Waltey
Zgodba o zajčku Petru
Živalske pravljice Beatrix Potter · Beatrix PotterO besedilu
Zgodba o zajčku Petru
- Vir
- Živalske pravljice Beatrix Potter
- Avtor
- Beatrix Potter
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- English
- Čas branja
- 5 min branja
- Obseg
- 4 strani
- Naslov izvirnika
- 001 The Tale of Peter Rabbit
O izvirniku
Živalske pravljice Beatrix Potter
Pet britanskih avtorskih živalskih pravljic o Petru, Benjaminu, Tomu, Moppet in gospe Tiggy-Winkle. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Živalske pravljice Beatrix Potter v jeziku English.
Besedilo
Zgodba o zajčku Petru
Nekoč so živeli štirje mali zajčki, ki jim je bilo ime Flopsy, Mopsy, Cotton-tail in Peter. Z mamo so stanovali v peščenem bregu pod korenino velikanske jelke.
»No, dragi moji,« je nekega jutra rekla stara gospa Zajklja, »lahko greste na polja ali po stezici, nikar pa ne hodite na vrt gospoda McGregorja. Tam se je vašemu očetu pripetila nesreča; gospa McGregor ga je dala v pito.«
»Zdaj pa le pojdite in ne uganjajte vragolij. Jaz grem po opravkih.« Nato je stara gospa Zajklja vzela košaro in dežnik ter se skozi gozd odpravila k peku. Kupila je hlebec črnega kruha in pet žemljic z drobnimi rozinami.
Flopsy, Mopsy in Cottontail, ki so bili pridni zajčki, so šli po stezici nabirat robide. Peter pa, ki je bil zelo poreden, je stekel naravnost na vrt gospoda McGregorja in se splazil pod vrati!
Najprej je pojedel nekaj solate in stročjega fižola, nato pa še nekaj redkvic. Ker mu je potem postalo nekoliko slabo, se je odpravil iskat peteršilj.
Toda koga je srečal, ko je prišel okoli tople grede s kumarami? Nikogar drugega kot gospoda McGregorja! Gospod McGregor je klečal in se opiral na roke, medtem ko je sadil mlado zelje, a je skočil pokonci in stekel za Petrom, mahal z grabljami in vpil: »Ustavite tatu!«
Peter se je strašno prestrašil. Begal je sem in tja po vrtu, saj je pozabil, kje se pride nazaj do vrat. En čevelj je izgubil med zeljem, drugega pa med krompirjem.
Ko je ostal brez čevljev, je stekel po vseh štirih in bil tako hitrejši. Mislim, da bi mu morda celo uspelo pobegniti, če se ne bi na nesrečo zaletel v mrežo nad kosmuljami in se vanjo zapletel z velikimi gumbi na suknjiču. Suknjič je bil moder, z medeninastimi gumbi, in čisto nov.
Peter je mislil, da je z njim konec, in točil debele solze. Njegovo ihtenje pa so zaslišali prijazni vrabci, ki so močno vznemirjeni prileteli k njemu in ga rotili, naj se vendar potrudi rešiti.
Gospod McGregor je prišel s sitom, ki ga je nameraval povezniti čez Petra. Toda Peter se je še zadnji hip izvlekel, suknjič pa pustil za seboj.
Nato je planil v lopo za orodje in skočil v zalivalko. Bila bi imenitno skrivališče, če v njej ne bi bilo toliko vode.
Gospod McGregor je bil povsem prepričan, da je Peter nekje v lopi za orodje, morda skrit pod cvetličnim lončkom. Začel jih je previdno obračati in pogledovati pod vsakega posebej.
Kmalu je Peter kihnil: »Ačih!« Gospod McGregor je bil v hipu za njim. Poskušal ga je pohoditi, toda Peter je skočil skozi okno in pri tem prevrnil tri rastline. Okno je bilo premajhno za gospoda McGregorja, pa tudi tekanja za Petrom se je že naveličal. Vrnil se je k svojemu delu.
