Prevod

Nekoč je bilo, kakor še nikoli ni bilo, in tako dalje. Živel je cesar, ki je imel sina. Ta je nekoč sedel pri oknu in zagledal starko, ki je prihajala k vodnjaku, da bi si v bučo natočila vode. Kdo ve, kaj ga je pičilo: pobral je kamen, ga zalučal proti vodnjaku in zadel naravnost v bučo, da se je razbila. Starka, ki je opazila, od kod je priletel kamen, je dvignila oči k cesarskemu oknu in zagledala cesarjeviča, kako se smeji. Tedaj je rekla: Dokler ne najdeš treh zlatih granatnih jabolk, se ne boš oženil, sinko moj! Nato se je žalostna vrnila domov, brez buče in brez vode. Ko je cesarjevič slišal to kletev, je obstal. Dolgo je premišljeval o zlatih granatnih jabolkih in v njem je zagorela želja, da bi jih videl in dobil. Stopil je torej k očetu in mu rekel: Oče, daj mi narediti tri železne obleke, zakaj na dolgo pot se odpravljam. Cesar se je na vse kriplje trudil, da bi sina odvrnil od te namere, a vse zaman. Ko je nazadnje videl, da ga ne more zadržati, je ukazal, naj mu naredijo obleke, in takoj so bile nared. Cesarjevič jih je vzel, zajahal konja in odšel. Že leto dni je potoval. Prispel je v samotne kraje, kjer ni prebival noben človek, in med tavanjem sem ter tja sta se mu dve obleki že raztrgali, da ju je moral zavreči. Ker ni vedel, kaj naj stori, je sklenil iti še malo naprej, če pa ne bo ničesar odkril, se bo vrnil. Komaj je naredil nekaj korakov, je zagledal kočo. Kakor puščica je planil proti njej in bil v hipu pred vrati. Ko ga je zagledala stara puščavnica, mu je zmajujoč z glavo rekla: Kako si pa ti zašel sem, mladenič, kamor niti ptica s krilci ne prileti, kaj šele človek na dveh nogah? Mati, je rekel cesarjevič, iščem tri zlata granatna jabolka. Ali morda veste, kje bi jih našel? Ne vem, sinko moj; doslej še slišala nisem za takšno čudo. Morda pa ve moja sestra, ki živi nekoliko dlje od tod. Če si upaš naprej, lahko povprašaš njo. Ni čakal, da bi mu dvakrat rekla, temveč se je hitro odpravil tja. Hodil je in hodil po dolgi, neuhojeni poti, dokler ni prišel do druge koče. Iz nje je prav tako stopila stara puščavnica, še bolj zgubana od prve, in tudi ona mu je rekla: Kako si zašel sem, človek na dveh nogah, kamor niti ptica s krilci ne pride? Mati, je rekel cesarjevič, iščem tri zlata granatna jabolka in želja po njih me je pripeljala sem. Ali morda veste, kje so? Ob teh besedah je starka zajokala, nato pa mu odgovorila: Tudi jaz sem imela sina, ki je slišal za tista prekleta granatna jabolka. Iskal jih je in iskal, nekega dne se je vrnil šepav, nazadnje pa je zaradi njih še glavo izgubil. Ko bi bila tedaj vedela, sinko moj, kako jih je mogoče najti brez nevarnosti, ne bi bila izgubila svojega otroka. Ko je naš mladenič to slišal, jo je začel prositi, naj mu pove, kako naj jih dobi. Starka ga je poučila, kod naj hodi in kako naj ravna, ter ga zaklela pri njegovi mladosti, naj se, če mu uspe, vrne mimo njene koče in tudi njej pokaže tista granatna jabolka, zaradi katerih je poginil njen sin. Obljubil ji je, da se bo vrnil, se ji zahvalil za dobre nasvete in kakor prikazen izginil izpred njenih oči. Po dobrem tednu nadaljnje poti je zagledal zmaja, ki je imel eno ustnico v nebesih, drugo pa na zemlji. Brž ko je prišel do njega, je rekel: Dober dan, brat! In šel je mimo.

