Prevod

Na kmetiji je bil en sam Puran in tako je bil vajen, da je bilo vedno vse po njegovem, da se nikoli ni skušal sprijazniti, kadar ni dosegel svojega, včasih pa je postal neznansko siten. Bil je večji od Petelinov, Kokoši, Gosi in Rac, zato so mu, kadar so mu bile v napoto in jim je zadirčno zagolčal: »Umaknite se,« zamrmrale: »O, seveda,« in jo popihale, kolikor hitro so jih nesle noge. Pav je bil resda večji od Purana, toda dokler je lahko sedel na ograji na soncu in je kdo občudoval njegovo vlečko, mu je bilo za Purana prav malo mar, zato si nista hodila v napoto.

Na kmetiji je živelo tudi sedem Pur, plašnih in dobrodušnih gospa, ki so se rade sprehajale. Nihče jih še ni slišal ugovarjati Puranu, kadar jih je ošteval, čeprav je bil včasih zelo nerazumen. To je bilo od njih vljudno, toda Puran je zato še manj pazil, kako je govoril z njimi. Črna španska kokoš je rekla, da jo kar zbode v podbradkih, ko ga posluša, kako jim očita napake. Ona tega že ne bi prenašala — nikakor ne!

Ko jo je Črni španski petelin slišal to reči, je stresel perje, se prav nenavadno nasmehnil in dejal: »O, dobro vem, da tega ne bi prenašala.« Druge ptice so se spogledale in Šanghajski petelin je s svojimi okroglimi očesci pomežiknil Dorkinški kokoši. Ta si je morala ravno tedaj namastiti pero na spodnji strani peruti, zato je seveda nihče ni videl, da bi se zasmejala — če se sploh je.

Črna španska petelin in kokoš sta bila dobrosrčna, poštena in lepo vzgojena, nista pa prenesla, da bi kdo z njima govoril zadirčno, razen če je bil veliko večji od njiju. Govorilo se je, da je Petelin nekoč — samo enkrat — toda nemara bo najbolje, da ne povemo, kaj so druge ptice slišale o njunem družinskem prepiru. Navsezadnje novica ni prišla prav naravnost do njih: Prašiči so povedali Gosem, Gosi Racam, Race so stvar mimogrede omenile Pavu, Pav pa je o njej spregovoril z Dorkinško kokošjo.

Zdaj je bila že pozna jesen in vsi Purani so spet hodili skupaj na sprehode. Človek bi si mislil, da bo Puran, ki je bil vse poletje in del pomladi ločen od drugih, ob vrnitvi zelo vljuden, toda ne; vzkipljiv je bil bolj kot kdaj prej. Mladih Puranov ni maral in njihovo nenehno čebljanje mu je šlo na živce. »Ali res ne morete kako utišati teh otrok?« je govoril in zganjal tak hrup, da so Pure poklicale mladiče na stran in jih nekaj časa skušale zabavati.

Pure so nadvse ljubeče matere in zgodaj spomladi se je najprej ena, nato druga skrivaj izmuznila, da bi nesla jajca in jih izvalila. Če je Pura v tem letnem času hotela znesti jajce, je opazovala Purana in zapustila jato, ko ji je obrnil hrbet. Ko se je približala gnezdu, se je ustavila in ozrla naokrog, da bi se prepričala, da ne vidi, kje je. Vedela je, da Puran ne mara, da vzreja mladiče, in da bi razbil prav vsa jajca, če bi našel gnezdo. Ko je znesla jajce, se je brezskrbno odpravila nazaj, kakor da bi šla samo pit k napajalnemu koritu.

