Prevod

Na stara leta se je tudi njemu rodil otrok. Njegovo veselje je bilo nepopisno, ko je tudi sam postal oče, in z njim se je veselilo vse cesarstvo, kajti ta cesar je bil dober, pravičen in bogaboječ. Zato je svojemu ljudstvu storil veliko dobrega. In vsi so enega srca in v en glas slavili Gospoda, ker se jih je usmilil in jim dal naslednika cesarstva. Cesar je sklenil, da bo sina dal izučiti vseh obrti in vse učenosti modrih mož. Cesarjevič je v enem mesecu zrasel toliko kot drugi v letu dni. Pri osmih letih je bil videti, kakor da jih ima osemnajst. Ko je oče cesar to videl, ga je poslal v šole. Potem ko se je pri najspretnejših učiteljih naučil modroslovja in branja zvezd, ga je dal še k najboljšim zdravnikom, da bi spoznal umetnost zdravljenja. Ko je cesar videl, da ima njegov sin izreden spomin in da si zlahka zapomni vse, kar mu pokažejo, mu je dušo napolnilo zadovoljstvo, saj mu je Bog dal prav takšnega otroka, kakršnega si je želel. Ko je sin osvojil vso knjižno učenost, ga je cesar začel pošiljati iz mesta v mesto, da bi se izučil vseh obrti. Kakor hitro je izvedel, da v tem ali onem mestu živi posebno spreten mojster in da njegove obrti pri njih še ne poznajo, ga je nemudoma poslal, naj se nauči še te. Tako je cesarjev sin kakor potepuh hodil iz dežele v deželo, dokler se ni izučil vseh obrti na svetu. Ko se je vrnil v očetovo palačo, je menil, da je zdaj opravil in da se bo končno lahko ustalil. Oče je od veselja, ker ima tako učenega in spretnega sina, priredil veliko gostijo in nanjo povabil vse sosednje cesarje, da bi jim pokazal svojega učenega naslednika. Cesarjevič je sam ukazoval kuharjem in jim kazal, kako naj pripravijo jedi. Gostje kar niso vedeli, kako naj še pohvalijo njihov okus. In glej, tedaj je tudi cesarjev sin prišel k mizi. Veselo so se gostili in, saj veste, kakor pravijo, beseda da besedo. Cesarji so začeli pripovedovati o sodbah, ki so jih izrekli, in o tem, kako je vsak v svojem cesarstvu delil pravico. Med drugim je eden povedal, da se bo vse žive dni kesal, ker je obsodil nedolžnega človeka, obtoženega kraje nekih reči, čeprav je bil tat nekdo drug, kakor se je pokazalo pozneje. Ko je cesar, ki je priredil gostijo, to slišal, se je obrnil k sinu in rekel: »Veš, če hoče biti cesar pravičen in resničen gospodar svojih podložnikov, mora poznati vse obrti, da lahko na lastne oči spozna težave vsakega izmed njih. Zato sem te, sin moj, dal izučiti vseh rokodelstev. Ni mi prišlo na misel, da je tudi tatvina obrt. Samo še te se moraš naučiti, pa boš cesar, kakršen je bil cesar Salomon, in ne bo ti enakega na svetu.« »Oh, oče,« je odvrnil cesarjev sin, ki ga je obšla sramota in je zardel kakor pesa, »zakaj me obsojaš kakor kakega razbojnika?