Prevod
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razdelitve: srednja Pripoved se je končala. A Minijeve hčere še vedno vztrajajo pri delu, prezirajo boga in skrunijo praznik, ko nenadoma nevidni bobni s hripavim ropotom zadonijo, oglasi se piščal z ukrivljenim rogom in zazvenijo bronaste cimbale; zadišita mira in žafran, in, komaj verjetno, tkanje začne zeleneti, viseče blago pa poganja listje kakor bršljan.
Del se spremeni v trto in kar so bile še pravkar niti, postane mladika; iz osnove poženejo trtni listi; škrlat podari svoj sijaj pisanemu grozdju. Dan se je že iztekel in bližala se je ura, ki je ne moreš imenovati ne tema ne svetloba, temveč meja med lučjo in negotovo nočjo: nenadoma se zazdi, da se hiša trese, da gorijo z oljem prepojene bakle, da poslopje žari v rdečkastih plamenih in da tulijo varljive prikazni divjih zveri.
Sestre se že dolgo skrivajo po zadimljeni hiši, vsaka drugje, in se ogibajo ognju in svetlobi; medtem ko iščejo temo, se jim čez drobne ude raztegne kožica in jim roke ovije s tanko perutjo. Tema jim ne dovoli spoznati, kako so izgubile svojo nekdanjo podobo. Ni jih dvignilo perje, pa vendar so se obdržale v zraku s prosojnimi krili; ko poskušajo govoriti, spuščajo drobcen glas, primeren svojemu telesu, in s cviljenjem izrekajo šibke tožbe.
Prebivajo v hišah, ne v gozdovih, sovražijo svetlobo in letajo ponoči; po poznem večeru so dobile ime. Tedaj je po vseh Tebah zaslovela Bakhova božanska moč in teta novega boga je povsod pripovedovala o njegovi silni oblasti; izmed vseh sester je bila edina brez gorja, razen tistega, ki so ji ga povzročile sestre. Junona jo vidi, kako se prevzetno ponaša z otroki, zakonom z Atamantom in bogom, ki ga je vzredila, in tega ne prenese; sama pri sebi pravi: »Priležničin sin je mogel preobraziti meonske mornarje in jih potopiti v morje, materi dati raztrgati drobovje lastnega sina in vse tri Minijeve hčere odeti z novimi krili:
Junona pa ne bo zmogla drugega kot objokovati nemaščevane bolečine? In naj mi to zadošča? Je to vsa moja moč? Sam me uči, kaj naj storim — tudi od sovražnika se je dovoljeno učiti —, in s Pentejevo smrtjo je več kot dovolj pokazal, kaj zmore blaznost: zakaj ne bi tudi Inone pognala v bes, da bi šla po zgledu sorodnic, blazna kakor one?« Navzdol vodi pot, mračna od pogubnih tis, skozi nemo tišino do podzemnih bivališč.
Negibna Stiks izdihuje meglice in po tej poti se spuščajo nove sence, prividi umrlih, ki so že bili pokopani. Bledica in mraz vsepovsod obvladujeta puste kraje; novi duhovi ne vedo, kod pelje pot v stigijsko mesto, kje stoji strašni dvor črnega Dita. Prostrano mesto ima tisoč dohodov in na vseh straneh odprta vrata; kakor morje sprejema reke z vse zemlje, tako ta kraj sprejema vse duše; za nobeno množico ni pretesen in ne čuti, da vanj prihajajo novi trumi.
Brezkrvne sence blodijo brez teles in kosti; ene se zbirajo na trgu, druge v palači vladarja podzemlja, spet druge se posvečajo raznim opravilom, posnetkom nekdanjega življenja, nekatere pa zadržuje njihova kazen. Saturnova hči Junona si drzne zapustiti nebeško bivališče in oditi tja — tolikšno moč je dajala sovraštvu in jezi. Brž ko je vstopila in je prag zastokal pod težo njenega božanskega telesa, je Kerber dvignil tri gobce in hkrati trikrat zalajal. Pokliče sestre, rojene Noči, strašna in neizprosna božanstva.