Peter je sedel, da bi si odpočil. Bil je ves zasopel in se je tresel od strahu, niti sanjalo pa se mu ni, kam naj gre. Poleg tega je bil od čepenja v zalivalki pošteno moker.
Čez nekaj časa se je začel potikati naokrog, hop-hop, hop-hop, ne prav hitro, in se oziral na vse strani. V zidu je našel vrata, toda bila so zaklenjena, spodaj pa ni bilo dovolj prostora, da bi se skoznje stisnil debelušen zajček.
Čez kamniti prag je sem in tja tekala stara miš ter svoji družini v gozdu nosila grah in fižol. Peter jo je vprašal, kod se pride do vrtnih vrat, a je imela v ustih tako debelo grahovo zrno, da ni mogla odgovoriti. Le zmajala je z glavo. Peter je začel jokati.
Nato je skušal najti pot naravnost čez vrt, a je bil vse bolj zmeden. Kmalu je prišel do ribnika, kjer je gospod McGregor polnil zalivalke. Bela mačka je strmela v zlate ribice. Sedela je čisto, čisto pri miru, le konica repa ji je tu in tam trznila, kakor da bi bila živa. Petru se je zdelo najbolje, da odide, ne da bi jo ogovoril; o mačkah mu je že pripovedoval njegov bratranec, mali zajček Benjamin.
Vrnil se je proti lopi za orodje, ko je nenadoma čisto blizu zaslišal škrtanje motike: škrrr, škrt, škrt, škrt. Peter je švignil pod grmovje. Ker pa se potem ni nič zgodilo, je kmalu spet prilezel ven, splezal na samokolnico in pokukal čez rob. Najprej je zagledal gospoda McGregorja, ki je okopaval čebulo. Proti Petru je bil obrnjen s hrbtom, za njim pa so bila vrtna vrata!
Peter je čisto tiho zlezel s samokolnice in se pognal, kolikor so ga nesle noge, po ravni potki za grmi črnega ribeza.
Gospod McGregor ga je opazil na vogalu, a Petru za to ni bilo mar. Smuknil je pod vrati in bil naposled na varnem v gozdu zunaj vrta.
Gospod McGregor je suknjiček in čevlje obesil za strašilo, da bi odganjal kose. Peter pa se ni ustavil niti ozrl, dokler ni pritekel domov k veliki jelki.
Bil je tako utrujen, da se je zvrnil na prijetno mehak pesek na tleh zajčje luknje in zaprl oči. Mama je zavzeto kuhala in se spraševala, kam je dal oblačila. To sta bila že drugi suknjiček in drugi par čevljev, ki ju je Peter izgubil v dveh tednih!
Žal moram povedati, da se Peter tisti večer ni počutil prav dobro. Mama ga je spravila v posteljo in skuhala kamilični čaj, nato pa mu ga dala odmerek!
»Ena jedilna žlica pred spanjem.« Flopsy, Mopsy in Cotton-tail pa so za večerjo dobili kruh, mleko in robide.
Izvirnik
001 The Tale of Peter Rabbit
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Once upon a time there were four little Rabbits, and their names were--
Flopsy, Mopsy, Cotton-tail, and Peter.
They lived with their Mother in a sand-bank, underneath the root of a very big fir-tree.
'Now my dears,' said old Mrs. Rabbit one morning, 'you may go into the fields or down the lane, but don't go into Mr. McGregor's garden: your Father had an accident there; he was put in a pie by Mrs. McGregor.'
'Now run along, and don't get into mischief. I am going out.'
Then old Mrs. Rabbit took a basket and her umbrella, and went through the wood to the baker's. She bought a loaf of brown bread and five currant buns.
Flopsy, Mopsy, and Cottontail, who were good little bunnies, went down the lane to gather blackberries:
But Peter, who was very naughty, ran straight away to Mr. McGregor's garden, and squeezed under the gate!
First he ate some lettuces and some French beans; and then he ate some radishes;
And then, feeling rather sick, he went to look for some parsley.
But round the end of a cucumber frame, whom should he meet but Mr. McGregor!
