O besedilu
Zlata otroka
- Vir
- Grimmove pravljice
- Avtor
- Jacob in Wilhelm Grimm
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Deutsch
- Čas branja
- 8 min branja
- Obseg
- 7 strani
- Naslov izvirnika
- Die Goldkinder
O izvirniku
Grimmove pravljice
Gozdovi, čarobni predmeti in ljudska logika evropske pripovedne tradicije. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Grimmove pravljice v jeziku Deutsch.
Besedilo
Zlata otroka
Živela sta reven mož in revna žena, ki nista imela drugega kot majhno kočo. Preživljala sta se z ribolovom in živela iz rok v usta. Nekega dne pa je mož sedel ob vodi in metal mrežo, ko je iz nje potegnil ribo, ki je bila vsa zlata. Ko jo je ves začuden ogledoval, je spregovorila in rekla: »Poslušaj, ribič, če me vržeš nazaj v vodo, bom tvojo kočico spremenila v veličasten grad.« Ribič ji je odgovoril: »Kaj mi pomaga grad, če nimam ničesar jesti?« Zlata riba je nadaljevala: »Tudi za to bo poskrbljeno. V gradu bo omara, in ko jo odkleneš, bodo v njej stale sklede z najizvrstnejšimi jedmi, kolikor si jih boš zaželel.« »Če je tako,« je rekel mož, »ti lahko ustrežem.« »Da,« je rekla riba, »vendar pod enim pogojem: nobenemu človeku na svetu, kdor koli že je, ne smeš razkriti, od kod je prišla tvoja sreča. Če izrečeš eno samo besedo, bo vsega konec.«
Mož je čudežno ribo vrgel nazaj v vodo in odšel domov. Kjer je prej stala njegova koča, je zdaj stal velik grad. Na široko je odprl oči, stopil vanj in zagledal ženo, ki je v lepih oblačilih sedela v razkošni sobani. Bila je vsa vesela in je rekla: »Mož, kako se je to zgodilo kar naenkrat? To mi je pa všeč.« »Da,« je rekel mož, »tudi meni je všeč, vendar sem strašno lačen. Najprej mi daj kaj jesti.« Žena je rekla: »Ničesar nimam in ne vem, kje naj v tej novi hiši kaj najdem.« »Nič ne skrbi,« je rekel mož, »tamle vidim veliko omaro. Odkleni jo.« Ko je odklenila omaro, so v njej stali kolači, meso, sadje in vino, da se je človeku kar smejalo. Žena je vsa vesela vzkliknila: »Srce, kaj si še želiš?« Sedla sta ter skupaj jedla in pila. Ko sta se nasitila, je žena vprašala: »Ampak, mož, od kod vse to bogastvo?« »Ah,« je odgovoril, »ne sprašuj me tega. Ne smem ti povedati. Če to komu razkrijem, bo najine sreče spet konec.« »Prav,« je rekla, »če ne smem vedeti, tudi nočem vedeti.« A tega ni mislila resno. Radovednost ji ni dala miru ne podnevi ne ponoči, in moža je tako dolgo mučila in drezala vanj, da je v nestrpnosti izblebetal, da je vse dobil od čudežne zlate ribe, ki jo je ujel in jo v zameno spustil na prostost. Komaj je to izrekel, je lepi grad z omaro vred izginil in spet sta sedela v stari ribiški koči.