Sedele so pred vrati ječe, zapahnjenimi z adamantom, in si iz las česale črne kače. Ko so jo prepoznale med sencami mraka, so boginje vstale. Kraj se imenuje bivališče zločincev: Titij je ponujal drobovje v trganje in razprostrt ležal čez devet jugerov; tebi, Tantal, se voda nikoli ne pusti zajeti in drevo, ki visi nad teboj, se ti izmika; ti, Sizif, loviš ali potiskaš skalo, ki se bo spet zvalila nazaj; Iksion se vrti, samega sebe zasleduje in sam pred seboj beži; Belove vnukinje, ki so si drznile umoriti svoje bratrance, neutrudno znova zajemajo vodo, ki jim bo odtekla.
Ko jih je Saturnova hči vse premerila s srditim pogledom, predvsem Iksiona, je od njega spet obrnila oči k Sizifu in rekla: »Zakaj ta izmed bratov trpi večno kazen, medtem ko prevzetni Atamant prebiva v bogati palači, čeprav me je z ženo vred vedno preziral?« Nato razloži vzroke svojega sovraštva in prihoda ter pove, kaj hoče. Hotela je, da Kadmova palača ne bi več stala in da bi sestre Atamanta zapeljale v zločin.
Ukaze, obljube in prošnje preplete v eno in z njimi priganja boginje. Ko Junona tako spregovori, Tizifona strese razmršene sive lase, odrine kače, ki ji zastirajo obraz, in reče: »Ni treba dolgoveziti: vse, kar ukazuješ, imej za opravljeno. Zapusti to neljubo kraljestvo in se vrni v prijaznejši nebeški zrak.« Junona se vesela vrne; ko namerava vstopiti v nebo, jo Tavmantova hči Iris očisti z rosno vodo.
Brez odlašanja strašna Tizifona vzame baklo, prepojeno s krvjo, si ogrne plašč, rdeč od tekoče krvi, in se opaše z zvito kačo ter stopi iz svojega bivališča. Na poti jo spremljajo Žalost, Strah in Groza ter Blaznost z drhtečim obrazom. Obstala je na pragu; pravijo, da so se podboji Eolovega sina stresli, bledica je preplavila javorova vrata in sonce je zbežalo od tam. Znamenja so prestrašila ženo, prestrašila Atamanta. Nameravala sta zapustiti hišo, a pogubna Erinija jima je zastavila pot in zasedla vhod; razširila je roke, prepletene s kačjimi vozli, in stresla lase. Razburjene kače so zašumele;
ene ji ležijo na ramenih, druge ji zdrsnejo čez prsi, sikajo, bruhajo strupeno slino in švigajo z jeziki. Nato si iz srede las iztrga dve kači, ju zgrabi s kužno roko in vrže vanju. Kači se plazita po Inoninem in Atamantovem naročju ter vanju dihata pogubno sapo. Na udih jima ne zadajata ran: duša je tista, ki čuti strašne udarce. S seboj je prinesla tudi pošastno tekočo strupeno zmes: peno iz Kerberovega gobca in Ehidnin strup, blodnjavo zmedenost in pozabo zaslepljenega uma, zločin in solze, bes in slo po umoru, vse skupaj zdrobljeno; zmešala je to s svežo krvjo
in skuhala v bronasti posodi, mešajoč z zelenim steblom trobelike. Medtem ko trepetata, jima v prsi vlije strup blaznosti in pretrese najgloblje kotičke njunih src. Nato večkrat zavihti baklo v istem krogu, da plameni v hitrem vrtenju dohitevajo plamene. Tako se zmagoslavna, potem ko izpolni ukaz, vrne v prazno kraljestvo velikega Dita in odloži kačo, s katero se je opasala.
