Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razdelitve: srednja Pripoved se je končala. A Minijeve hčere še vedno vztrajajo pri delu, prezirajo boga in skrunijo praznik, ko nenadoma nevidni bobni s hripavim ropotom zadonijo, oglasi se piščal z ukrivljenim rogom in zazvenijo bronaste cimbale; zadišita mira in žafran, in, komaj verjetno, tkanje začne zeleneti, viseče blago pa poganja listje kakor bršljan.

Del se spremeni v trto in kar so bile še pravkar niti, postane mladika; iz osnove poženejo trtni listi; škrlat podari svoj sijaj pisanemu grozdju. Dan se je že iztekel in bližala se je ura, ki je ne moreš imenovati ne tema ne svetloba, temveč meja med lučjo in negotovo nočjo: nenadoma se zazdi, da se hiša trese, da gorijo z oljem prepojene bakle, da poslopje žari v rdečkastih plamenih in da tulijo varljive prikazni divjih zveri.

Sestre se že dolgo skrivajo po zadimljeni hiši, vsaka drugje, in se ogibajo ognju in svetlobi; medtem ko iščejo temo, se jim čez drobne ude raztegne kožica in jim roke ovije s tanko perutjo. Tema jim ne dovoli spoznati, kako so izgubile svojo nekdanjo podobo. Ni jih dvignilo perje, pa vendar so se obdržale v zraku s prosojnimi krili; ko poskušajo govoriti, spuščajo drobcen glas, primeren svojemu telesu, in s cviljenjem izrekajo šibke tožbe.

Prebivajo v hišah, ne v gozdovih, sovražijo svetlobo in letajo ponoči; po poznem večeru so dobile ime. Tedaj je po vseh Tebah zaslovela Bakhova božanska moč in teta novega boga je povsod pripovedovala o njegovi silni oblasti; izmed vseh sester je bila edina brez gorja, razen tistega, ki so ji ga povzročile sestre. Junona jo vidi, kako se prevzetno ponaša z otroki, zakonom z Atamantom in bogom, ki ga je vzredila, in tega ne prenese; sama pri sebi pravi: »Priležničin sin je mogel preobraziti meonske mornarje in jih potopiti v morje, materi dati raztrgati drobovje lastnega sina in vse tri Minijeve hčere odeti z novimi krili:

Junona pa ne bo zmogla drugega kot objokovati nemaščevane bolečine? In naj mi to zadošča? Je to vsa moja moč? Sam me uči, kaj naj storim — tudi od sovražnika se je dovoljeno učiti —, in s Pentejevo smrtjo je več kot dovolj pokazal, kaj zmore blaznost: zakaj ne bi tudi Inone pognala v bes, da bi šla po zgledu sorodnic, blazna kakor one?« Navzdol vodi pot, mračna od pogubnih tis, skozi nemo tišino do podzemnih bivališč.

Negibna Stiks izdihuje meglice in po tej poti se spuščajo nove sence, prividi umrlih, ki so že bili pokopani. Bledica in mraz vsepovsod obvladujeta puste kraje; novi duhovi ne vedo, kod pelje pot v stigijsko mesto, kje stoji strašni dvor črnega Dita. Prostrano mesto ima tisoč dohodov in na vseh straneh odprta vrata; kakor morje sprejema reke z vse zemlje, tako ta kraj sprejema vse duše; za nobeno množico ni pretesen in ne čuti, da vanj prihajajo novi trumi.

Brezkrvne sence blodijo brez teles in kosti; ene se zbirajo na trgu, druge v palači vladarja podzemlja, spet druge se posvečajo raznim opravilom, posnetkom nekdanjega življenja, nekatere pa zadržuje njihova kazen. Saturnova hči Junona si drzne zapustiti nebeško bivališče in oditi tja — tolikšno moč je dajala sovraštvu in jezi. Brž ko je vstopila in je prag zastokal pod težo njenega božanskega telesa, je Kerber dvignil tri gobce in hkrati trikrat zalajal. Pokliče sestre, rojene Noči, strašna in neizprosna božanstva.

Sedele so pred vrati ječe, zapahnjenimi z adamantom, in si iz las česale črne kače. Ko so jo prepoznale med sencami mraka, so boginje vstale. Kraj se imenuje bivališče zločincev: Titij je ponujal drobovje v trganje in razprostrt ležal čez devet jugerov; tebi, Tantal, se voda nikoli ne pusti zajeti in drevo, ki visi nad teboj, se ti izmika; ti, Sizif, loviš ali potiskaš skalo, ki se bo spet zvalila nazaj; Iksion se vrti, samega sebe zasleduje in sam pred seboj beži; Belove vnukinje, ki so si drznile umoriti svoje bratrance, neutrudno znova zajemajo vodo, ki jim bo odtekla.

Ko jih je Saturnova hči vse premerila s srditim pogledom, predvsem Iksiona, je od njega spet obrnila oči k Sizifu in rekla: »Zakaj ta izmed bratov trpi večno kazen, medtem ko prevzetni Atamant prebiva v bogati palači, čeprav me je z ženo vred vedno preziral?« Nato razloži vzroke svojega sovraštva in prihoda ter pove, kaj hoče. Hotela je, da Kadmova palača ne bi več stala in da bi sestre Atamanta zapeljale v zločin.