Mr. McGregor was on his hands and knees planting out young cabbages, but he jumped up and ran after Peter, waving a rake and calling out, 'Stop thief!'
Peter was most dreadfully frightened; he rushed all over the garden, for he had forgotten the way back to the gate.
He lost one of his shoes among the cabbages, and the other shoe amongst the potatoes.
After losing them, he ran on four legs and went faster, so that I think he might have got away altogether if he had not unfortunately run into a gooseberry net, and got caught by the large buttons on his jacket. It was a blue jacket with brass buttons, quite new.
Peter gave himself up for lost, and shed big tears; but his sobs were overheard by some friendly sparrows, who flew to him in great excitement, and implored him to exert himself.
Mr. McGregor came up with a sieve, which he intended to pop upon the top of Peter; but Peter wriggled out just in time, leaving his jacket behind him.
And rushed into the tool-shed, and jumped into a can. It would have been a beautiful thing to hide in, if it had not had so much water in it.
Mr. McGregor was quite sure that Peter was somewhere in the tool-shed, perhaps hidden underneath a flower-pot. He began to turn them over carefully, looking under each.
Presently Peter sneezed--'Kertyschoo!' Mr. McGregor was after him in no time.
And tried to put his foot upon Peter, who jumped out of a window, upsetting three plants. The window was too small for Mr. McGregor, and he was tired of running after Peter. He went back to his work.
Peter sat down to rest; he was out of breath and trembling with fright, and he had not the least idea which way to go. Also he was very damp with sitting in that can.
After a time he began to wander about, going lippity--lippity--not very fast, and looking all round.
He found a door in a wall; but it was locked, and there was no room for a fat little rabbit to squeeze underneath.
An old mouse was running in and out over the stone doorstep, carrying peas and beans to her family in the wood. Peter asked her the way to the gate, but she had such a large pea in her mouth that she could not answer. She only shook her head at him. Peter began to cry.
Then he tried to find his way straight across the garden, but he became more and more puzzled. Presently, he came to a pond where Mr. McGregor filled his water-cans. A white cat was staring at some gold-fish, she sat very, very still, but now and then the tip of her tail twitched as if it were alive. Peter thought it best to go away without speaking to her; he had heard about cats from his cousin, little Benjamin Bunny.
He went back towards the tool-shed, but suddenly, quite close to him, he heard the noise of a hoe--scr-r-ritch, scratch, scratch, scritch. Peter scuttered underneath the bushes. But presently, as nothing happened, he came out, and climbed upon a wheelbarrow and peeped over. The first thing he saw was Mr. McGregor hoeing onions. His back was turned towards Peter, and beyond him was the gate!
Peter got down very quietly off the wheelbarrow; and started running as fast as he could go, along a straight walk behind some black-currant bushes.
Mr. McGregor caught sight of him at the corner, but Peter did not care. He slipped underneath the gate, and was safe at last in the wood outside the garden.
Mr. McGregor hung up the little jacket and the shoes for a scare-crow to frighten the blackbirds.
Peter never stopped running or looked behind him till he got home to the big fir-tree.
He was so tired that he flopped down upon the nice soft sand on the floor of the rabbit-hole and shut his eyes. His mother was busy cooking; she wondered what he had done with his clothes. It was the second little jacket and pair of shoes that Peter had lost in a fortnight!
I am sorry to say that Peter was not very well during the evening.
His mother put him to bed, and made some camomile tea; and she gave a dose of it to Peter!
'One table-spoonful to be taken at bed-time.'
But Flopsy, Mopsy, and Cotton-tail had bread and milk and blackberries for supper.
Nadaljuj z branjem
Morda ti bo všeč tudi
Zgodba o zajčku Benjaminu
Živalske pravljice Beatrix Potter · 6 min branja
3 skupnih tagov
Jama božje previdnosti
Myths and Legends of Our Own Land · 2 min branja
3 skupnih tagov
Mlada taščica, ki se je bala leteti
Živalske zgodbe Clare Dillingham Pierson · 8 min branja
3 skupnih tagov
Peteršiljčica
Pentameron · 8 min branja
3 skupnih tagov