Nemudoma Eolov sin sredi palače ves blazen zavpije: »Hej, tovariši, razpnite mreže po teh gozdovih! Pravkar sem tu videl levinjo z dvema mladičema!« In v blaznosti sledi ženinemu koraku kakor sledi zveri; materi iz naročja iztrga Learha, ki se smehlja in izteguje drobne ročice, ga dvakrat, trikrat po zraku zavrti kakor pračo in mu surovo ob trdo skalo raztrešči otroški obraz. Tedaj se naposled razbesni mati, najsi je to storila bolečina ali vanjo vliti strup, zatuli in z razpuščenimi lasmi blazna zbeži; tebe, mali Melikert, nosi v golih rokah in vzklika: »Evohe, Bakh!« Ob Bakhovem imenu se Junona
zasmeje in reče: »Takšno pomoč naj ti daje tvoj rejenec!« Nad morjem visi pečina; njen spodnji del so izdolbli valovi in pod njo je voda zaščitena pred dežjem, vrh pa strmo moli nad odprto morje. Inona se povzpne nanj — blaznost ji je dala moč — in se, ne da bi jo ustavil kak strah, vrže v morje skupaj s svojim bremenom; ob udarcu se voda belo speni. Venera pa se usmili trpljenja svoje nedolžne vnukinje in se s priliznjenimi besedami obrne na strica: »O božanstvo voda, Neptun, ki ti je pripadla oblast, takoj za nebeško najvišja, veliko te prosim, a usmili se mojih dragih, ki jih vidiš premetavati po brezmejnem Jonskem morju,
in ju pridruži svojim bogovom. Tudi jaz imam nekaj veljave na morju, če sem bila nekoč res pena, strjena sredi globin, in mi od nje še vedno ostaja grško ime.« Neptun usliši njeno prošnjo, jima odvzame vse, kar je bilo smrtnega, ter ju obdari s častitljivo božansko veličino; hkrati jima spremeni ime in podobo ter ju razglasi za bogova, mater Levkotejo in sina Palajmona.
Sidonske spremljevalke so, kolikor so mogle, sledile stopinjam in na robu pečine videle njihovo zadnjo sled; prepričane, da je mrtva, so z dlanmi bijoč po prsih objokovale Kadmovo hišo, si trgale lase in oblačila ter očitale boginji krivičnost in pretirano krutost do tekmice. Junona žaljivk ni prenesla in rekla je: »Iz vas samih bom naredila največji spomenik svoje krutosti.« Besedam je sledilo dejanje.
Tista, ki je bila najbolj zvesta, je rekla: »Šla bom za kraljico v morje,« a ko je hotela skočiti, se ni mogla niti ganiti; obtičala je, prirasla k pečini. Druga je skušala v običajnem žalovanju udariti po prsih, a začutila je, da so ji roke otrdele; tretja, ki je ravno iztegnila roke proti morskim valovom, je okamenela in še vedno izteza roke proti istim valovom; pri eni, ki si je zgrabila lase na temenu in jih trgala, bi videl prste, nenadoma otrdele med lasmi: v kakršni kretnji je bila katera zasačena, v takšni je obstala.
Nekatere so postale ptice; te Izmenove hčere še danes na tistem morju s konicami kril drsijo po gladini.
Izvirnik
Source ID: ovid_metamorphoses_story_028 Citation: Ovid, Metamorphoses 4.389-4.562 Original language: Latin Source: PerseusDL canonical-latinLit Source URL: https://github.com/PerseusDL/canonical-latinLit/blob/master/data/phi0959/phi006/phi0959.phi006.perseus-lat2.xml Segmentation certainty: medium 389: Finis erat dictis. Sed adhuc Minyeia proles 390: urget opus spernitque deum festumque profanat, 391: tympana cum subito non adparentia raucis 392: obstrepuere sonis, et adunco tibia cornu 393: tinnulaque aera sonant; redolent murraeque crocique, 394: resque fide maior, coepere virescere telae
395: inque hederae faciem pendens frondescere vestis. 396: Pars abit in vites, et quae modo fila fuerunt, 397: palmite mutantur; de stamine pampinus exit; 398: purpura fulgorem pictis adcommodat uvis. 399: Iamque dies exactus erat, tempusque subibat, 400: quod tu nec tenebras nec possis dicere lucem, 401: sed cum luce tamen dubiae confinia noctis: 402: tecta repente quati pinguesque ardere videntur 403: lampades et rutilis conlucere ignibus aedes 404: falsaque saevarum simulacra ululare ferarum.
405: Fumida iamdudum latitant per tecta sorores, 406: diversaeque locis ignes ac lumina vitant; 407: dumque petunt tenebras, parvos membrana per artus 408: porrigitur tenuique includit bracchia pinna. 409: Nec qua perdiderint veterem ratione figuram 410: scire sinunt tenebrae. Non illas pluma levavit, 411: sustinuere tamen se perlucentibus alis; 412: conataeque loqui minimam et pro corpore vocem 413: emittunt, peraguntque leves stridore querellas.
