branjem
