Prevod

Nekoč je živel kralj, ki je ovdovel. Po kraljici mu je ostala hči, tako dobra in tako lepa, da boljše in lepše ni bilo na svetu. Dolgo je žaloval za kraljico, ki jo je imel zelo rad, nazadnje pa se je naveličal samotnega življenja in se poročil z ovdovelo kraljico, ki je prav tako imela hčer; toda ta je bila prav tako grda in hudobna, kakor je bila njegova hči dobra in lepa.

Mačeha in njena hči sta kraljični zavidali njeno lepoto, toda dokler je bil kralj doma, ji nista upali ničesar storiti, saj jo je imel zelo rad.

Čez nekaj časa se je kralj zapletel v vojno z drugim kraljem in odšel na vojno. Kraljica je menila, da lahko zdaj počne, kar jo je volja, zato je kraljično stradala in pretepala ter jo preganjala iz kota v kot. Nazadnje se ji je zdelo, da je zanjo še vse predobro, in jo je poslala past živino. Tako je kraljična hodila z živino po gozdovih in gorah ter jo pasla. Jesti je dobivala malo ali nič, zato je obledela in shujšala, skoraj ves čas pa je jokala in žalovala.

V čredi je bil velik moder vol, ki je bil zmeraj lep in bleščeč. Pogosto je prihajal h kraljični in se ji pustil božati. Nekoč, ko je spet sedela vsa žalostna in jokala, je prišel k njej in jo vprašal, zakaj je zmeraj tako potrta. Ni mu odgovorila, temveč je samo še naprej jokala. »Že vem,« je rekel vol, »čeprav mi nočeš povedati. Jokaš, ker je kraljica hudobna do tebe in ker te bo vsak čas izstradala do smrti.

Toda za hrano ti ni treba skrbeti, kajti v mojem levem ušesu je prt, in če ga vzameš ter razgrneš, lahko dobiš toliko jedi, kolikor jih hočeš.« Tako je tudi storila: vzela je prt in ga razgrnila po travi, in že se je pogrnil z najimenitnejšimi jedmi, kar bi si jih kdo mogel želeti: bilo je vina, medice in sladkega kolača. Kmalu si je spet opomogla in postala tako lepo zaobljena, rdečelična in svetlopolta, da sta kraljica in njena presušena hči od jeze kar modreli in bledeli. Kraljica nikakor ni mogla razumeti, kako je lahko pastorka ob tako slabi hrani tako lepo videti;

zato je neki služabnici naročila, naj gre za njo v gozd in jo skrivaj opazuje, da bo dognala, kako je s tem, saj je menila, da ji kdo od služinčadi daje jesti. Služabnica je šla za njo v gozd in prežala nanjo, pa je videla, kako je pastorka vzela prt iz ušesa modrega vola in ga razgrnila, ta pa se je pogrnil z najimenitnejšimi jedmi, s katerimi se je pastorka do sitega najedla. Služabnica je odšla domov in vse povedala kraljici. Tedaj se je kralj vrnil domov, saj je premagal kralja, proti kateremu se je vojskoval. Po vsem gradu je zavladalo veliko veselje, nihče pa ni bil srečnejši od kraljeve hčere. Toda kraljica je legla v posteljo in se naredila bolno, zdravniku pa je plačala veliko denarja, da bi rekel, da ne more ozdraveti, če ne bo jedla mesa modrega vola. Kraljična in vsi drugi so zdravnika spraševali, ali ji res ne more pomagati kaj drugega, in prosili, naj volu prizanesejo, saj so ga imeli vsi radi in so pravili, da mu v vsem kraljestvu ni para. Toda nič ni pomagalo: vola je bilo treba zaklati in zaklali ga bodo, druge pomoči ni bilo. Ko je kraljična to slišala, se je silno užalostila in odšla v hlev k volu. Tudi on je stal s povešeno glavo in bil videti tako žalosten, da se je ob pogledu nanj razjokala. »Zakaj jokaš?« jo je vprašal vol. Povedala mu je, da se je kralj vrnil domov, kraljica pa je legla bolna v posteljo in pregovorila zdravnika, da je rekel, da ne more ozdraveti, če ne bo jedla mesa modrega vola, zato ga bodo zdaj zaklali. »Ko bodo ubili mene, bodo kmalu vzeli življenje še tebi,« je rekel vol;

»če se strinjaš z menoj, jo nocoj popihava.« Kraljični je bilo sicer hudo, da bi morala zapustiti očeta, vendar je bilo še huje živeti pod isto streho s kraljico, zato je volu obljubila, da pride.