Mož je moral začeti znova, se spet lotiti svojega dela in loviti ribe. Sreča pa je hotela, da je še enkrat ujel zlato ribo. »Poslušaj,« je rekla riba, »če me vržeš nazaj v vodo, ti bom še enkrat vrnila grad z omaro, polno kuhanih in pečenih jedi. Le trden bodi in nikar ne izdaj, od koga si ga dobil, sicer bo spet vse izgubljeno.« »Že bom pazil,« je odgovoril ribič in vrgel ribo nazaj v vodo. Doma je bilo spet vse tako razkošno kot prej in žena je bila presrečna zaradi njune sreče. Toda radovednost ji ni dala miru, zato je čez nekaj dni spet začela spraševati, kako se je vse zgodilo in kaj je storil. Mož je nekaj časa molčal, nazadnje pa ga je tako razjezila, da je izbruhnil in izdal skrivnost. V tistem hipu je grad izginil in spet sta sedela v stari koči. »Zdaj pa imaš,« je rekel mož, »spet bova lahko stradala.« »Ah,« je rekla žena, »raje nimam bogastva, če ne vem, od koga prihaja. Sicer tako ali tako nimam miru.«
Mož je spet odšel ribarit in čez nekaj časa je, kakor je bilo očitno usojeno, še tretjič ujel zlato ribo. »Poslušaj,« je rekla riba, »vidim, da mi je namenjeno vedno znova priti v tvoje roke. Odnesi me domov in me razreži na šest kosov. Dva daj pojesti ženi, dva svojemu konju, dva pa položi v zemljo, in to ti bo prineslo blagoslov.« Mož je odnesel ribo domov in storil, kakor mu je naročila. Iz dveh kosov, ki ju je položil v zemljo, sta zrasli dve zlati liliji, konj je dobil dve zlati žrebeti, ribičeva žena pa je rodila dva otroka, ki sta bila vsa zlata.
Otroka sta rasla ter postala velika in lepa, z njima pa so rasli tudi liliji in konja. Tedaj sta rekla: »Oče, zajahala bova svoja zlata konja in odšla v svet.« On pa je žalostno odgovoril: »Kako naj zdržim, če odideta in ne bom vedel, kako vama gre?« Rekla sta: »Zlati liliji ostaneta tukaj. Po njiju boš lahko videl, kako nama gre: če sta sveži, sva zdrava; če ovenita, sva bolna; če se zgrudita, sva mrtva.« Odjahala sta in prišla v gostilno, kjer je bilo veliko ljudi. Ko so zagledali zlata mladeniča, so se začeli smejati in norčevati. Ko je eden od njiju slišal posmehovanje, ga je postalo sram. Ni hotel naprej v svet, zato se je obrnil in vrnil domov k očetu. Drugi pa je jezdil naprej in prišel do velikega gozda. Ko je hotel zajahati vanj, so mu ljudje rekli: »Ne morete skozenj. Gozd je poln razbojnikov, ki bodo grdo ravnali z vami. Če pa vidijo, da ste zlati vi in tudi vaš konj, vas bodo ubili.« Toda ni se pustil prestrašiti in je rekel: »Moram skozenj in tudi bom.« Vzel je medvedje kože ter z njimi prekril sebe in konja, da ni bilo videti nič zlatega, potem pa brez strahu zajahal v gozd. Ko je prejezdil nekaj poti, je v grmovju zaslišal šumenje in glasove, ki so se pogovarjali. Z ene strani je nekdo zavpil: »Tam je nekdo!« Z druge pa: »Pusti ga, naj gre. To je neki medvedjekožuhar, reven kot cerkvena miš. Kaj naj počnemo z njim!« Tako je zlati mladenič srečno prejezdil gozd in nič hudega se mu ni zgodilo.