« Vstal je od mize, odšel, kamor je pač odšel, in se v hipu, prej kot je kdorkoli pričakoval, vrnil z zvestim služabnikom. Prinesla sta nekaj desk, letev, drogov, vrvi in platen. Iz vsega tega je s služabnikovo pomočjo začel graditi nekakšen paviljon. Ko je bil paviljon narejen, je stopil vanj, zavrtel nekaj vijakov in ročic na njegovih napravah in se začel dvigati v zrak. Med vzpenjanjem se je poslovil od vseh navzočih, ki so z odprtimi usti in izbuljenimi očmi strmeli za njim. Njegovo mater bi od žalosti skoraj zadela kap, vendar se je premagala. Ko so ga izgubili izpred oči, so gostje vstali in se razkropili kakor jerebičji mladiči, saj niso hoteli še povečati cesarjeve žalosti, ki mu je že tako prejasno pisala na obrazu. Cesarjev sin je nekaj časa potoval po zraku, nato pa se je začel spuščati. In kaj mislite, kam? Usoda ga je prinesla prav pred ubogo, v zemljo vkopano bajto. Večerilo se je. Potrkal je na vrata. Človeka v njej, par shiranih revežev, sta vprašala: »Kdo je?« »Dober človek,« je odgovoril cesarjev sin. »Odprite, popotnik sem.« Odprla sta mu. Ko je stopil v bajto, je opazil, da je ženska nekaj vrgla pod posteljo. »Kateri veter vas je prinesel k nama?« »Tujec sem. Pravkar sem prispel iz drugih cesarstev. Prosim vaju, da mi dasta prenočišče.« »Rada, kolikor bova pač mogla.« »Lepa hvala,« je še rekel. »Ne bo vama zaman. Zakaj pa se pustita motiti pri delu? Le delajta, nikar ne nehajta zaradi mene. Opazil sem, da sta bila z nečim zaposlena, ko sem prišel.« Ženska je hotela natresti nekaj laži, toda mož ji je segel v besedo in rekel: »Povejva po pravici. Najin gost ste in verjamem, da naju ne boste izročili oblastem. Tat sem. Ta obrt ne prinaša več veliko, odkar je cesar nastavil tako peklensko stroge in neusmiljene biriče za takšne, kot smo mi. Komaj se še prebijava iz dneva v dan s kakšno kokošjo ali drugo perutnino, ki jo izmakneva tu ali tam. Žena je ravno skubila gos, ko ste prišli.« »Prav to sem iskal tudi sam. Bog me je pripeljal k vama. Vzemita gos izpod postelje in opravita svoje delo. Odslej sem vajin. K vam stopim za vajenca, da me naučite te obrti.«

Medtem ko je žena oskubila in pripravila gos, je cesarjev sin odšel ven, razstavil svoj paviljon pri vseh spojih in ga dobro skril, da ga ne bi nihče našel. Nato so sedli k mizi in se gostili, dokler niso petelini začeli oznanjati, da se vasem bliža beli dan. Naslednjega dne so se vse dogovorili in cesarjev sin je ostal pri tatu, da bi se pod njegovim vodstvom naučil obrti. »Vsa umetnost je v tem,« je nekega dne dejal tat, »da kradeš, ne da bi te kdo ujel. Da še hudiču izprazniš žepe, ne da bi te videla živa duša, človek ali žival. Da stvar še pasti ne utegne, pa jo ti že najdeš. Da vse, kar je po tvojem kdo slabo spravil, ti spraviš zase. Prebrisanost, zvijačnost, drznost, bistroumnost, pobalinstvo in vsa njihova žlahta naj bodo tvoje orodje.« Cesarjev sin je poslušal in si vse vtisnil v spomin. Minilo je nekaj časa, v katerem se je pridno uril v tatinski obrti, in ko je videl, da mu gre dobro od rok, je vprašal: »Mojster, kdaj me boste razglasili za pomočnika?« »Ko mi boš ukradel plašč, na katerem bom ležal.