Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Tako je povedala in čudežni dogodek je prevzel poslušalke. Nekatere so zanikale, da bi se to moglo zgoditi, druge so trdile, da pravi bogovi zmorejo vse; vendar Bakh zanje ni bil med njimi. Ko sta sestri utihnili, so prosili Alkitojo, naj spregovori. Ta je s tkalskim čolničkom drsela med nitmi pokončnih statev in dejala: »Molčala bom o vsem znanih ljubeznih pastirja Dafnisa z Ide, ki ga je nimfa v jezi zaradi tekmice spremenila v skalo — tako silna bolečina žge zaljubljene.

Tudi o tem ne bom govorila, kako je nekoč, ko se je spremenil zakon narave, Siton nihal med spoloma, zdaj moški, zdaj ženska. Tudi tebe, Celmis, zdaj diamant, nekoč najzvestejši malemu Jupitru, bom preskočila, pa Kurete, rojene iz obilnega dežja, in Krokosa, ki se je s Smilaks spremenil v drobni cvetlici; raje bom vaša srca pritegnila s sladko novostjo. Od kod Salmakidi zloglasni sloves, zakaj njene vode, ki jemljejo moč, slabijo in mehčajo ude tistih, ki se jih dotaknejo, poslušajte zdaj. Vzrok je skrit, moč izvira pa dobro znana.

Dečka, rojenega Merkurju in kiterski boginji, so najade vzredile v votlinah pod Ido; njegov obraz je bil tak, da je bilo v njem mogoče prepoznati mater in očeta; tudi ime je dobil po obeh. Ko je dopolnil trikrat po pet let, je zapustil rodne gore in se poslovil od Ide, ki ga je vzredila; rad je blodil po neznanih krajih in si ogledoval neznane reke, vnema pa mu je lajšala trud.

Obiskal je tudi likijska mesta in Likiji sosednje Karijce. Tam je zagledal jezerce, katerega voda je bila bistra prav do dna. Tam ni bilo močvirskega trstja, ne jalovega šaša ne ločja z ostrimi konicami; voda je bila prosojna, bregove jezerca pa je obdajala živa ruša z vedno zelenimi travami. V njem je bivala nimfa, ki ni bila vešča lova in ni imela navade napenjati loka ali tekmovati v teku, edina med najadami, ki je urna Diana ni poznala.

Pravijo, da so ji sestre pogosto govorile: »Salmakida, vzemi kopje ali pisani tul in svojemu brezdelju primešaj naporni lov.« A ni vzela ne kopja ne pisanega tula in svojemu brezdelju ni primešala napornega lova, temveč je zdaj v svojem izviru kopala lepe ude, pogosto si je s kitorskim glavnikom razčesavala lase in zroč v vodo spraševala svoj odsev, kaj ji pristoji; zdaj je, s telesom ovitim v prosojno oblačilo, ležala na mehkem listju ali mehki travi; pogosto je nabirala cvetje. Prav to je po naključju počela tudi tedaj, ko je zagledala dečka in si ga takoj zaželela imeti.

A čeprav se ji je mudilo k njemu, se mu ni približala, dokler se ni uredila, pregledala svojega oblačila, si nadela pravega izraza in poskrbela, da je bila videti lepa. Nato je začela govoriti: »O deček, ki si povsem vreden, da te imajo za boga! Če si bog, si lahko Kupid; če si smrtnik, sta srečna tista, ki sta te spočela, srečen je tvoj brat in prav gotovo srečna tvoja sestra, če jo imaš, pa dojilja, ki ti je dajala prsi; a daleč, daleč srečnejša od vseh je tista, ki je tvoja nevesta, če jo imaš, ali jo boš počastil s poroko.