Nekega dne je prišel v vas in tam zagledal dekle, tako lepo, da ni verjel, da bi bilo na svetu lahko še katero lepše. Ker je začutil tako veliko ljubezen do nje, je stopil k njej in rekel: »Iz vsega srca te ljubim. Ali bi postala moja žena?« Tudi dekletu je bil tako všeč, da je privolila in rekla: »Da, postala bom tvoja žena in ti bom zvesta vse življenje.« Poročila sta se, in ko je bilo veselje na svatbi največje, je prišel domov nevestin oče. Ko je videl, da se njegova hči poroča, se je začudil in vprašal: »Kje je ženin?« Pokazali so mu zlatega mladeniča, ki je bil še vedno ogrnjen v medvedje kože. Oče je jezno rekel: »Nikoli ne bo medvedjekožuhar dobil moje hčere!« in ga hotel umoriti. Nevesta pa ga je na vse pretege prosila in govorila: »Zdaj je moj mož in iz srca ga ljubim,« dokler se ni nazadnje pustil pomiriti. Vendar mu stvar ni šla iz glave, zato je naslednje jutro zgodaj vstal in si hotel ogledati hčerinega moža, da bi videl, ali je res navaden, razcapan berač. Ko pa je pogledal, je v postelji zagledal čudovitega zlatega moža, odvržene medvedje kože pa so ležale na tleh. Vrnil se je in pomislil: »Še dobro, da sem ukrotil svojo jezo, sicer bi zagrešil hud zločin.«
Zlatemu mladeniču pa se je sanjalo, da se je odpravil na lov za veličastnim jelenom. Ko se je zjutraj prebudil, je rekel svoji nevesti: »Na lov grem.« Bilo jo je strah in prosila ga je, naj ostane doma, ter rekla: »Prav lahko te doleti velika nesreča.« On pa je odgovoril: »Moram iti in tudi bom.« Vstal je in se odpravil v gozd. Ni minilo dolgo, ko je pred njim stal mogočen jelen, prav tak kakor v sanjah. Nameril je in ga hotel ustreliti, a jelen je odskočil. Pognal se je za njim čez jarke in skozi grmovje ter se ves dan ni utrudil. Zvečer pa mu je jelen izginil izpred oči. Ko se je zlati mladenič ozrl naokrog, je stal pred hišico, v kateri je živela čarovnica. Potrkal je in iz hiše je prišla starka ter vprašala: »Kaj iščete tako pozno sredi velikega gozda?« Rekel je: »Ali niste videli nobenega jelena?« »Da,« je odgovorila, »tistega jelena dobro poznam.« Psiček, ki je z njo prišel iz hiše, pa je pri tem srdito lajal na mladeniča. »Boš tiho, hudobna krastača,« je rekel, »sicer te ustrelim!« Čarovnica je jezno zavpila: »Kaj, mojega psička hočeš ubiti!« in ga pri priči spremenila v kamen, da je obležal na tleh. Njegova nevesta ga je zaman čakala in si mislila: »Gotovo se je zgodilo tisto, česar sem se tako bala in kar mi je tako težilo srce.«
Doma pa je drugi brat stal ob zlatih lilijah, ko se je ena od njiju nenadoma zgrudila. »O Bog,« je rekel, »mojega brata je doletela velika nesreča. Moram na pot, morda ga še lahko rešim.« Oče je rekel: »Ostani tukaj. Kaj bom, če izgubim še tebe?« On pa je odgovoril: »Moram iti in tudi bom.« Zajahal je svojega zlatega konja, odjezdil in prišel v veliki gozd, kjer je njegov brat ležal spremenjen v kamen. Stara čarovnica je prišla iz hiše, ga poklicala in hotela tudi njega uročiti, vendar se ji ni približal, temveč je rekel: »Ustrelil te bom, če mojega brata ne obudiš v življenje.« Čeprav je to storila zelo nerada, se je s prstom dotaknila kamna in brat je pri priči spet oživel kot človek. Zlata mladeniča sta se razveselila, ko sta se spet videla, se poljubila in objela ter skupaj odjezdila iz gozda, eden k svoji nevesti, drugi pa domov k očetu. Oče je rekel: »Vedel sem, da si rešil brata, saj se je zlata lilija nenadoma spet vzravnala in cvetela naprej.« Potlej so živeli srečno in dobro se jim je godilo do konca njihovih dni.
