Prevod
Nekoč je živel kralj, ki je imel sina. Ta je snubil hčer mogočnega kralja, ki ji je bilo ime Maleen in je bila prelepa. Ker pa jo je njen oče hotel dati drugemu, je kraljevič ni smel dobiti. Toda iz srca sta se ljubila in se nista hotela ločiti, zato je kraljična Maleen rekla očetu: »Ne morem in nočem vzeti nikogar drugega za moža.« Oče se je razsrdil in dal zgraditi temen stolp, v katerega ni segel niti žarek sonca ali lune. Ko je bil dokončan, je rekel: »V njem boš prebila sedem let, potem pa bom prišel pogledat, ali se je tvoja trma že zlomila.« V stolp so nanosili hrane in pijače za sedem let, nato pa vanj odvedli njo in njeno sobarico ter ju zazidali in tako ločili od neba in zemlje. Sedeli sta v temi in nista vedeli, kdaj je nastopil dan in kdaj noč. Kraljevič je pogosto hodil okoli stolpa in klical njeno ime, a skozi debele zidove ni prodrl noben glas od zunaj. Kaj drugega jima je preostalo, kakor da sta žalovali in tožili? Medtem je čas mineval in po kopnečih zalogah hrane in pijače sta spoznali, da se sedem let bliža koncu. Mislili sta, da je napočil trenutek njune rešitve, vendar ni bilo slišati niti enega udarca kladiva in noben kamen ni padel iz zidu: zdelo se je, kakor da ju je oče pozabil. Ko jima je ostalo hrane le še za kratek čas in se jima je obetala bridka smrt, je kraljična Maleen rekla: »Poskusiti morava še zadnje in videti, ali lahko prebijeva zid.« Vzela je nož za kruh ter praskala in vrtala v malto okoli nekega kamna; kadar se je utrudila, jo je zamenjala sobarica. Po dolgem trudu jima je uspelo izvleči en kamen, nato drugega in tretjega, po treh dneh pa je v njuno temo posijal prvi žarek svetlobe. Nazadnje je bila odprtina tako velika, da sta lahko pogledali ven. Nebo je bilo modro in nasproti jima je zavel svež zrak, toda kako žalostno je bilo videti vse naokrog: grad njenega očeta je ležal v razvalinah, mesto in vasi so bili požgani, do koder je seglo oko, polja daleč naokoli opustošena; nikjer ni bilo videti žive duše. Ko je bila odprtina v zidu dovolj velika, da sta se lahko splazili skoznjo, je najprej skočila na tla sobarica, za njo pa še kraljična Maleen. Toda kam naj bi se obrnili? Sovražniki so opustošili vse kraljestvo, pregnali kralja in pobili vse prebivalce. Odpravili sta se iskat drugo deželo, a nikjer nista našli zavetja ali človeka, ki bi jima dal grižljaj kruha, in njuna stiska je bila tolikšna, da sta si morali lakoto tešiti s koprivami. Ko sta po dolgem tavanju prišli v drugo deželo, sta povsod ponujali svoje usluge, toda kjer koli sta potrkali, so ju odgnali in nihče se ju ni hotel usmiliti. Nazadnje sta prispeli v veliko mesto in odšli na kraljevi dvor. A tudi tam so jima veleli, naj gresta naprej, dokler ni kuhar naposled rekel, da lahko ostaneta v kuhinji in opravljata najbolj umazana dela.