Zmaj pa mu je odgovoril: Srečno, brat! Nato je prišel do vodnjaka, vsega plesnivega in polnega blata. Takoj se je lotil čiščenja, osvežil vodo v njem in nadaljeval pot, dokler ni prišel do zaklenjenih vrat, polnih prahu in pajčevine. Očistil je pajčevino, otresel prah, na stežaj odprl vrata in šel naprej. Na poti je srečal pekovko, ki je pometala peč s svojimi lasmi. Ko jo je zagledal, ji je voščil dober dan, odrezal kos svoje obleke in rekel: Na, sestrica, s tem obriši peč. Vzela je blago in se mu zahvalila. Za pečjo je cesarjevič zagledal vrt, lep kakor raj, in nekaj časa blodil po njem. Nazadnje je opazil tri granatna jabolka, ki so visela na vejici drevesa. Zbral je pogum, izvlekel nožič, odrezal vejico, na kateri so visela, in jo ucvrl nazaj. Komaj je naredil nekaj korakov, je ves vrt začel kričati in klicati na pomoč pekovko, vrata, vodnjak in zmaja. Še tega se manjka, je odgovorila pekovka. Odkar sem obsojena stati tukaj, se ni nihče usmilil mene in me rešil vsakdanjih opeklin. Kar misli si, so odgovorila vrata. Odkar stojimo, nas ni nihče očistil in odprl, da smo se že povsem zataknila. Meni pa oprostite, je rekel vodnjak, odkar sem tukaj, ni človeška roka očistila moje vode, tako da sem začel že smrdeti. Prav zares, je odgovoril tudi zmaj. Odkar sem obsojen stati z razprtimi usti in strmeti v zvezde, mi ni nihče voščil niti dobrega dne in me imenoval brata. Ta človek nas je odrešil nesreče, ki nas je pestila; zdaj se bomo brigali zase. Cesarjevič, ki je storil natanko tako, kakor ga je naučila starka, se je vrnil k njej, se ji še enkrat zahvalil in ji nekaj podaril, nato pa se odpravil proti očetovemu cesarstvu.

Med potjo pa ga je le premamilo. Ni se mogel več zadržati, zato je izvlekel nožič in prerezal eno od granatnih jabolk, da bi ga pokusil in se prepričal, kako dobro je. In kaj je zagledal? Iz granatnega jabolka je nenadoma stopila deklica, lepa kakor vila, in takoj začela z milim glasom klicati: Vode, vode, umiram! Cesarjevič se je oziral na vse strani, da bi kje zagledal vodo, a zaman, nikjer je ni bilo. Deklica se je zgrudila in umrla. Še malo, pa bi se bil tudi on zgrudil, vendar se je obdržal na nogah. Hodil je dalje, a se spet ni mogel premagati, da ne bi pokusil granatnega jabolka. Izvlekel je nožič in prerezal še drugo. Tudi iz tega je v hipu stopila deklica, lepa kakor vila, in umrla kakor prva, ker ji ni imel dati vode. Potrt zaradi tega nenavadnega dogodka je nadaljeval pot proti očetovemu cesarstvu z edinim granatnim jabolkom, ki mu je še ostalo. Gledal ga je kakor zrelo češnjo. Hodil je, dokler ni prišel na lepo planjavo, kjer je začel opažati človeške sledi. Tu se mu je srce nekoliko pomirilo in sedel je, da bi si odpočil. Misli pa mu niso hotele stran od granatnih jabolk in lepih deklic, ki sta umrli. Bolj ko je premišljeval, bolj je v njem gorela želja, da bi pokusil še zadnje jabolko. Nazadnje se ni mogel več zadržati in je sklenil prerezati tudi to. Ker pa se je bal, da se mu ne bi zgodilo kakor s prejšnjima, je poiskal vodnjak, natočil vodo v kučmo in tam, v senci velikega drevesa, prerezal še zadnje granatno jabolko. In kaj je zagledal? Iz njega je stopila deklica, lepa kakor sonce, z zlatimi lasmi. Vode, vode! je zaklicala. Dal ji je piti in jo poškropil z vodo, tako da je ostala živa. Cesarjevič je hodil okoli nje in se ni mogel načuditi njeni lepoti in milini. Nato jo je prijel za roko in rekel: Bodi moja žena. In privolila je. Ni je hotel peš peljati domov k očetu, da se ne bi utrudila, saj je bila tako drobna, da bi jo lahko izpil v kozarcu vode, in tako vitka, kakor bi jo bil skozi prstan potegnil.