Zvečer, ko so vsi drugi že legli, se je kraljična izmuznila v hlev k volu. Vzel jo je na hrbet in oddirjal, kolikor so ga nesle noge. Ko so ljudje navsezgodaj vstali, da bi vola zaklali, ga ni bilo več, in ko je vstal kralj ter povprašal po hčeri, tudi nje ni bilo nikjer. Na vse strani je poslal sle, da bi ju iskali, in dal po maši pred cerkvijo razglasiti, da ju pogrešajo, vendar ju ni nihče nikjer videl. Medtem je vol s kraljično na hrbtu prepotoval mnogo dežel, dokler nista prišla do velikega bakrenega gozda, kjer je bilo vse iz bakra: drevesa, veje, listje in cvetje.

Preden pa sta se podala v gozd, je vol rekel kraljični: »Ko prideva v gozd, moraš zelo paziti, da se ne dotakneš niti enega lista, sicer bo po meni in po tebi, kajti tukaj živi triglavi trol, ki je gospodar tega gozda.« O, seveda bo zelo pazila in se ne bo ničesar dotaknila. Bila je nadvse previdna, se umikala vejam in jih z rokami odrivala, toda gozd je bil tako gost, da se skoraj ni bilo mogoče prebiti skozenj, in naj je še tako pazila, je nazadnje vendarle odtrgala list, ki ji je ostal v roki.

»Oj, oj, kaj si pa zdaj storila?« je rekel vol. »Zdaj se bo treba bojevati na življenje in smrt; le list skrbno spravi.« Kmalu zatem sta prišla na rob gozda in že je prihrumel triglavi trol. »Kdo se dotika mojega gozda?« je vprašal. »Prav toliko je moj kakor tvoj,« je rekel vol. »No, za to se bova pa spoprijela!« je zavpil trol. »Pa se dajva,« je odvrnil vol. Zaletela sta se drug v drugega in se spopadla. Vol je bodel in brcal na vso moč, toda trol mu ni ostajal dolžan, in ves dan je minil, preden ga je vol premagal. Tedaj pa je bil tako ranjen in izmučen, da je komaj še hodil.

Morala sta počivati ves naslednji dan, nato pa je vol kraljični naročil, naj vzame rog z mazilom, ki je visel trolu za pasom, in ga namaže z njim. Tako si je opomogel in naslednji dan sta se spet odpravila naprej. Potovala sta mnogo, mnogo dni in nazadnje prišla do srebrnega gozda, kjer je bilo vse iz srebra: drevesa, veje, listje in cvetje.

Preden je vol stopil vanj, je kraljični rekel: »Ko prideva v ta gozd, moraš, za božjo voljo, zelo paziti. Prav ničesar se ne smeš dotakniti in niti enega samega lista ne smeš odtrgati, sicer bo po tebi in po meni. Ta gozd pripada šestglavemu trolu in mislim, da mu ne bom kos.« »Ne boj se,« je rekla kraljična, »zelo bom pazila in se ne bom dotaknila ničesar, česar ne želiš.« Toda ko sta prišla v gozd, je bil tako gost in tako tesen, da sta komaj napredovala. Bila je previdna, kolikor je le mogla, se umikala vejam in jih z rokami odrivala pred seboj, vendar so jo veje kar naprej opletale po očeh, in naj je še tako pazila, je nazadnje odtrgala list.

