Prevod

Na Danskem stoji star grad, ki se imenuje Kronborg. Tik ob Øresundu je, kjer vsak dan pluje mimo na stotine velikih ladij, angleških, ruskih in pruskih; stari grad pozdravljajo s topovi: »Bum!« In grad jim s topovi odgovarja: »Bum!« Kajti tako topovi rečejo: »Dober dan!« – »Najlepša hvala!« Pozimi ladje ne plujejo, tedaj se vse do švedske dežele razprostira led, prava pravcata široka cesta. Tam plapolata danska in švedska zastava, Danci in Švedi pa drug drugemu pravijo: »Dober dan!« – »Najlepša hvala!« A ne s topovi, temveč s prijaznim stiskom roke, in drug k drugemu hodijo po beli kruh in preste, kajti tuja jed najbolj tekne. Najveličastnejši od vsega pa je vendarle stari Kronborg, in pod njim, v globoki, temni kleti, kamor nihče ne zaide, sedi Holger Danske. Odet je v železo in jeklo, glavo pa naslanja na močne roke; njegova dolga brada visi čez marmorno mizo, v katero se je vrasla. Spi in sanja, vendar v sanjah vidi vse, kar se dogaja tu zgoraj na Danskem. Vsak božični večer pride k njemu božji angel in mu pove, da je vse tako, kakor je sanjal, in da lahko mirno spi naprej, saj Danski še ne grozi nobena resna nevarnost! Če pa ji bo kdaj zagrozila, tedaj se bo stari Holger Danske dvignil, in ko bo potegnil brado k sebi, bo miza počila! Tedaj bo stopil na plan in udaril tako, da se bo razlegalo po vseh deželah sveta.

Vse to o Holgerju Danskeju je stari ded pripovedoval svojemu malemu vnuku in deček je vedel, da je vse, kar ded pove, res. Med pripovedovanjem pa je starec rezljal velik lesen kip, ki naj bi predstavljal Holgerja Danskeja in stal na premcu neke ladje. Stari ded je bil namreč rezbar, eden tistih mož, ki izrezujejo kipe za ladijske premce glede na ime, ki ga bo ladja nosila. Tokrat je izrezljal Holgerja Danskeja, ki je stal vzravnan in ponosen, z dolgo brado, v eni roki držal širok bojni meč, z drugo pa se opiral na danski grb.

Stari ded je pripovedoval toliko o znamenitih danskih možeh in ženah, da se je malemu vnuku nazadnje zazdelo, da zdaj ve prav toliko, kolikor lahko ve Holger Danske, ki o vsem tem navsezadnje samo sanja. In ko je deček legel v posteljo, je tako zavzeto premišljeval o tem, da je brado čisto zares pritisnil ob odejo in se mu je zdelo, kakor da ima dolgo brado, ki se je vrasla vanjo.

Stari ded pa je ostal pri svojem delu in rezljal še zadnji del kipa, danski grb. Zdaj je bil gotov; ogledoval si je vse skupaj in premišljeval o vsem, kar je prebral in slišal ter kar je ta večer povedal dečku. Pokimal je, obrisal očala, si jih spet nadel in rekel: »Da, za mojega življenja Holger Danske najbrž ne bo prišel! Morda pa ga bo deček tam v postelji še videl in bo zraven, ko bo šlo zares.« Stari ded je pokimal in bolj ko je gledal svojega Holgerja Danskeja, jasneje je spoznaval, kako dober kip je ustvaril. Zdelo se mu je celo, da dobiva barvo in da se oklep blešči kakor železo in jeklo; srca v danskem grbu so postajala vse bolj rdeča, levi z zlatimi kronami pa so poskakovali.

»To je vendar najlepši grb na vsem svetu!« je rekel starec. »Levi pomenijo moč, srca pa blagost in ljubezen!« Pogledal je zgornjega leva in pomislil na kralja Knuda, ki je veliko Anglijo vezal na danski prestol; pogledal je drugega leva in pomislil na Valdemarja, ki je združil Dansko in si podvrgel vendske dežele; pogledal je tretjega leva in pomislil na Margrethe, ki je združila Dansko, Švedsko in Norveško. Ko pa se je ozrl na rdeča srca, so zasijala še močneje kakor prej, postala so plameni, ki so se premikali, in njegove misli so sledile vsakemu izmed njih.

Prvi plamen ga je popeljal v tesno, temno ječo; tam je sedela jetnica, prelepa žena, hči Christiana Četrtega: Eleonore Ulfeldt. Plamen ji je kakor vrtnica legel na prsi in zacvetel skupaj z njenim srcem, srcem najplemenitejše in najboljše izmed vseh danskih žena.

»Da, to je eno izmed src v danskem grbu!« je rekel stari ded. Njegove misli pa so sledile plamenu, ki ga je popeljal na morje, kjer so grmeli topovi in so bile ladje ovite v dim. Plamen se je kakor trak odlikovanja pripel na Hvitfeldtove prsi v trenutku, ko je ta, da bi rešil ladjevje, sebe in svojo ladjo razstrelil v zrak.

