Prevod

Bilo je nekoč, kakor še nikoli, in tako naprej. Nekoč je živel silno bogat in mogočen cesar. Imel je sina in hčer. Ko mu je sin umrl, ga je dal pokopati z velikimi častmi in sijajem, kakor se spodobi za cesarja. Ko so hoteli pokojnika ponesti v cerkev, je cesarjeva hči prosila, da bi smela tudi ona za njim in ga pospremiti na zadnjo pot. Oče je to dekle tako skrbno varoval, da ji dotlej še sonce ni videlo obrazka in ji veter ni razmršil laskov. Oblekla se je v črno, si razpustila lase po hrbtu in šla tako spremit brata do groba. In tako opravljena je bila še lepša kakor sicer. Kajti bila je, o tem ni bilo dvoma, zares prelepa. Lilije in vijolice se ob njej niso mogle postavljati in niso segle niti do njenega mezinca. Ko so jo ljudje zagledali tako nežno in očarljivo, so kar strmeli vanjo. Bila je drobna in tako ljubka, kakor je malokatera; najraje bi jo človek popil v kozarcu vode. Ob pogledu nanjo so pozabili na mrliča in na vse drugo. Tedaj je zavel blag, rahel vetrič in ji razmršil lase; ona pa je začutila hladen srh, ki ji je šinil skozi srce. Tako ali drugače so pokojnika pokopali in vsi so se vrnili domov. V tistem mestu pa je takrat živela revna vdova. Imela je sina, nadvse pridnega, skromnega in sramežljivega kakor mlado dekle. Vsi bojarski sinovi so mu zavidali in mu želeli zlo. Vendar mu niso mogli najti nobene krivde, da bi ga dobili v pest. Vdovin sin je po postavi in stasu prekašal vse bojarje in cesarje. Bil je lep, da je bilo kaj. Tudi med tisočerimi bi ti pogled obstal na njem. In kako sladko je znal govoriti! Besede so mu tekle iz ust kakor med. Človek se ga kar ni mogel naposlušati. Cesarjeva hči pa se od bratove smrti ni dobro počutila. Eni so rekli, da je to, drugi, da je ono, da jo je kdo uročil ali da jo je zadela kaka skrivnostna bolezen, a nobena zagovarjalka in noben zdravilec ji nista znala pomagati. Mati je opazila, da je hči noseča. Zaman je dekle prisegalo, da njegova duša ne pozna nobenega greha. Kdo bi mu verjel? Trebuh jo je izdajal. Toda ni lagala; kar nenadoma se je znašla v takem stanju. Ko je oče izvedel, da bo njegova hči postala mati, ne da bi bila poročena, se je razplamtel kakor ogenj in požar. Ni hotel poslušati ne prošenj ne ničesar drugega. Pred njim se ni bilo mogoče oprati krivde. Ukazal je torej, naj se nemudoma na skrivaj zbere cesarski svet in razsodi, kakšna kazen bi hčer doletela za tako hudodelstvo ter kako bi oprali sramoto, s katero je omadeževala očetove sive lase. Cesarski svet je sklenil, da mora dekle umreti, če naj se opere tako strašna nečast. Eni so pravili, naj jo živo sežgejo. Drugi, naj ji iztaknejo oči in jo preženejo v pustinjo, da jo požro divje zveri. Spet drugi so govorili, naj ji privežejo kamen okoli vratu in jo vržejo v Donavo. Prav tedaj pa je po nesreči šel mimo vdovin sin, ki je imel tam svoje opravke. Brž ko so ga bojarji zagledali, so se zedinili in že je bilo odločeno, kaj naj storijo s cesarjevo hčerjo. Vsi so bili enih misli, da jo je treba pogubiti. Ker pa je bila cesarjeva hči in ker je morala greh zagrešiti z nekim moškim, ki mora prav tako umreti, naj bo ta moški kar vdovin sin, saj dekle noče povedati, kdo je pravi krivec, cesarski svet pa ne more ugibati. Kakor so sklenili, tako so tudi storili. Cesar je ukazal in brž so prinesli velik sod ter ga premazali s smolo. Vanj so zaprli cesarjevo hčer in vdovinega sina, nato pa je ukazal, naj sod dobro zabijejo in ga spustijo po Donavi. Medtem ko so sodarji zabijali sod, pa se je ena izmed princesinih suženj, ki je imela bolj usmiljeno srce, izmuznila med množico in jima skrivaj podala nečke jabolk, dva nekvašena hlebca in majhen sodček vode. Še sreča, da je ni nihče opazil. Sod je plul po Donavi tri dni in tri noči, ne da bi se kje ustavil. Živeža v njem je zmanjkalo. Ubogo dekle je objokovalo svojo nedolžnost s takimi besedami, da so trgale srce, ubogi mladenič, prav tako nedolžen kakor ona, pa jo je tolažil in ji ni pustil, da bi izgubila zaupanje v Boga. In kaj se je zgodilo? Četrti dan je sod navsezgodaj zjutraj zadel ob hlod in se razbil. Donavski valovi so ga bili namreč zanesli do brega, kjer je trčil ob deblo, ki ga je voda prav tako naplavila tja. Tako sta nesrečnika stopila na suho in se zahvalila Bogu, da jima je rešil življenje ter jima dal še enkrat ugledati beli dan. Ubrala sta stezico in stopila v gosto goščavo. Tam sta šla naprej po stezi, hodila in hodila, dokler se pred njima ni odprla majhna jasa. Na tej jasi sta našla prelepo hišo, dvorišče pred njo pa je bilo kakor cvetoča poljana. V tej hiši je bilo vse lepo