Izvirnik
Die Goldkinder
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Ein Märchen der Brüder Grimm
Es war ein armer Mann und eine arme Frau, die hatten nichts als eine kleine Hütte und nährten sich vom Fischfang, und es ging bei ihnen von Hand zu Mund. Es geschah aber, als der Mann eines Tages beim Wasser saß und sein Netz auswarf, daß er einen Fisch herauszog, der ganz golden war. Und als er den Fisch voll Verwunderung betrachtete, hub dieser an zu reden und sprach 'hör, Fischer, wirfst du mich wieder hinab ins Wasser, so mach ich deine kleine Hütte zu einem prächtigen Schloß.' Da antwortete der Fischer 'was hilft mir ein Schloß, wenn ich nichts zu essen habe?' Sprach der Goldfisch weiter 'auch dafür soll gesorgt sein, es wird ein Schrank im Schloß sein, wenn du den aufschließest, so stehen Schüsseln darin mit den schönsten Speisen, soviel du dir wünschest.' 'Wenn das ist,' sprach der Mann, 'so kann ich dir wohl den Gefallen tun.' 'Ja,' sagte der Fisch, 'es ist aber die Bedingung dabei, daß du keinem Menschen auf der Welt, wer es auch immer sein mag, entdeckst, woher dein Glück gekommen ist; sprichst du ein einziges Wort, so ist alles vorbei.'
Nun warf der Mann den wunderbaren Fisch wieder ins Wasser und ging heim. Wo aber sonst seine Hütte gestanden hatte, da stand jetzt ein großes Schloß. Da machte er ein paar Augen, trat hinein und sah seine Frau, mit schönen Kleidern geputzt, in einer prächtigen Stube sitzen. Sie war ganz vergnügt und sprach 'Mann, wie ist das auf einmal gekommen? das gefällt mir wohl.' 'Ja,' sagte der Mann, 'es gefällt mir auch, aber es hungert mich auch gewaltig, gibt mir erst was zu essen.' Sprach die Frau 'ich habe nichts und weiß in dem neuen Haus nichts zu finden.' 'Das hat keine Not,' sagte der Mann, 'dort sehe ich einen großen Schrank, den schließ einmal auf.' Wie sie den Schrank aufschloß, stand da Kuchen, Fleisch, Obst, Wein, und lachte einen ordentlich an. Da rief die Frau voll Freude 'Herz, was begehrst du nun?' und sie setzten sich nieder, aßen und tranken zusammen. Wie sie satt waren, fragte die Frau 'aber, Mann, wo kommt all dieser Reichtum her?' 'Ach,' antwortete er, 'frage mich nicht darum, ich darf dirs nicht sagen, wenn ichs jemand entdecke, so ist unser Glück wieder dahin.' 'Gut,' sprach sie 'wenn ichs nicht wissen soll, so begehr ichs auch nicht zu wissen.' Das war aber ihr Ernst nicht, es ließ ihr keine Ruhe Tag und Nacht, und sie quälte und stachelte den Mann so lang, bis er in der Ungeduld heraussagte, es käme alles von einem wunderbaren goldenen Fisch, den er gefangen und dafür wieder in Freiheit gelassen hätte. Und wies heraus war, da verschwand alsbald das schöne Schloß mit dem Schrank, und sie saßen wieder in der alten Fischerhütte.
Der Mann mußte von vornen anfangen, seinem Gewerbe nachgehen und fischen. Das Glück wollte es aber, daß er den goldenen Fisch noch einmal herauszog. 'Hör,' sprach der Fisch, 'wenn du mich wieder ins Wasser wirfst, so will ich dir noch einmal das Schloß mit dem Schrank voll Gesottenem und Gebratenem zurückgeben; nur halt dich fest und verrat beileibe nicht, von wem dus hast, sonst gehts wieder verloren.' 'Ich will mich schon hüten,' antwortete der Fischer und warf den Fisch in sein Wasser hinab. Daheim war nun alles wieder in voriger Herrlichkeit, und die Frau war in einer Freude über das Glück; aber die Neugierde ließ ihr doch keine Ruhe, daß sie nach ein paar Tagen wieder zu fragen anhub, wie es zugegangen wäre, und wie er es angefangen habe. Der Mann schwieg eine Zeitlang still dazu, endlich aber machte sie ihn so ärgerlich, daß er herausplatzte und das Geheimnis verriet. In dem Augenblick verschwand das Schloß, und sie saßen wieder in der alten Hütte. 'Nun hast dus' sagte der Mann, 'jetzt können wir wieder am Hungertuch nagen.' 'Ach,' sprach die Frau 'ich will den Reichtum lieber nicht, wenn ich nicht weiß, von wem er kommt; sonst habe ich doch keine Ruhe.'
