Zgodba o Ibrahimu ibn al-Mahdiju

Besedilo

Zgodba o Ibrahimu ibn al-Mahdiju

Med prikupnimi zgodbami je tudi tista o Ibrahimu ibn al Mahdiju, bratu Haruna ar Rašida. Ko je kalifat prešel na al Mamuna, sina njegovega brata Haruna ar Rašida, mu Ibrahim ni prisegel zvestobe, temveč je odšel v Raj in se sam razglasil za kalifa. Pri tem je vztrajal eno leto, enajst mesecev in dvanajst dni, njegov nečak al Mamun pa je čakal, da se bo spet pokoril in se vrnil med zveste podložnike. Ko je nazadnje izgubil upanje na njegovo vrnitev, je krenil s konjenico in pehoto proti Raju. Ko je Ibrahim izvedel za to, mu ni preostalo drugega, kakor da odide v Bagdad in se tam skrije, saj se je bal za življenje. Al Mamun je razpisal sto tisoč dinarjev nagrade za tistega, ki bi razkril njegovo skrivališče. Ibrahim je pripovedoval: »Ko sem slišal za to nagrado, sem se zbal zase …« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila dvestotriinsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Ibrahim pripovedoval: Ko sem slišal za to nagrado, sem se zbal za življenje in nisem vedel, kaj naj storim. Opoldne sem zapustil hišo, ne da bi vedel, kam naj grem. Zavil sem v slepo ulico in na njenem koncu zagledal brivca, ki je stal pred vrati svojega doma. Stopil sem k njemu in vprašal: ›Ali imaš kak prostor, kamor bi se lahko za kako uro skril?‹ Odgovoril je: ›Imam.‹ Odprl je vrata in vstopil sem v čisto sobo. Ko me je spustil noter, je za menoj zaklenil in odšel. Pomislil sem, da je slišal za nagrado, in si rekel: ›Odšel me je ovadit.‹ Ves sem kipel kakor lonec na ognju in premleval svoj položaj. Medtem ko sem tako čakal, se je vrnil z nosačem, ki je prinesel vse potrebno. Obrnil se je k meni in rekel: ›Naj bom žrtvovan zate!‹

Ibrahim je nadaljeval: Bil sem lačen, zato sem si skuhal lonec jedi, kakršne, kolikor pomnim, še nikoli nisem jedel. Ko sem se nasitil, je rekel: ›Gospod moj, nisem vreden, da bi se pomenkoval s teboj. Če pa bi rad počastil svojega služabnika, naj bo, kakor sklene tvoja vzvišena modrost.‹ Ker nisem mislil, da me pozna, sem ga vprašal: ›Od kod veš, da znam prijetno kramljati?‹ Odgovoril je: ›Slava Bogu! Naš gospodar je preveč slaven, da tega ne bi vedel. Ti si moj gospod Ibrahim ibn al Mahdi, za katerega je al Mamun obljubil sto tisoč dinarjev tistemu, ki bi ga izdal.‹ Ibrahim je pripovedoval: Ko je to izrekel, je v mojih očeh silno zrasel in prepričal sem se o njegovi plemenitosti. Privolil sem v njegovo željo. Tedaj sem se spomnil svojih otrok in družine ter začel recitirati:

›Morda bo On, ki je Jusufu vrnil domače in ga povzdignil, ko je bil jetnik v ječi, uslišal tudi nas in nas spet združil; Bog, Gospod vseh svetov, je vsemogočen.‹ Ko je to slišal, je rekel: ›Gospod moj, ali smem povedati, kar mi je prišlo na misel?‹ Odgovoril sem: ›Le povej.‹ In zrecitiral je te verze:

›Ljubim smo potožili, kako dolga nam je noč, pa so nam rekli: »Kako kratka je pri nas!« Saj spanec jim oči zagrne brž, nam pa sreča ne obišče src. Ko se bliža noč, pogubna za zaljubljenca, mi žalujemo, oni pa se je veselijo. Ko bi trpeli to, kar mi trpimo, bi se na ležiščih premetavali kakor mi.‹ Ibrahim je pripovedoval: Rekel sem mu: ›Čudovito si povedal in pregnal bolečino moje žalosti. Privošči mi še kaj takšnih kratkočasnic.‹ Pa je zrecitiral te verze:

›Očita nam, da nas je malo, pa ji rečem: »Plemenitih je malo.« Kaj nam škodi, da nas je malo, ko naš varovanec uživa čast, varovanec številnih pa je ponižan? Mi smo ljudstvo, ki smrti v boju nima za sramoto, četudi jo za takšno štejeta Amir in Salul. Ljubezen do smrti nam bliža poslednjo uro, njim pa jo odpor do nje odmika. Če hočemo, drugim oporekamo besedo, naši besedi pa nihče ne oporeka.‹ Ibrahim je pripovedoval: Ko sem slišal te verze, sem bil nad njim neizmerno začuden in prevzelo me je silno navdušenje. Vzel sem mošnjo, ki sem jo imel pri sebi in v kateri je bilo veliko dinarjev, mu jo vrgel in rekel: ›Bogu te izročam v varstvo, kajti odhajam. Prosim te, porabi denar iz te mošnje za svoje potrebe. Ko bom varen pred tem, česar se bojim, te bom še bogateje poplačal.‹ Vrnil mi je mošnjo in rekel: ›Gospod moj, reveži, kakršen sem jaz, pri vas ne veljamo nič. Toda kako bi mogel, če premorem kaj plemenitosti, vzeti plačilo za to, da mi je usoda naklonila tvojo bližino in obisk pod mojo streho? Pri Bogu, če boš še vztrajal pri tem in mi znova vrgel mošnjo, si bom vzel življenje.‹ Ibrahim je pripovedoval: Spravil sem mošnjo v rokav in njena teža me je obremenila. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila dvestoštiriinsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Ibrahim ibn al Mahdi pripovedoval: Spravil sem mošnjo v rokav in njena teža me je obremenila, nato pa sem se odpravil. Ko sem prišel do vrat njegove hiše, mi je rekel: ›Gospod moj, tu si bolje skrit kakor kjer koli drugje in tvoja oskrba mi ni v breme. Ostani pri meni, dokler te Bog ne reši stiske.‹ Odgovoril sem: ›Pod pogojem, da boš stroške plačeval iz te mošnje.‹ Dajal mi je vtis, da je privolil v ta pogoj, in nekaj dni sem ostal pri njem, ne da bi iz mošnje porabil en sam novec. Nato sem se preoblekel v ženska oblačila, si nadel mehke škornje in obrazno tančico ter zapustil njegovo hišo. Ko sem stopil na cesto, me je prevzel silen strah. Hotel sem prečkati most in prišel do mesta, kjer so bila tla poškropljena z vodo. Tedaj me je opazil vojak, ki mi je nekoč služil, me prepoznal in zavpil: ›To je tisti, ki ga išče al Mamun!‹ Zgrabil me je, jaz pa sem ga skupaj s konjem odrinil in oba zvrnil na spolzka tla, da je postal svarilo vsakomur, ki je hotel iz tega potegniti nauk. Ljudje so se zgrnili okoli njega, jaz pa sem pohitel in prečkal most. Zavil sem v ulico, kjer sem našel hišna vrata in žensko, ki je stala v veži. Rekel sem ji: ›Gospa moja, obvaruj moje življenje, kajti preganja me strah.‹ Odgovorila je: ›Nič hudega se ti ne bo zgodilo.‹ Odpeljala me je v zgornjo sobo, mi pripravila ležišče, prinesla hrano in rekla: ›Pomiri se.‹ Ravno tedaj je nekdo silovito potrkal na vrata. Šla je dol in odprla, pred vrati pa je stal tisti, ki sem ga odrinil na mostu. Glavo je imel obvezano, kri mu je tekla po oblačilih in konja ni bilo z njim. Vprašala ga je: ›Človek, kaj se ti je zgodilo?‹ Odgovoril je: ›Že sem zgrabil tistega moža, pa mi je ušel.‹ Povedal ji je, kaj se je zgodilo, ona pa je vzela krpo, mu obvezala glavo in pripravila ležišče, na katerem je legel ves slaboten. Nato se je povzpela k meni in rekla: ›Mislim, da si ti tisti, o katerem je govoril.‹ Odgovoril sem: ›Sem.‹ Rekla je: ›Nič hudega se ti ne bo zgodilo.‹ Še naprej mi je izkazovala gostoljubje in pri njej sem ostal tri dni. Potem mi je rekla: ›Bojim se zate. Ta mož bi te utegnil odkriti in doletelo bi te prav tisto, česar se bojiš. Reši se.‹ Prosil sem jo, naj mi dovoli ostati do noči, in odgovorila je: ›Prav, lahko ostaneš.‹

