Prevod

Nekoč je sredi velikega, gostega gozda stal star grad. V njem je čisto sama živela stara žena, mogočna čarovnica. Podnevi se je spreminjala v mačko ali sovo, zvečer pa je spet dobila človeško podobo. Znala je privabiti divjad in ptice, potem pa jih je klala, kuhala in pekla. Kdor se je gradu približal na sto korakov, je moral obstati in se ni mogel premakniti, dokler ga ni osvobodila uroka. Če pa je v ta krog stopila nedolžna mladenka, jo je spremenila v ptico, jo zaprla v košaro in košaro odnesla v eno od grajskih soban. V gradu je imela gotovo sedem tisoč takih košar z nenavadnimi pticami.

Živela pa je tudi mladenka, ki ji je bilo ime Jorinde; bila je lepša od vseh drugih deklet. Z zelo lepim mladeničem po imenu Joringel sta si obljubila zvestobo. Bila sta zaročena in nič jima ni bilo ljubše, kakor biti skupaj. Da bi se nekoč lahko na samem pomenkovala, sta šla na sprehod v gozd. »Pazi,« je rekel Joringel, »da ne prideš preblizu gradu.« Bil je lep večer, sonce je med drevesnimi debli svetlo sijalo v temno zelenje gozda, na starih, pomladno ozelenelih bukvah pa je žalostno pela grlica.

Jorinde je tu in tam zajokala, sedla na sonce in tožila; tudi Joringel je tožil. Bila sta tako preplašena, kakor da jima je umreti. Ozirala sta se naokrog, izgubila sta se in nista vedela, kod naj gresta domov. Pol sonca je še stalo nad goro, pol pa ga je že zašlo. Joringel je pogledal skozi grmovje in tik ob sebi zagledal staro grajsko obzidje; zdrznil se je in obšel ga je smrtni strah. Jorinde je zapela:

»Moj ptiček z rdečim obročkom poje gorje, gorje, gorje; grličici poje o smrti, poje gorje, gor — ciküt, ciküt, ciküt.«

Joringel se je ozrl po Jorinde. Spremenila se je v slavca, ki je pel ciküt, ciküt. Sova z žarečimi očmi je trikrat obletela oba in trikrat zavpila šu, hu, hu, hu. Joringel se ni mogel ganiti. Stal je kakor kamen, ni mogel ne jokati ne govoriti ne premakniti roke ali noge. Sonce je zdaj zašlo; sova je odletela v grm in takoj zatem je iz njega prišla stara, sključena žena, rumena in suha, z velikimi rdečimi očmi in ukrivljenim nosom, ki ji je s konico segal do brade. Nekaj je zamrmrala, ujela slavca in ga na roki odnesla. Joringel ni mogel ničesar reči, ni se mogel premakniti z mesta; slavca ni bilo več. Nazadnje se je starka vrnila in z zamolklim glasom rekla: »Pozdravljen, Zachiel, ko meseček v košarico sije, vezi razveži, Zachiel, ob pravi uri.« Tedaj je bil Joringel osvobojen. Padel je pred starko na kolena in jo prosil, naj mu vrne njegovo Jorinde, ona pa mu je rekla, da je ne bo nikoli več dobil nazaj, in odšla. Klical je, jokal in tarnal, a vse zaman. »Oh, kaj bo z menoj?« Joringel je odšel in naposled prišel v tujo vas; tam je dolgo pasel ovce. Večkrat je hodil okoli gradu, vendar se mu ni preveč približal. Nazadnje je neke noči sanjal, da je našel krvavo rdečo cvetlico, sredi katere je bil lep, velik biser. Utrgal jo je in se z njo odpravil h gradu: vse, česar se je s cvetlico dotaknil, je bilo rešeno čarovnije. Sanjal je tudi, da je tako dobil nazaj svojo Jorinde. Zjutraj, ko se je prebudil, je začel iskati po hribih in dolinah, ali bi kje našel takšno cvetlico. Iskal je vse do devetega dne in tedaj jo je zgodaj zjutraj našel. Sredi krvavo rdečega cveta je bila velika kaplja rose, velika kakor najlepši biser. S cvetlico v roki je hodil dan in noč, dokler ni prišel do gradu. Ko se mu je približal na sto korakov, ni otrpnil, temveč je šel naprej vse do vrat. Joringel se je silno razveselil, se s cvetlico dotaknil vrat in ta so se odprla. Vstopil je, šel čez dvorišče in prisluškoval, od kod bi zaslišal množico ptic; nazadnje jih je slišal. Šel je za njihovimi glasovi in našel dvorano, v kateri je čarovnica hranila ptice v sedem tisoč košarah. Ko je zagledala Joringla, se je razjezila, silno razjezila, ga zmerjala in bruhala strup in žolč, vendar se mu ni mogla približati na manj kot dva koraka. Ni se zmenil zanjo, temveč je šel naprej in si ogledoval košare s pticami. Toda med njimi je bilo več sto slavcev; kako naj bi našel svojo Jorinde? Med ogledovanjem [je opazil,] da je starka skrivaj vzela košarico z neko ptico in se z njo napotila proti vratom. Brž je skočil k njej in se s cvetlico dotaknil košarice, pa tudi starke. Zdaj ni mogla več čarati, pred njim pa je stala Jorinde, ga objemala okoli vratu in bila prav tako lepa kakor nekoč. Nato je še vse druge ptice spremenil nazaj v mladenke, s svojo Jorinde pa odšel domov in dolgo sta srečno živela skupaj.