»Oj, oj, kaj si pa zdaj storila?« je rekel vol. »Zdaj se bo treba bojevati na življenje in smrt, kajti ta trol ima šest glav in je dvakrat močnejši od prejšnjega. Le na list pazi in ga skrbno spravi.« Kakor bi trenil, se je prikazal trol. »Kdo se dotika mojega gozda?« je vprašal. »Prav toliko je moj kakor tvoj,« je rekel vol. »Za to se bova pa spoprijela!« je zavpil trol. »Pa se dajva,« je odvrnil vol, planil nad trola, mu iztaknil oči in ga s svojimi rogovi prebodel, da mu je črevje pogledalo iz trebuha. Toda trol se je še kar bojeval in minili so trije celi dnevi, preden ga je vol pokončal. Tedaj pa je bil tudi sam tako izmučen in zdelan, da se je komaj premikal, in tako poln ran, da je kri kar tekla iz njega. Kraljični je naročil, naj vzame rog z mazilom, ki je visel trolu za pasom, in ga namaže z njim. To je storila in vol si je opomogel;

vendar sta morala ostati tam in počivati ves teden, preden je spet zmogel hoditi. Nazadnje sta se znova odpravila na pot, toda vol je bil še zmeraj slaboten in sprva sta napredovala le počasi. Da bi mu prizanesla, je kraljična rekla, da je mlada in lahkih nog, zato bi prav rada hodila, vendar ji tega nikakor ni dovolil in morala mu je spet sesti na hrbet. Tako sta dolgo potovala skozi mnoge dežele in kraljična sploh ni vedela, kam sta namenjena. Nazadnje sta prišla do zlatega gozda: bil je tako čudovit, da se je zdelo, kakor da zlato kaplja z njega, in drevesa, veje, cvetje in listje, vse je bilo iz čistega zlata.

Tu je bilo prav tako kakor v bakrenem in srebrnem gozdu. Vol je kraljični rekel, da se nikakor ne sme ničesar dotakniti, kajti gozd pripada devetglavemu trolu, ki je mnogo večji in močnejši kakor prejšnja dva skupaj, in prav nič ni verjel, da ga bo lahko premagal.

Ne, zelo bo pazila in se ne bo ničesar dotaknila, o tem je lahko prepričan. Toda ko sta prišla v gozd, je bil še gostejši od srebrnega, in dlje ko sta šla, huje je bilo: gozd je postajal vse gostejši in vse tesnejši, dokler se ji ni nazadnje zazdelo, da nikakor ne moreta več naprej. Tako zelo se je bala, da bi kaj odtrgala, da se je na volovem hrbtu obračala in sklanjala zdaj sem, zdaj tja ter z rokami odrivala veje pred seboj. Te pa so jo kar naprej opletale po očeh, da ni videla, kam sega, in še preden se je zavedela, je imela v roki zlato jabolko. Tako se je prestrašila, da je zajokala in ga hotela odvreči, toda vol ji je rekel, naj ga obdrži in skrbno spravi. Tolažil jo je, kolikor je mogel, vendar je menil, da ga čaka hud boj, in dvomil, da se bo srečno izteklo.

Kakor bi trenil, je prišel devetglavi trol. Bil je tako strašen, da si ga je kraljična komaj upala pogledati. »Kdo se dotika mojega gozda?« je zavpil. »Prav toliko je moj kakor tvoj,« je rekel vol. »Za to se bova pa spoprijela!« je zavpil trol. »Pa se dajva,« je odvrnil vol. Zaletela sta se drug v drugega in se spopadla, in pogled na boj je bil tako strašen, da je kraljična skoraj omedlela. Vol je trolu iztaknil oči in ga prebodel z rogovi, da se mu je drobovje usulo iz trebuha, toda trol se je še naprej bojeval, kajti kadar je vol eno glavo usmrtil, so ji druge spet vdihnile življenje. Ves teden je minil, preden ga je mogel pokončati. Tedaj pa je bil tako zdelan in izmučen, da se sploh ni mogel premakniti. Po vsem telesu je imel rane in niti toliko ni mogel spregovoriti, da bi kraljični naročil, naj vzame rog z mazilom s trolovega pasu in ga namaže z njim. Toda sama se je spomnila na to in vol si je spet opomogel. Vendar sta morala ostati tam in počivati tri tedne, preden je spet lahko hodil.

Nato sta počasi odrinila naprej, kajti vol je rekel, da morata še malo dlje. Prečkala sta mnogo visokih, gosto poraslih slemen. Tako je šlo nekaj časa, nazadnje pa sta prišla v gorovje. »Ali kaj vidiš?« je vprašal vol. »Ne, ničesar ne vidim razen neba in divjih gora,« je odgovorila kraljična.