Sin kralja, v čigar kraljestvu sta se znašli, pa je bil prav nekdanji zaročenec kraljične Maleen. Oče mu je določil drugo nevesto, ki je bila prav tako grda po obrazu kakor hudobna po srcu. Dan poroke je bil določen in nevesta je že prispela, toda ker je bila tako zelo grda, se ni hotela nikomur pokazati in se je zaprla v svojo sobo. Kraljična Maleen ji je morala iz kuhinje prinašati jedi. Ko je prišel dan, ko naj bi šla nevesta z ženinom v cerkev, se je sramovala svoje grdote in se bala, da jo bodo ljudje zasmehovali in se ji smejali, če se pokaže na ulici. Zato je rekla kraljični Maleen: »Velika sreča te čaka. Zvila sem si gleženj in težko hodim po ulici. Oblekla boš mojo poročno obleko in stopila na moje mesto; večje časti ne moreš doživeti.« Kraljična Maleen pa je odklonila in rekla: »Ne želim si časti, ki mi ne pripada.« Zaman ji je ponujala tudi zlato. Nazadnje je jezno rekla: »Če me ne ubogaš, te bo to stalo življenja. Le besedo mi je treba izreči, pa ti bodo glavo položili pred noge.« Tedaj je morala ubogati in obleči nevestina razkošna oblačila ter si nadeti njen nakit. Ko je stopila v kraljevo dvorano, so vsi ostrmeli nad njeno lepoto in kralj je rekel svojemu sinu: »To je nevesta, ki sem ti jo izbral in ki jo boš odpeljal v cerkev.« Ženin je osupnil in pomislil: »Podobna je moji kraljični Maleen in verjel bi, da je res ona, a ta je že dolgo zaprta v stolpu ali pa je mrtva.« Prijel jo je za roko in jo odpeljal v cerkev. Ob poti je rasel šop kopriv in rekla je:
»Kopriva, kopriva drobna, zakaj stojiš tu samotna? Dobro pomnim tiste dni, ko nekuhano, nepečeno jedla sem te v sili.« »Kaj govoriš?« je vprašal kraljevič. »Nič,« je odgovorila, »samo na kraljično Maleen sem pomislila.« Začudil se je, da ve zanjo, vendar je molčal. Ko sta prišla do brvi pred cerkvenim dvoriščem, je rekla:
»Brv pred cerkvijo, ne zlomi se, prava nevesta nisem še.« »Kaj govoriš?« je vprašal kraljevič. »Nič,« je odgovorila, »samo na kraljično Maleen sem pomislila.« »Ali poznaš kraljično Maleen?« »Ne,« je odgovorila, »kako naj bi jo poznala? Le slišala sem o njej.« Ko sta prišla do cerkvenih vrat, je spet rekla:
»Cerkvena vrata, ne zlomite se, prava nevesta nisem še.« »Kaj govoriš?« je vprašal. »Ah,« je odgovorila, »samo na kraljično Maleen sem pomislila.« Tedaj je vzel dragoceno ogrlico, ji jo nadel okoli vratu in zapel členka verižice. Nato sta stopila v cerkev in duhovnik je pred oltarjem sklenil njuni roki ter ju poročil. Odpeljal jo je nazaj, a vso pot ni izrekla niti besede. Ko sta se vrnila v kraljevi grad, je pohitela v nevestino sobo, slekla razkošna oblačila in odložila nakit ter si spet nadela svojo sivo haljo. Okoli vratu je obdržala le ogrlico, ki jo je dobila od ženina.
Ko se je znočilo in naj bi nevesto odpeljali v kraljevičevo sobo, si je spustila tančico čez obraz, da ne bi opazil prevare. Brž ko so vsi odšli, ji je rekel: »Kaj si že rekla koprivam, ki so rasle ob poti?« »Katerim koprivam?« je vprašala. »Jaz se ne pogovarjam s koprivami.« »Če tega nisi storila, potem nisi prava nevesta,« je rekel. Tedaj se je skušala rešiti z besedami:
»K dekli moram zdaj oditi, ona zna mi misli obuditi.« Šla je ven in osorno vprašala kraljično Maleen: »Dekla, kaj si rekla koprivam?« »Nič drugega nisem rekla kakor: Kopriva, kopriva drobna, zakaj stojiš tu samotna?
