Prevod
Nekoč je živel mož po imenu Gudbrand; imel je kmetijo daleč proč na pobočju hriba, zato so ga imenovali Gudbrand iz Liena. Z ženo sta živela v taki slogi in se tako lepo razumela, da se ji je vse, kar je mož storil, zdelo tako dobro opravljeno, da bolje sploh ne bi moglo biti; kakor koli se je že česa lotil, je bila vselej zadovoljna. Zemlja, ki sta jo obdelovala, je bila njuna, na dnu skrinje sta imela spravljenih sto tolarjev, v hlevu pa dve privezani kravi. Nekega dne je žena rekla Gudbrandu: »Mislim, da bi morala eno kravo odgnati v mesto in jo prodati, da bi imela nekaj drobiža pri roki;
saj sva spodobna človeka in bi se spodobilo, da imava tudi midva nekaj novcev pri sebi, kakor jih imajo drugi. Tistih sto tolarjev na dnu skrinje ne smeva načeti, sicer pa ne vem, čemu nama več kot ena krava. Pa še nekaj bova pridobila s tem, da bom morala skrbeti le za eno kravo, namesto da dvema kidam gnoj in nosim vodo.« Gudbrandu se je zdelo, da ima žena prav in da govori pametno; pri priči je vzel kravo in se z njo odpravil v mesto, da bi jo prodal. Ko pa je prišel tja, je nihče ni hotel kupiti. No, pa nič, si je mislil Gudbrand, potem se pa lahko s svojo kravo vrnem domov; vem, da imam zanjo tako stojišče kot privez, pot pa je enako dolga naprej in nazaj. In tako se je počasi odpravil proti domu.
Ko je prehodil že kos poti, je srečal človeka, ki je imel konja in ga je nameraval prodati. Gudbrandu se je zazdelo, da je bolje imeti konja kot kravo, pa sta zamenjala. Ko je prišel še malo dlje, je srečal nekoga, ki je pred seboj gnal debelega prašiča, in zazdelo se mu je, da je bolje imeti debelega prašiča kot konja, pa je z možem zamenjal;
nato je šel še kos poti in srečal moža s kozo. Pomislil je, da je gotovo bolje imeti kozo kot kravo, zato je zamenjal z njenim lastnikom. Potem je dolgo hodil, dokler ni srečal moža z ovco, in tudi z njim je zamenjal, saj si je mislil: vedno je bolje imeti ovco kot kozo. Ko je spet nekaj časa hodil, je srečal moža z gosjo, pa je ovco zamenjal za gos; in ko je nato prehodil še zelo, zelo dolgo pot, je srečal moža s petelinom in zamenjal z njim, saj si je mislil: gotovo je bolje imeti petelina kot gos. Hodil je, dokler se ni dan že pošteno prevesil; tedaj pa je postal lačen, zato je petelina prodal za dvanajst šilingov in si zanje kupil hrane, kajti bolje je rešiti življenje kot imeti petelina, si je mislil Gudbrand iz Liena. Potem je nadaljeval pot proti domu, dokler ni prišel do najbližje sosednje kmetije;
tam se je oglasil. »Kako se ti je godilo v mestu?« so ga vprašali domači. »No, tako in tako,« je rekel mož, »ne morem ravno hvaliti svoje sreče, grajati je pa tudi ne morem,« in povedal jim je vse, kar se mu je pripetilo od začetka do konca. »No, tebe pa gotovo čaka lep sprejem, ko prideš domov k ženi,« je rekel gospodar. »Bog ti pomagaj! Ne bi hotel biti v tvoji koži.« »Meni se zdi, da bi se lahko izteklo še dosti slabše,« je odvrnil Gudbrand iz Liena, »ampak naj se je izteklo slabo ali dobro, imam tako dobro ženo, da mi nikoli ničesar ne očita, kar koli že storim.« »Seveda, seveda, že vem, a verjamem ti kljub temu ne,« je rekel sosed. »Ali staviva?« je vprašal Gudbrand iz Liena. »Doma na dnu skrinje imam spravljenih sto tolarjev. Si upaš zastaviti prav toliko?« Pa sta stavila. Gudbrand je ostal tam do večera, ko se je začelo mračiti, nato pa sta se skupaj odpravila na njegovo kmetijo. Sosed je ostal pred vrati, da bi prisluškoval, Gudbrand pa je vstopil k ženi. »Dober večer!« je pozdravil Gudbrand iz Liena. »Dober večer,« je rekla žena. »O, hvala bogu, si že doma?« Da, res je bil. Potem ga je vprašala, kako se mu je godilo v mestu. »No, tako in tako!« je odgovoril Gudbrand. »Nič kaj hvalevrednega ni bilo. Ko sem prišel v mesto, nihče ni hotel kupiti krave, pa sem jo zamenjal za konja.« »No, za to pa ti gre res zahvala,« je rekla žena. »Saj sva spodobna človeka in se lahko tudi midva peljeva v cerkev, prav kakor drugi; in če si lahko privoščiva konja, si ga pa že lahko omisliva. — Otroci, pojdite dol in spravite konja v hlev!« »No,« je rekel Gudbrand, »tudi konja nimam več. Ko sem prišel kos poti naprej, sem ga zamenjal za prašiča.« »No, no!« je vzkliknila žena. »To pa je prav tako, kakor bi storila sama; za to si res zaslužiš zahvalo! Zdaj bom tudi jaz imela svinjino pri hiši in bom lahko kaj ponudila ljudem, kadar me obiščejo.
