Waltey
Adonisova smrt
Ovid, Metamorphoses 10.708-10.739
Ovidove preobrazbe · OvidO besedilu
Adonisova smrt
- Vir
- Ovidove preobrazbe
- Avtor
- Ovid
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Latin
- Čas branja
- 2 min branja
- Obseg
- 2 strani
- Naslov izvirnika
- The Death of Adonis
O izvirniku
Ovidove preobrazbe
Pesniški tok antičnih preobrazb, kjer bogovi, ljudje in narava stalno menjavajo obliko. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Ovidove preobrazbe v jeziku Latin.
Besedilo
Adonisova smrt
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Tako ga je posvarila in z vpreženimi labodi po zraku nadaljevala pot; a pogum se svarilom upira. Po naključju so psi, ki so sledili zanesljivi sledi, iz brloga vzdignili merjasca; ko se je pripravljal zapustiti gozd, ga je Kinirasov sin zadel s poševnim sunkom sulice. Ta je pri priči z ukrivljenim rilcem izruval lovsko kopje, omadeževano z lastno krvjo, in prestrašenega mladeniča, ki je iskal zavetje, besno zasledoval, mu pod dimljami do konca zasadil čekane ter ga umirajočega zrušil na rumenkasti pesek.
Kitereja, ki se je na lahkem vozu peljala skozi zrak, na labodjih krilih še ni prispela na Ciper, ko je od daleč prepoznala stok umirajočega in bele ptice obrnila tja. Ko je z zračne višave zagledala njegovo telo brez moči, kako se zvija v lastni krvi, je skočila z voza, si raztrgala oblačilo na prsih in ruvala lase ter se v ogorčeni žalosti z dlanmi bila po prsih.
Tožeč nad usodo je rekla: »Vendar ne bo vse v vaši oblasti. Spomin na mojo žalost bo ostal za vselej, Adonis, in podoba tvoje smrti bo vsako leto znova oživela v obredih, ki bodo ponavljali moje žalovanje. Tvoja kri pa se bo spremenila v cvet. Če je bilo tebi nekoč dovoljeno žensko telo spremeniti v dišečo meto, Perzefona, mar naj meni kdo zameri, če spremenim Kinirasovega junaka?« — Tako je rekla in kri poškropila z dišečim nektarjem; ob njegovem dotiku je nabreknila, kakor se iz rumenkastega blata dvigne prosojen mehurček. Ni minila niti polna ura, ko je iz krvi zrasel cvet enake barve,
kakršnega imajo granatna jabolka, ki pod prožno lupino skrivajo zrna. A le kratek čas lahko uživaš v njem: ker se slabo drži in zaradi prevelike lahkosti rad odpade, ga osujejo prav tisti vetrovi, po katerih nosi ime.«
Izvirnik
The Death of Adonis
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Source ID: ovid_metamorphoses_story_074 Citation: Ovid, Metamorphoses 10.708-10.739 Original language: Latin Source: PerseusDL canonical-latinLit Source URL: https://github.com/PerseusDL/canonical-latinLit/blob/master/data/phi0959/phi006/phi0959.phi006.perseus-lat2.xml Segmentation certainty: medium 708: Illa quidem monuit iunctisque per aera cygnis 709: carpit iter: sed stat monitis contraria virtus.
710: Forte suem latebris vestigia certa secuti 711: excivere canes, silvisque exire parantem 712: fixerat obliquo iuvenis Cinyreius ictu. 713: Protinus excussit pando venabula rostro 714: sanguine tincta suo trepidumque et tuta petentem 715: trux aper insequitur totosque sub inguine dentes 716: abdidit et fulva moribundum stravit harena. 717: Vecta levi curru medias Cytherea per auras 718: Cypron olorinis nondum pervenerat alis, 719: agnovit longe gemitum morientis et albas 720: flexit aves illuc. Utque aethere vidit ab alto 721: exanimem inque suo iactantem sanguine corpus,
722: desiluit pariterque sinum pariterque capillos 723: rupit et indignis percussit pectora palmis. 724: Questaque cum fatis “at non tamen omnia vestri 725: iuris erunt” dixit. “Luctus monimenta manebunt 726: semper, Adoni, mei, repetitaque mortis imago 727: annua plangoris peraget simulamina nostri. 728: At cruor in florem mutabitur. An tibi quondam 729: femineos artus in olentes vertere mentas, 730: Persephone, licuit: nobis Cinyreius heros 731: invidiae mutatus erit ?” — Sic fata cruorem 732: nectare odorato sparsit: qui tactus ab illo 733: intumuit sic ut fulvo perlucida caeno
734: surgere bulla solet. Nec plena longior hora 735: facta mora est, cum flos de sanguine concolor ortus, 736: qualem, quae lento celant sub cortice granum, 737: punica ferre solent. Brevis est tamen usus in illo: 738: namque male haerentem et nimia levitate caducum 739: excutiunt idem, qui praestant nomina, venti.”
Nadaljuj z branjem
