Waltey
Dvanajst bratov
Grimmove pravljice · Jacob in Wilhelm GrimmO besedilu
Dvanajst bratov
- Vir
- Grimmove pravljice
- Avtor
- Jacob in Wilhelm Grimm
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Deutsch
- Čas branja
- 9 min branja
- Obseg
- 7 strani
- Naslov izvirnika
- Die zwölf Brüder
O izvirniku
Grimmove pravljice
Gozdovi, čarobni predmeti in ljudska logika evropske pripovedne tradicije. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Grimmove pravljice v jeziku Deutsch.
Besedilo
Dvanajst bratov
Nekoč sta živela kralj in kraljica, ki sta se lepo razumela in imela dvanajst otrok, same dečke. Tedaj je kralj rekel svoji ženi: »Če bo trinajsti otrok, ki ga rodiš, deklica, mora vseh dvanajst dečkov umreti, da bo njeno bogastvo veliko in bo kraljestvo pripadlo samo njej.« Dal je napraviti dvanajst krst, ki so bile že napolnjene z oblanci, in v vsaki je ležala mrtvaška blazina. Ukazal je, naj jih odnesejo v zaklenjeno sobo, nato pa izročil kraljici ključ in ji zapovedal, naj o tem nikomur ničesar ne pove.
Mati je zdaj ves dan sedela in žalovala, zato jo je najmlajši sin, ki je bil vedno ob njej in mu je po Svetem pismu dala ime Benjamin, vprašal: »Ljuba mati, zakaj si tako žalostna?« – »Preljubi otrok,« mu je odgovorila, »tega ti ne smem povedati.« Vendar ji ni dal miru, dokler ni šla odklenit sobe in mu pokazala dvanajst krst, že napolnjenih z oblanci. Nato je rekla: »Moj preljubi Benjamin, te krste je dal tvoj oče napraviti zate in za tvojih enajst bratov, kajti če rodim deklico, vas bodo vse pobili in pokopali v njih.« Medtem ko je govorila, je jokala, sin pa jo je tolažil: »Ne joči, ljuba mati, že si bomo pomagali in odšli od tod.« Ona pa je rekla: »Pojdi s svojimi enajstimi brati v gozd. Eden izmed vas naj se vselej povzpne na najvišje drevo, kar jih boste našli, ter straži in gleda proti stolpu našega gradu. Če rodim sinka, bom izobesila belo zastavo in tedaj se smete vrniti. Če rodim hčerko, bom izobesila rdečo zastavo, tedaj pa zbežite, kolikor hitro morete, in naj vas ljubi Bog varuje. Vsako noč bom vstala in molila za vas: pozimi, da bi se mogli greti ob ognju, poleti pa, da ne bi omagovali v vročini.«
Ko je tako blagoslovila svoje sinove, so odšli v gozd. Drug za drugim so stražili, sedeli na najvišjem hrastu in gledali proti stolpu. Ko je minilo enajst dni in je prišel na vrsto Benjamin, je zagledal, kako so izobesili zastavo. Toda ni bila bela, temveč krvavo rdeča zastava, ki je naznanjala, da morajo vsi umreti. Ko so bratje to slišali, so se razsrdili in rekli: »Zaradi deklice naj bi umrli! Prisegamo, da se bomo maščevali. Kjer koli najdemo deklico, bo tekla njena kri.«
Nato so šli še globlje v gozd in prav sredi njega, tam, kjer je bil najtemnejši, našli majhno začarano hišico, ki je bila prazna. Rekli so: »Tu bomo živeli, ti, Benjamin, ki si najmlajši in najšibkejši, pa boš ostajal doma in gospodinjil. Mi drugi bomo hodili po hrano.« Potem so hodili po gozdu in streljali zajce, srne, ptice in golobčke. Vse, kar je bilo užitnega, so prinašali Benjaminu, on pa jim je moral pripravljati jedi, da so si lahko potešili lakoto. V hišici so živeli skupaj deset let in čas jim je hitro mineval.