414: Tectaque, non silvas celebrant lucemque perosae 415: nocte volant, seroque tenent a vespere nomen. 416: Tum vero totis Bacchi memorabile Thebis 417: numen erat, magnasque novi matertera vires 418: narrat ubique dei, de totque sororibus expers 419: una doloris erat, nisi quem fecere sorores. 420: Adspicit hanc natis thalamoque Athamantis habentem 421: sublimes animos et alumno numine Iuno, 422: nec tulit, et secum “potuit de paelice natus 423: vertere Maeonios pelagoque inmergere nautas 424: et laceranda suae nati dare viscera matri 425: et triplices operire novis Minyeidas alis:
426: nil poterit Iuno nisi inultos flere dolores? 427: idque mihi satis est? haec una potentia nostra est? 428: ipse docet, quid agam (fas est et ab hoste doceri), 429: quidque furor valeat, Penthea caede satisque 430: ac super ostendit: cur non stimuletur eatque 431: per cognata suis exempla furoribus Ino?” 432: Est via declivis funesta nubila taxo, 433: ducit ad infernas per muta silentia sedes.
434: Styx nebulas exhalat iners, umbraeque recentes 435: descendunt illac simulacraque functa sepulcris. 436: Pallor hiemsque tenent late loca senta, novique, 437: qua sit iter, manes, Stygiam qua ducat ad urbem, 438: ignorant, ubi sit nigri fera regia Ditis. 439: Mille capax aditus et apertas undique portas 440: urbs habet, utque fretum de tota flumina terra, 441: sic omnes animas locus accipit ille, nec ulli 442: exiguus populo est, turbamve accedere sentit.
443: Errant exsangues sine corpore et ossibus umbrae, 444: parsque forum celebrant, pars imi tecta tyranni, 445: pars aliquas artes, antiquae imitamina vitae. 446: exercent, aliam partem sua poena coercet 447: Sustinet ire illuc caelesti sede relicta 448: (tantum odiis iraeque dabat) Saturnia Iuno. 449: Quo simul intravit sacroque a corpore pressum 450: ingemuit limen, tria Cerberus extulit ora 451: et tres latratus semel edidit. Illa sorores 452: Nocte vocat genitas, grave et inplacabile numen.
453: Carceris ante fores clausas adamante sedebant 454: deque suis atros pectebant crinibus angues. 455: Quam simul agnorunt inter caliginis umbras, 456: surrexere deae. Sedes scelerata vocatur: 457: viscera praebebat Tityos lanianda novemque 458: iugeribus distentus erat; tibi, Tantale, nullae 459: deprenduntur aquae, quaeque inminet, effugit arbor; 460: aut petis aut urges rediturum, Sisyphe, saxum; 461: volvitur Ixion et se sequiturque fugitque; 462: molirique suis letum patruelibus ausae 463: adsiduae repetunt, quas perdant, Belides undas.
464: Quos omnes acie postquam Saturnia torva 465: vidit et ante omnes Ixiona, rursus ab illo 466: Sisyphon adspiciens “cur hic e fratribus” inquit 467: “perpetuas patitur poenas, Athamanta superbum 468: regia dives habet, qui me cum coniuge semper 469: sprevit?” et exponit causas odiique viaeque, 470: quidque velit. Quod vellet, erat, ne regia Cadmi 471: staret, et in facinus traherent Athamanta sorores.
472: Imperium, promissa, preces confundit in unum 473: sollicitatque deas. Sic haec Iunone locuta, 474: Tisiphone, canos ut erat turbata capillos, 475: movit et obstantes reiecit ab ore colubras 476: atque ita “non longis opus est ambagibus” inquit: 477: “facta puta, quaecumque iubes. Inamabile regnum 478: desere teque refer caeli melioris ad auras.” 479: Laeta redit Iuno, quam caelum intrare parantem 480: roratis lustravit aquis Thaumantias Iris.