Če imaš katero, naj bo najina slast skrivna; če je nimaš, naj bom jaz tvoja nevesta in deliva si poročno posteljo.« Po teh besedah je najada utihnila. Dečku je lica oblila rdečica, saj ni vedel, kaj je ljubezen; a tudi zardelost mu je pristajala. Takšno barvo imajo jabolka, ki visijo na osončenem drevesu, ali obarvana slonovina ali luna, ko pod svojo belino pordeči, medtem ko ji zaman v pomoč donijo bronaste posode.

Nimfi, ki je brez konca prosila vsaj za sestrske poljube in že iztezala roke k njegovemu slonokoščenemu vratu, je rekel: »Boš nehala? Sicer zbežim in ti prepustim ta kraj.« Salmakida se je prestrašila in dejala: »Ta kraj ti prepuščam, tujec, uživaj ga nemoteno,« nato pa se je obrnila in se pretvarjala, da odhaja, še vedno se je ozirala za njim, potem pa se skrila v gosto grmovje in počepnila. Deček pa je, prepričan, da je na prazni trati sam in ga nihče ne opazuje, hodil sem in tja ter v igrivih valčkih močil prste na nogah in stopala do gležnjev; kmalu ga je prijetna toplina vabljive vode premamila, da je z nežnega telesa slekel mehka oblačila.

Zdaj ji je bil šele všeč in Salmakida je zagorela od poželenja po njegovi goli lepoti; tudi oči so ji plamenele, nič drugače kakor tedaj, ko se Feb z najsvetlejšim, čistim obličjem zrcali v ogledalu, postavljenem nasproti njemu. Komaj je še prenašala čakanje, komaj še odlašala s svojo slastjo, že ga je hotela objeti, že se je v svoji blaznosti komaj krotila. On pa se je z vdolbenimi dlanmi udaril po telesu in urno skočil v vodo; ko je izmenično zamahoval z rokami, je proseval skozi bistro vodo, kakor če bi kdo slonokoščene kipe ali bele lilije prekril s prozornim steklom.

»Zmagala sem, moj je!« je vzkliknila najada, odvrgla vsa oblačila in se vrgla sredi valov; oklenila se ga je, ko se je branil, in mu med upiranjem kradla poljube, mu pod telo podtikala roke in se proti njegovi volji dotikala njegovih prsi, zdaj z ene, zdaj z druge strani se je ovijala okoli mladeniča; nazadnje ga je, ko se je upiral in hotel izviti, objela kakor kača, ki jo kraljevski ptič zgrabi in odnese visoko v zrak: viseča mu ovije glavo in noge ter z repom splete razprostrte peruti; ali kakor bršljan prepleta dolga debla in kakor hobotnica pod morjem drži ujetega sovražnika, ko od vseh strani razprostre svoje lovke.

Atlantov vnuk je vztrajal in nimfi odrekal slast, ki se je je nadejala. Ona ga je stiskala in, tesno spojena z njim po vsem telesu, dejala: »Kar bojuj se, hudobnež, vendar mi ne boš ušel. Tako odredite, bogovi: naj ga noben dan ne loči od mene in mene ne od njega!« Njene prošnje so našle svoje bogove: njuni prepleteni telesi sta se združili in dobili enotno podobo, kakor kadar kdo pod skupno skorjo spoji veji in vidi, kako se z rastjo združujeta in skupaj razvijata.

Tako sta se uda v tesnem objemu spojila in nista bila več dvoje, temveč ena podoba z dvojnim spolom, ki je ni bilo mogoče imenovati ne ženska ne deček: zdela sta se ne eno ne drugo in hkrati oboje. Ko je torej videl, da so ga bistre vode, v katere je stopil kot moški, spremenile v polmoža in da so se mu v njih omehčali udje, je iztegnil roke in z glasom, ki ni bil več moški, Hermafrodit dejal: »Podarita dar svojemu sinu, oče in mati, ki nosi ime obeh: vsak moški, ki stopi v ta izvir, naj iz njega pride kot polmož in naj se ob dotiku z vodo nenadoma omehča.« Oba starša sta bila ganjena in sta uslišala besede dvospolnega sina ter izvir prepojila z nečisto čarobno močjo.«