Waltey
Driopa
Ovid, Metamorphoses 9.324-9.393
Ovidove preobrazbe · OvidO besedilu
Driopa
- Vir
- Ovidove preobrazbe
- Avtor
- Ovid
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Latin
- Čas branja
- 4 min branja
- Obseg
- 3 strani
- Naslov izvirnika
- Dryope
O izvirniku
Ovidove preobrazbe
Pesniški tok antičnih preobrazb, kjer bogovi, ljudje in narava stalno menjavajo obliko. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Ovidove preobrazbe v jeziku Latin.
Besedilo
Driopa
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Gotovost segmentacije: srednja Tako je rekla in ob besedah stare služabnice ganjena zastokala. Žalujočo je snaha nagovorila takole: »Tebe vendar, o mati, gane izgubljena podoba žene, ki ni vašega rodu. Kaj šele, če ti povem o čudni usodi svoje sestre? A solze in bolečina me ovirajo in mi branijo govoriti. Edina hči svoje matere — mene je oče imel z drugo — je bila Dryope, med ojehalskimi ženami slovita po lepoti. Ko je izgubila devištvo, saj jo je s silo vzel bog, ki vlada Delfom in Delosu,
jo je Andraemon vzel za ženo in z njo veljal za srečnega. Jezero je tam, njegov poševni breg se dviga in oblikuje obalo; vrh ovenčava mirtovje. Tja je prišla Dryope, ne sluteč svoje usode, in da bi te krivica še bolj razvnela, je nimfam prinašala vence. V naročju je nosila dečka, ki še ni dopolnil leta, sladko breme, in ga hranila s toplim mlekom. Nedaleč od jezera je v tirskih škrlatnih barvah cvetel vodni lotos in obetal jagode.
Dryope je z njega natrgala cvetov, da bi jih ponudila sinu v zabavo, in tudi sama sem že segla po njih — saj sem bila zraven —, ko sem videla, kako iz cveta padajo krvave kaplje in se veje stresajo v drhteči grozi. Kakor namreč šele zdaj pripovedujejo počasni domačini, se je nimfa Lotis, bežeč pred Priapovo pohoto, spremenila v to drevo, a ohranila svoje ime. Moja sestra tega ni vedela. Ko je prestrašena hotela stopiti nazaj in po molitvi k nimfam oditi, so ji stopala obtičala, ukoreninjena v tla. Skuša jih iztrgati, a premakne le zgornji del telesa. Od spodaj ji raste prožno lubje in ji polagoma prekrije vse dimlje.
Ko je to videla, si je skušala z roko izpuliti lase, a dlan napolnila z listjem: vso glavo so ji pokrivali listi. Deček Amphissos — tako ga je namreč poimenoval ded Eurytus — pa čuti, da materine dojke otrdevajo, in ko sesa, mleko ne priteče več. Bila sem priča temu krutemu dogodku in ti nisem mogla pomagati, sestra; kolikor sem le mogla, sem objemala rastoče deblo in veje ter zavirala njihovo rast in, priznam, hotela sem biti skrita pod istim lubjem.
Glej, prišla sta njen mož Andraemon in nesrečni oče ter iskala Dryope; ko sta spraševala po njej, sem jima pokazala lotos. Poljubljata še topli les, se vržeta k vznožju svojega drevesa in oklepata njegovih korenin. Moji dragi sestri je ostal le obraz, ki še ni bil drevo; solze močijo liste, nastale iz njenega nesrečnega telesa, in dokler še more, dokler usta še odpirajo pot glasu, izliva v zrak takšne tožbe: ›Če nesrečnikom sploh verjamete, prisegam pri bogovih, da si te grozote nisem zaslužila: brez krivde trpim kazen.
Nedolžno sem živela; če lažem, naj se posuši listje, ki ga imam, in naj me posekajo s sekirami ter sežgejo. Vendar vzemite tega otročiča z materinih vej in ga dajte dojilji; pod mojim drevesom naj pogosto pije mleko in pod mojim drevesom naj se igra! Ko bo znal govoriti, ga naučite pozdraviti mater, in naj žalostno reče: »V tem deblu se skriva moja mati.« A jezer naj se varuje in naj ne trga cvetov z dreves, vsak grm naj ima za telo kakega boga!
Zbogom, dragi mož, in ti, sestra, in ti, oče! Če je v vas kaj ljubezni, obvarujte moje listje pred rano ostrega srpa in pred zobmi živine. In ker se sama ne morem več skloniti k vam, se dvignite sem in pridite po moje poljube, dokler se me še lahko dotaknete, ter privzdignite mojega sinka. Več ne morem reči. Že mi namreč nežno lubje leze po belem vratu in izginjam v vrhu krošnje.
