Prevod

Nekoč je živela žena, ki se je odpravila najemat pastirja. Na poti je srečala medveda. »Kam pa greš?« je vprašal medved. »Oh, pastirja grem najemat,« je odgovorila žena. »Ali ne bi vzela mene za pastirja?« je vprašal medved. »Bi, če le znaš klicati živino,« je rekla žena. »Ho—i!« je zarjovel medved.

»Ne, tebe pa nočem,« je rekla žena, ko ga je slišala, in šla naprej. Ko je prehodila kos poti, je srečala volka. »Kam pa greš?« je vprašal volk. »Pastirja grem najemat,« je odgovorila žena. »Bi vzela mene za pastirja?« je vprašal volk. »Da, če znaš klicati živino,« je rekla žena. »U—u!« je zatulil volk. »Ne, tebe pa nočem,« je rekla žena.

Ko je prehodila še kos poti, je srečala lisjaka. »Kam pa greš?« je vprašal lisjak. »Oh, pastirja grem najemat,« je rekla žena. »Ali ne bi vzela mene za pastirja?« je vprašal lisjak. »Bi, če le znaš klicati živino,« je rekla žena.

»Dil—dal—holom!« je zapel lisjak tako lepo in zveneče. »Da, tebe pa vzamem za pastirja,« je rekla žena in mu zaupala svojo živino v pašo. Prvi dan je lisjak požrl vse njene koze, drugi dan je pokončal vse njene ovce, tretji dan pa je požrl še vse krave. Ko se je zvečer vrnil domov, ga je žena vprašala, kam je dal vso njeno živino. »Glave so v potoku, trupi pa v gozdiču,« je rekel lisjak. Žena je ravno stepala maslo, a si je mislila, da mora vendarle iti pogledat za živino. Medtem ko je ni bilo, je lisjak smuknil v pinjo in požrl smetano. Ko se je žena vrnila in to zagledala, se je tako razjezila, da je pograbila tisto trohico smetane, ki je še ostala, in jo zagnala za lisjakom. Nekaj je je pljusknilo na konec njegovega repa; od takrat imajo lisice belo konico repa.