Prevod

Hønse-Grethe je bila edini človek, ki je stalno prebival v novi imenitni hiši, zgrajeni za kokoši in race na graščinskem posestvu; stala je tam, kjer je nekoč stal stari viteški dvorec s stolpom, nazobčanim zatrepom, obrambnim jarkom in dvižnim mostom. Tik ob njej se je razraščala goščava dreves in grmovja; tu je bil nekoč vrt, ki se je raztezal vse do velikega jezera, zdaj spremenjenega v močvirje. Poljske vrane, vrane in kavke so s krakanjem in vreščanjem preletavale stara drevesa, cela nepregledna množica ptic; tudi če je kdo streljal mednje, jih ni bilo nič manj, prej še več. Slišati jih je bilo celo v kokošnjaku, kjer je sedela Hønse-Grethe in so ji račji mladiči tekali čez cokle. Vsako kokoš in vsako raco je poznala, odkar se je izvalila iz jajca; ponosna je bila na svoje kokoši in race, ponosna na imenitno hišo, ki so jo zgradili zanje. Njena sobica je bila čista in urejena, tako je zahtevala graščakinja, ki ji je kokošnjak pripadal; pogosto je prihajala s finimi, uglednimi gosti in jim razkazovala »vojašnico kokoši in rac«, kakor jo je imenovala.

V sobici sta bili omara za obleko in naslanjač, da, celo predalnik je bil tam, na njem pa je stala bleščeče zloščena medeninasta ploščica, v katero je bila vgravirana beseda »Grubbe«, prav tisto ime, ki ga je nosila stara visokoplemiška rodbina, nekoč naseljena v viteškem dvorcu. Medeninasto ploščico so našli med kopanjem in cerkovnik je rekel, da nima druge vrednosti, kakor da je spomin na stare čase. Cerkovnik je veliko vedel o tem kraju in njegovi preteklosti, učenost si je pridobil iz knjig; v predalu njegove mize je ležalo toliko zapisanega. Dobro je poznal stare čase; vendar je najstarejša vrana morda vedela še več in je o tem krakala v svojem jeziku, a to je bila vranščina, ki je cerkovnik kljub vsej svoji učenosti ni razumel.