Hčerkica, ki jo je rodila njihova mati kraljica, je medtem zrasla. Bila je dobrega srca in lepega obraza, na čelu pa je imela zlato zvezdo. Nekoč, ko so prali veliko perila, je med njim zagledala dvanajst moških srajc in vprašala mater: »Čigavih je teh dvanajst srajc? Za očeta so vendar veliko premajhne.« Mati ji je s težkim srcem odgovorila: »Ljubi otrok, pripadajo tvojim dvanajstim bratom.« Deklica je vprašala: »Kje pa so moji bratje? Nikoli še nisem slišala zanje.« Mati je odgovorila: »Bog ve, kje so. Tavajo po svetu.« Nato je deklico odpeljala do sobe, jo odklenila in ji pokazala dvanajst krst z oblanci in mrtvaškimi blazinami. »Te krste,« je rekla, »so bile namenjene tvojim bratom, vendar so skrivaj odšli, še preden si se rodila,« in ji povedala, kako se je vse zgodilo. Tedaj je deklica rekla: »Ljuba mati, ne joči, odšla bom in poiskala svoje brate.«
Vzela je dvanajst srajc in odšla naravnost v veliki gozd. Hodila je ves dan in zvečer prišla do začarane hišice. Vstopila je in v njej našla mladega fanta, ki jo je vprašal: »Od kod prihajaš in kam greš?« Čudil se je, kako lepa je, da nosi kraljevska oblačila in ima zvezdo na čelu. Odgovorila mu je: »Kraljična sem in iščem svojih dvanajst bratov. Hodila bom, dokler je nebo modro, dokler jih ne najdem.« Pokazala mu je tudi dvanajst srajc, ki so jim pripadale. Tedaj je Benjamin spoznal, da je njegova sestra, in rekel: »Jaz sem Benjamin, tvoj najmlajši brat.« Od veselja je zajokala in Benjamin prav tako, nato pa sta se v veliki ljubezni poljubljala in objemala. Zatem je rekel: »Ljuba sestra, nekaj pa vendarle ni prav. Dogovorili smo se, da mora umreti vsaka deklica, ki jo srečamo, ker smo morali zaradi deklice zapustiti svoje kraljestvo.« Ona pa je rekla: »Rada umrem, če lahko s tem rešim svojih dvanajst bratov.« – »Ne,« ji je odgovoril, »ti ne smeš umreti. Skrij se pod to kad, dokler se ne vrne mojih enajst bratov, potem se bom že pomenil z njimi.« Storila je tako. Ko se je znočilo, so se drugi vrnili z lova in jed je bila pripravljena. Ko so sedeli za mizo in jedli, so vprašali: »Kaj je novega?« Benjamin je rekel: »Mar ničesar ne veste?« – »Ne,« so odgovorili. Nadaljeval je: »Vi ste bili v gozdu, jaz pa sem ostal doma, pa vendar vem več kakor vi.« – »Pa nam povej,« so vzkliknili. Odgovoril jim je: »Ali mi obljubite, da prve deklice, ki jo srečamo, ne bomo ubili?« – »Da,« so zaklicali vsi, »tej bomo prizanesli, le povej nam!« Tedaj je rekel: »Naša sestra je tukaj,« in dvignil kad. Izpod nje je prišla kraljična v svojih kraljevskih oblačilih, z zlato zvezdo na čelu, in bila je tako lepa, nežna in ljubka. Vsi so se je razveselili, ji planili okrog vratu, jo poljubljali in jo iz srca vzljubili.
Odtlej je ostajala doma z Benjaminom in mu pomagala pri delu. Enajst bratov je hodilo v gozd in lovilo divjad, srne, ptice in golobčke, da so imeli kaj jesti, sestra in Benjamin pa sta skrbela, da je bilo vse pripravljeno. Nabirala je drva za kuhanje in zelišča za prikuho ter pristavljala lonce k ognju, tako da je bila jed vselej nared, ko se je vrnilo enajst bratov. Tudi sicer je skrbela za red v hišici in postiljala posteljice z belim, čistim perilom. Bratje so bili vedno zadovoljni in so z njo živeli v veliki slogi.
