Prevod

Lan je cvetel. Ima tako ljubke modre cvetove, mehke kakor krila nočnega metulja in še mnogo nežnejše. Sonce je sijalo nanj in deževni oblaki so ga zalivali; to mu je delo prav tako dobro kakor majhnim otrokom, ko jih umijejo, potem pa dobijo še mamin poljub; od tega postanejo še veliko ljubkejši. In tudi lan je postal ljubkejši.

»Ljudje pravijo, da tako lepo uspevam,« je rekel lan, »in da bom zrasel tako visok, da bo iz mene nastal čudovit kos platna! O, kako sem srečen! Prav gotovo sem najsrečnejši med vsemi! Tako dobro se mi godi in še nekaj bo iz mene! Kako me sonce razveseljuje in kako je dež slasten in osvežilen! Neizmerno sem srečen, najsrečnejši sem!«

»Že, že, že!« so rekli koli v ograji. »Ti ne poznaš sveta, mi pa ga, saj smo polni grč!« In tako milo so zaškripali: »Šnip šnap šnur, baselur, pesmice je konec!«

»Ne, pa je ni!« je rekel lan. »Jutri bo sijalo sonce, dež tako dobro dene, slišim, kako rastem, čutim, da cvetim! Najsrečnejši sem!«

Toda nekega dne so prišli ljudje, zgrabili lan za vrh in ga s koreninami vred izruvali; to je bolelo. Položili so ga v vodo, kakor da ga hočejo utopiti, potem pa so ga dali nad ogenj, kakor da ga hočejo speči. Bilo je grozno!

»Ne more se ti vedno dobro goditi!« je rekel lan. »Nekaj moraš prestati, da kaj spoznaš!« Toda postalo je zares hudo. Lan so trli in lomili, otepali in česali, a kaj je on vedel, kako se vsemu temu reče; prišel je na kolovrat, vrti vrti! Nikakor ni mogel zbrati misli.

»Bil sem neznansko srečen!« je mislil v vseh svojih mukah. »Vesel moraš biti vsega dobrega, kar si doživel! Vesel, vesel, o!« In to je govoril še takrat, ko je prišel na statve; potem pa je iz njega nastal velik, lep kos platna. Ves lan, prav vsaka rastlinica, je postal del tega edinega kosa!

»To je pa res čudovito! Tega ne bi nikoli verjelo! O, kakšno srečo imam! Tisti koli v ograji so pa res veliko vedeli s svojim ‘Šnip šnap šnur, baselur!’

Pesmice še zdaleč ni konec! Šele zdaj se začenja! Čudovito je! Res sem nekaj pretrpelo, a zato je zdaj tudi nekaj nastalo iz mene; najsrečnejše sem med vsemi! Tako močno sem in tako mehko, tako belo in tako dolgo! To je čisto nekaj drugega kakor biti zgolj rastlina, pa čeprav imaš cvetove! Nihče ne skrbi zate in vodo dobiš samo, kadar dežuje. Zdaj pa me strežejo! Dekla me vsako jutro obrne in vsak večer me z zalivalko oprha kakor dež; še župnikova žena je govorila o meni in rekla, da sem najboljši kos platna v župniji. Srečnejše ne morem biti!«

Zdaj so platno prinesli v hišo in ga vzeli pod škarje. Kako so ga strigli, kako so ga rezali, kako so ga prebadali s šivankami, kajti prav to so počeli! To ni bilo nič prijetno. Toda iz platna je nastalo dvanajst kosov spodnjega perila, tistega, ki ga ne omenjamo, a ga potrebuje vsak človek; dvanajst kosov ga je bilo.

»Glej, šele zdaj je zares nekaj nastalo iz mene! To je bilo torej moje poslanstvo! Kako je to blagoslovljeno! Zdaj sem svetu v korist in to je tisto, kar je treba početi, to je pravo veselje. Dvanajst kosov nas je nastalo, pa vendar smo vsi eno in isto, ducat nas je! Kakšna nepopisna sreča!«

In leta so minevala, dokler perilo ni več zdržalo. »Enkrat pač mora biti konec!« je rekel vsak kos. »Rado bi zdržalo še malo dlje, toda nemogočega ne smemo zahtevati!« Potem so jih raztrgali v koščke in cunje. Mislili so, da je zdaj zares vsega konec, saj so jih sekali, mečkali in kuhali, še sami niso vedeli, kaj vse so počeli z njimi; potem pa so se spremenili v čudovito fin bel papir!