Po vročem poletnem dnevu je iz močvirja včasih puhtelo toliko meglic, da se je pred starimi drevesi, nad katerimi so letale poljske vrane, vrane in kavke, zdelo, kakor da se tam razprostira celo jezero; tako je bilo videti takrat, ko je tu živel vitez Grubbe in je stari dvorec še stal s svojimi debelimi rdečimi zidovi. Pasja veriga je tedaj segala celo čez vhodna vrata; skozi stolp si prišel na kamnit hodnik, ki je vodil do sob; okna so bila ozka in šipe majhne, celo v veliki dvorani, kjer so prirejali plese, toda v času zadnjega Grubbeja že tako dolgo niso plesali, da tega ni pomnil nihče živ, pa je tam še vedno ležal star kotlasti boben, ki je nekoč spremljal glasbo. Tu je stala umetelno izrezljana omara in v njej so hranili redke cvetlične čebulice, kajti gospa Grubbe je rada sadila in gojila drevesa in zelišča; njen mož je raje jezdil na lov na volkove in divje prašiče, na teh poteh pa ga je vselej spremljala hčerkica Marie. Pri petih letih je ponosno sedela na konju in z velikimi črnimi očmi pogumno gledala okoli sebe. Najraje je pokala z bičem med lovskimi psi; oče pa je še raje videl, da je z njim zamahovala med kmečkimi fantiči, ki so prihajali gledat gospodo. — Kmet iz zemljanke blizu dvorca je imel sina Sørena, starega toliko kakor mala visokorodna gospodična; ta je znal plezati in se je moral vedno vzpenjati na drevesa ter ji prinašati ptičja gnezda. Ptice so kričale na vse grlo in ena največjih ga je kljunila tik nad očesom, da mu je kri kar tekla; mislili so, da je izgubil tudi oko, vendar je ostalo nepoškodovano. Marie Grubbe ga je imenovala svoj Søren in to je bila velika milost, ki je prišla prav tudi njegovemu očetu, ubogemu Jønu; ta se je nekega dne pregrešil in za kazen bi moral jezditi lesenega konja. Ta je stal na dvorišču, imel je štiri kole za noge in eno samo ozko desko za hrbet; nanjo bi moral Jøn sesti razkoračen, na noge pa bi mu obesili težke opeke, da ne bi sedel preveč lagodno. Strašno se je kremžil, Søren je jokal in rotil malo Marie; ta je nemudoma ukazala, naj Sørenovega očeta snamejo, in ko je niso ubogali, je cepetala po kamnitem tlaku ter vlekla očeta za rokav suknje, dokler ga ni raztrgala. Kar je hotela, je hotela, in dosegla je svoje: Sørenovega očeta so sneli in odvezali. — Gospa Grubbe, ki je prišla mimo, je hčerkico pogladila po laseh in jo pogledala z blagimi očmi; Marie ni razumela, zakaj. — Hotela je k lovskim psom, ne pa z materjo, ki je odšla na vrt, dol proti jezeru, kjer so cveteli lokvanji in blatniki; rogoz in cvetoče vodoljube so se zibali med trstičjem; gledala je vse to bujno, sveže zelenje. »Kako prijetno!« je rekla. Na vrtu je raslo drevo, tedaj še redko, ki ga je sama posadila; »krvava bukev« mu pravijo, nekakšen črni zamorec med drugimi drevesi, tako temno rjavi so bili njegovi listi. Potrebovalo je močno sončno svetlobo, sicer bi v stalni senci ozelenelo kakor druga drevesa in tako izgubilo svojo posebnost. V visokih kostanjih je bilo veliko ptičjih gnezd, prav tako v grmovju in na travnatih tleh. Zdelo se je, da ptice vedo, da so tu varne, saj nihče ni smel pokati s puško. — Mala Marie je prišla s Sørenom, ki je znal plezati, kakor vemo, in prinašal ji je jajca in puhaste mladiče. Ptice so v strahu in grozi letale naokrog, majhne in velike! Priba s polja, poljske vrane, vrane in kavke z visokih dreves so kričale in kričale; tako kriči njihov rod še dandanes.

»Kaj vendar počneta, otroka!« je vzkliknila blaga gospa. »To je vendar brezbožno početje!« Søren je ves skrušen obstal, tudi mala visokorodna gospodična je nekoliko pogledala vstran, nato pa je kratko in čemerno rekla: »Oče mi dovoli!«

»Stran od tod! Stran od tod!« so kričale velike črne ptice in odletele, a so se naslednji dan vrnile, saj je bil tu njihov dom. — Tiha, blaga gospa pa ni več dolgo ostala doma; Gospod jo je poklical k sebi in pri njem je bila tudi bolj doma kakor tu na dvorcu. Cerkveni zvonovi so slovesno zvonili, ko so jo mrtvo peljali v cerkev, in revnim ljudem so se orosile oči, kajti dobra je bila do njih. — Ko je ni bilo več, nihče ni skrbel za njene nasade in vrt je propadal. — Gospod Grubbe je bil trd človek, so govorili, toda hči ga je kljub svoji mladosti znala obvladati; moral se je zasmejati in dosegla je svoje. Zdaj je bila stara dvanajst let in krepkih udov; s črnimi očmi je gledala ljudem naravnost v oči, jezdila je kakor fant in streljala kakor izurjen lovec.