Nekoč sta doma pripravila okusno jed, in ko so bili vsi zbrani, so sedli, jedli in pili ter bili polni veselja. Ob začarani hišici pa je bil majhen vrt, na katerem je raslo dvanajst lilij, ki jim pravijo tudi študentke. Ker je hotela razveseliti svoje brate, je utrgala vseh dvanajst cvetov in sklenila, da bo po jedi vsakemu podarila enega. Toda v trenutku, ko je utrgala cvetove, se je vseh dvanajst bratov spremenilo v dvanajst krokarjev in odletelo čez gozd, hiša z vrtom vred pa je izginila. Uboga deklica je tako ostala sama v divjem gozdu. Ko se je ozrla okoli sebe, je ob njej stala stara žena in rekla: »Otrok moj, kaj si storila? Zakaj nisi pustila teh dvanajstih belih cvetov pri miru? To so bili tvoji bratje, zdaj pa so za vselej spremenjeni v krokarje.« Deklica je v solzah vprašala: »Ali jih res ni mogoče rešiti?« – »Ne,« je rekla starka, »na vsem svetu ni drugega načina kot en sam, a je tako težak, da jih z njim ne boš mogla rešiti. Sedem let moraš molčati, ne smeš govoriti in ne smeš se smejati. Če izrečeš eno samo besedo, četudi bi do konca sedmih let manjkala le še ena ura, bo vse zaman in ta ena beseda bo ubila tvoje brate.«
Tedaj si je deklica v srcu rekla: »Prav gotovo bom rešila svoje brate.« Odšla je, poiskala visoko drevo, se povzpela nanj in predla, ne da bi govorila ali se smejala. Nekoč pa je v tistem gozdu lovil kralj, ki je imel velikega hrta. Ta je pritekel k drevesu, na katerem je sedela deklica, skakal okoli njega, cvilil in lajal navzgor. Kralj je prišel bliže in zagledal lepo kraljično z zlato zvezdo na čelu. Njena lepota ga je tako očarala, da jo je poklical in vprašal, ali bi hotela postati njegova žena. Ni mu odgovorila, le rahlo je pokimala. Tedaj je sam splezal na drevo, jo prinesel na tla, jo posadil na svojega konja in odpeljal domov. Poroko so praznovali z velikim razkošjem in veseljem, toda nevesta ni govorila in se ni smejala. Ko sta nekaj let srečno živela skupaj, je kraljeva mati, ki je bila hudobna ženska, začela obrekovati mlado kraljico in govorila kralju: »Navadno beračico si pripeljal domov. Kdo ve, kakšne brezbožne vragolije uganja na skrivaj. Če je nema in ne more govoriti, bi se lahko vsaj kdaj nasmejala, toda kdor se ne smeje, ima slabo vest.« Kralj ji sprva ni hotel verjeti, a starka je tako dolgo vztrajala in jo obtoževala toliko hudobij, da se je naposled pustil prepričati in jo obsodil na smrt.
Na dvorišču so zakurili veliko grmado, na kateri naj bi jo sežgali. Kralj je stal zgoraj pri oknu in gledal s solznimi očmi, saj jo je še vedno tako zelo ljubil. Ko je bila že privezana h kolu in je ogenj z rdečimi jeziki lizal njena oblačila, se je izteklo prav zadnje hipce sedmih let. Tedaj je v zraku zašumelo, priletelo je dvanajst krokarjev in se spustilo na tla. Brž ko so se dotaknili zemlje, so postali njenih dvanajst bratov, ki jih je rešila. Razmetali so grmado, pogasili plamene, osvobodili svojo ljubo sestro ter jo poljubljali in objemali. Zdaj, ko je smela odpreti usta in spregovoriti, je kralju povedala, zakaj je ves čas molčala in se nikoli ni smejala. Kralj se je razveselil, ko je slišal, da je nedolžna, in odtlej so vsi skupaj živeli v slogi do smrti. Hudobno mačeho pa so postavili pred sodišče in jo vtaknili v sod, napolnjen z vrelim oljem in strupenimi kačami, kjer je umrla strašne smrti.