Ko sta prišla više, se je svet bolj zravnal in razgled se jima je odprl. »Ali zdaj kaj vidiš?« je vprašal vol. »Da, daleč, daleč proč vidim majhen grad,« je rekla kraljična. »Saj ni tako majhen,« je odvrnil vol. Čez dolgo časa sta prišla do velike vzpetine s strmo skalno steno.

»Ali zdaj kaj vidiš?« je vprašal vol. »Da, zdaj vidim grad prav blizu in zdaj je veliko, veliko večji!« je odgovorila kraljična. »Tja moraš iti,« je rekel vol. »Tik pod gradom stoji svinjak in tam boš prebivala. Ko prideš tja, boš našla leseno krilo. Obleci ga, pojdi na grad in reci, da ti je ime Kari Træstak, ter prosi za službo.

Zdaj pa vzemi svoj nožič in mi odreži glavo, potem me odri, zvij kožo in jo položi pod tisto skalno steno, vanjo pa spravi bakreni list, srebrni list in zlato jabolko. Tam ob skali stoji palica; kadar boš kaj hotela od mene, samo potrkaj z njo po tej skalni steni.« Sprva tega nikakor ni hotela storiti, toda ko je vol rekel, da je to edino plačilo, ki ga želi za vse, kar je storil zanjo, ni mogla drugače. Naj ji je bilo še tako hudo pri srcu, se je trudila in rezala z nožem po veliki živali, dokler ji ni odrezala glave in snela kože. Potem je kožo zložila pod skalno steno in vanjo spravila bakreni list, srebrni list in zlato jabolko.

Ko je opravila, je odšla proti svinjaku, vso pot pa je jokala in žalovala. Tam je oblekla leseno krilo in se odpravila na kraljevi grad;

ko je prišla v kuhinjo, je prosila za službo in povedala, da ji je ime Kari Træstak. Kuhar je rekel, da lahko ostane in pomiva posodo, kajti tista, ki je to delala prej, je pred kratkim odšla. »Toda ko se boš naveličala biti tukaj, jo boš najbrž tudi ti popihala.« Ne, tega pa že ne bo storila.

Pri pomivanju posode je bila prav vestna. V nedeljo naj bi na grad prišli gostje, pa je Kari prosila, ali sme princu odnesti vodo za umivanje. Toda drugi so se ji smejali in rekli: »Kaj pa bi ti tam?

Misliš, da bo princ hotel kaj imeti s teboj, ko si taka videti?« Vendar ni odnehala, temveč je kar naprej prosila, dokler ji nazadnje niso dovolili. Ko se je vzpenjala po stopnicah, je njeno leseno krilo tako strašno ropotalo, da je princ prišel ven in vprašal: »Kdo pa si ti?« »Vodo za umivanje naj bi vam prinesla,« je rekla Kari. »Misliš, da se bom umival z vodo, ki jo prineseš ti?« je rekel princ in jo polil z njo. Tako je morala oditi, nato pa je prosila, ali sme v cerkev. Tudi to so ji dovolili, kajti cerkev je stala prav blizu.

Toda najprej je odšla k skali in potrkala po njej s palico, ki je stala tam, kakor ji je naročil vol. Takoj je prišel iz skale mož in jo vprašal, kaj želi. Kraljična mu je povedala, da so ji dovolili iti v cerkev poslušat duhovnika, vendar nima obleke, ki bi jo lahko oblekla.

Prinesel ji je obleko, ki se je bleščala kakor bakreni gozd, dobila pa je tudi konja in sedlo. Ko je prišla k cerkvi, je bila tako lepa in sijajna, da so se vsi spraševali, kdo je, in skoraj nihče ni poslušal, kaj govori duhovnik, ker so vsi tako strmeli vanjo. Princ pa se je tako zaljubil, da niti za hip ni odvrnil oči od nje.