« Čez nekaj časa sta se nekega dne odpravila na lov. V gozdu sta se ustavila, da bi si oddahnila, in se vsak na tisto, kar je imel s seboj, zleknila v hladno senco pod drevjem, da bi malo zadremala. Tat si je pogrnil plašč. Nenadoma je zaslišal zajčje cviljenje, kakor da bi zajca zgrabil hrt. Vstal je, se ozrl naokoli, a ničesar ni videl. Njegov vajenec, cesarjev sin, je zaspal in smrčal, da se je zdelo, kakor da krulijo prašiči. Tat je spet legel. Ni minilo dolgo in ravno ko ga je hotel premagati spanec, je znova zaslišal isto cviljenje, tokrat čisto blizu. Planil je pokonci. »Kaj za vraga, nekaj pa vendar mora biti. Skočim pogledat, kakšna hudičevina je to.« In že je šel. Za lučaj stran je bil gozdiček in odpravil se je tja, od koder se mu je zdelo, da prihaja zajčje cviljenje. Medtem ko je tat hodil proti njemu, je cesarjev sin potihem vstal in se mu po prstih prikradel do ležišča. Lepo je vzel njegov plašč, ga zložil in skril v drevesno duplino, nato pa spet legel. Vse to je opravil hitreje, kot bi človek pomislil. Ko je tat videl, da v gozdičku ni ničesar, je poslal k vragu zajca in vse skupaj ter se vrnil počivat. A glej ga zlomka, plašča nikjer! Ozrl se je naokrog, pa se še listič ni premaknil. Cesarjev sin je smrčal, da bi človek mislil, da bo še mrtve prebudil. Ubogi tat je obstal kakor strela zadet. Dobro je vedel, da mu te potegavščine ni mogel zagosti nihče drug kakor njegov vajenec. Sukal se je sem ter tja, obhodil vso okolico, toda plašča ni bilo. Nazadnje je pogoltnil jezo in šel budit vajenca. Ta je spal kot ubit. Cukal ga je in stresal vsaj toliko časa, kolikor vam že pripovedujem, preden se je komajda prebudil. Ves zaspan si je drgnil oči in začel tarnati, da mu ne privoščijo niti enega samega spanca in da bo zato odšel od gospodarja, ki mu ne da miru niti toliko, da bi človek zadremal. Tat je videl, da ga bo njegov vajenec še prekosil, in rekel: »Nehaj že s takšnimi besedami in mi daj plašč. Zdaj si pomočnik in vajeništva je konec.« Ko je cesarjev sin to slišal, mu je v eni sapi prinesel plašč in sklenila sta pajdaštvo v dobrem in slabem. Odkar sta postala pajdaša, jima je šla njuna obrt lepo od rok. Cesarjev sin je bil namreč spretnejših rok in veliko drznejši. Nekega dne se je odpravil na lov, kar tako, za kratek čas, ker ni imel drugega dela. Med hojo po gozdu je nenadoma v bližini zaslišal prašičje kruljenje. Pogledal je in že je bil tam, hitreje, kot bi človek pomislil; in kaj je zagledal? Ogromen divji merjasec je podrl mladeniča in si prizadeval iztrgati čekane iz njegovega loka, da bi ga raztrgal. Cesarjev sin je izvlekel lovski nož, se z nezaslišanim pogumom pognal nad merjasca, mu zasadil nož naravnost v oko in ga prevrnil na hrbet. Nato mu je zadal še nekaj krepkih udarcev po glavi in ga na mestu pokončal. Nekako je prinesel malo vode v kučmi, z njo poškropil mladeniča, ki je bil omedlel, in ga spravil k sebi. Ko se je ta prebudil in zagledal svojega rešitelja, je rekel: »Zahtevaj, kolikor hočeš, in dal ti bom v zahvalo za to dobroto.« »Denar imajo tudi Cigani,« mu je odgovoril cesarjev sin, »časti pa ne. Nikar ne misli, da sem to, kar sem pravkar storil zate, storil zaradi denarja.