Izvirnik
Die zwölf Brüder
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Ein Märchen der Brüder Grimm
Es war einmal ein König und eine Königin, die lebten in Frieden miteinander und hatten zwölf Kinder, das waren aber lauter Buben. Nun sprach der König zu seiner Frau: "Wenn das dreizehnte Kind, das du zur Welt bringst, ein Mädchen ist, so sollen die zwölf Buben sterben, damit sein Reichtum groß wird und das Königreich ihm allein zufällt." Er ließ auch zwölf Särge machen, die waren schon mit Hobelspänen gefüllt, und in jedem lag das Totenkissen, und ließ sie in eine verschlossene Stube bringen, dann gab er der Königin den Schlüssel und gebot ihr, niemand etwas davon zu sagen.
Die Mutter aber saß nun den ganzen Tag und trauerte, so daß der kleinste Sohn, der immer bei ihr war, und den sie nach der Bibel Benjamin nannte, zu ihr sprach: "Liebe Mutter, warum bist du so traurig?" - "Liebstes Kind," antwortete sie, "ich darf dir's nicht sagen." Er ließ ihr aber keine Ruhe, bis sie ging und die Stube aufschloß und ihm die zwölf mit Hobelspänen schon gefüllten Totenladen zeigte. Darauf sprach sie: "Mein liebster Benjamin, diese Särge hat dein Vater für dich und deine elf Brüder machen lassen, denn wenn ich ein Mädchen zur Welt bringe, so sollt ihr allesamt getötet und darin begraben werden." Und als sie weinte, während sie das sprach, so tröstete sie der Sohn und sagte: "Weine nicht, liebe Mutter, wir wollen uns schon helfen und wollen fortgehen." Sie aber sprach: "Geh mit deinen elf Brüdern hinaus in den Wald, und einer setze sich immer auf den höchsten Baum, der zu finden ist, und halte Wacht und schaue nach dem Turm hier im Schloß. Gebär ich ein Söhnlein, so will ich eine weiße Fahne aufstecken, und dann dürft ihr wiederkommen; gebär ich ein Töchterlein, so will ich eine rote Fahne aufstecken, und dann flieht fort, so schnell ihr könnt, und der liebe Gott behüte euch. Alle Nacht will ich aufstehen und für euch beten, im Winter, daß ihr an einem Feuer euch wärmen könnt, im Sommer, daß ihr nicht in der Hitze schmachtet."
Nachdem sie also ihre Söhne gesegnet hatte, gingen sie hinaus in den Wald. Einer hielt um den andern Wacht, saß auf der höchsten Eiche und schaute nach dem Turm. Als elf Tage herum waren und die Reihe an Benjamin kam, da sah er, wie eine Fahne aufgesteckt wurde. Es war aber nicht die weiße, sondern die rote Blutfahne, die verkündigte, daß sie alle sterben sollten. Wie die Brüder das hörten, wurden sie zornig und sprachen: "Sollten wir um eines Mädchens willen den Tod leiden! Wir schwören, daß wir uns rächen wollen. Wo wir ein Mädchen finden, soll sein Blut fließen."
Darauf gingen sie tiefer in den Wald hinein, und mitten drein, wo er am dunkelsten war, fanden sie ein kleines verwünschtes Häuschen, das leer stand. Da sprachen sie: "Hier wollen wir wohnen und du, Benjamin, du bist der Jüngste und Schwächste, du sollst daheim bleiben und haushalten, wir andern wollen ausgehen und Essen holen." Nun zogen sie in den Wald und schössen Hasen, wilde Rehe, Vögel und Täuberchen, und was zu essen stand, das brachten sie dem Benjamin, der mußte es ihnen zurecht machen, damit sie ihren Hunger stillen konnten. In dem Häuschen lebten sie zehn Jahre zusammen, und die Zeit ward ihnen nicht lang.