Ko je odhajala iz cerkve, je princ stekel za njo in za njo priprl cerkvena vrata, tako da mu je ena njenih rokavic ostala v roki. Ko je prišla do konja in ga zajahala, je princ spet prihitel za njo in jo vprašal, od kod je. »Iz Dežele umivanja sem,« je rekla Kari, in medtem ko je princ vzel rokavico, da bi ji jo vrnil, je rekla:

»Pred menoj svetloba, za menoj tema, naj princ ne vidi, kam jezdim zdaj.« Princ še nikoli ni videl tako čudovite rokavice. Prepotoval je širni svet in povpraševal po deželi, od koder je bila po lastnih besedah ponosna dama, ki je odšla brez rokavice, toda nihče mu ni znal povedati, kje leži.

Naslednjo nedeljo je moral nekdo princu odnesti brisačo. »Oh, ali jo smem jaz odnesti?« je vprašala Kari. »Čemu neki?« so rekli drugi v kuhinji. »Saj si videla, kako se ti je godilo zadnjič.« Toda Kari ni odnehala, temveč je prosila, dokler ji niso dovolili. Nato je stekla po stopnicah, da je leseno krilo kar ropotalo. Princ je planil ven, in ko je videl, da je Kari, ji je iztrgal brisačo ter ji jo vrgel naravnost v obraz. »Poberi se, grda pošast!« je rekel. »Misliš, da bom uporabljal brisačo, ki si jo otipavala s svojimi črnimi prsti?« Potem je princ odšel v cerkev in tudi Kari je prosila, ali sme tja. Vprašali so jo, kaj naj bi počela v cerkvi, ko pa nima ničesar drugega kot tisto leseno krilo in je tako črna in grda. Toda Kari je rekla, da duhovnik tako lepo pridiga in da ji njegove besede tako dobro denejo, da so ji nazadnje dovolili. Odšla je k skali in potrkala. Mož je prišel ven in ji dal obleko, ki je bila še veliko lepša od prve: vsa je bila okrašena s srebrom in se je svetila kakor srebrni gozd. Dobila je tudi krasnega konja s srebrno izvezenim pregrinjalom in srebrno brzdo.

Ko je kraljična prišla k cerkvi, so ljudje še stali zunaj na griču. Vsi so se spraševali, kdo neki je, princ pa je bil takoj pri njej in ji hotel pridržati konja, medtem ko bi razjahala. Toda sama je skočila na tla in rekla, da ni treba, kajti konj je tako dobro izurjen, da mirno stoji, kadar mu ukaže, in pride, kadar ga pokliče. Potem so šli vsi v cerkev, vendar skoraj nihče ni poslušal, kaj govori duhovnik, ker so vsi tako strmeli vanjo. Princ pa je bil še veliko bolj zaljubljen kakor prejšnjikrat. Ko je bilo pridige konec in je prišla iz cerkve ter hotela zajahati konja, je princ spet pristopil in jo vprašal, od kod je. »Iz Dežele brisač sem,« je odgovorila kraljična in prav tedaj izpustila bič. Ko se je princ sklonil, da bi ga pobral, je rekla:

»Pred menoj svetloba, za menoj tema, naj princ ne vidi, kam jezdim zdaj!« Spet je izginila in princ ni mogel vedeti, kam se je izgubila. Prepotoval je širni svet in povpraševal po deželi, od koder je bila po lastnih besedah doma, toda nihče mu ni znal povedati, kje leži, in spet se je moral sprijazniti s tem.

Naslednjo nedeljo je moral nekdo princu odnesti glavnik. Kari je prosila, ali ga sme odnesti, toda drugi so jo spomnili, kako se ji je godilo zadnjič, in jo ošteli, ker se je hotela pokazati princu tako črna in grda v svojem lesenem krilu. Vendar ni nehala prositi, dokler ji niso dovolili, da mu odnese glavnik. Ko je spet pripotala po stopnicah, je princ planil ven, vzel glavnik in ga vrgel za njo ter ji velel, naj se pobere. Potem je princ odšel v cerkev in tudi Kari je prosila, ali sme iti. Spet so jo vprašali, kaj naj bi tam počela, ko je tako grda in črna in nima obleke, v kateri bi se lahko pokazala med ljudmi. Princ ali kdo drug bi jo lahko videl, so rekli, potem pa bi se slabo godilo njej in njim. Toda Kari je rekla, da bodo gotovo imeli dovolj drugega za gledanje, in ni nehala prositi, dokler ji niso dovolili oditi.