Nekoč so se Pure o tem pogovarjale, ko jih Puran ni mogel slišati. »Ne zdi se mi prav, da mu ne povemo,« je rekla najmlajša. »No, draga moja,« je rekla druga, »drugače ne gre, če hočemo obvarovati jajca in vzrediti otroke. Purani se vedno tako vedejo.«

»Ste prepričane?« je vprašala mlada Pura. »Prepričane!« se je glasil odgovor. »Tebe danes ne bi bilo tukaj, če ne bi tvoja mati ravnala tako kot me.« Najmlajša Pura si je zato premislila in skrila jajca kakor druge. Kljub bolečim nogam in vsem drugim tegobam valjenja si Pure spomladi namreč vedno želijo vzrediti zarod. Ko je katera znesla toliko jajc, kolikor jih je hotela izvaliti, je sedla nanje in nič več ni hodila na sprehode z jato. Druga za drugo so Pure storile tako, dokler ni Puran ostal čisto sam. To mu niti malo ni bilo všeč in bolj kot kdaj prej si je želel najti jajca in jih razbiti. Ko so se Purančki izvalili, so jih matere držale stran od Purana, kajti, saj veste, majhnih otrok ni maral in bolje je bilo, da se niso srečali.

Puram se je zelo smilil in pogosto so si želele, da bi lahko skupaj z njimi opazoval, kako rastejo njihovi piskajoči ljubljenčki, kako drobna peresca prodirajo skozi puh ter se širijo in daljšajo, dokler ni več videti puha — samo še perje. Res škoda; vendar je bilo tako v vseh puranjih družinah in Purani si niso mogli pomagati, da ne bi marali otrok, prav kakor si Pure niso mogle pomagati, da si spomladi ne bi želele valiti.

Čez leto dni bo imel Puran mlade Purane že srčno rad. Še zdaj jih ni več skušal udariti, kakor bi jih morda še pred kratkim. Bali so se ga, vendar so si vsi bratci globoko v srcu želeli, da bi bili, ko odrastejo, prav taki kot on in bi se šopirili naokrog s povešenimi perutmi, razprostrtimi repi, nazaj usločenimi vratovi in nasršenim perjem. Kadar bi se jim kdo približal, so si mislili, bi pihali, golčali in kričali: »Umakni se mi s poti!« Tu in tam so to poskusili, da bi videli, kako bi bilo, toda še vedno so bili vitki in njihovi glasovi še niso bili dovolj globoki. Sestrice so se jim ob tem smejale, kar jim je bilo zelo neprijetno. Dolgi, mehki rdeči izrastki, ki so jim rasli med očmi, so postajali vse bolj rdeči in se zibali sem ter tja pod kratkimi, debelimi kljuni.

»Le počakaj,« je rekel mladenič drugemu. »Le počakaj do prihodnje pomladi, ko bom zares odrasel in se bom šopiril pred tvojo sestro. Takrat se mi po mojem ne bo smejala.« In potolažil se je tako, da je pojedel kar dvakrat toliko zrnja, kolikor bi ga smel.

Na dvorišče je prišla kmetova hčerka in vse ptice so nehale jesti, da bi si jo ogledale. Bila je še tako majhna, da ni nikoli prej prišla tja sama. Oče jo je prinašal v naročju in veselo se je smejala ter ploskala z ročicami, ko so mimo nje hodili prebivalci dvorišča. Zdaj pa se je izmuznila iz hiše in stala na soncu ter se vsem smehljala. Prišla je brez čepice in veter ji je mehke zlate kodre razpihoval okoli rožnatega obraza. Plapolal je tudi z njeno rdečo oblekico in ko jo je Puran zagledal, se je strašno razjezil.

»Rdeča, rdeča, rdeča!« je zavpil. »Zakaj neki se je oblekla v rdeče? Sovražim jo!« S svojo najbolj neprijetno hojo je zakoračil proti njej in po tem, kako je s togimi konicami peruti drsal po tleh, se je videlo, da je zelo jezen. »Poberi se od tod!« je kričal. »To je moj dom in deklice ne smejo nositi rdečih oblek, kadar pridejo k meni na obisk. Pffff! Poberi se!«

Ko se ji je veliki Puran pihaje približal, se je deklica obrnila, da bi zbežala. Od strahu se je spotaknila in padla, on pa je pohitel naprej, da bi jo udaril. Črni španski petelin je začel šopiriti vratno perje in iztegovati glavo. Ni nameraval dopustiti, da bi tako ravnali z njihovo obiskovalko. Stekel je Puranu med noge in oba sta se prekopicnila. Deklica se je pobrala in pohitela v hišo.