Tedaj je v tiste kraje prišel imeniten obisk, najimenitnejši od vseh: mladi kralj in njegov polbrat ter tovariš, gospod Ulrik Frederik Gyldenløve. Tam sta hotela loviti divje prašiče in se za en dan ustaviti na dvorcu gospoda Grubbeja. — Gyldenløve je pri mizi sedel poleg Marie Grubbe, ji objel glavo in jo poljubil, kakor da bi bila v sorodu, ona pa ga je udarila po ustih in rekla, da ga ne more trpeti; vsi so se od srca smejali, kakor da bi bilo to silno zabavno.

Morda je tudi bilo; kajti pet let pozneje, ko je Marie dopolnila sedemnajst let, je prišel sel s pismom: gospod Gyldenløve je prosil za roko visokorodne gospodične. To pa je bilo nekaj!

»To je najimenitnejši in najbolj uglajen gospod v kraljestvu!« je rekel gospod Grubbe. »Takega ne gre zavrniti.« »Prav malo mi je mar zanj!« je rekla Marie Grubbe, vendar ni zavrnila najimenitnejšega moža v deželi, ki je sedel ob kraljevi strani. — Srebrnino, volneno blago in platno so z ladjo poslali v København; sama je potovala po kopnem in pot je trajala deset dni. Njena dota je imela nasproten veter ali pa sploh nobenega; minili so štirje meseci, preden je prispela, in ko je prispela, gospe Gyldenløve ni bilo več. — »Raje ležim na grobem predivu kakor v njegovi svileni postelji!« je rekla. »Raje hodim bosa, kakor da se z njim vozim v kočiji!« — Poznega novembrskega večera sta v mesto Århus prijezdili dve ženski; bili sta Gyldenløvejeva žena Marie Grubbe in njena služabnica; prihajali sta iz Vejleja, kamor sta iz Københavna pripluli z ladjo. Prijezdili sta do kamnite hiše gospoda Grubbeja. Obiska ni bil vesel. Slišala je grobe besede, vendar je dobila sobo, kjer je lahko legla; zjutraj je dobila kruhovo kašo s pivom, ne pa tudi blagih besed. Očetova hudobna stran se je obrnila proti njej, česar ni bila vajena; sama ni bila blagega značaja, in kakor kdo kriči nate, tako mu odgovoriš. Pa mu je tudi odgovarjala in z grenkobo ter sovraštvom govorila o možu, s katerim ni hotela živeti, saj je bila za to preveč dostojna in krepostna. — Tako je minilo leto, in ni minilo prijetno. Med očetom in hčerjo so padale zle besede, to pa se ne bi smelo nikoli zgoditi. Zle besede rodijo zle sadove. Kako se bo to končalo?

»Midva ne moreva ostati pod isto streho!« je nekega dne rekel oče. »Odseli se v naš stari dvorec, a raje si odgrizni jezik, kakor da bi širila laži!« Tako sta se razšla; s služabnico se je preselila v stari dvorec, kjer se je rodila in odraščala, kjer je v cerkveni grobnici počivala tiha, pobožna gospa, njena mati. Na posestvu je živel star pastir, in to je bilo vse osebje. Po sobah so visele pajčevine, črne in težke od prahu, vrt pa se je razraščal po svoje; hmelj in slak sta spletala mrežo med drevesi in grmovjem; pikasti mišjak in koprive so rasli vse više in močneje. »Krvava bukev« je bila zaraščena in v senci, njeni listi so bili zdaj zeleni kakor listi drugih, navadnih dreves; z njeno veličastnostjo je bilo konec. Poljske vrane, vrane in kavke, cela nepregledna množica, so preletavale visoke kostanje, vreščale in krakale, kakor da bi si imele povedati pomembno novico: zdaj je bila spet tu tista mala, ki je dajala krasti njihova jajca in mladiče; tat, ki jih je prinašal, pa je plezal po drevesu brez listja, sedel na visokem jamboru in dobival krepke udarce z vrvjo, kadar se ni prav vedel. — Vse to je v našem času pripovedoval cerkovnik; nabral in sestavil je iz knjig in zapiskov; zapisano in shranjeno je ležalo v predalu njegove mize, skupaj s še marsičim drugim.

