Prevod

Nekega dne je mlad žabec, ki je živel spodaj ob reki, priskakljal na travnik. Bil je čeden fantič, ves rjav in zelen, z belim telovnikom, in prišel si je ogledat tamkajšnje zanimivosti. Najstarejši žabec na rečnem bregu mu je rekel, da bi moral potovati in spoznavati svet, zato se je nemudoma odpravil na pot.

Mladi gospod Zeleni žabec je imel zelo velike oči in te so mu še bolj kot sicer štrlele iz glave, ko je na travniku gledal vse nenavadne prizore in poslušal vse nenavadne glasove. Vendar je naredil veliko napako, prav takšno, kakršno včasih naredijo tudi večji in imenitnejši ljudje, ko se odpravijo na pot: iz tega, kar je videl, se ni skušal ničesar naučiti, temveč je hotel prebivalcem travnika le pokazati, koliko že ve, in se je na vsa usta hvalil, kako lepo živi doma.

Gospod Zeleni žabec je vsem, ki jih je srečal, povedal, da je travnik strašansko suh in da res ne razume, kako lahko živijo tam. Rekel je, da bi morali videti čudovito mehko blato v močvirju, kjer lahko prebivalci ves dan sedijo z nogami v vodi med ločjem, kamor sonce nikoli ne posije. »In potem,« je dejal, »jesti travo kakor kobilice! Če bi šli z menoj domov, bi vam pokazal, kako se živi.«

Starejše kobilice, črički in kobilice selivke so se le spogledali in svoja smešna usteca raztegnili v nasmeh, mladi pa so mislili, da ima gospod Zeleni žabec gotovo prav, in so hoteli z njim. Stari skakači so jim govorili, da jim tam spodaj ne bo všeč in da jim bo žal, ker so odšli; a mladi so prosili in prosili in prosili in prosili, dokler niso vsi rekli: »No, pa naj gredo, potem bodo morda zadovoljni, ko se vrnejo.«

Naposled so se vsi skupaj odpravili na pot — gospod Zeleni žabec in mladi prebivalci travnika. Gospod Zeleni žabec je vso pot delal kratke skoke ter se hvalil in hvalil. Kobilice so se poganjale v dolgih skokih, črički so večji del poti drobno tekli, kobilice selivke pa so prhutale. Bila je prav vesela druščina in drug drugemu so kar naprej govorili: »Kako lepo se bomo imeli!«

Ko so prišli do močvirja, je gospod Zeleni žabec prvi skočil vanj in z mehkim »čmok« pristal v blatu. Vsi drugi so mu sledili in se skušali pretvarjati, da jim je všeč, a jim ni bilo — prav nič jim ni bilo všeč. Kobilice so pri skakanju nenehno zadevale ob žilavo, trdo ločje, zaradi česar so se prekucnile na hrbet v blato. Tam so obležale in brcale z nogami po zraku, dokler jih ni kak prijazen čriček spet prekucnil na noge. Kobilice selivke tam sploh niso mogle leteti, črički pa so si svoje bleščeče črne suknjiče vse umazali, da so bili prav grozni.

Vsi so bili premraženi, mokri in utrujeni — pa tudi lačni, saj med ločjem ni raslo nič nežnega in zelenega. Kljub temu so se pretvarjali, da se imajo lepo, čeprav so ves čas mislili na to, kako radi bi bili v svojem ljubem starem domu.

Ko je sonce zašlo na zahodu, je postalo še hladneje in vsi žabci v močvirju so začeli regljati luni, tako glasno, da utrujeni mali popotniki sploh niso mogli zaspati. Ko so žabci nehali regljati in zaspali v blatu, je neki utrujeni čriček rekel: »Če vam je to všeč, ostanite. Jaz grem domov, kolikor hitro me bo neslo mojih šest nožic.« In vsi drugi popotniki so rekli: »Jaz tudi,« »Jaz tudi,« »Jaz tudi.«

Gospod Zeleni žabec je trdno spal, oni pa so se kar najtiše odkradli na srebrno mesečino in se povzpeli po bregu proti domu. Kako utrujena je bila ta mala druščina, pa tako lačna, da so se morali vsake toliko ustaviti in kaj pojesti. Na travi je ležala rosa in nikakor se niso mogli ogreti.

Ko so prišli domov, je sonce ravno vzhajalo izza gozda na vzhodu. O svojem potovanju sploh niso hoteli govoriti, temveč so samo pojedli veliko kreše, da bi se ogreli, nato pa se zavili med volnate liste lučnika in ves dan počivali. In to je bilo zadnjič, da je kdo izmed njih kam odšel z neznancem.