urejeno. Ničesar ni manjkalo. Vsa oprema je imela svojega predstojnika in nič ni bilo brez svojega mesta in namena. Kadar si kaj hotel, je bilo dovolj ukazati in že se je zgodilo. Tam je zares veljalo: mizica, pogrni se, mizica, pospravi se. Od teh dogodkov je minilo mnogo let. Cesar je že pozabil na svojo hčer. Cesarjeva hči in vdovin sin sta se sporazumela in se poročila. Nobeden od njiju tega pozneje ni obžaloval. Mladenič namreč dotlej še nikoli ni zašel na stranpot, bil je čist, kakor ga je rodila mati, in tudi cesarjevo hčer je našel nedotaknjeno. Otrok, ki ga je dekle nosilo pod srcem, ko jo je oče pregnal, se je rodil in zrasel v dečka, da ga ne bi mogel človek prehvaliti. Ker so živeli lepo, so pozabili na pretekle bridkosti. Božja moč jih je varovala in odvračala od njih zlo. Le to je bilo, da tam naokrog ni bilo videti niti žive duše. Kakor da bi bili na koncu sveta. Nekega dne se je cesar, dekletov oče, odpravil na lov. Drznil si je prodreti globlje v gozd kakor po navadi. Med zasledovanjem divjadi je zašel. Taval je sem in tja, a steze, po kateri bi prišel na plano, ni mogel najti. Začele so ga obhajati skrbi. Tedaj pa je prišel na jaso, kjer je stala hiša. Zagledal jo je in se začudil, da sredi tako divjega gozda stoji tako lepo domovanje. Hote ali nehote je moral stopiti tja, saj že kdo ve kako dolgo ni zatisnil očesa. Najprej je poslal naprej svojega služabnika, ki se ni niti za trenutek ločil od njega. Ta se je vrnil in povedal cesarju, da ga z veseljem sprejmejo pod streho. Ko je cesar vstopil, je poslal služabnika v kuhinjo, naj mu speče dve jerebici izmed tistih, ki jih je uplenil. Služabnik je jerebici nataknil na raženj in ju pristavil k ognju, potem pa nanju pozabil, kajti kar je videl in slišal, ga je čisto zmedlo. V tej hiši so govorile prav vse reči, celo lonci in grebljica. Na ognjišču sta stala dva lonca, pristavljena k ognju. In ta dva lonca sta se prepirala. Cesarjev služabnik je na lastna ušesa slišal, kako sta se pričkala. »Hej, ti gobezda, umakni se malo, saj si že dovolj vrela!« »Kar sama se umakni, ti pritlikavka, saj ti je že vse drobovje prevrelo!« Služabnik je zijal vanju ter pozabil na jerebici in na vse drugo. Ko se je nazadnje zdramil, se je pečenka že spremenila v oglje. Revež je začel tako jokati in tarnati, da bi se človeku zasmilil. Cesarjeva hči ga je pomirila in mu rekla, da bo prosila cesarja, naj mu to napako odpusti. Nato je poslala po cesarja in ga povabila v veliko sobo. Medtem ko so se tam pogovarjali, je gospodar hiše ukazal, naj se pogrne miza. Cesar je obnemel od začudenja, ko je videl mizo, ki je prišla sama, pa krožnike, žlice in drugi pribor, kako so pod vodstvom svojih predstojnikov prihajali in se razvrščali vsak na svoje mesto. Prišle so jedi in jedli so. Ko so končali, so še sedeli in se pogovarjali, tedaj pa so žlice, namesto da bi se miza pospravila, začele poskakovati po njej. Njihov predstojnik jih je ošteval, toda niso ga ubogale. Cesar tega ni opazil, ker se je pogovarjal z gostiteljevim sinom, živahnim in zgovornim dečkom, s katerim je bilo pravo veselje kramljati. Tedaj je gospodar, da bi napravil mir, dejal: »Ni mogoče, da bi cesar storil kaj takega.« »Pri nikomer drugem kakor pri njem ne more biti,« je odgovoril predstojnik žlic. »Preiskati ga moramo.« »Nehaj že blebetati,« mu je spet dejal gospodar. »Daj, pospravi mizo in izgini od tod.« Ko je cesar slišal njune besede, je zahteval, naj ga preiščejo, da bi se otresel suma, saj se ni zavedal nobene krivde. Ko so mu sezuli škorenj, pa je iz njega padla žlica, ki so jo iskali. Gospodar se je bil namreč dogovoril s predstojnikom žlic, da cesarju zagodeta to potegavščino. Cesar je od sramote pordečel kakor pesa in v nejevolji povzdignil glas: »Pokaži, Gospod, svojo čudežno moč! Moja duša o tem nič ne ve. Nisem si vtaknil žlice v škorenj.« »Kakor vi ne veste ničesar o žlici,« je tedaj rekla gospodinja, »tako tudi jaz še do današnjega dne ne vem, s kom sem spočela tega otroka.« Tedaj sta se prepoznala, se objela in si odpustila. Cesarjeva hči se je nato zahvalila očetu, da mu je Bog navdihnil misel, naj v sod poleg nje zapre tudi mladeniča, s katerim se je pozneje poročila; ta se je namreč vanjo zaljubil, jo ljubil in skrbel zanjo kakor za zvesto ženo. Ko je cesar spoznal njeno nedolžnost, ni vedel, kako bi ji še izkazal svojo nežnost. Pohvalil je tudi njenega moža za njegovo skrb in vsi skupaj so se vrnili v cesarsko prestolnico ter slavili Boga, ker je nedolžnost priplavala na vrh kakor olje. Jaz pa sem zajahal sedlo in tako povedal svojo zgodbo, in tako naprej.