»Enkrat gor, drugič dol, tako se vrti svet!« je dejal. »Čudno je to poslušati!« — In poslušali bomo, kako se je godilo Marie Grubbe, vendar zato ne bomo pozabili Hønse-Grethe; v našem času sedi v svojem imenitnem kokošnjaku, Marie Grubbe pa je sedela v svojem času, vendar ne s takim srcem kakor stara Hønse-Grethe.

Minila je zima, minili sta pomlad in poletje, nato je spet prišla vetrovna jesen z vlažnimi, mrzlimi meglicami z morja. Samotno življenje je bilo to, dolgočasno življenje na dvorcu.

Tedaj je Marie Grubbe vzela puško in odšla na resavo; streljala je zajce in lisice, streljala je vse ptice, ki jih je mogla zadeti. Tam je večkrat srečala plemiča Palleja Dyreja iz Nørrebæka, ki je prav tako hodil naokrog s puško in psi. Bil je velik in močan, in s tem se je bahal, kadar sta se pogovarjala. Upal bi si pomeriti se s pokojnim gospodom Brockenhuusom z Egeskova na otoku Fyn, o čigar moči se je še vedno širil glas. — Po njegovem zgledu je Palle Dyre dal pod svoj vhod obesiti železno verigo z lovskim rogom; ko je prijezdil domov, je zgrabil verigo, se skupaj s konjem dvignil od tal in zatrobil v rog. — »Pridite sami pogledat, gospa Marie!« je rekel. »V Nørrebæku piha svež zrak!« — Kdaj je prišla na njegovo posestvo, ni zapisano, toda na svečnikih v cerkvi v Nørrebæku je bilo mogoče prebrati, da sta jih darovala Palle Dyre in Marie Grubbe z graščine Nørrebæk. — Palle Dyre je imel telo in moč; pil je kakor goba, bil je kakor sod, ki ga ni bilo mogoče napolniti; smrčal je kakor cel svinjak; rdeč in zabuhlega obraza je bil.

»Pravi svinjski zlobnež in zdrahar je!« je rekla gospa Palle Dyre, Grubbejeva hči. Kmalu se je naveličala takega življenja, vendar zaradi tega ni bilo nič boljše. Nekega dne je bila miza pogrnjena in jed se je hladila; Palle Dyre je lovil lisice, gospe pa ni bilo nikjer. — Palle Dyre se je vrnil okoli polnoči, gospa Dyre pa ni prišla ne opolnoči ne zjutraj; Nørrebæku je obrnila hrbet in odjezdila brez pozdrava in slovesa.

Vreme je bilo sivo in mokro; pihal je mrzel veter in nad njo je letela jata črnih kričečih ptic, ki niso bile tako brez doma kakor ona. Najprej se je odpravila proti jugu, vse do nemškega cesarstva; nekaj zlatih prstanov z dragocenimi kamni je zamenjala za denar, nato je šla proti vzhodu, potem pa se je spet obrnila proti zahodu. Pred očmi ni imela nobenega cilja in je bila jezna na vse, celo na dobrega Boga, tako bedno je bilo stanje njene duše; kmalu je bilo v enakem stanju tudi telo in komaj je še premikala noge. Ko se je spotaknila ob travnato grudo in padla, je z nje vzletela priba; ptica je kričala, kakor vedno kriči: »Tatica! Tatica!« Nikoli ni ukradla imetja svojemu bližnjemu, a kot deklica si je dajala prinašati ptičja jajca in mladiče s travnatih grud in dreves; na to je zdaj pomislila.

