Prevod

Trije paličnjaki so se iz gozda preselili na velik javor blizu sredine travnika. Nihče ni natančno vedel, zakaj so zapustili gozd, kjer so živele vse njihove sestre, sestrične in tete. Morda jim med sorodniki ni bilo lepo. A če si paličnjak, veš, ti za družino tako ali tako ni posebno mar.

Ti paličnjaki so odraščali, kakor so pač vedeli in znali, brez očeta ali matere, ki bi skrbela zanje. Nihče jih ni nikoli naučil početi česa koristnega ali se kaj dosti ozirati na druge. Ko so bili lačni, so pojedli nekaj listov in nikoli pomislili, kaj bodo jedli naslednjič, ko jih bo zgrabila lakota. Ko so bili utrujeni, so zaspali, in ko so se naspali, so se zbudili. Nič drugega jim ni bilo treba početi kot jesti in spati, pa tudi z razmišljanjem se niso prav pogosto trudili. Imeli so se za nekoliko boljše od tistih travniških prebivalcev, ki so od jutra do večera hiteli, se prerivali in delali, in to so tudi zelo jasno kazali. Govorili so, da se uglajenemu bitju ne spodobi hiteti, pa naj se zgodi kar koli.

Nekega dne je bila Regica pod drevesom, ko se je velika Rjava paličnjakinja odločila izleči nekaj jajčec. Videla jo je, kako jih brezskrbno spušča na tla vse naokrog, in vprašala: »Ali nikoli ne pripraviš prostora za svoja jajčeca?«

»Prostora?« je rekla Rjava paličnjakinja in mahala z dolgimi, vitkimi tipalnicami sem ter tja. »Prostora? O, ne! Mislim, da se bodo izlegla kar tam, kjer so. Preveč truda bi bilo treba, da bi našla prostor.«

»Puk-r-r-rup!« je rekla Regica. »Nekaterim materam se ne zdi preveč truda paziti, kam odlagajo jajčeca.« »Morda res,« je rekla Rjava paličnjakinja, »vendar niso iz naše družine.« Govorila je, kakor da bi bili tisti, ki ne pripadajo njeni družini, lahko dobri, nikoli pa uglajeni. Nekoč je svojemu bratu, Petnogemu paličnjaku, rekla, da ne bi hotela živeti, če ne bi mogla biti uglajena. Travniški prebivalci so se ji zdeli silno prostaški.

Petnogi paličnjak je bil zelo podoben svoji sestri. Imel je enako dolgo, vitko telo, enako dolge tipalnice in enake dolge, vitke noge. Če bi šel mimo njiju na senožeti, bi ju gotovo imel za posušeni bilki, razen če bi ju po naključju videl, kako se premikata. Tretja paličnjakinja, njuna prijateljica, je bila mlajša in zelena. Njo bi imel za travno bilko.

Res je imel brat enake noge kot njegova sestra, vendar jih ni imel toliko kot ona. Ko je bil še mlad in zelen, jih je imel šest, potem pa je prišel strašen dan, ko ga je zagledala lačna Brglezka, priletela k njemu, ga zgrabila in odnesla na drevo. Dobro je vedel, kaj ga čaka, zato je, ko ga je Brglezka položila na lubje, da bi si ga ogledala, odpel stopalca od lubja in se prekopicnil na tla. Brglezka ga je poskušala ujeti in mu odlomila eno nogo, vendar ga ni nikoli več našla, čeprav ga je iskala in iskala in iskala in iskala. To pa zato, ker je zlezel v šop praproti in tam ostal čisto pri miru.

Njegova sestra je prišla, si ga ogledala in rekla: »Če bi bil pajek, ne bi trajalo dolgo, pa bi spet imel šest nog.« Njen brat je pomahal najprej z eno tipalnico in nato z drugo ter rekel: »Misliš, da bi hotel biti pajek samo zato, da bi mi zrasle noge? Raje sem paličnjak brez ene same noge kakor pajek s stotimi.« Seveda veš, da pajki nikoli nimajo sto nog in da paličnjak brez nog ne bi mogel hoditi, toda tako se je pač izražal in s tem pokazal, kakšna žuželka je. Vsi njegovi sorodniki so pomahali s tipalnicami, z eno za drugo, in rekli: »Ah, v njem je pravi paličnjaški duh!« Potem se niso več menili zanj in čez nekaj časa je s sestro in malo zeleno prijateljico zapustil gozd ter odšel na travnik.

Na dan, ko so pokosili travo, so mirno sedeli na svojih drevesih in bili videti uglajeni. Tipalnice so držali tesno skupaj in nog sploh niso premikali, le telesa so milo pozibavali sem ter tja. Zdaj so bili na tleh in med poležanimi kupi pokošene trave iskali sveže, sočne koščke za pod zob. Tudi Regica je bila zunaj in je sedela v hladnem, vlažnem kotičku med vrstami pokošene trave. Mlade Kobilice so brcale z nogami, Mravlje so se podile naokrog, zaposlene kakor zmeraj, in življenje je teklo naprej, kakor da na travnik ne bi nikoli stopili ne ljudje ne Konji.

»Poglejte!« je vzkliknila Pajkovka, ki je marljivo skrbela za svojo mrežo. »Konj prihaja in nekaj vleče, kmet pa sedi na tistem in ga žene.«

Ko je Konj prišel že precej daleč na travnik, je kmet premaknil vzvod in čudni stroj je s številnimi togimi, bleščečimi nogami začel razmetavati travo sem ter tja. Živahen mlad Kobiliček je brcnil prav tako in po naključju — seveda čisto po naključju — prevrnil dva svoja prijatelja. Nato se je začelo silno prerivanje in z njimi so se razigrali še Črički. Mladi paličnjakinji se je vse skupaj zdelo zelo zabavno in skoraj si je zaželela, da bi bila kakšna druga žuželka, da bi se lahko tudi sama tako prekopicavala. Saj ne, da si je to zares zaželela, razumeš, in če bi bila že rjava, ji kaj takega niti na misel ne bi prišlo.

»Ah,« je rekel Petnogi paličnjak, »kakšno prerivanje! Kako prostaško!« »Res je!« je rekla njegova sestra. »Zakaj se ne morejo naučiti premikati počasi in milo? Morda res niso sami krivi, da so debeli, lahko pa bi se vsaj vedli uglajeno.«

»Kaj pa pomeni biti uglajen?« je nenadoma vprašal Kobiliček. Slišal je vsako besedo, ki jo je izrekel paličnjak. »No,« je rekel Petnogi paličnjak, »to pomeni pač biti uglajen. Vesti se tako, kot se vedemo mi, in —«

Prav takrat je čeznje zapeljal obračalnik za seno in vse tri paličnjake odnesel po zraku, da so pristali na hrbtih. Kobilice zatrjujejo, da so se paličnjaki prekopicavali, brcali in premetavali strašno prostaško, dokler se niso spet postavili na noge. »No,« je rekla Gosenica pedica, »ko pride obračalnik za seno, se vedete čisto tako kot vsi drugi!«

Paličnjakom je bilo vidno neprijetno in brat ter sestra se nista mogla domisliti ničesar, kar bi rekla. Nazadnje je spregovorila mlada zelena paličnjakinja. »Mislim,« je rekla, »da se je veliko laže vesti uglajeno, kadar stojiš na nogah.«