Das Töchterchen, das ihre Mutter, die Königin, geboren hatte, war nun herangewachsen, war gut von Herzen und schön von Angesicht und hatte einen goldenen Stern auf der Stirne. Einmal, als große Wäsche war, sah es darunter zwölf Mannshemden und fragte seine Mutter: "Wem gehören diese zwölf Hemden, für den Vater sind sie doch viel zu klein?" Da antwortete sie mit schwerem Herzen: "Liebes Kind, die gehören deinen zwölf Brüdern." Sprach das Mädchen: "Wo sind meine zwölf Brüder? Ich habe noch niemals von ihnen gehört." Sie antwortete: "Das weiß Gott, wo sie sind. Sie irren in der Welt herum." Da nahm sie das Mädchen und schloß ihm das Zimmer auf und zeigte ihm die zwölf Särge mit den Hobelspänen und den Totenkissen. "Diese Särge," sprach sie, "waren für deine Brüder bestimmt, aber sie sind heimlich fortgegangen, eh du geboren warst," und erzählte ihm, wie sich alles zugetragen hatte. Da sagte das Mädchen: "Liebe Mutter, weine nicht, ich will gehen und meine Brüder suchen."
Nun nahm es die zwölf Hemden und ging fort und geradezu in den großen Wald hinein. Es ging den ganzen Tag und am Abend kam es zu dem verwünschten Häuschen. Da trat es hinein und fand einen jungen Knaben, der fragte: "Wo kommst du her und wo willst du hin?" und erstaunte, daß sie so schön war, königliche Kleider trug und einen Stern auf der Stirn hatte. Da antwortete sie: "Ich bin eine Königstochter und suche meine zwölf Brüder und will gehen, so weit der Himmel blau ist, bis ich sie finde." Sie zeigte ihm auch die zwölf Hemden, die ihnen gehörten. Da sah Benjamin, daß es seine Schwester war und sprach: "Ich bin Benjamin, dein jüngster Bruder." Und sie fing an zu weinen vor Freude, und Benjamin auch, und sie küßten und herzten einander vor großer Liebe. Hernach sprach er: "Liebe Schwester, es ist noch ein Vorbehalt da, wir hatten verabredet, daß ein jedes Mädchen, das uns begegnete, sterben sollte, weil wir um ein Mädchen unser Königreich verlassen mußten." Da sagte sie: "Ich will gerne sterben, wenn ich damit meine zwölf Brüder erlösen kann." - "Nein," antwortete er, "du sollst nicht sterben, setze dich unter diese Bütte, bis die elf Brüder kommen, dann will ich schon einig mit ihnen werden." Also tat sie; und wie es Nacht ward, kamen die anderen von der Jagd, und die Mahlzeit war bereit. Und als sie am Tische saßen und aßen, fragten sie: "Was gibt's Neues?" Sprach Benjamin: "Wißt ihr nichts?" - "Nein," antworteten sie. Sprach er weiter: "Ihr seid im Walde gewesen, und ich bin daheim geblieben, und weiß doch mehr als ihr." - "So erzähle uns," riefen sie. Antwortete er: "Versprecht ihr mir auch, daß das erste Mädchen, das uns begegnet, nicht soll getötet werden?" - "Ja," riefen sie alle, "das soll Gnade haben, erzähl uns nur!" Da sprach er: "Unsere Schwester ist da," und hub die Bütte auf, und die Königstochter kam hervor, in ihren königlichen Kleidern mit dem goldenen Stern auf der Stirne, und war so schön, zart und fein. Da freuten sich alle, fielen ihr um den Hals und küßten sie und hatten sie von Herzen lieb.
Nun blieb sie bei Benjamin zu Haus und half ihm in der Arbeit. Die elfe zogen in den Wald, fingen Gewild, Rehe, Vögel und Täuberchen, damit sie zu essen hatten, und die Schwester und Benjamin sorgten, daß es zubereitet wurde. Sie suchte das Holz zum Kochen und die Kräuter zum Gemüs und stellte die Töpfe ans Feuer, also daß die Mahlzeit immer fertig war, wenn die elfe kamen. Sie hielt auch sonst Ordnung im Häuschen, und deckte die Bettlein hübsch weiß und rein, und die Brüder waren immer zufrieden und lebten in großer Einigkeit mit ihr.