481: Nec mora, Tisiphone madefactam sanguine sumit 482: inportuna facem, fluidoque cruore rubentem 483: induitur pallam tortoque incingitur angue 484: egrediturque domo. Luctus comitatur euntem 485: et Pavor et Terror trepidoque Insania vultu. 486: Limine constiterat: postes tremuisse feruntur 487: Aeolii pallorque fores infecit acernas, 488: solque locum fugit. Monstris exterrita coniunx, 489: territus est Athamas. Tectoque exire parabant: 490: obstitit infelix aditumque obsedit Erinys, 491: nexaque vipereis distendens bracchia nodis 492: caesariem excussit. Motae sonuere colubrae,
493: parsque iacent umeris, pars circum pectora lapsae 494: sibila dant saniemque vomunt linguisque coruscant. 495: Inde duos mediis abrumpit crinibus angues 496: pestiferaque manu raptos inmisit. At illi 497: Inoosque sinus Athamanteosque pererrant 498: inspirantque graves animas. Nec vulnera membris 499: ulla ferunt: mens est, quae diros sentiat ictus. 500: Attulerat secum liquidi quoque monstra veneni, 501: oris Cerberei spumas et virus Echidnae 502: erroresque vagos caecaeque oblivia mentis 503: et scelus et lacrimas rabiemque et caedis amorem, 504: omnia trita simul; quae sanguine mixta recenti
505: coxerat aere cavo viridi versata cicuta. 506: Dumque pavent illi, vergit furiale venenum 507: pectus in amborum praecordiaque intima movit. 508: Tum face iactata per eundem saepius orbem 509: consequitur motis velociter ignibus ignes. 510: Sic victrix iussique potens ad inania magni 511: regna redit Ditis sumptumque recingitur anguem. 512: Protinus Aeolides media furibundus in aula 513: clamat “io, comites, his retia tendite silvis!
514: hic modo cum gemina visa est mihi prole leaena:” 515: utque ferae sequitur vestigia coniugis amens 516: deque sinu matris ridentem et parva Learchum 517: bracchia tendentem rapit et bis terque per auras 518: more rotat fundae rigidoque infantia saxo 519: discutit ora ferox. Tum denique concita mater, 520: seu dolor hoc fecit seu sparsi causa veneni, 521: exululat passisque fugit male sana capillis 522: teque ferens parvum nudis, Melicerta, lacertis 523: “euhoe Bacche” sonat. Bacchi sub nomine Iuno 524: risit et “hos usus praestet tibi” dixit “alumnus.”
525: Inminet aequoribus scopulus: pars ima cavatur 526: fluctibus et tectas defendit ab imbribus undas, 527: summa riget frontemque in apertum porrigit aequor. 528: Occupat hunc (vires insania fecerat) Ino, 529: seque super pontum nullo tardata timore 530: mittit onusque suum; percussa recanduit unda. 531: At Venus, inmeritae neptis miserata labores, 532: sic patruo blandita suo est: “O numen aquarum, 533: proxima cui caelo cessit, Neptune, potestas, 534: magna quidem posco, sed tu miserere meorum, 535: iactari quos cernis in Ionio inmenso, 536: et dis adde tuis. Aliqua et mihi gratia ponto est,
537: si tamen in medio quondam concreta profundo 538: spuma fui Graiumque manet mihi nomen ab illa.” 539: Adnuit oranti Neptunus et abstulit illis, 540: quod mortale fuit, maiestatemque verendam 541: inposuit nomenque simul faciemque novavit 542: Leucothoeque deum cum matre Palaemona dixit. 543: Sidoniae comites, quantum valuere secutae 544: signa pedum, primo videre novissima saxo; 545: nec dubium de morte ratae Cadmeida palmis 546: deplanxere domum, scissae cum veste capillos, 547: utque parum iustae nimiumque in paelice saevae 548: invidiam fecere deae. Convicia Iuno
549: non tulit et “faciam vos ipsas maxima” dixit 550: “saevitiae monimenta meae.” Res dicta secuta est. 551: Nam quae praecipue fuerat pia, “persequar” inquit 552: “in freta reginam” saltumque datura moveri 553: haud usquam potuit scopuloque adfixa cohaesit. 554: Altera, dum solito temptat plangore ferire 555: pectora, temptatos sensit riguisse lacertos; 556: illa, manus ut forte tetenderat in maris undas, 557: saxea facta manus in easdem porrigit undas; 558: huius, ut arreptum laniabat vertice crinem, 559: duratos subito digitos in crine videres: 560: quo quaeque in gestu deprensa est, haesit in illo.
561: Pars volucres factae; quae nunc quoque gurgite in illo 562: aequora destringunt summis Ismenides alis.