Dobro pomnim tiste dni, ko nekuhano, nepečeno jedla sem te v sili.« Nevesta je stekla nazaj v sobo in rekla: »Zdaj vem, kaj sem rekla koprivam,« in ponovila besede, ki jih je pravkar slišala. »Kaj pa si rekla brvi pred cerkvijo, ko sva šla čeznjo?« je vprašal kraljevič. »Brvi pred cerkvijo?« je odgovorila. »Jaz se ne pogovarjam z brvmi.« »Potem tudi nisi prava nevesta.« Spet je rekla:
»K dekli moram zdaj oditi, ona zna mi misli obuditi.« Stekla je ven in osorno vprašala kraljično Maleen: »Dekla, kaj si rekla brvi pred cerkvijo?« »Nič drugega nisem rekla kakor: Brv pred cerkvijo, ne zlomi se, prava nevesta nisem še.«
»To te bo stalo življenja!« je zavpila nevesta, vendar je pohitela v sobo in rekla: »Zdaj vem, kaj sem rekla brvi pred cerkvijo,« in ponovila besede. »Kaj pa si rekla cerkvenim vratom?« »Cerkvenim vratom?« je odgovorila. »Jaz se ne pogovarjam s cerkvenimi vrati.« »Potem tudi nisi prava nevesta.« Šla je ven in osorno vprašala kraljično Maleen: »Dekla, kaj si rekla cerkvenim vratom?« »Nič drugega nisem rekla kakor: Cerkvena vrata, ne zlomite se, prava nevesta nisem še.«
»Za to boš ob glavo!« je zavpila nevesta in se silno razsrdila, vendar je pohitela nazaj v sobo in rekla: »Zdaj vem, kaj sem rekla cerkvenim vratom,« in ponovila besede. »Kje pa imaš ogrlico, ki sem ti jo dal pred cerkvenimi vrati?« »Kakšno ogrlico?« je odgovorila. »Nobene ogrlice mi nisi dal.« »Sam sem ti jo nadel okoli vratu in jo sam zapel. Če tega ne veš, potem nisi prava nevesta.« Odgrnil ji je tančico z obraza in ko je zagledal njeno neznansko grdoto, je prestrašeno odskočil in rekel: »Kako si prišla sem? Kdo si?« »Tvoja zaročena nevesta sem, a ker sem se bala, da bi me ljudje zasmehovali, če bi me videli zunaj, sem kuhinjski dekli ukazala, naj obleče moja oblačila in gre namesto mene v cerkev.« »Kje je dekle?« je rekel. »Hočem jo videti. Pojdi in jo pripelji sem.« Šla je ven in služabnikom rekla, da je kuhinjska dekla sleparka, zato naj jo odpeljejo na dvorišče in ji odsekajo glavo. Služabniki so jo zgrabili in jo hoteli odvleči, a je tako glasno klicala na pomoč, da je kraljevič zaslišal njen glas, prihitel iz svoje sobe in ukazal, naj dekle pri priči izpustijo. Prinesli so luči in tedaj je okoli njenega vratu opazil zlato ogrlico, ki ji jo je dal pred cerkvenimi vrati. »Ti si prava nevesta,« je rekel, »ki je šla z menoj v cerkev. Pridi z menoj v mojo sobo.« Ko sta bila sama, je rekel: »Na poti v cerkev si omenila kraljično Maleen, ki je bila moja zaročenka. Če bi mislil, da je to mogoče, bi moral verjeti, da stoji pred menoj: v vsem si ji podobna.« Odgovorila je: »Jaz sem kraljična Maleen, ki je zaradi tebe sedem let preživela zaprta v temi, trpela lakoto in žejo ter tako dolgo živela v stiski in revščini. Toda danes mi spet sije sonce. V cerkvi sem se poročila s teboj in sem tvoja zakonita žena.« Tedaj sta se poljubila in bila srečna do konca svojih dni. Lažni nevesti pa so za kazen odsekali glavo.
Stolp, v katerem je bila zaprta kraljična Maleen, je stal še dolgo in kadar so otroci šli mimo, so peli: »Cing cang glorija, kdo v tem stolpu prebiva?
Kraljeva hči v njem živi, a videti je moč ni. Zid se noče razdreti, kamen noče odleteti. Janezek v pisani suknjici, pridi zdaj in sledi mi.«