Ko se je znočilo, sem si nadel ženska oblačila in odšel. Prišel sem do hiše osvobojenke, ki je nekoč pripadala naši družini. Ko me je zagledala, je zajokala, izrazila sočutje in se zahvalila vzvišenemu Bogu, da sem ostal živ in zdrav. Nato je odšla, kakor da gre na trg nakupovat, da bi me pogostila. Nič hudega nisem slutil, ko je prišel Ibrahim al Mavsili s svojimi služabniki in vojaki, pred njimi pa je hodila ženska. Pozorneje sem jo pogledal in videl, da je to osvobojenka, gospodarica hiše, v kateri sem bil. Vodila jih je naravnost do mene in me izročila v njihove roke. V oblačilih, ki sem jih imel na sebi, so me odpeljali k al Mamunu. Sklical je javni zbor in ukazal, naj me privedejo predenj. Ko sem vstopil, sem ga pozdravil kot kalifa, on pa je rekel: ›Naj ti Bog ne nakloni ne miru ne dolgega življenja!‹ Odgovoril sem: ›Počasi, o vladar pravovernih. Oblast je v tvojih rokah in ti odločaš o kazni in odpuščanju, toda odpuščanje je bliže bogaboječnosti. Bog je tvoje odpuščanje povzdignil nad vsako drugo, kakor je moj greh postavil nad vse druge grehe, o vladar pravovernih. Če me kaznuješ, je to tvoja pravica; če mi odpustiš, je to tvoja milost.‹ Nato sem zrecitiral te verze:

›Moj greh proti tebi je velik, toda ti si večji od njega. Uveljavi svojo pravico ali pa ga v svoji blagosti odpusti. Če se jaz nisem vedel plemenito, se ti izkaži plemenitega.‹ Ibrahim je pripovedoval: Al Mamun je dvignil glavo proti meni, jaz pa sem brž zrecitiral še ta verza:

›Zagrešil sem velik greh, ti pa si vreden, da odpuščaš. Če mi odpustiš, bo to milost, če me kaznuješ, bo pravica.‹ Al Mamun je sklonil glavo in zrecitiral ta verza: ›Kadar me je prijatelj hotel razjeziti, da sem se od srda dušil v lastni slini, sem mu odpustil grehe in mu prizanesel, ker sem se bal, da bi ostal brez prijatelja.‹ Ko sem slišal te besede, sem v njih začutil dih usmiljenja. Nato se je obrnil k svojemu bratrancu, svojemu bratu Abu Ishaku in vsem navzočim zaupnikom ter jih vprašal: ›Kaj menite, da naj storim z njim?‹ Vsi so mu svetovali, naj me usmrti, razlikovali so se le v tem, kakšna naj bo smrt. Tedaj je al Mamun vprašal Ahmada ibn Halida: ›Kaj praviš ti, Ahmad?‹ Odgovoril je: ›O vladar pravovernih, če ga usmrtiš, smo že videli, da je tak, kakršen si ti, usmrtil takega, kakršen je on. Če pa mu odpustiš, še nismo videli, da bi tak, kakršen si ti, odpustil takemu, kakršen je on.‹«

Tedaj je Dunjazada rekla svoji sestri Šeherezadi: »Kako lepa, prijetna, sladka in očarljiva je tvoja pripoved!« Odgovorila je: »Kaj je to v primerjavi s tistim, kar vam bom povedala prihodnjo noč, če bom še živa in mi bo kralj prizanesel!« Kralj si je rekel: »Pri Bogu, ne bom je usmrtil, dokler ne slišim konca njene pripovedi.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila dvestopetinsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Šeherezada rekla: ›Kaj je to v primerjavi s tistim, kar vam bom povedala prihodnjo noč?‹ Njena sestra ji je rekla: ›Sestra moja, dokončaj nam zgodbo.‹ Odgovorila je: ›Z ljubeznijo in veseljem.‹ Nato je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je vladar pravovernih al Mamun, ko je slišal besede Ahmada ibn Halida, sklonil glavo in zrecitiral pesnikove verze:

›Moje ljudstvo je ubilo mojega brata, Umajma; če izstrelim puščico, zadene mene samega.‹ Zrecitiral je še druge pesnikove verze: ›Odpusti bratu, kadar dobro dejanje pomeša z napako. Ohrani dobroto, ki si mu jo izkazal, naj bo zanjo hvaležen ali naj jo taji. Ogni se ostrim očitkom, če kdaj zaide ali ravna krivično. Mar ne vidiš, da sta ljubo in neljubo vtkana v isti vzorec? Radost dolgega življenja kali tegoba sivih las. Na vejah se vrtnica razcveta ob sadežu, ki ga utrgaš. Kdo nikoli ni storil nič slabega in kdo je storil le dobro? Če bi preizkusil ljudi tega časa, bi spoznal, da jih je večina nevrednih.‹ Ko sem slišal te verze, sem si odgrnil tančico z glave in glasno vzkliknil: ›Bog je največji!‹ Nato sem rekel: ›Naj ti Bog odpusti, o vladar pravovernih!‹ Odgovoril je: ›Nič hudega se ti ne bo zgodilo, stric.‹ Rekel sem: ›Moj greh, o vladar pravovernih, je prevelik, da bi si drznil izreči opravičilo, tvoje odpuščanje pa je preveliko, da bi ga mogel poplačati z zahvalo.‹ Nato sem v zanosu zapel te verze:

›On, ki je ustvaril plemenite vrline, jih je že v Adamovem ledju prihranil za sedmega imama. Srca ljudi so pred teboj polna strahospoštovanja, ti pa vse varuješ s ponižnim srcem. Ko sem se ti uprl in so me preplavili tokovi zablode, me je vodila le sla po oblasti. Odpustil si človeku, kakršnemu še nikoli nisi odpustil, in zanj ni pri tebi posredoval noben priprošnjik. Usmilil si se mladičev, podobnih mladičem puščavske kure, in materinega hrepenenja v prestrašenem srcu.‹ Al Mamun je rekel: ›Po zgledu našega gospoda Jusufa — mir in blagoslov našemu preroku in njemu — pravim: »Danes vam ne bo nič očitano. Naj vam Bog odpusti, kajti On je najusmiljenejši med usmiljenimi.« Vrnil sem ti premoženje in posestva, stric; nič hudega se ti ne bo zgodilo.‹ Zanj sem goreče izrekel blagoslovljene molitve in zrecitiral te verze:

›Vrnil si mi premoženje, ne da bi bil skop do mene, in še preden si mi ga vrnil, si mi rešil življenje. Ko bi dal svojo kri, da bi si pridobil tvojo naklonjenost, in vse imetje, celo čevelj, ki bi ga sezul z noge, pa bi ti odrekel priznanje za dobrote, ki si mi jih naklonil, bi bil jaz bolj vreden nizkotnosti, kakor si ti vreden plemenitosti.‹ Al Mamun mu je izkazal čast, ga obdaril in mu rekel: ›Stric, Abu Ishak in al Abas sta mi svetovala, naj te usmrtim.‹ Odgovoril sem: ›Abu Ishak in al Abas sta ti zvesto svetovala, o vladar pravovernih, ti pa si ravnal, kakor pritiče tvoji plemenitosti, in s tem, na kar sem upal, odvrnil tisto, česar sem se bal.‹ Al Mamun je rekel: ›S tem, da sem te pustil živeti, sem pokončal svojo zamero. Odpustil sem ti, ne da bi te obremenil z dolgom do priprošnjikov.‹ Nato je al Mamun dolgo ostal z obrazom na tleh, potem pa dvignil glavo in vprašal: ›Stric, ali veš, zakaj sem se poklonil do tal?‹ Odgovoril sem: ›Morda v zahvalo Bogu, ker ti je izročil sovražnika.‹ Rekel je: ›Ne zato, temveč v zahvalo Bogu, ki mi je navdihnil, naj ti odpustim.‹ Ibrahim je pripovedoval: Nato sem mu razložil svoj položaj in mu povedal, kaj se mi je zgodilo z brivcem, vojakom in njegovo ženo ter z osvobojenko, ki me je ovadila. Al Mamun je ukazal privesti osvobojenko, ki je doma čakala, da ji pošljejo nagrado. Ko je stala pred njim, jo je vprašal: ›Kaj te je gnalo, da si tako ravnala s svojim gospodarjem?‹ Odgovorila je: ›Želja po denarju.‹ Vprašal je: ›Ali imaš otroka ali moža?‹ Odgovorila je: ›Ne.‹ Ukazal je, naj ji naložijo sto udarcev z bičem in jo za vselej zaprejo v ječo. Nato je dal poklicati vojaka, njegovo ženo in brivca. Ko so vsi prišli, je vojaka vprašal, kaj ga je gnalo k njegovemu dejanju. Odgovoril je: ›Želja po denarju.‹ Al Mamun je rekel: ›Postati moraš brivec.‹ Določil je človeka, ki naj ga odpelje v brivnico, da se tam izuči brivske obrti. Vojakovi ženi pa je izkazal čast, jo sprejel v palačo in rekel: ›To je razumna ženska, primerna za pomembne naloge.‹ Nato je rekel brivcu: ›Pokazal si tolikšno plemenitost, da si zaslužiš najvišjo čast.‹ Ukazal je, naj mu izročijo vojakovo hišo, poleg tega pa mu je podaril še petnajst tisoč dinarjev.«