Od tam, kjer je ležala, je videla sipine; ob obali onkraj njih so živeli ribiči, vendar jih ni mogla doseči, tako bolna je bila. Veliki beli galebi so preletavali nebo nad njo in kričali, kakor so doma nad graščinskim vrtom kričale poljske vrane, vrane in kavke. Ptice so letale čisto blizu nje in nazadnje se ji je zazdelo, da so postale črne kakor oglje, a tedaj se je tudi pred njenimi očmi spustila noč. — Ko je spet odprla oči, jo je nekdo dvigal in nosil; velik, močan mož jo je vzel v naročje, gledala mu je naravnost v bradati obraz; nad očesom je imel brazgotino, ki mu je obrv tako rekoč razdelila na dva dela. Vso onemoglo jo je odnesel na ladjo, kjer ga je kapitan zaradi njegovega dejanja grobo ozmerjal.

Naslednjega dne je ladja odplula. Marie Grubbe ni šla na kopno; torej je ostala na krovu. Se je vendarle vrnila? Da, toda kdaj in kam? Tudi o tem je cerkovnik znal pripovedovati, in ni si zgodbe sestavil sam; ves njen nenavadni potek je našel v zanesljivi stari knjigi, ki jo lahko tudi sami vzamemo v roke in preberemo. Danski zgodovinar Ludvig Holberg, ki je napisal toliko knjig, vrednih branja, in zabavnih komedij, iz katerih lahko dodobra spoznamo njegov čas in takratne ljudi, v svojih pismih pripoveduje o Marie Grubbe, kje in kako jo je srečal na svetu; vredno je prisluhniti, vendar zato nikakor ne bomo pozabili Hønse-Grethe, ki srečna in zadovoljna sedi v imenitnem kokošnjaku.

Ladja je odplula z Marie Grubbe; tam smo jo pustili. — Minevala so leta in spet leta. — V Københavnu je divjala kuga, bilo je leta 1711. Danska kraljica je odšla v svojo nemško domovino, kralj je zapustil prestolnico kraljestva in vsi, ki so mogli, so hiteli stran; tudi študentje, četudi so imeli brezplačno stanovanje in hrano, so odhajali iz mesta. Eden od njih, zadnji, ki je še ostal v tako imenovanem »Borchs Collegiumu«, blizu Regensena, se je zdaj prav tako odpravil na pot. Bilo je ob dveh zjutraj; prišel je s svojo popotno torbo, v kateri je bilo več knjig in zapisov kakor oblačil. Nad mestom je visela vlažna, lepljiva megla; v vsej ulici, po kateri je hodil, ni bilo videti žive duše; na vratih in vhodih naokrog so bili narisani križi: za njimi je bila kuga ali pa so ljudje že pomrli. Tudi na širši, vijugasti »Kjødmangergade«, kakor se je imenovala ulica od »Rundetårna« navzdol proti kraljevemu gradu, ni bilo nikogar. Tedaj je mimo zaropotal velik mrtvaški voz; kočijaž je zamahoval z bičem, konji so drveli v galopu, voz pa je bil poln mrtvih. Mladi študent si je pridržal roko pred obraz in povohal močan alkohol, s katerim je bila prepojena gobica v njegovi medeninasti škatlici. Iz beznice v eni od ozkih ulic sta se razlegala razbrzdano petje in grozljiv smeh ljudi, ki so pili vso noč, da bi pozabili, da kuga stoji pred vrati in jih hoče odpeljati z mrtvaškim vozom k drugim pokojnikom. Študent je krenil proti grajskemu mostu, kjer je bilo privezanih nekaj majhnih ladij; ena se je prav pripravljala na odhod iz okuženega mesta. — »Če nas Bog ohrani pri življenju in dobimo pravi veter, bomo odpluli v Grønsund pri Falstru!« je rekel kapitan in študenta, ki se je hotel vkrcati, vprašal po imenu.

»Ludvig Holberg,« je rekel študent in to ime je zvenelo kakor katerokoli drugo; zdaj v njem odmeva eno najslavnejših danskih imen, takrat pa je bil le mlad, neznan študent.

