Waltey

Waltey

Orfejeva smrt

Ovid, Metamorphoses 11.1-11.84

Ovidove preobrazbe · Ovid
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Orfejeva smrt

Vir
Ovidove preobrazbe
Avtor
Ovid
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Latin
Čas branja
4 min branja
Obseg
3 strani
Naslov izvirnika
The Death of Orpheus

O izvirniku

Ovidove preobrazbe

Pesniški tok antičnih preobrazb, kjer bogovi, ljudje in narava stalno menjavajo obliko. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Ovidove preobrazbe v jeziku Latin.

Besedilo

Orfejeva smrt

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost segmentacije: srednja Medtem ko s takšno pesmijo gozdove, srca divjih zveri in skale, ki mu sledijo, vodi traški pevec, glej, kikonske žene, ki jim blazne prsi pokrivajo živalske kože, z vrha griča zagledajo Orfeja, kako ob ubranih strunah poje svoje pesmi. Ena izmed njih, ki ji lasje vihravo plapolajo v lahkem vetru, vzklikne: »Glejte, glejte, ta nas prezira!« in zaluča kopje v pojoča usta Apolonovega pevca; ker pa je konica ovita v listje, pusti sled, ne da bi ga ranila;

druga za orožje vzame kamen, a tega že sredi leta premaga sozvočje glasu in lire in kakor bi prosil odpuščanja za tako blazen napad, obleži pred njegovimi nogami. Toda predrzni boj se vse bolj razvnema, mere ni več in vlada blazna Erinija. Vse izstrelke bi omehčala pesem, toda silni krik in berekintska piščal z ukrivljenim rogom, bobni, ploskanje in bakhantsko tuljenje preglasijo zvok lire: tedaj se naposled skale obarvajo s krvjo pevca, čigar glasu ni več slišati.

Najprej menade raztrgajo neštete ptice, kače in množico zveri, še vedno očaranih nad pevčevim glasom, to občinstvo, ki je pričalo o Orfejevi slavi. Nato se s krvavimi rokami obrnejo proti Orfeju in se zgrnejo nadenj kakor ptice, kadar podnevi zagledajo nočno ptico, ki se klati naokrog. Kakor je jelen, obsojen na smrt v jutranji areni, obdani z gledalci, plen psov, tako napadejo pevca in vanj mečejo z zelenim listjem ovite tirse, ki niso bili narejeni za to.

Ene lučajo grude, druge z dreves odlomljene veje, nekatere kamne. In da besu ne bi zmanjkalo orožja, so prav tedaj voli z globoko zaritim lemežem orali zemljo, nedaleč stran pa so si v obilnem znoju pripravljali pridelek mišičasti kmetje, ki so prekopavali trdo polje. Ko zagledajo drhal, zbežijo in pustijo za seboj orodje svojega dela; po opustelih poljih ležijo raztresene motike, težke grablje in dolgi krampi.

Ko divje žene pograbijo vse to in raztrgajo vole z grozečimi rogovi, se vrnejo, da pevcu zadajo smrt, in njega, ki izteguje roke ter tedaj prvič govori zaman in z glasom ničesar več ne gane, svetoskrunke ubijejo. Skozi tista usta, o Jupiter, ki so jim prisluhnile skale in jih razumela srca divjih zveri, izdihnjena duša odplava v veter. Za teboj, Orfej, so žalovale ptice, za teboj množica zveri, za teboj trde skale; gozdovi, ki so tolikokrat sledili tvojim pesmim, so jokali, drevje pa je odvrglo listje in z ostriženimi krošnjami žalovalo zate. Pravijo, da so tudi reke narasle od lastnih solza, najade in driade pa so si oblekle

temna oblačila in razpustile lase. Udje ležijo raztreseni po različnih krajih. Glavo in liro, Hebros, sprejmeš ti; in ko plujeta po sredi reke — čudež! —, lira toži nekaj žalostnega, mrtvi jezik žalostno mrmra in bregovi žalostno odmevajo. Že priplujeta na morje, zapustita domačo reko in dosežeta obalo metimnskega Lezbosa. Tu divja kača napade glavo, naplavljeno na tuji pesek, in razmršene lase, s katerih kaplja voda.

Naposled pride Feb in kači, ki že pripravlja ugriz, to prepreči: njeno odprto žrelo spremeni v kamen in razprte čeljusti strdi takšne, kakršne so bile. Senca se spusti pod zemljo in spet prepozna vse kraje, ki jih je videla že prej; med iskanjem po poljanah blaženih najde Evridiko in jo z željnimi rokami objame. Tu se zdaj oba sprehajata z usklajenimi koraki, zdaj ji sledi, ko hodi pred njim, zdaj gre sam prvi, in Orfej se lahko varno ozira za svojo Evridiko.

Toda Liaj ne pusti, da bi ta zločin ostal nekaznovan; žalujoč za izgubljenim pevcem svojih svetih obredov v gozdovih pri priči z zvitimi koreninami zveže vse edonske žene, ki so bile priče grozodejstvu. Vsaki namreč iztegne prste na nogah, kolikor daleč mu je sledila, in njihove konice potisne v trdo zemljo; in kakor ptica, ki je nogo ujela v zanke, ki jih je skril premeteni ptičar, ko začuti, da je ujeta, prhuta in v strahu z gibanjem le še zateguje vezi, tako je vsaka izmed njih, ko je obtičala vraščena v tla, vsa iz sebe zaman skušala zbežati; toda prožna korenina jo drži in kroti njeno divje poskakovanje.

