Prevod
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Agenorjev sin ne ve, da sta njegova hči in mali vnuk morski božanstvi: premagan od žalosti, dolge vrste nesreč in znamenj, ki jih je videl toliko, zapusti ustanovitelj svoje mesto, kakor da ga teži usoda kraja, ne njegova lastna; po dolgem blodenju z ženo, begunko kakor on, dospe v ilirske kraje.
Že obtežena od nesreč in let obujata prve usodne dogodke svoje hiše in v pogovoru znova prebirata svoje gorje. »Je bila mar sveta tista kača, ki sem jo prebodel s sulico,« reče Kadmos, »tedaj, ko sem prišel iz Sidona in po zemlji raztrosil kačje zobe, nenavadno seme? Če jo bogovi branijo in maščujejo s tako neizprosno jezo, prosim, naj se tudi sam raztegnem v dolgo kačje telo.« To reče in že se mu telo podaljšuje kakor kači; čuti, kako mu po otrdeli koži rastejo luske in kako črno telo dobiva modrikaste lise.
Z obrazom navzdol se zgrudi na prsi. Nogi se združita in se počasi zožita v okroglo, tanko konico. Le roke mu še ostanejo: te preostale roke iztegne in s solzami, ki mu tečejo po še človeškem obrazu, reče: »Pridi bliže, žena, pridi, nesrečnica, in dokler je še kaj ostalo od mene, se me dotakni in primi mojo roko, dokler je še roka, dokler me kača ne prevzame vsega!« Rad bi še govoril, a jezik se mu nenadoma razcepi na dvoje: besede ga ne ubogajo več, čeprav jih želi izreči, in vsakokrat, ko hoče potožiti, zasika: le ta glas mu je pustila narava.
Žena se z golo dlanjo bije po prsih in vzklikne: »Kadmos, ostani, nesrečnik, otresi se te pošastne podobe! Kadmos, kaj je to? Kje so noge, kje ramena in roke, kje polt in obraz in, medtem ko govorim, vse drugo? Zakaj tudi mene, nebeščani, ne spremenite v takšno kačo?« To je rekla; on pa je lizal ženin obraz, se ji privijal k ljubim prsim, kakor da jo prepoznava, jo objemal in iskal njen vrat, ki ga je bil vajen.
Vsi navzoči — tam so bili njuni spremljevalci — se prestrašijo; ona pa boža gladki vrat kačjega zmaja z grebenom. In nenadoma sta dva in plazita se, prepletena v klobčič, dokler ne izgineta v zavetju bližnjega gaja. Še zdaj ne bežita pred človekom in ga ne ranita; krotka zmaja se spominjata, kaj sta bila nekoč.