Ladja je zdrsnila mimo gradu. Ko je dosegla odprto morje, jutro še ni bilo svetlo. Zapihala je lahna sapica, jadro se je napelo, mladi študent je sedel z obrazom proti svežemu vetru in zaspal, kar pa ni bilo ravno najpametneje.

Že tretjega jutra je ladja stala pred Falstrom. »Ali poznate tu koga, pri komer bi lahko za malo denarja dobil prenočišče?« je Holberg vprašal kapitana.

»Mislim, da boste najbolje storili, če greste k brodnici v Borrehuset!« je rekel. »Če hočete biti zelo uglajeni, ji recite mati Søren Sørensen Møller! Lahko pa se zgodi, da se bo razjezila, če boste z njo preveč fini! Moža so ji zaprli zaradi hudodelstva, zato brod vozi sama; pesti pa ima!«

Študent je vzel svojo torbo in odšel k brodniški hiši. Vrata v izbo niso bila zaklenjena, kljuka se je dvignila in vstopil je v kamnito tlakovano sobo, v kateri je bila najpomembnejši kos pohištva klop s posteljnim predalom in veliko krzneno odejo. Bela kokoš s piščanci je bila privezana na klop in je prevrnila posodo z vodo, da se je voda razlila po tleh. Nikogar ni bilo ne tu ne v sosednji sobici, le zibka z otrokom. Brod se je vračal, v njem je sedel en sam človek, a ni bilo lahko reči, ali moški ali ženska. Okoli sebe je imel velik mornarski plašč, na glavi pa kapo, podobno avbi. Brod je pristal. — Ženska je prišla in stopila v izbo. Ko se je vzravnala, je bila videti prav postavna; pod črnimi obrvmi sta ji sijali ponosni očesi. Bila je mati Søren, brodnica; poljske vrane, vrane in kavke pa bi ji zaklicale drugo ime, ki ga bolje poznamo.

Čemerna je bila videti in najbrž ni prav rada govorila, vendar sta povedala in se dogovorila toliko, da si je študent za nedoločen čas izgovoril hrano in bivanje, dokler so bile razmere v Københavnu tako slabe.

V brodniško hišo sta iz bližnjega trga redno prihajala ta ali oni pošteni meščan. Prihajala sta Frands Knivsmed in Sivert Posekigger; v hiši sta spila vrč piva in razpravljala s študentom; bil je sposoben mladenič, ki je obvladal svojo practico, kakor sta temu pravila, bral je grško in latinsko ter se spoznal na učene reči. — »Manj ko človek ve, manj ga to teži!« je rekla mati Søren.

»Težko vam je!« je nekega dne rekel Holberg, ko je prekuhavala perilo v močnem lugu in morala sama cepiti grčava polena za kurjavo. »To prepustite meni!« je odgovorila.

»Ste morali že od malega vedno tako garati?« »To menda lahko preberete iz mojih pesti!« je rekla in pokazala roki, sicer majhni, a trdi in močni, z obgrizenimi nohti. »Saj ste učeni in znate brati.«

Okoli božiča se je začel hud snežni metež; pritisnil je mraz, veter je rezal, kakor da ima dušikovo kislino, s katero bi ljudem umival obraze. Mati Søren se ni dala motiti; ogrnila si je mornarski plašč in si potegnila avbo čez glavo. V hiši se je stemnilo že zgodaj popoldne; na ognjišče je naložila drva in šoto, nato pa sedla in krpala podplate nogavic, saj ni bilo nikogar drugega, ki bi to naredil. Proti večeru je študentu povedala več besed, kakor je bila sicer njena navada; govorila je o svojem možu.