« Mladenič se je nekoliko zmedel, ko pa se mu je spet razvezal jezik, mu je povedal vso zgodbo: kako je z več tovariši prišel na lov, kako je planil merjasec in se je pognal za njim ter kako ga ni dobro zadel, zato se je zver vrgla nanj in ga podrla, da ga je že skoraj poslala na oni svet. Izkazalo se je, da je bil tudi on cesarjev sin, in sicer sin cesarja tiste dežele. Spoprijateljila sta se in odšla v cesarsko palačo. Cesar ni vedel, kako naj se tujcu zahvali, ker je njegovega otroka rešil smrti. Ker ni hotel sprejeti nobene druge nagrade, mu je dovolil, da lahko pride v palačo, kadar se mu zahoče. Vsakič ko je tuji cesarjevič obiskal cesarja, je vse skrbno pregledoval in si zapomnil, kaj je kje. Čez nekaj časa je rekel svojemu pajdašu: »Pajdaš, naveličal sem se teh drobnih kraj. Dajva še midva zagrešiti tatvino, ki bo kaj zalegla.« »Kaj pa bi rad storil?« »Poglej, obiščiva še cesarsko zakladnico, saj menda v njej ne gori.« »Kaj pa govoriš, človek? Joj, koliko stražarjev je tam!« »Šla bova tam, kjer stražarjev ni.« Tako sta sklenila in se neke noči odpravila na pot. S seboj sta vzela tudi potrebno orodje. Ker je cesarjev sin poznal vse obrti, je znal tudi zidati. Lotil se je dela in z nekaj udarci krampa izbil toliko opek, da je skozi odprtino lahko zlezel človek. To je bilo na ulični strani, kjer ni hodil nihče. Zlezel je noter, napolnil dve kučmi z zlatniki in prišel ven. Nato je opeke položil nazaj na svoje mesto, da se ne bi poznalo, kje sta vstopila. Ni mogoče popisati njunega veselja, ko sta se videla s tolikšnim kupom denarja. Vrnila sta se domov in zaspala, kakor da nista jedla česna in jima iz ust nič ne diši. Naslednjega dne je v mestu nastal velik vrišč, ko se je razvedelo, da je nekdo vlomil v cesarjevo zakladnico. Vsi so se čudili in križali, saj jim nikakor ni šlo v glavo, kod so prišli tatovi noter. Tudi cesar si je nemalo belil glavo, kako bi ujel te predrzne tatove. Cesarjev sin, ki je zagrešil tatvino, je kakor po navadi prišel k cesarju, se tudi sam delal osuplega nad tolikšno drznostjo in rekel: »Kdor je zagrešil tako predrzno tatvino, bo zagotovo prišel še vsaj enkrat.« Tamkajšnji cesar je postavil k zakladnici vsakovrstne stražarje in čakal. Čez nekaj dni, ko se je hrup nekoliko polegel, sta tatova spet prišla, saj sta se razvadila kakor maček ob smetani. Cesarjev sin je odstranil opeke in rekel pajdašu: »Zadnjič sem šel noter jaz, zdaj pojdi ti. Tako se mi zdi pravično.« Pajdaš ni imel kaj ugovarjati, saj je bilo res tako. Zlezel je v zakladnico in si, ker je bil bolj lakomen, naložil toliko zlatnikov, kolikor jih je lahko nesel, ter jih prinesel pajdašu k odprtini. Ta jih je prevzel. Ko pa je hotel priti ven, se je sukal gor in dol ter začutil, da se je ujel v zanko in da ne more ven. Cesarjev sin ni imel časa na pretek. Kaj naj stori? Odsekal mu je glavo, jo vzel s seboj, postavil opeke nazaj in jo ucvrl. Ko pa je prišel domov — joj! Kje je bil Bog, da bi videl ženino tarnanje in tožbe, ko ji je pokazal moževo glavo! Kričala je, da bi človek mislil, da jo natikajo na kol. Cesarjev sin ji je položil roko na usta in rekel: »Pst! Saj si znorela! Če te kdo sliši, se nama slabo piše.