Der Mann ging wieder fischen, und über eine Zeit, so wars nicht anders, er holte den Goldfisch zum drittenmal heraus. 'Hör,' sprach der Fisch, 'ich sehe wohl, ich soll immer wieder in deine Hände fallen, nimm mich mit nach Haus und zerschneid mich in sechs Stücke, zwei davon gib deiner Frau zu essen, zwei deinem Pferd, und zwei leg in die Erde, so wirst du Segen davon haben.' Der Mann nahm den Fisch mit nach Haus und tat, wie er ihm gesagt hatte. Es geschah aber, daß aus den zwei Stücken, die in die Erde gelegt waren, zwei goldene Lilien aufwuchsen, und daß das Pferd zwei goldene Füllen bekam, und des Fischers Frau zwei Kinder gebar, die ganz golden waren.
Die Kinder wuchsen heran, wurden groß und schön, und die Lilien und Pferde wuchsen mit ihnen. Da sprachen sie 'Vater, wir wollen uns auf unsere goldenen Rosse setzen und in die Welt ausziehen.' Er aber antwortete betrübt 'wie will ichs aushalten, wenn ihr fortzieht und ich nicht weiß, wies euch geht?' Da sagten sie 'die zwei goldenen Lilien bleiben hier, daran könnt ihr sehen, wies uns geht: sind sie frisch, so sind wir gesund; sind sie welk, so sind wir krank; fallen sie um, so sind wir tot.' Sie ritten fort und kamen in ein Wirtshaus, darin waren viele Leute, und als sie die zwei Goldkinder erblickten, fingen sie an zu lachen und zu spotten. Wie der eine das Gespött hörte, so schämte er sich, wollte nicht in die Welt, kehrte um und kam wieder heim zu seinem Vater. Der andere aber ritt fort und gelangte zu einem großen Wald. Und als er hineinreiten wollte, sprachen die Leute 'es geht nicht, daß Ihr durchreitet, der Wald ist voll Räuber, die werden übel mit Euch umgehen, und gar, wenn sie sehen, daß Ihr golden seid und Euer Pferd auch, so werden sie Euch totschlagen.' Er aber ließ sich nicht schrecken und sprach 'ich muß und soll hindurch.' Da nahm er Bärenfelle und überzog sich und sein Pferd damit, daß nichts mehr vom Gold zu sehen war, und ritt getrost in den Wald hinein. Als er ein wenig fortgeritten war, so hörte er es in den Gebüschen rauschen und vernahm Stimmen, die miteinander sprachen. Von der einen Seite riefs 'da ist einer,' von der andern aber 'laß ihn laufen, das ist ein Bärenhäuter, und arm und kahl wie eine Kirchenmaus, was sollen wir mit ihm anfangen!' So ritt das Goldkind glücklich durch den Wald, und geschah ihm kein Leid.
Eines Tages kam er in ein Dorf, darin sah er ein Mädchen, das war so schön, daß er nicht glaubte, es könnte ein schöneres auf der Welt sein. Und weil er eine so große Liebe zu ihm empfand, so ging er zu ihm und sagte 'ich habe dich von ganzem Herzen lieb, willst du meine Frau werden?' Er gefiel aber auch dem Mädchen so sehr, daß es einwilligte und sprach 'ja, ich will deine Frau werden und dir treu sein mein lebelang.' Nun hielten sie Hochzeit zusammen, und als sie eben in der größten Freude waren, kam der Vater der Braut heim, und als er sah, daß seine Tochter Hochzeit machte, verwunderte er sich und sprach 'wo ist der Bräutigam?' Sie zeigten ihm das Goldkind, das hatte aber noch seine Bärenfelle um. Da sprach der Vater zornig 'nimmermehr soll ein Bärenhäuter meine Tochter haben,' und wollte ihn ermorden. Da bat ihn die Braut, was sie konnte, und sprach 'er ist einmal mein Mann, und ich habe ihn von Herzen lieb,' bis er sich endlich besänftigen ließ. Doch aber kams ihm nicht aus den Gedanken, so daß er am andern Morgen früh aufstand und seiner Tochter Mann sehen wollte, ob er ein gemeiner und verlumpter Bettler wäre. Wie er aber hinblickte, sah er einen herrlichen, goldenen Mann im Bette, und die abgeworfenen Bärenfelle lagen auf der Erde. Da ging er zurück und dachte 'wie gut ists, daß ich meinen Zorn bändigte, ich hätte eine große Missetat begangen.'