Svetoval ji je, naj spleza na drevo ob vodnjaku in ga tam počaka, dokler se ne vrne od očeta s cesarskimi kočijami in konjeniki, da jo odpelje. Prepoznal je namreč okolico in vedel, da ni več daleč od doma. Lepa deklica je ukazala drevesu, naj se skloni, in drevo se je sklonilo. Povzpela se je nanj in spet se je vzravnalo. Cesarjevič je odprtih ust strmel vanjo in v čudo drevesa, ki se je sklonilo in spet dvignilo, potem pa jo ucvrl, da so se mu kar pete bliskale. Kmalu zatem, ko je odšel, je prišla k vodnjaku po vodo ciganska deklica. Ko je zagledala obraz, ki je sijal iz vode, je mislila, da je njen lastni. Razbila je vrč in stekla domov k materi. Ne pošiljaj me več po vodo, je rekla, takšna lepotica, kakršna sem jaz, ne nosi vode. Pojdi po vodo, črnulja, in ne čenčaj takih neumnosti, ji je rekla mati ter ji pokazala držalo metle. Deklica je šla, a se spet vrnila praznih rok in z enakimi besedami kakor prej. Mati je sprevidela, da tu nekaj ni prav. Dala ji je začarano iglo, da bi jo nosila v laseh, jo poučila, kaj naj z njo stori, če tam koga sreča, in jo spet poslala po vodo. Ko je ciganka prišla k vodnjaku, je pogledala navzgor in zagledala, od kod prihaja angelski obraz v vodi. Prosim te, spravi še mene tja gor, je rekla in se priliznjeno ozrla k lepotici vseh lepotic. Zlatolasa deklica je ukazala drevesu, naj se skloni, vzela ciganko k sebi, da ji bo delala družbo, in drevo se je spet vzravnalo. Med pogovorom se ji je ciganka začela prilizovati in jo pregovarjati, naj ji, če bi rada malo zadremala, položi glavo v naročje, pa ji bo prebrskala lase. Deklica je privolila in položila glavo ciganki v naročje. Ko jo je že skoraj premagal spanec, ji je ciganka zabodla zastrupljeno iglo v glavo. Deklica se je vsa spremenila v zlato ptičko in začela preletavati veje drevesa. Tedaj je ciganka rekla: Aha, vila si bila! Kako si mi ušla! Mislila sem, da spiš. Pa nič zato, meni že ne boš ušla, ti že še pridem do živega! Ni minilo veliko dni, ko je prišel cesarjevič z vojaki, konjeniki in cesarskimi kočijami, da bi odpeljal nevesto. Ko ga je ciganka zagledala, mu je rekla: Lepo, cesarjevič, tako dolgo si me pustil čakati, da mi je sonce ožgalo obraz in veter razmršil lase. Ko jo je cesarjevič videl, so se mu zbudili dvomi. Ni mogel verjeti, da je to vila, ki jo je pustil tam. Po njenih besedah pa se mu je vendarle zdelo, da bi utegnila biti prava, in nazadnje je privolil ter jo vzel s seboj. Ni vedel ne kako ne zakaj, toda srce mu je govorilo, da to ni ona. Ker pa ni videl nikogar drugega, je odšel z njo in ni vedel, kaj naj stori, da oče ne bo mislil, da mu je lagal. Ko so prispeli na cesarski dvor, jim je cesar prišel naproti in obnemel, ko je namesto vile vseh lepot, z obrazom kakor sonce in zlatimi lasmi, zagledal črnuljo, temno kakor dno kotla. Čeprav mu je ciganka zatrjevala, da ji je sonce ožgalo obraz in veter razmršil lase, ji cesar ni mogel verjeti. A ni imel druge izbire: hočeš nočeš