»Po nesreči je ubil kapitana iz Dragørja in mora zdaj zato tri leta v okovih delati na Holmenu. Le navaden mornar je, zato mora zakon iti svojo pot.« — »Zakon velja tudi za višje stanove!« je rekel Holberg. — »Mislite?« je rekla mati Søren in se zazrla v ogenj, nato pa spet začela. »Ste slišali za Kaija Lykkeja, ki je dal podreti eno svojih cerkva, in ko je duhovnik Mads zaradi tega grmel s prižnice, je dal gospoda Madsa vkleniti v klado in železje, sklical sodišče ter ga sam obsodil na izgubo glave; glavo so mu tudi odsekali. To ni bilo dejanje iz malomarnosti, pa je Kai Lykke takrat vendar ostal prost in svoboden!« — »Po tedanjih zakonih je imel to pravico!« je rekel Holberg. »Zdaj smo to že presegli!«

»To lahko natvezite bedakom!« je rekla mati Søren, vstala in odšla v sobico, kjer je ležala »punčka«, njen mali otrok; dvignila jo je in spet položila, nato pa študentu pripravila klop za spanje; on je imel krzneno odejo, mraz ga je bolj zeblo kakor njo, čeprav je bil rojen na Norveškem.

Novoletno jutro je bilo resnično jasno in sončno; mraz je bil in ostajal tako hud, da je bil napihani sneg zmrznjen v trdo in si lahko hodil po njem. Mestni zvonovi so vabili v cerkev; študent Holberg si je ogrnil volneni plašč in se odpravil v mesto.

Nad Borrehusetom so s kričanjem in krakanjem letele poljske vrane, vrane in kavke, zaradi njihovega hrupa ni bilo slišati cerkvenih zvonov. Mati Søren je stala zunaj in polnila medeninasti kotliček s snegom, da bi ga pristavila na ogenj in dobila pitno vodo; pogledala je proti ptičjemu vrvežu in pri tem mislila svoje.

Študent Holberg je šel v cerkev; na poti tja in nazaj je šel mimo hiše Siverta Posekiggerja pri mestnih vratih, kjer so ga povabili na skodelo toplega piva s sirupom in ingverjem. Pogovor je nanesel na mater Søren, toda pregledovalec vreč ni vedel veliko, in najbrž tudi ni bilo veliko ljudi, ki bi vedeli: ni bila s Falstra, je rekel, nekoč je menda imela nekaj premoženja, njen mož pa je navaden mornar, vročekrvne narave, ki je ubil kapitana iz Dragørja. »Babnico pretepa, pa ga vseeno zagovarja.« — »Jaz ne bi prenašala takega ravnanja!« je rekla pregledovalčeva žena. »Saj tudi izhajam iz boljših ljudi! Moj oče je bil kraljevi tkalec nogavic!«

»Zato pa ste tudi poročeni s kraljevim uradnikom,« je rekel Holberg in se priklonil njej in pregledovalcu vreč. — Bil je večer pred praznikom svetih treh kraljev. Mati Søren je Holbergu prižgala trikraljevsko svečo, se pravi tri lojene svečke, ki jih je sama izdelala s pomakanjem.

»Po ena sveča za vsakega moža!« je rekel Holberg. »Vsakega moža?« je rekla ženska in ga nepremično pogledala. »Za vsakega od modrih z Vzhoda!« je rekel Holberg. »A tako!« je rekla in dolgo molčala. Vendar je tistega trikraljevskega večera izvedel več, kakor je vedel dotlej.