In ko išče, kje so njeni prsti, kje stopalo in nohti, vidi, kako v njena zaobljena meča namesto mesa raste les; ko hoče z žalujočo roko udariti po stegnu, udari po deblu; tudi prsi se spreminjajo v les, les so ramena in za iztegnjene roke bi pomislil, da so prave veje — in ne bi se motil.

Izvirnik

The Death of Orpheus

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

Source ID: ovid_metamorphoses_story_075 Citation: Ovid, Metamorphoses 11.1-11.84 Original language: Latin Source: PerseusDL canonical-latinLit Source URL: https://github.com/PerseusDL/canonical-latinLit/blob/master/data/phi0959/phi006/phi0959.phi006.perseus-lat2.xml Segmentation certainty: medium 1: Carmine dum tali silvas animosque ferarum 2: Threicius vates et saxa sequentia ducit, 3: ecce nurus Ciconum, tectae lymphata ferinis 4: pectora velleribus, tumuli de vertice cernunt 5: Orphea percussis sociantem carmina nervis.

6: E quibus una, leves iactato crine per auras, 7: “en,” ait “en hic est nostri contemptor!” et hastam 8: vatis Apollinei vocalia misit in ora, 9: quae foliis praesuta notam sine vulnere fecit; 10: alterius telum lapis est, qui missus in ipso 11: aere concentu victus vocisque lyraeque est 12: ac veluti supplex pro tam furialibus ausis 13: ante pedes iacuit. Sed enim temeraria crescunt 14: bella modusque abiit, insanaque regnat Erinys.

15: Cunctaque tela forent cantu mollita, sed ingens 16: clamor et infracto Berecyntia tibia cornu 17: tympanaque et plausus et Bacchei ululatus 18: obstrepuere sono citharae: tum denique saxa 19: non exauditi rubuerunt sanguine vatis. 20: Ac primum attonitas etiamnum voce canentis 21: innumeras volucres anguesque agmenque ferarum 22: Maenades, Orphei titulum, rapuere, theatri.

23: Inde cruentatis vertuntur in Orphea dextris 24: et coeunt ut aves, si quando luce vagantem 25: noctis avem cernunt. Structoque utrimque theatro 26: ceu matutina cervus periturus harena 27: praeda canum est, vatemque petunt et fronde virentes 28: coniciunt thyrsos non haec in munera factos. 29: Hae glaebas, illae direptos arbore ramos, 30: pars torquent silices. Neu desint tela furori, 31: forte boves presso subigebant vomere terram, 32: nec procul hinc multo fructum sudore parantes 33: dura lacertosi fodiebant arva coloni.

34: Agmine qui viso fugiunt operisque relinquunt 35: arma sui, vacuosque iacent dispersa per agros 36: sarculaque rastrique graves longique ligones. 37: Quae postquam rapuere ferae cornuque minaci 38: divulsere boves, ad vatis fata recurrunt 39: Tendentemque manus et in illo tempore primum 40: inrita dicentem nec quicquam voce moventem 41: sacrilegae perimunt. Perque os, pro Iuppiter! illud 42: auditum saxis intellectumque ferarum 43: sensibus in ventos anima exhalata recessit.

44: Te maestae volucres, Orpheu, te turba ferarum, 45: te rigidi silices, tua carmina saepe secutae 46: fleverunt silvae, positis te frondibus arbor 47: tonsa comas luxit. Lacrimis quoque flumina dicunt 48: increvisse suis, obstrusaque carbasa pullo 49: naides et dryades passosque habuere capillos. 50: Membra iacent diversa locis. Caput, Hebre, lyramque 51: excipis, et (mirum!) medio dum labitur amne, 52: flebile nescio quid queritur lyra, flebile lingua 53: murmurat exanimis, respondent flebile ripae.

54: Iamque mare invectae flumen populare relinquunt 55: et Methymnaeae potiuntur litore Lesbi. 56: Hic ferus expositum peregrinis anguis harenis 57: os petit et sparsos stillanti rore capillos. 58: Tandem Phoebus adest morsusque inferre parantem 59: arcet et in lapidem rictus serpentis apertos 60: congelat et patulos, ut erant, indurat hiatus. 61: Umbra subit terras et quae loca viderat ante, 62: cuncta recognoscit quaerensque per arva piorum 63: invenit Eurydicen cupidisque amplectitur ulnis.

64: Hic modo coniunctis spatiantur passibus ambo, 65: nunc praecedentem sequitur, nunc praevius anteit 66: Eurydicenque suam iam tutus respicit Orpheus. 67: Non impune tamen scelus hoc sinit esse Lyaeus, 68: amissoque dolens sacrorum vate suorum 69: protinus in silvis matres Edonidas omnes, 70: quae videre nefas, torta radice ligavit. 71: Quippe pedum digitos, in quantum est quaeque secuta, 72: traxit et in solidam detrusit acumina terram, 73: utque suum laqueis, quos callidus abdidit auceps, 74: crus ubi commisit volucris sensitque teneri, 75: plangitur ac trepidans adstringit vincula motu:

76: sic, ut quaeque solo defixa cohaeserat harum, 77: exsternata fugam frustra temptabat; at illam 78: lenta tenet radix exsultantemque coercet, 79: dumque ubi sint digiti, dum pes ubi, quaerit, et ungues, 80: adspicit in teretes lignum succedere suras, 81: et conata femur maerenti plangere dextra, 82: robora percussit: pectus quoque robora fiunt, 83: robora sunt umeri, porrectaque bracchia veros 84: esse putes ramos, et non fallere putando.