Tretji plamen pa ga je popeljal do revnih grenlandskih koč, kjer je stal duhovnik Hans Egede, poln ljubezni v besedah in dejanjih. Plamen je bil zvezda na njegovih prsih, srce za danski grb.

Misli starega deda pa so pohitele pred lebdečim plamenom, saj so vedele, kam je namenjen. V revni izbi kmečke žene je stal Frederik Šesti in s kredo pisal svoje ime na tram; plamen mu je trepetal na prsih, trepetal mu je v srcu; v kmečki izbi je njegovo srce postalo eno izmed src v danskem grbu. Stari ded si je obrisal oči, kajti poznal je kralja Frederika s srebrno belimi lasmi in iskrenimi modrimi očmi in živel zanj; sklenil je roke in tiho zrl predse. Tedaj je prišla njegova snaha in mu rekla, da je že pozno, da mora zdaj počivati in da je miza za večerjo pogrnjena.

»Kako lepo je vendar to, kar ste naredili, ded!« je rekla. »Holger Danske in ves naš stari grb! – Zdi se mi, kakor da sem ta obraz že nekje videla!«

»Ne, najbrž ga nisi!« je rekel stari ded. »Jaz pa sem ga videl in sem ga skušal izrezljati v les tako, kakor se ga spominjam. Takrat je bilo, ko so Angleži ležali na sidrišču, tistega danskega drugega aprila, ko smo pokazali, da smo Danci starega kova! Na ladji Danmark, kjer sem služil v eskadri Steena Billeja, je ob meni stal mož; zdelo se je, kakor da se ga krogle bojijo! Veselo je prepeval stare pesmi, streljal in se bojeval, kakor da je več kot človek. Še zdaj se spominjam njegovega obraza; od kod je prišel in kam je odšel, pa ne vem ne jaz ne kdo drug. Večkrat sem pomislil, da je bil nemara sam stari Holger Danske, ki je priplaval od Kronborga in nam pomagal v uri nevarnosti; tako sem si mislil, in tam stoji njegova podoba!«

Kip je metal svojo veliko senco po vsej steni in celo deloma po stropu; zdelo se je, kakor da za njim stoji pravi Holger Danske, saj se je senca premikala, lahko pa je bilo to tudi zato, ker plamen sveče ni gorel mirno. Snaha je starega deda poljubila in ga pospremila do velikega naslanjača pred mizo. Z možem, ki je bil seveda sin starega deda in oče dečka, ki je ležal v postelji, sta sedla k večerji, stari ded pa je govoril o danskih levih in danskih srcih, o moči in blagosti. Prav jasno je pojasnil, da je poleg moči, ki je v meču, še druga moč, in pokazal na polico s starimi knjigami, kjer so ležale vse Holbergove komedije, ki so jih tolikokrat brali, saj so bile tako zabavne, da se je človeku zdelo, kakor da vse osebe v njih pozna že od nekdaj.

»Glej, tudi on je znal udariti!« je rekel stari ded. »Pri ljudeh je, kolikor je le mogel, oklestil vse, kar je bilo napačno in robato!« Stari ded je pokimal proti ogledalu, pri katerem je stal almanah s podobo Rundetårna, in nato rekel: »Tudi Tyge Brahe je bil eden tistih, ki so vihteli meč; ne da bi sekali v meso in kosti, temveč da bi utrli jasnejšo pot med vsemi zvezdami neba! – In potem še tisti, čigar oče je bil mojega stanu, sin starega rezbarja, ki smo ga sami videli z belimi lasmi in močnimi rameni, tisti, čigar ime izgovarjajo po vseh deželah sveta! Da, on je znal klesati, jaz znam le rezljati! Res, Holger Danske lahko pride v mnogih podobah, tako da se o danski moči sliši po vseh deželah sveta! Pa pijmo na Bertelovo zdravje!«

Deček v postelji pa je jasno videl stari Kronborg z Øresundom in pravega Holgerja Danskeja, ki je sedel globoko spodaj, z brado, vraslo v marmorno mizo, ter sanjal o vsem, kar se dogaja tu zgoraj. Holger Danske je sanjal tudi o mali, revni izbi, kjer je sedel rezbar; slišal je vse, kar so govorili, v sanjah prikimal in rekel:

»Da, le spominjajte se me, Danci! Ohranite me v mislih! Prišel bom v uri stiske!« Zunaj Kronborga pa je sijal jasen dan in veter je iz sosednje dežele prinašal zvoke lovskega roga. Ladje so plule mimo in pozdravljale: »Bum! Bum!« Iz Kronborga pa jim je odmevalo: »Bum! Bum!« Toda Holger Danske se ni zbudil, pa naj so še tako silovito streljali, saj je bilo to le: »Dober dan!« – »Najlepša hvala!« Drugače bo treba streljati, preden se bo zbudil; vendar se bo zagotovo zbudil, kajti v Holgerju Danskeju je še dovolj moči!