« Ko ji je razložil, kaj vse se je zgodilo, jo je potolažil z obljubo, da ji prepusti ves ukradeni denar. Obljubil ji je še, da ji bo prinesel tudi moževo truplo, da ga bo lahko pokopala po človeško in z vsemi obredi. Ko se je zdanilo, so cesarski služabniki našli truplo brez glave in ga odnesli pred cesarja. Ta se je ves iz sebe jezil, kako da niso ujeli razbojnika živega in nepoškodovanega. Tudi cesarjev sin je prišel v palačo in ko je slišal, kaj nameravajo, se je še sam pripravil, da izpolni obljubo, dano pajdaševi ženi. Dvanajst bojarjev se je posvetovalo in po svoji pameti sklenilo, da morata biti tatova vsaj dva in da bo živi gotovo prišel po mrtvečevo truplo. Zato so odločili, da brezglavo truplo položijo sredi trga na oder s tremi stopnicami, okrog njega pa postavijo cesarske služabnike, ki ga bodo stražili vso noč. Tako so tudi storili. Cesarjev sin, tat, si je kupil izsluženo, garjavo in ran polno kljuse, tako shirano, da sta ga bila sama kost in koža, pa še razmajan voziček in sod žganja. Ko je sod naložil na voz, je vanj vpregel svojo konjsko mrho in se odpeljal proti kraju, kjer je bilo truplo razstavljeno na ogled. Tam v bližini je bila blatna ulica in prav po njej si je zaželel peljati. In kaj mislite, spoštovani gospodje? Konjska kljusa se mu je tako pogreznila v blato, da še nog ni mogla več premakniti, kaj šele vleči vozička s sodom žganja. »Hi!« sem, »ho!« tja, konj pa se ni premaknil z mesta. In zagnal je takšen hrup, da bi človek mislil, da nekje gori. Poveljnik stražarjev je poslal enega pogledat, kakšna nadloga je zadela tistega ubogega človeka, ki je očitno sklenil, da bo vse mesto spravil pokonci. Ko je stražar videl, kako se trudi izvleči konja in voz iz blata, se mu je zasmilil. Cesarjev sin pa mu je, brž ko ga je zagledal, rekel: »Pojdi, bratec, in pripelji še nekaj mož, da mi pomagate iz tega blata, pa vas pogostim, kakor se spodobi za poštene ljudi.« Kmalu je prišlo več stražarjev. Privzdignili so konja, voziček, sod in vse skupaj ter ga potegnili iz gliba, v katerem je obtičal. Ni vedel, kako naj se jim še zahvali; od veselja si je mel roke in začel točiti iz soda. Dal jim je piti, kolikor so hoteli, žganja pa je odnesel tudi tistim, ki so ostali na straži pri brezglavem truplu. Ni minilo dolgo, ko je vse stražarje premagal spanec, smrti brat. In kako so naši junaki smrčali, kakor da bi bila tam neznansko velika čreda svinj! V žganju iz soda je bil namreč opij. Ko jih je cesarjev sin videl ležati vsevprek kakor klade, jim je slekel njihova oblačila in jih oblekel v meniške kute. Nato je vzel mrtvečevo truplo in šel po svojih opravkih. Ko je žena zagledala truplo, je spet začela tožiti. Znova ji je položil roko na usta in ji preprečil, da bi zganjala hrup, saj se jima bo slabo pisalo, če ju odkrijejo. Ko je videla, da ne šali, je utihnila in sprejela tudi večji del ukradenega denarja. Še isto noč sta mrtveca pokopala. Ko so se stražarji prebudili in se zagledali v meniških kutah, niso mogli verjeti lastnim očem. Pomencali so si jih, še enkrat pogledali in videli, da je res tako.