Auf eine Zeit hatten die beiden daheim eine schöne Kost zurechtgemacht, und wie sie nun alle beisammen waren, setzten sie sich, aßen und tranken und waren voller Freude. Es war aber ein kleines Gärtchen an dem verwünschten Häuschen, darin standen zwölf Lilienblumen, die man auch Studenten heißt. Nun wollte sie ihren Brüdern ein Vergnügen machen, brach die zwölf Blumen ab und dachte, jedem aufs Essen eine zu schenken. Wie sie aber die Blumen abgebrochen hatte, in demselben Augenblick waren die zwölf Brüder in zwölf Raben verwandelt und flogen über den Wald hin fort, und das Haus mit dem Garten war auch verschwunden. Da war nun das arme Mädchen allein in dem wilden Wald, und wie es sich umsah, so stand eine alte Frau neben ihm, die sprach: "Mein Kind, was hast du angefangen? Warum hast du die zwölf weißen Blumen nicht stehen lassen? Das waren deine Brüder, die sind nun auf immer in Raben verwandelt." Das Mädchen sprach weinend: "Ist denn kein Mittel, sie zu erlösen?" - "Nein," sagte die Alte, "es ist keins auf der ganzen Welt, als eins, das ist aber so schwer, daß du sie damit nicht befreien wirst, denn du mußt sieben Jahre stumm sein, darfst nicht sprechen und nicht lachen, und sprichst du ein einziges Wort, und es fehlt nur eine Stunde an den sieben Jahren, so ist alles umsonst, und deine Brüder werden von dem einen Wort getötet."
Da sprach das Mädchen in seinem Herzen: "Ich weiß gewiß, daß ich meine Brüder erlöse," und ging und suchte einen hohen Baum, setzte sich darauf und spann, und sprach nicht und lachte nicht. Nun trug's sich zu, daß ein König in dem Walde jagte, der hatte einen großen Windhund, der lief zu dem Baum, wo das Mädchen drauf saß, sprang herum, schrie und bellte hinauf. Da kam der König herbei und sah die schöne Königstochter mit dem goldenen Stern auf der Stirne, und war so entzückt über ihre Schönheit, daß er ihr zurief, ob sie seine Gemahlin werden wollte. Sie gab keine Antwort, nickte aber ein wenig mit dem Kopf. Da stieg er selbst auf den Baum, trug sie herab, setzte sie auf sein Pferd und führte sie heim. Da ward die Hochzeit mit großer Pracht und Freude gefeiert; aber die Braut sprach nicht und lachte nicht. Als sie ein paar Jahre miteinander vergnügt gelebt hatten, fing die Mutter des Königs, die eine böse Frau war, an, die junge Königin zu verleumden und sprach zum König: "Es ist ein gemeines Bettelmädchen, das du dir mitgebracht hast, wer weiß, was für gottlose Streiche sie heimlich treibt. Wenn sie stumm ist und nicht sprechen kann, so könnte sie doch einmal lachen, aber wer nicht lacht, der hat ein böses Gewissen." Der König wollte zuerst nicht daran glauben, aber die Alte trieb es so lange und beschuldigte sie so viel böser Dinge, daß der König sich endlich überreden ließ und sie zum Tode verurteilte.
Nun ward im Hof ein großes Feuer angezündet, darin sollte sie verbrannt werden. Und der König stand oben am Fenster und sah mit weinenden Augen zu, weil er sie noch immer so lieb hatte. Und als sie schon an den Pfahl festgebunden war und das Feuer an ihren Kleidern mit roten Zungen leckte, da war eben der letzte Augenblick von den sieben Jahren verflossen. Da ließ sich in der Luft ein Geschwirr hören, und zwölf Raben kamen hergezogen und senkten sich nieder. Und wie sie die Erde berührten, waren es ihre zwölf Brüder, die sie erlöst hatte. Sie rissen das Feuer auseinander, löschten die Flammen, machten ihre liebe Schwester frei, und küßten und herzten sie. Nun aber, da sie ihren Mund auftun und reden durfte, erzählte sie dem Könige, warum sie stumm gewesen wäre und niemals gelacht hätte. Der König freute sich, als er hörte, daß sie unschuldig war, und sie lebten nun alle zusammen in Einigkeit bis an ihren Tod. Die böse Stiefmutter ward vor Gericht gestellt und in ein Faß gesteckt, das mit siedendem Öl und giftigen Schlangen angefüllt war, und starb eines bösen Todes.
Nadaljuj z branjem