Čemu bi nama bil konj? Ljudje bi še rekli, da sva se tako prevzela, da ne moreva več peš v cerkev kakor prej. — Otroci, pojdite dol in spravite prašiča v svinjak!« »Ampak tudi prašiča nimam s seboj,« je rekel Gudbrand. »Ko sem prišel še malo dlje, sem ga zamenjal za mlečno kozo.« »Ježeš, kako dobro vse opraviš!« je vzkliknila žena. »Če prav pomislim, čemu bi mi bil prašič? Ljudje bi samo govorili:
tamle pojedo vse, kar imajo. Tako pa imam kozo, ki mi bo dajala mleko in sir, pa še koza mi bo ostala. — Otroci, spravite kozo v hlev!« je rekla žena. »Ne, tudi koze nimam več,« je rekel Gudbrand. »Ko sem prehodil kos poti, sem jo zamenjal in dobil zanjo prav lepo ovco.« »No,« je vzkliknila žena, »vse si opravil natanko tako, kakor bi si sama želela; prav kakor da bi bila s teboj.
Čemu bi nama bila koza? Plezati bi morala čez hribe in doline, da bi jo zvečer prignala domov. Če pa imam ovco, bom imela volno in obleko pri hiši, pa še hrano povrhu. — Otroci, pojdite dol in spravite ovco v hlev!« »Ampak tudi ovce nimam več,« je rekel Gudbrand, »ker sem jo, ko sem nekaj časa hodil, zamenjal za gos.« »Hvala ti za to!« je rekla žena. »In še enkrat hvala! Čemu bi mi bila ovca? Saj nimam ne kolovrata ne vretena, pa tudi ni mi do tega, da bi se mučila in garala z izdelovanjem obleke; obleko lahko kupujeva kakor doslej. Zdaj bom imela gosje meso, ki si ga že dolgo želim, pa še svojo malo blazino bom lahko napolnila s puhom.
— Otroci, pojdite dol in spravite gos noter!« »No, tudi gosi nimam več,« je rekel Gudbrand. »Ko sem prišel še kos poti naprej, sem jo zamenjal za petelina.« »Bog ve, kako si se vsega tega domislil!« je vzkliknila žena;
»vse je prav tako, kakor bi storila sama. Petelin! To je, kakor da bi kupil uro, ki jo je treba naviti le vsakih osem dni, saj petelin vsako jutro zapoje ob štirih, pa bova lahko tudi midva ob pravem času na nogah. Čemu bi nama bila gos?
Saj ne znam pripraviti gosjega mesa, blazino pa si lahko napolnim tudi s šašem. — Otroci, pojdite dol in spravite petelina noter!« »Ampak tudi petelina nimam več,« je rekel Gudbrand. »Ko sem prehodil še kos poti, sem postal volčje lačen, pa sem moral petelina prodati za dvanajst šilingov, da sem si rešil življenje.« »No, hvala bogu, da si to storil,« je vzkliknila žena. »Kakor koli se česa lotiš, vse opraviš natanko tako, kakor bi si le mogla želeti. Čemu bi nama bil tudi petelin? Saj sva sama svoja gospodarja in lahko zjutraj poleživa, dokler naju je volja.
Hvala bogu, da sem le tebe dobila nazaj, ki vse tako dobro opraviš; potem ne potrebujem ne petelina ne gosi, ne prašičev ne krav.« Tedaj je Gudbrand odprl vrata. »Ali sem zdaj dobil tistih sto tolarjev?« je vprašal, in sosed je moral priznati, da jih je res.