Tisti, ki se je prvi prebudil, je stopil k tovarišu poleg sebe, ga začel suvati in mu rekel: »Menih, menih, kaj pa ti počneš tukaj?« »Kaj pa ti počneš tukaj, menih?« mu je odvrnil oni. Tedaj so vsi hkrati začeli vpiti drug na drugega: »Kaj počneš tukaj, menih?« in kazati s prsti. Med njimi sta nastala takšen nemir in zmeda, da jima ni bilo ne konca ne kraja. Šele čez lep čas so prišli toliko k sebi, da so spoznali, da s tistim nočnim možakom z žganjem nekaj ni bilo prav. Ko pa so opazili še, da trupla ni več, so se šele začeli prepirati in pretepati, da bi človek ob njih izgubil pamet. Obtoževali so drug drugega kakor sami hudiči. »Ti si kriv!« »Ti si nas pripravil do tega, da smo pili!« »Ti si nas pregovoril, naj mu gremo pomagat!« »Ti si prvi pil!« Vse to še nekako, toda kako in kdaj so postali menihi? In kako naj takšni stopijo pred cesarja? Ni jim preostalo drugega. Odšli so kar takšni, kakršni so bili. Cesar se je z obema rokama prijel za brado, ko je videl, da se mu bliža gruča menihov. Ni namreč vedel, kdo so in kaj hočejo. Ko je izvedel, da so to njegovi stražarji, ga je popadel takšen smeh, da so mu tekle solze, in smejal se je, dokler ga ni vse bolelo. Ubogi stražarji so padli na kolena in prosili odpuščanja. Povedali so mu vso zgodbo. Cesar jim je sicer odpustil in jim prizanesel s kaznijo, vendar so ga zdaj obšle še večje skrbi. Bal se je, da mu bo tako spreten tat nazadnje ukradel še prestol. Sveta ni več skliceval, saj mu je že začel presedati, temveč si je sam belil glavo, kako bi tatu dobil v pest in ga spravil s sveta. Po lastnem preudarku je sklenil, da bo poizvedoval med velikimi in malimi, tipal med bojarji in preprostim ljudstvom, da bi le nekako ujel slavnega razbojnika, ki mu je nakopal toliko črnih skrbi. Zato je ukazal pripraviti sijajno gostijo, na katero je povabil samo mlade bojarje. Na to gostijo je bil seveda povabljen tudi tuji cesarjevič. Na določeni dan so se zbrali vsi gostje. Veseljačenje se je zavleklo pozno v noč, kajti ko so vstali od mize, so se lotili plesa. Vrteli so se v plesih, horah in pasnih kolih, dokler niso, še preden so se zavedeli, petelini že zapeli sredi noči. Ko se je družba hotela raziti, je cesar stopil mednje in z nekoliko ukazovalnim glasom rekel: »Gospodje bojarji, noč je že pozna. Da ne bi komu kakšni nečisti duhovi ali hudodelci prizadejali česa hudega, sem presodil, da bo najbolje, če ostanete tukaj do jutra. Soba je velika in bo prostora za vse. Zraven je soba moje hčere. Brez skrbi se spočijte od nocojšnjega plesa in poskakovanja. Gospod naj bedi nad vami vsemi!« Tako je cesar rekel in tako se je moralo zgoditi. Nekaterim je bilo to prav, drugim ne, toda cesarjeve besede se ni dalo preklicati. »Joj, oče! Kako naj spim pri odklenjenih vratih poleg sobe, v kateri bo spalo toliko tujih moških?« je hči rekla očetu. »Ne le to, hči moja, tudi svečo moraš ugasniti in imeti pri roki malo saj s stenja. Če kdo pride k tebi, ga pobožaj po obrazu in ga prosi, naj še ostane; med božanjem pa ga nekoliko namaži s sajami. In to, dragi moj otrok, moraš storiti še toliko bolj zato, ker gre za rešitev cesarstva.« Cesar je torej skušal tatu ujeti z zvijačo. Zato je povabil bojarje na gostijo. Mislil si je namreč: če je med bojarji tako prebrisan človek, mora biti tudi drzen. Če pa ga ni med bojarji, ga bo prav tako z zvijačami poiskal med preprostim ljudstvom.