»To je pa presenečenje! In kako lepo presenečenje!« je rekel papir. »Zdaj sem imenitnejši kakor prej in zdaj bodo pisali po meni! Kaj vse lahko napišejo! To je res nepopisna sreča!« In pisali so po njem najlepše zgodbe; ljudje so poslušali, kaj je pisalo na njem, in vse je bilo tako resnično in dobro, da so postali mnogo modrejši in boljši. Velik blagoslov je bil z besedami položen na te liste.

»To je več, kakor sem si sanjal, ko sem bil majhen moder cvet na polju! Kako naj bi si bil mislil, da bom nekoč ljudem prinašal veselje in znanje. Še zdaj tega ne morem doumeti! Pa je vendar res tako! Naš Gospod ve, da sam nisem storil prav ničesar razen tistega, kar sem po svojih skromnih močeh moral storiti, da sem obstajal! On pa me tako vodi od enega veselja in časti do drugega; vsakič, ko pomislim: ‘Pesmice je konec!’, se prav tedaj nadaljuje v nekaj mnogo višjega in boljšega. Zdaj bom gotovo šel na pot, poslali me bodo po vsem svetu, da me bodo lahko brali vsi ljudje! To je najverjetneje! Prej sem imel modre cvetove, zdaj pa imam za vsak cvet najlepše misli! Najsrečnejši sem!«

Toda papir ni šel na pot, prišel je k tiskarju in tam so vse, kar je bilo zapisano na njem, natisnili v knjigo, pravzaprav v več sto knjig, saj je tako lahko neizmerno več ljudi imelo od tega korist in veselje, kakor če bi tisti edini papir, na katerem je bilo besedilo zapisano, potoval po svetu in se že na pol poti obrabil.

»Da, to je res najpametneje!« je pomislil popisani papir. »Na to sploh nisem pomislil! Ostal bom doma in me bodo spoštovali kakor starega dedka! Na meni je vse zapisano, besede so tekle iz peresa naravnost vame. Jaz ostanem, knjige pa hodijo po svetu! Zdaj se bo pa res marsikaj opravilo! O, kako sem vesel, kako sem srečen!«

Potem so papir zložili v sveženj in ga položili na polico. »Dobro dene, če po opravljenem delu počivaš!« je rekel papir. »Prav je, da se zbereš in premisliš, kaj nosiš v sebi. Šele zdaj zares vem, kaj je zapisano v meni! In poznati samega sebe, to je pravi napredek. Le kaj bo prišlo zdaj? Nekaj, kar me bo popeljalo naprej, vedno gre naprej!«

Nekega dne so ves papir položili na ognjišče, da bi ga sežgali, saj ga niso smeli prodati špeceristu, da bi vanj zavijal maslo in rjavi sladkor. Vsi otroci v hiši so stali naokrog; hoteli so gledati, kako bo vzplamtel, hoteli so v pepelu videti številne rdeče iskrice, ki kakor da bežijo in ugašajo druga za drugo, tako hitro — to so otroci, ki odhajajo iz šole, in čisto zadnja iskrica je učitelj; pogosto misliš, da je že odšel, pa se malo za vsemi drugimi pokaže še on.

In ves papir je ležal v svežnju na ognju. Uh, kako je vzplamtel! »Uh!« je rekel in se v istem hipu ves spremenil v plamen. Ta se je dvignil tako visoko, kakor lan nikoli ni mogel dvigniti svojega drobnega modrega cveta, in je sijal tako, kakor belo platno nikoli ni moglo sijati; vse napisane črke so v hipu postale živo rdeče in vse besede in misli so se dvignile v plamenu.

»Zdaj grem naravnost k soncu!« je reklo v plamenu, in bilo je, kakor da bi to izgovorilo tisoč glasov v enem, plamen pa je švignil skozi dimnik vse do vrha; — — in nežnejša od plamena, človeškim očem povsem nevidna, so lebdela drobcena bitja, prav toliko jih je bilo, kolikor je bilo nekoč cvetov na lanu. Bila so še lažja od plamena, ki jih je nosil, in ko je ugasnil ter je od papirja ostal le črn pepel, so še enkrat zaplesala nad njim; tam, kjer so se ga dotaknila, so se pokazale njihove stopinje, rdeče iskrice: »Otroci so odšli iz šole in učitelj je bil zadnji.« To je bilo veselje gledati in otroci iz hiše so stali ob mrtvem pepelu ter peli:

»Šnip šnap šnur, baselur! Pesmice je konec!« Toda drobna nevidna bitja so vsako zase govorila: »Pesmice ni nikoli konec! To je najlepše od vsega! Jaz to vem in zato sem najsrečnejše!«

Toda otroci tega niso mogli ne slišati ne razumeti, pa tudi ni bilo treba, saj otroci ne smejo vedeti vsega.