Ukaze, obljube in prošnje preplete v eno in z njimi priganja boginje. Ko Junona tako spregovori, Tizifona strese razmršene sive lase, odrine kače, ki ji zastirajo obraz, in reče: »Ni treba dolgoveziti: vse, kar ukazuješ, imej za opravljeno. Zapusti to neljubo kraljestvo in se vrni v prijaznejši nebeški zrak.« Junona se vesela vrne; ko namerava vstopiti v nebo, jo Tavmantova hči Iris očisti z rosno vodo.

Brez odlašanja strašna Tizifona vzame baklo, prepojeno s krvjo, si ogrne plašč, rdeč od tekoče krvi, in se opaše z zvito kačo ter stopi iz svojega bivališča. Na poti jo spremljajo Žalost, Strah in Groza ter Blaznost z drhtečim obrazom. Obstala je na pragu; pravijo, da so se podboji Eolovega sina stresli, bledica je preplavila javorova vrata in sonce je zbežalo od tam. Znamenja so prestrašila ženo, prestrašila Atamanta. Nameravala sta zapustiti hišo, a pogubna Erinija jima je zastavila pot in zasedla vhod; razširila je roke, prepletene s kačjimi vozli, in stresla lase. Razburjene kače so zašumele;

ene ji ležijo na ramenih, druge ji zdrsnejo čez prsi, sikajo, bruhajo strupeno slino in švigajo z jeziki. Nato si iz srede las iztrga dve kači, ju zgrabi s kužno roko in vrže vanju. Kači se plazita po Inoninem in Atamantovem naročju ter vanju dihata pogubno sapo. Na udih jima ne zadajata ran: duša je tista, ki čuti strašne udarce. S seboj je prinesla tudi pošastno tekočo strupeno zmes: peno iz Kerberovega gobca in Ehidnin strup, blodnjavo zmedenost in pozabo zaslepljenega uma, zločin in solze, bes in slo po umoru, vse skupaj zdrobljeno; zmešala je to s svežo krvjo

in skuhala v bronasti posodi, mešajoč z zelenim steblom trobelike. Medtem ko trepetata, jima v prsi vlije strup blaznosti in pretrese najgloblje kotičke njunih src. Nato večkrat zavihti baklo v istem krogu, da plameni v hitrem vrtenju dohitevajo plamene. Tako se zmagoslavna, potem ko izpolni ukaz, vrne v prazno kraljestvo velikega Dita in odloži kačo, s katero se je opasala.

Nemudoma Eolov sin sredi palače ves blazen zavpije: »Hej, tovariši, razpnite mreže po teh gozdovih! Pravkar sem tu videl levinjo z dvema mladičema!« In v blaznosti sledi ženinemu koraku kakor sledi zveri; materi iz naročja iztrga Learha, ki se smehlja in izteguje drobne ročice, ga dvakrat, trikrat po zraku zavrti kakor pračo in mu surovo ob trdo skalo raztrešči otroški obraz. Tedaj se naposled razbesni mati, najsi je to storila bolečina ali vanjo vliti strup, zatuli in z razpuščenimi lasmi blazna zbeži; tebe, mali Melikert, nosi v golih rokah in vzklika: »Evohe, Bakh!« Ob Bakhovem imenu se Junona

zasmeje in reče: »Takšno pomoč naj ti daje tvoj rejenec!« Nad morjem visi pečina; njen spodnji del so izdolbli valovi in pod njo je voda zaščitena pred dežjem, vrh pa strmo moli nad odprto morje. Inona se povzpne nanj — blaznost ji je dala moč — in se, ne da bi jo ustavil kak strah, vrže v morje skupaj s svojim bremenom; ob udarcu se voda belo speni. Venera pa se usmili trpljenja svoje nedolžne vnukinje in se s priliznjenimi besedami obrne na strica: »O božanstvo voda, Neptun, ki ti je pripadla oblast, takoj za nebeško najvišja, veliko te prosim, a usmili se mojih dragih, ki jih vidiš premetavati po brezmejnem Jonskem morju,

in ju pridruži svojim bogovom. Tudi jaz imam nekaj veljave na morju, če sem bila nekoč res pena, strjena sredi globin, in mi od nje še vedno ostaja grško ime.« Neptun usliši njeno prošnjo, jima odvzame vse, kar je bilo smrtnega, ter ju obdari s častitljivo božansko veličino; hkrati jima spremeni ime in podobo ter ju razglasi za bogova, mater Levkotejo in sina Palajmona.

Sidonske spremljevalke so, kolikor so mogle, sledile stopinjam in na robu pečine videle njihovo zadnjo sled; prepričane, da je mrtva, so z dlanmi bijoč po prsih objokovale Kadmovo hišo, si trgale lase in oblačila ter očitale boginji krivičnost in pretirano krutost do tekmice. Junona žaljivk ni prenesla in rekla je: »Iz vas samih bom naredila največji spomenik svoje krutosti.« Besedam je sledilo dejanje.

Tista, ki je bila najbolj zvesta, je rekla: »Šla bom za kraljico v morje,« a ko je hotela skočiti, se ni mogla niti ganiti; obtičala je, prirasla k pečini. Druga je skušala v običajnem žalovanju udariti po prsih, a začutila je, da so ji roke otrdele; tretja, ki je ravno iztegnila roke proti morskim valovom, je okamenela in še vedno izteza roke proti istim valovom; pri eni, ki si je zgrabila lase na temenu in jih trgala, bi videl prste, nenadoma otrdele med lasmi: v kakršni kretnji je bila katera zasačena, v takšni je obstala.

Nekatere so postale ptice; te Izmenove hčere še danes na tistem morju s konicami kril drsijo po gladini.