Zdaj se je zgodilo prav tako kakor obakrat prej. Odšla je k skali in potrkala s palico, mož pa je prišel ven in ji dal obleko, ki je bila še veliko razkošnejša od prejšnjih: bila je skoraj vsa iz čistega zlata in posejana z diamanti. Dobila je tudi krasnega konja z zlato izvezenim pregrinjalom in zlato brzdo.

Ko je kraljična prišla k cerkvi, so duhovnik in ljudje še stali na griču ter jo čakali. Princ je pritekel, da bi ji pridržal konja, toda sama je skočila na tla in rekla:

»Ne, hvala, ni treba, kajti moj konj je tako dobro izurjen, da mirno stoji, kadar mu ukažem.« Nato so vsi pohiteli v cerkev in duhovnik na prižnico, vendar nihče ni poslušal njegovih besed, ker so vsi tako strmeli vanjo in se spraševali, od kod je. Princ pa je bil še veliko bolj zaljubljen kakor obakrat prej; ničesar drugega ni zaznaval, samo njo je gledal.

Ko je bilo pridige konec in je kraljična hotela iz cerkve, je princ v cerkvenem preddverju razlil četrt vedra katrana, da bi ji lahko pomagal čezenj. Toda ni se zmenila zanj, stopila je naravnost v katran in skočila čezenj, pri tem pa je eden njenih zlatih čeveljcev ostal v njem. Ko je že sedela na konju, je princ prihitel iz cerkve in jo vprašal, od kod je. »Iz Dežele glavnikov,« je rekla Kari. Ko pa ji je hotel podati zlati čeveljc, je rekla:

»Pred menoj svetloba, za menoj tema, naj princ ne vidi, kam jezdim zdaj.« Tudi tokrat princ ni mogel ugotoviti, kam je izginila. Dolgo je potoval po svetu in povpraševal po Deželi glavnikov, ker pa mu nihče ni znal povedati, kje je, je dal razglasiti, da se bo poročil s tisto, ki ji bo zlati čeveljc prav. Z vseh strani so prišle lepe in grde, toda nobena ni imela tako drobnega stopala, da bi lahko obula zlati čeveljc. Nazadnje je prišla tudi hudobna mačeha Kari Træstak s svojo hčerjo in tej je bil čeveljc prav. Toda bila je tako grda in neprijetnega videza, da je princ le s težkim srcem privolil v izpolnitev svoje obljube. Kljub temu so pripravili vse za poroko in jo okrasili kot nevesto. Ko pa so jezdili proti cerkvi, je na drevesu sedela drobna ptica in pela:

»Košček pete, košček prsta proč — čeveljc Kari Træstak poln krvi je vroč!« Ko so pogledali, so videli, da je ptica govorila resnico, kajti iz čevlja je curljala kri. Nato so morale priti vse služabnice in vse ženske na gradu ter pomeriti čeveljc, vendar nobeni ni bil prav. »Kje pa je Kari Træstak?« je vprašal princ, ko so ga pomerile že vse druge, kajti dobro je razumel ptičje petje in se je spomnil, kaj je ptica zapela. »Oh, tista!« so rekli drugi. »Prav nič ne pomaga, če pride, saj ima noge velike kakor konj.« »Mogoče res,« je rekel princ, »toda če so ga pomerile vse druge, ga lahko še Kari!« »Kari!« je zaklical skozi vrata in Kari je prišla po stopnicah. Njeno leseno krilo je ropotalo, kakor da bi prihajal cel polk dragoncev. »Zdaj boš pa še ti pomerila zlati čeveljc in postala princesa!« so govorila druga dekleta ter se ji smejala in jo zasmehovala. Kari je vzela čeveljc, zlahka smuknila vanj, odvrgla leseno krilo in obstala pred njimi v zlati obleki, da se je vsa bleščala, na drugi nogi pa je imela enak zlati čeveljc.

Ko jo je princ prepoznal, je bil tako srečen, da je stekel k njej, jo objel in poljubil. Ko pa je izvedel, da je kraljeva hči, je bil še srečnejši. Potem je bila poroka, in cingel, cangel, cing — pravljice je konec.