Dem Goldkind aber träumte, er zöge hinaus auf die Jagd nach einem prächtigen Hirsch, und als er am Morgen erwachte, sprach er zu seiner Braut 'ich will hinaus auf die Jagd.' Ihr war angst, und sie bat ihn dazubleiben und sagte 'leicht kann dir ein großes Unglück begegnen,' aber er antwortete 'ich soll und muß fort.' Da stand er auf und zog hinaus in den Wald, und gar nicht lange, so hielt auch ein stolzer Hirsch vor ihm, ganz nach seinem Traume. Er legte an und wollte ihn schießen, aber der Hirsch sprang fort. Da jagte er ihm nach, über Graben und durch Gebüsche, und ward nicht müde den ganzen Tag; am Abend aber verschwand der Hirsch vor seinen Augen. Und als das Goldkind sich umsah, so stand er vor einem kleinen Haus, darin saß eine Hexe. Er klopfte an, und ein Mütterchen kam heraus und fragte 'was wollt Ihr so spät noch mitten in dem großen Wald?' Er sprach 'habt Ihr keinen Hirsch gesehen?, 'Ja,' antwortete sie, 'den Hirsch kenn ich wohl,' und ein Hündlein, das mit ihr aus dem Haus gekommen war, bellte dabei den Mann heftig an. 'Willst du schweigen, du böse Kröte,' sprach er, 'sonst schieß ich dich tot.' Da rief die Hexe zornig 'was, mein Hündchen willst du töten!' und verwandelte ihn alsbald, daß er dalag wie ein Stein, und seine Braut erwartete ihn umsonst und dachte 'es ist gewiß eingetroffen, was mir so angst machte und so schwer auf dem Herzen lag.'
Daheim aber stand der andere Bruder bei den Goldlilien, als plötzlich eine davon umfiel. 'Ach Gott,' sprach er 'meinem Bruder ist ein großes Unglück zugestoßen, ich muß fort, ob ich ihn vielleicht errette.' Da sagte der Vater 'bleib hier, wenn ich auch dich verliere, was soll ich anfangen?' Er aber antwortete 'ich soll und muß fort.' Da setzte er sich auf sein goldenes Pferd und ritt fort und kam in den großen Wald, wo sein Bruder lag und Stein war. Die alte Hexe kam aus ihrem Haus, rief ihn an und wollte ihn auch berücken, aber er näherte sich nicht, sondern sprach 'ich schieße dich nieder, wenn du meinen Bruder nicht wieder lebendig machst.' Sie rührte, so ungerne sies auch tat, den Stein mit dem Finger an, und alsbald erhielt er sein menschliches Leben zurück. Die beiden Goldkinder aber freuten sich, als sie sich wiedersahen, küßten und herzten sich, und ritten zusammen fort aus dem Wald, der eine zu seiner Braut, der andere heim zu seinem Vater. Da sprach der Vater 'ich wußte wohl, daß du deinen Bruder erlöst hattest, denn die goldene Lilie ist auf einmal wieder aufgestanden und hat fortgeblüht.' Nun lebten sie vergnügt, und es ging ihnen wohl bis an ihr Ende.
Nadaljuj z branjem