»Ljubeče srce imate do moža, s katerim ste poročeni,« je rekel Holberg, »čeprav ljudje pravijo, da vsak dan grdo ravna z vami.« »To ne zadeva nikogar razen mene!« je odgovorila. »Ti udarci bi mi morda koristili, ko sem bila majhna; zdaj jih najbrž dobivam zaradi svojih grehov! Kaj dobrega je naredil zame, to vem jaz,« in se je povsem vzravnala. »Ko sem bolna ležala na odprti resavi in se nihče ni menil zame, razen morda poljskih vran in vran, ki bi me prišle kljuvat, me je on nosil v naročju in slišal grobe besede zaradi ulova, ki ga je prinesel na ladjo. Nisem ustvarjena za poležavanje v bolezni, pa sem si opomogla. Vsak je po svoje, Søren po svoje; živinčeta ne gre soditi po oglavnici! Z njim sem kljub vsemu živela prijetneje kakor s tistim, ki so mu pravili najbolj uglajen in najimenitnejši med vsemi kraljevimi podložniki. Poročena sem bila s kraljevim namestnikom Gyldenløvejem, kraljevim polbratom; pozneje sem vzela Palleja Dyreja! Eno ali drugo, vsak po svoje in jaz po svoje. Dolgo sem govorila, zdaj pa veste!« In odšla je iz izbe.

To je bila Marie Grubbe! Tako nenavadno jo je premetavala krogla sreče. Ni dočakala več veliko trikraljevskih večerov; Holberg je zapisal, da je umrla junija 1716, ni pa zapisal, ker tega ni vedel, da je tedaj, ko je mati Søren, kakor so jo imenovali, mrtva ležala v Borrehusetu, kraj preletavala množica velikih črnih ptic; niso kričale, kakor da bi vedele, da se ob pogrebu spodobi tišina. Takoj ko so jo položili v zemljo, ptic ni bilo več videti, toda še istega večera so na Jutlandskem, tam pri starem dvorcu, opazili neizmerno množico poljskih vran, vran in kavk; kričale so druga čez drugo, kakor da bi imele kaj oznaniti, morda o njem, ki je kot deček jemal njihova jajca in puhaste mladiče, o kmetovem sinu, ki je na kraljevem Holmenu dobil železne podveze, in o visokorodni gospodični, ki je končala kot brodnica pri Grønsundu. »Kra! Kra!« so kričale.

In njihov rod je kričal »Kra! Kra!«, ko so podrli stari dvorec. »Še zdaj tako kričijo, pa ni ničesar več, zaradi česar bi kričali!« je govoril cerkovnik, kadar je pripovedoval. »Rodbina je izumrla, dvorec so podrli, in tam, kjer je stal, zdaj stoji imenitni kokošnjak s pozlačenimi vetrokazi in staro Hønse-Grethe. Tako je vesela svojega ljubkega bivališča; če ne bi prišla sem, bi morala v ubožnico.«

Golobi so grulili nad njo, purani so klokotali okoli nje in race gagale. »Nihče je ni poznal!« so govorili. »Nima sorodnikov. Iz milosti je tukaj. Nima ne račjega očeta ne kokošje matere, nobenega potomstva!«

Sorodnike pa je vendar imela; sama jih ni poznala, cerkovnik tudi ne, naj je imel v predalu mize še toliko zapisanega, toda ena starih vran je vedela zanje in o njih pripovedovala. Od svoje matere in babice je slišala o materi Hønse-Grethe in o njeni babici, ki jo poznamo tudi mi, odkar je kot otrok jezdila čez dvižni most in tako ponosno gledala okoli sebe, kakor da bi bil ves svet z vsemi ptičjimi gnezdi njen; videli smo jo na resavi ob sipinah in nazadnje v »Borrehusetu«. Vnukinja, zadnja iz rodu, se je vrnila domov, tja, kjer je nekoč stal stari dvorec in kjer so kričale črne divje ptice, ona pa je sedela med domačimi pticami, ki so jo poznale in ki jih je poznala tudi sama. Hønse-Grethe si ni imela več česa želeti; bila je dovolj srečna, da je lahko umrla, dovolj stara, da je lahko umrla.

»Grob! Grob!« so kričale vrane. In Hønse-Grethe je dobila dober grob, za katerega nihče ne ve, razen stare vrane, če ni tudi ta že umrla. In zdaj poznamo zgodbo starega dvorca, stare rodbine in vse družine Hønse-Grethe.