Prevod

Na travniku je bilo vse suho in prašno. Listi svilnic so rumeneli od žeje, poljske cvetlice so v sončni pripeki povešale svoje nežne glavice in trava je bila tako rjava in suha, da je v vetru kar šelestela.

Kadar so se prebivalci travnika srečali, so si vselej rekli: »No, to pa je vročina!« Kača podveznica, ki je tam živela dlje kot kdor koli drug, pa je zatrjevala, da tako vročega in suhega vremena še ni doživela. »Resnično,« je rekla, »tako vroče je, da še jesti ne morem, kaj takega pa se mi ni zgodilo še nikoli.«

Kobilice in Kobilice selivke so bile zelo srečne, saj jim je bilo takšno vreme prav po godu. Niso razumele, kako se lahko kdo pritožuje nad tako čudovitimi žgočimi dnevi. A saj veste, tako je zmeraj: vsem hkrati pač ni mogoče ustreči in za dobro letino je potrebno vsakršno vreme.

Uboga Rega se je zavlekla na najhladnejše mesto, kar ga je mogla najti — v votlo drevo, v senčen kotiček pod praprotjo ali celo pod rob velikega kamna. »Oh,« je vzdihovala, »ko bi bila spet paglavec in bi plavala v senčni mlaki! Pot do močvirja je tako dolga in vroča, da se ne morem odpraviti tja. Sinoči se mi je sanjalo, da sem paglavec in čofotam po vodi. Kako težko se je bilo zbuditi in ugotoviti, da sem le stara Rega, ki ji je neznansko neudobno.«

Nad njeno glavo so Zelene kobilice pele: »Krasno vreme! Krasno vreme!« Rega, ki je bila navsezadnje dobrodušna stara žaba, pa jim je pomežiknila in rekla: »Kar pojte. To ne bo trajalo večno in potem bom jaz na vrsti za petje.«

In res je že naslednji dan po nebu priplul droben oblaček in Rega, ki je vedno vedela, kdaj se bo vreme spremenilo, je začela svojo dežno pesem. »Pukr-r-rup!« je pela. »Pukr-r-rup! Deževalo bo! Deževalo bo! D-d-d-dež!«

Drobni beli oblaček je postajal vse večji in temnejši, za njim je prišel še eden, nato še eden in še eden in še eden, dokler ni bilo vse nebo prekrito s hitečimi črnimi oblaki. Tedaj je dolgo in zamolklo zagrmelo in vsi prebivalci travnika so pohiteli iskat zavetje. Vešče in Metulji so se oprijeli spodnjih strani velikih listov. Kobilice in njihove sorodnice so zlezle pod repince in lučnike. Mravlje so hitele vsaka proti svojemu domu. Čebele in Ose, ki so nabirale med za svoja gnezda, so naglo poletele nazaj. Vsi so hiteli, da bi bili pred ploho na varnem, nad vsem šumenjem in vrvežem pa je bilo slišati glas stare Rege: »Pukr-r-rup! Pukr-r-rup! Deževalo bo! Deževalo bo! D-d-d-dež!«

Veter je pihal vse močneje, veje so se zibale in premetavale, listi so poplesovali in nekatere je celo odtrgalo z njihovih dreves mater; stotine drobnih bitij se je vse tesneje oklepalo listov, pod katerimi so se skrivala. Potem pa je prišel dež — in kakšen dež! Velikanske kaplje so hitele z neba, se prerivale druga mimo druge, tlačile travo k tlom, zalivale domove Mravelj in Os grebač, da so se te že napol dušile v vodi, ter prevračale Kobilice in jih premetavale kakor listje. Bliskalo se je in grmelo, in kadar je veter silovito zabučal, je v bližnjem gozdu marsikatero drevo s truščem treščilo na tla.

Ko so bili vsi premočeni in so po travi curljali potočki ter se v kotanjah stekali v velike luže, je dež ponehal, kar naenkrat ponehal. Drug za drugim so prebivalci travnika prilezli ali priplavali na plan.

Osa grebača je na listu plavala po veliki luži. Bila je preutrujena in premokra, da bi poletela, in od vrtenja lista ji je bilo slabo ter se ji je vrtelo v glavi, vendar je trdno stala na svojem drobnem čolničku in se trudila dajati vtis, da pri tem uživa.

Mravlje so hitele urejat svoje domove, Pajki so marljivo jedli stare mreže, ki jih je neurje potrgalo in razcefralo, nekateri pa so že začeli presti nove. Velika družina Čebel, ki jim je veter podrl drevo, v katerem so prebivale, je preletela travnik v iskanju novega doma. Zdelo se je, da so v hladnem zraku po nevihti vsi zaposleni in zadovoljni.

Kača je drsela skozi mokro travo, lačna kakor nekdaj, Rega je bila srečna kot takrat, ko je bila še paglavec, le Kobilice in njihove sorodnice, Kobilice selivke in Zelene kobilice, so bile čemerne. »Kako ostuden dež!« so godrnjale. »Vse veselje nam je pokvaril. Pa po tako čudovitem vročem vremenu!«

»Nikar ne bodite neumne,« je rekla Rega, ki je znala biti tudi zares stroga, kadar se ji je zdelo potrebno. »Čebele in Mravlje se nič ne pritožujejo, pa so jo precej huje skupile kot ve. Ali res ne znate iz ničesar potegniti najboljšega? Prav lepa lačna in čemerna druščina bi bile, če ne bi deževalo, saj potem ne bi imele dobre, sočne hrane. Tako je nazadnje bolje tudi za vas, pa tudi če ne bi bilo, bi se lahko sprijaznile in poiskale kaj dobrega, kakor sem jaz v vročem vremenu. Ko boste živele toliko časa kot jaz, boste vedele, da ne Kobilicam ne Regam ne more biti vedno vse po volji, a se na koncu vse vendarle dobro izteče, ne da bi se morale zaradi tega jeziti.«