Če je bil Puran jezen že prej, je bil po padcu še veliko bolj. »Kaj si dovolite, gospod,« je rekel, »da mi nastavljate nogo?« »Kaj pa si vi dovolite,« je rekel Črni španski petelin, »da me podirate na tla?«

»Pffff! Bili ste mi pod nogami.« »Kikirikiii! Vi pa meni nad glavo.« Že tako dolgo si nihče ni upal ugovarjati Puranu, da ni vedel, kaj naj si misli. Ko pa je Šanghajski petelin prikorakal pomagat prijatelju, je Puran od besa kar prskal. »Ah, Puran,« je rekel Šanghajski petelin, »le kam je šla deklica? Lepo od nje, da nas je obiskala, in želim si, da bi ostala dlje.«

»Rekel sem ji, naj se pobere,« se je glasil odgovor. »Rdečo obleko je imela. Podil sem jo. Vedno sem podil vsakogar, ki je nosil rdeče, in vedno ga bom. Tak pač sem.«

»Ali si pač tak tudi zato, ker si siten, kadar se ti zahoče?« »Seveda. Saj ne bi bil siten, če se mi ne bi zahotelo,« je odgovoril Puran.

»Nekateri med nami nismo sitni niti takrat, ko se nam zahoče,« je rekel Dorkinški petelin. »Vedno sem bolj zadovoljen, če mi uspe obrzdati jezo.« »Pffff!« je rekel Puran. »Jaz nisem tak. Naravnost povem, kar mislim, potem pa sem spet dobre volje in na vse skupaj pozabim.«

»Hm!« je rekla Bantamska kokoš. »Le ali drugi tudi tako hitro pozabijo? Bolj bi mu koristilo, če bi si zapomnil in mu bilo žal. Potrebuje lekcijo.« Nato je stopila k njemu, videti pogumna, da je bilo kaj, čeprav jo je bilo v resnici precej strah. »Prej tega še nisem opazila,« je zakokodakala, »ampak šop ščetinastega perja na tvojih prsih je strašansko razmršen. In kako grde noge imaš! Če bi že imela plavalno kožico med prsti, bi si želela lepo veliko, kakršno imajo Race in Gosi, ne pa takih piškavih kožic, ki segajo komaj do polovice, kakršne imaš ti. Upam, da mi ne zameriš, ker sem to omenila. Vedno povem, kar mislim. Takšna pač sem in pozneje se tega nikoli ne spominjam.« Graciozno je zaprhutala, nenavadno zakokodakala in že je ni bilo več, še preden si je Puran opomogel od presenečenja.

Perutnina ima rada šale in zdaj je bil na vrsti Dorkinški petelin. »Že od nekdaj me zanima, kako tako razpreš rep. Zdaj je ravno prava priložnost, da si ogledam.« Stopil je k Puranu ter kljuval in vlekel, dokler niso tri peresa obležala na tleh. »Ah,« je rekel Dorkinški petelin, »vidim, da sem ti izpulil nekaj repnih peres. Upam, da ne zameriš. Tak pač sem: kadar me kaj zanima, skušam čim prej priti stvari do dna.«

Tako je ena ptica za drugo dražila in nadlegovala Purana, potem pa pojasnila, da je »pač taka«. Nato so se mu zasmejale in stekle stran.

Lepo bi bilo, če bi lahko rekli, da Puran ni nikoli več izgubil živcev, toda izgubil jih je še velikokrat, saj bi se moral učiti obvladovanja že kot Puranček. Lahko pa po resnici povemo, da svoje sitnosti ni nikoli več opravičeval z besedami, da je »pač tak«. Že najmlajši Raček na perutninskem dvorišču je od nekdaj vedel, da to sploh ni izgovor in da bi se morali tisti, ki imajo neprijetne navade, s katerimi grenijo življenje drugim, teh pošteno sramovati.