ju je nastanil v delu palače, poroko pa je kar naprej odlagal. Že naslednjega dne je na cesarski vrt priletela ptička. Poslej je prihajala vsako jutro in tako otožno pela, da se je človeku trgalo srce. Nato je na ves glas zaklicala: Vrtnar! Ali cesar spi? Spi, ji je odgovoril vrtnar. Naj sladko spi, vse slajše spi, naj se s postelje spočit zbudi, je dodala ptička. Ali tudi cesarica vrana spi? Spi, ji je odgovoril. Naj spi v bridkosti, odslej do večnosti. In na katerokoli drevo je sedla, da bi pela, se je drevo pri priči posušilo. Vrtnar je cesarju povedal vse o ptički in o tem, kako se sušijo drevesa, na katerih poje. Cesar se je zamislil. V nekaj dneh so se posušila skoraj vsa drevesa na vrtu; ostalo je le še eno. Tedaj je ukazal, naj na vsako vejico nastavijo zanko, in tako so storili. Naslednje jutro ob zori je vrtnar prišel k njemu z zlato ptičko, ki se je ujela. Cesar je dal narediti kletko iz čistega zlata, vanjo naselil ptičko in jo od same ljubezni do nje imel na svojem oknu. Ko je ciganka slišala zgodbo o ptički, jo je kakor razbeljeno železo prebodlo pri srcu. Naredila se je bolno in podkupila vse zdravilce. Ti so cesarju povedali, da cesarica ne bo ozdravela, dokler ne zakolje zlate ptičke in ji je ne da jesti. Cesar je bil ves nesrečen in ni mogel privoliti, a na sinovo prošnjo je nazadnje dal ptičko. Ostal je neutolažljiv in ciganko je vse bolj sovražil. Ptičko so vzeli, jo zaklali, skuhali in odnesli cesarici. Ta se je pretvarjala, da je ozdravela, nato pa se začela pripravljati na poroko. Iz ptičkine krvi je pod cesarjevim oknom zrasla visoka, lepa jelka. Pravi čudež je bil, da je v eni sami noči postala tako velika in mogočna. Cesar je poklical vrtnarja in mu ukazal, naj kar najbolje skrbi zanjo. Ko je ciganka to slišala, ni imela več miru in ji je sklenila priti do živega. Hudičevka je sprevidela, da še ni povsem ušla nevarnosti. Spet se je naredila bolno in znova podkupila zdravilce. Ti so cesarju povedali, da cesarica ne bo ozdravela, dokler ne posekajo jelke, je ne prekuhajo in je ne okopajo v tisti vodi. Cesar je bil do dna duše potrt, saj je videl, da je sinova zaročenka prava nesreča: odkar je prišla, mu ni ostalo nič, kar mu je bilo pri srcu. Dovolil je, naj posekajo še jelko, da ga ne bi več nihče nadlegoval, sklenil pa je, da odslej ne bo več ustregel nikomur, če najde še kaj, kar mu bo ljubo. Medtem ko so sekali jelko in so ljudje žalostno gledali, se je med njimi ustavila tudi stara beračica. Ko je hotela oditi, je pobrala iver, ki se je odkrhnila od jelke, in jo odnesla domov. Opazila je, da v njej tiči igla, in jo izvlekla. Ker je bila iver precej velika in široka, jo je porabila za pokrov svojega edinega lonca. Naslednjega dne je kakor po navadi odšla beračit. Ko pa se je vrnila, je osupla obstala: koča je bila pometena in pospravljena, da je bilo veselje pogledati. Starka ni razumela, kakšno čudo je to in kdo ji je prišel storit toliko dobrega. Tako je bilo