Umaknite roke z mojih oči: brez vaše pomoči naj rastoče lubje prekrije ugašajoči pogled!‹ Usta so hkrati utihnila in izginila, še dolgo pa so bile po preobrazbi telesa mlade veje tople.«
Izvirnik
Dryope
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Source ID: ovid_metamorphoses_story_063 Citation: Ovid, Metamorphoses 9.324-9.393 Original language: Latin Source: PerseusDL canonical-latinLit Source URL: https://github.com/PerseusDL/canonical-latinLit/blob/master/data/phi0959/phi006/phi0959.phi006.perseus-lat2.xml Segmentation certainty: medium 324: Dixit, et admonitu veteris commota ministrae 325: ingemuit. Quam sic nurus est adfata dolentem: 326: “Te tamen, o genetrix, alienae sanguine vestro 327: rapta movet facies. Quid si tibi mira sororis 328: fata meae referam? quamquam lacrimaeque dolorque 329: impediunt prohibentque loqui. Fuit unica matri
330: (me pater ex alia genuit) notissima forma 331: Oechalidum Dryope. Quam virginitate carentem 332: vimque dei passam Delphos Delumque tenentis 333: excipit Andraemon, et habetur coniuge felix. 334: Est lacus adclivis devexo margine formam 335: litoris efficiens: summum myrteta coronant. 336: Venerat huc Dryope fatorum nescia, quoque 337: indignere magis, nymphis latura coronas; 338: inque sinu puerum, qui nondum impleverat annum, 339: dulce ferebat onus tepidique ope lactis alebat.
340: Haud procul a stagno Tyrios imitata colores 341: in spem bacarum florebat aquatica lotos. 342: Carpserat hinc Dryope, quos oblectamina nato 343: porrigeret, flores, et idem factura videbar 344: (namque aderam): vidi guttas e flore cruentas 345: decidere et tremulo ramos horrore moveri. 346: Scilicet, ut referunt tardi nunc denique agrestes, 347: Lotis in hanc nymphe, fugiens obscena Priapi, 348: contulerat versos servato nomine, vultus.
349: Nescierat soror hoc. Quae cum perterrita retro 350: ire et adoratis vellet discedere nymphis, 351: haeserunt radice pedes. Convellere pugnat, 352: nec quicquam nisi summa movet. Subcrescit ab imo 353: totaque paulatim lentus premit inguina cortex. 354: Ut vidit, conata manu laniare capillos, 355: fronde manum implevit: frondes caput omne tenebant. 356: At puer Amphissos (namque hoc avus Eurytus illi 357: addiderat nomen) materna rigescere sentit 358: ubera, nec sequitur ducentem lacteus umor.
359: Spectatrix aderam facti crudelis opemque 360: non poteram tibi ferre, soror; quantumque valebam, 361: crescentem truncum ramosque amplexa morabar 362: et, fateor, volui sub eodem cortice condi. 363: Ecce vir Andraemon genitorque miserrimus adsunt 364: et quaerunt Dryopen: Dryopen quaerentibus illis 365: ostendi loton. Tepido dant oscula ligno 366: adfusique suae radicibus arboris haerent.
367: Nil nisi iam faciem, quod non foret arbor, habebat 368: cara soror: lacrimae misero de corpore factis 369: inrorant foliis, et, dum licet oraque praestant 370: vocis iter, tales effundit in aera questus: 371: “Siqua fides miseris, hoc me per numina iuro 372: non meruisse nefas: patior sine crimine poenam. 373: Viximus innocuae: si mentior, arida perdam 374: quas habeo, frondes et caesa securibus urar.
375: Hunc tamen infantem maternis demite ramis 376: et date nutrici; nostraque sub arbore saepe 377: lac facitote bibat nostraque sub arbore ludat! 378: Cumque loqui poterit, matrem facitote salutet, 379: et tristis dicat “latet hoc in stipite mater.” 380: Stagna tamen timeat nec carpat ab arbore flores, 381: et frutices omnes corpus putet esse deorum! 382: Care vale coniunx, et tu, germana, paterque!
383: Qui, siqua est pietas, ab acutae vulnere falcis, 384: a pecoris morsu frondes defendite nostras. 385: Et quoniam mihi fas ad vos incumbere non est, 386: erigite huc artus et ad oscula nostra venite, 387: dum tangi possunt, parvumque attollite natum. 388: Plura loqui nequeo. Nam iam per candida mollis 389: colla liber serpit, summoque cacumine condor. 390: Ex oculis removete manus: sine munere vestro 391: contegat inductus morientia lumina cortex!”
392: Desierant simul ora loqui, simul esse, diuque 393: corpore mutato rami caluere recentes.”
Nadaljuj z branjem