Cesarjev sklep so nemudoma izvršili. Vsi so legli in zaspali. Le cesarjeva hči ni mogla zatisniti očesa, pa naj se je še tako trudila. Tudi prebrisani cesarjevič ni zaspal, kakor ne zaspi kresilni kamen. Kar naprej si je vihal brke in zbiral pogum: naj gre ali ne? Ko je bilo že nekaj čez polnoč, ob uri, ko še vode spijo, je tiho vstal, pogledal po svojih tovariših, ki so vsi trdno spali, in se po prstih odkradel v sobo cesarjeve hčere. Poljubil jo je, potem pa se vrnil, da bi še sam legel. Cesarjeva hči je medtem storila, kakor jo je poučil njen oče cesar. Preden je cesarjevič legel, je stopil k čebričku, da bi popil malo vode, kajti žejen je bil. Ko je pogledal vanj, je opazil, da ima po levem licu črne lise. V sobi, kjer so spali cesarjevi gostje, je vso noč gorela sveča. »A tako je torej s to rečjo!« je tiho dejal. »Le čakaj, še bova obračunala!« S srcem, ki mu je razbijalo v prsih, in s korakom, lažjim od mačjega, kadar preži na miši, je vzel zogleneli stenj ter vsem spečim gostom namazal lica prav tako, kakor je bilo zamazano njegovo. Nato je legel. Cesar je vstal prej kakor vsi drugi. Ob svitu je prišel v sobo, kjer so spali gostje, da bi jih pregledal, ali ni kateri izmed njih zaznamovan, kakor je bil naročil hčeri. Toda kaj so videle njegove oči? Vsi so bili zamazani! Prestrašen je brez sape planil v hčerino sobo in jo z nemirnim glasom vprašal: »Ljuba hči, ali so te mar vsi poljubili?« »Ne, oče, samo eden je prišel, in tega sem namazala, kakor si mi ukazal.« »Pa ga poznaš?« »Ne, ker je bila tema.« Cesar se je ugriznil v ustnice. Nato je stražarjem ukazal, naj nobenemu gostu ne dovolijo oditi. Ko se je povsem zdanilo, je spet stopil med goste in glasno dejal: »Gospodje bojarji, tat, ki je s svojo spretnostjo, umetelnostjo in bistroumnostjo vznemiril vso deželo ter meni vzel dušni mir, je med vami. Prosim ga, naj se razkrije, in mu dajem cesarsko besedo, da mu ne bom storil nič žalega.« Vsi bojarji so si začeli otresati oblačila in se otepati take obdolžitve kakor samega vraga, govoreč: »Daleč od nas takšen sum! Ne vemo, da bi bili kdaj, vede ali nevede, zagrešili kako nečloveško dejanje.« »Zdaj ne gre ne za sramoto ne za kazen. Hočem le, da se razkrije. Prisegam pri živem Bogu in svoji cesarski kroni, da mu ne bom storil nič hudega, temveč mu bom povrhu dal svojo hčer za ženo.« Tedaj je stopil naprej tuji cesarjevič in dejal: »Jaz sem.« Cesar se ga je silno razveselil, ko ga je zagledal. Mladenič pa je prosil, ali sme za nekaj časa oditi, in pri svoji junaški besedi prisegel, da se vrne pred poldnevom. Cesar mu je verjel in mu dovolil. Vrnil se je z več možmi, otovorjenimi z deli njegovega paviljona. Tam, pred vsemi, je vsak košček lesa vstavil v pravi utor in paviljon znova sestavil. Nato je stopil pred cesarja, mu poljubil roko in prosil, da bi se smela njegova žena, cesarjeva hči, z njim povzpeti v paviljon, od koder bo povedal, kdo je in kaj je storil. Cesar je privolil. Brž ko sta se povzpela vanj, je cesarjevič začel vrteti ročice. Ko se je paviljon začel dvigati v višave in pluti po zraku, je glasno dejal: »Vedite, da sem cesarjev sin in da mi je bilo naloženo, naj si ukradem nevesto. To sem tudi storil, zdaj pa odhajam v cesarstvo svojega očeta.« Medtem ko je govoril, se je paviljon kar naprej dvigal, dokler ni vsem, ki so z odprtimi usti strmeli za njim, povsem izginil izpred oči. Ko se je spustil pred očetovo palačo ter pokazal mojstrsko spričevalo iz tatinske obrti in ženo, ki si jo je prav tako pridobil s krajo, se je oče silno razveselil. Stopil je s prestola in nanj posadil sina, rekoč: »Zdaj se bo po vsej deželi še dolgo govorilo o vladanju mojega sina. Zdaj bo tudi ljudstvo spoznalo, kaj je pravica, kajti kdor hoče biti dober in pravičen vladar, mora poznati tudi tatinske zvijače.« Ko je cesarjevič zasedel prestol, je k tastu poslal sla s pismom, v katerem mu je sporočal, da je nasledil svojega očeta. In cesar se je silno razveselil sreče, ki je doletela njegovo hčer. Jaz pa sem na sedlo se usedel in vam to povest povedal.