več dni zapored. Nazadnje je sklenila prežati, da bi zalotila tistega, ki ji pospravlja kočo in vse postavlja na svoje mesto. In res je tako storila. Nekega dne je odšla, nato pa se skrila in skozi špranjo v vratih skrivaj opazovala notranjost. Videla je, kako je iz pokrova lonca skočila deklica, bolj bela od snega, z zlatimi lasmi. Kdo si, hčerka moja, da mi delaš toliko dobrega? jo je vprašala. Nesrečno dekle sem, je odgovorila. Če me sprejmete pod svojo streho, vam bom tudi jaz storila še veliko dobrega. Dogovorili sta se in deklica je ostala. Starka je bila nanjo celo ponosna, saj tako lepega in pridnega dekleta ne bi našel niti pri cesarju. Še naprej je hodila beračit, kakor je bila vajena. Nekega dne pa jo je deklica prosila, naj na trgu kupi platno ter rdečo in zeleno svilo. Uboga starka ji je vse kupila z denarjem, ki ga je nabrala z beračenjem. Deklica je vso svojo zgodbo izvezla na dva robca. Ko ju je dokončala, je rekla starki, naj ju odnese cesarju. Ko bo sedel na prestolu ob svojem sinu, naj robec, izvezen z zeleno, položi cesarju na kolena, tistega, izvezenega z rdečo, pa njegovemu sinu. Starka jo je ubogala in odšla, vendar je vojaki niso hoteli spustiti noter. Zagnala je tak hrup, da je cesar ukazal, naj jo pustijo vstopiti. Brž ko je prišla noter, je storila, kakor ji je naročila deklica, nato pa odšla ven čakat, kaj se bo zgodilo. Ko sta cesar in njegov sin zagledala robca, sta vse razumela. Cesar je ukazal poklicati sinovo zaročenko in ji rekel: Ker boš postala cesarica, se moraš naučiti tudi soditi ženskam, kadar si sodniki pri kakšni zadevi ne vedo pomagati. Danes je prišla k nam s pritožbo ženska, ki pravi, da je imela petelina plemenite pasme. Z velikimi stroški je prepotovala tuje dežele in mu kupila prav tako plemenito kokoš. Njena soseda pa se ni zadovoljila s tem, da ji je kokoš ubila, temveč ji je ukradla še petelina in ga dala eni svojih kokoši. Zato zdaj zahteva pravico. Kaj praviš na to? Hudobnica je malo pomislila, nato pa odgovorila, da je treba žensko, ki je ubila kokoš in ukradla petelina, kaznovati s smrtjo, petelina pa vrniti lastnici skupaj s kokošjo obsojenke in z vsemi jajci, ki jih je ta znesla. Dobro si razsodila, je odgovoril cesar. Jaz sem ženska s petelinom, ti pa si tista, ki ga je ukradla. Pripravi se na kazen, ki si jo sama določila. Ciganka je začela jokati, prositi in tarnati, a vse zaman. Cesar jo je izročil vojakom, ki so ji brez usmiljenja poplačali za njeno hudodelstvo. Nato so se vsi odpravili k starkini hiši. Cesarjevič in njegov oče sta stopala na čelu sprevoda in z vsemi častmi odpeljala deklico. Ko so jo pripeljali v palačo, so ju takoj poročili. Po vsem cesarstvu je tri dni zapored vladalo veliko veselje, ker se je živa in zdrava našla zlatolasa deklica, za katero je cesarjevič toliko prehodil. In vsi so obsojali ciganko, ko so slišali zgodbo o njenih hudodelstvih. Sam pa sem na sedlo sedel in vam to povest povedal, in tako dalje.