Prevod

Nekoč je živel deček, ki je bil prehlajen; nekje si je zmočil noge in nihče ni mogel razumeti, kje, saj je bilo vreme povsem suho. Mama ga je slekla, spravila v posteljo in dala prinesti pripravo za kuhanje čaja, da bi mu skuhala dobro skodelico bezgovega čaja, kajti ta lepo pogreje! Prav tedaj je skozi vrata stopil stari šaljivi gospod, ki je stanoval čisto na vrhu hiše in živel tako sam, saj ni imel ne žene ne otrok, imel pa je zelo rad vse otroke in znal povedati toliko pravljic in zgodb, da ga je bilo pravo veselje poslušati.

»Zdaj pa popij čaj!« je rekla mama. »Morda boš potem slišal pravljico.« »Da, ko bi le znal kaj novega!« je rekel stari gospod in prijazno prikimal. »Ampak kje si je mali zmočil noge?« je vprašal.

»Da, le kje!« je rekla mama. »Tega nihče ne more razumeti.« »Ali bom slišal pravljico?« je vprašal deček. »Da, če mi znaš precej natančno povedati nekaj, kar moram najprej vedeti: kako globok je jarek ob cesti v tisti uličici, po kateri hodiš v šolo?«

»Ravno do polovice škornjev,« je rekel deček, »ampak za to moram stopiti v globoko luknjo!« »No, od tod pa mokre noge,« je rekel starec. »Zdaj bi moral res povedati pravljico, pa ne znam nobene več!«

»Saj si jo lahko kar takoj izmislite,« je rekel deček. »Mama pravi, da lahko vse, kar pogledate, postane pravljica, in iz vsega, česar se dotaknete, lahko napravite zgodbo!«

»Da, ampak take pravljice in zgodbe niso nič prida! Ne, tiste prave pridejo same od sebe, potrkajo mi na čelo in rečejo: Tukaj sem!« »Ali ne bo že kmalu potrkalo?« je vprašal deček, mama pa se je zasmejala, stresla bezgove cvetove v čajnik in jih prelila z vrelo vodo.

»Povejte! Povejte!« »Da, ko bi le pravljica prišla sama od sebe, ampak takšna je imenitna gospa, pride samo, kadar se ji zljubi ... Stoj!« je nenadoma rekel. »Pa jo imamo! Pazi, zdaj je ena na čajniku!«

Deček je pogledal proti čajniku. Pokrov se je vse bolj dvigal in izpod njega so se prikazali bezgovi cvetovi, tako sveži in beli; pognali so velike, dolge veje, celo iz dulca so se širile na vse strani in postajale čedalje večje. Bil je najlepši bezgov grm, celo drevo, ki je segalo v posteljo in odrivalo zavese. Oh, kako je cvetelo in dišalo! Sredi drevesa pa je sedela stara, prijazna ženica v nenavadni obleki; bila je povsem zelena, kakor bezgovi listi, in posuta z velikimi belimi bezgovimi cvetovi. Ni bilo mogoče takoj razločiti, ali je iz blaga ali iz živega zelenja in cvetja.

»Kako je ime tej ženici?« je vprašal deček. »No, Rimljani in Grki,« je rekel stari gospod, »so ji pravili driada, ampak tega mi ne razumemo; tam v Nyboderju imajo zanjo lepše ime, tam ji pravijo bezgova mati. In zdaj moraš biti pozoren prav nanjo; le poslušaj in glej to lepo bezgovo drevo:

Prav takšno veliko, cvetoče drevo stoji tam v Nyboderju; raslo je v kotu majhnega, revnega dvorišča. Pod tem drevesom sta nekega popoldneva v najlepšem soncu sedela dva stara človeka: star, star mornar in njegova stara, stara žena. Bila sta pradedek in prababica in kmalu bi morala praznovati zlato poroko, vendar se nista mogla prav spomniti datuma. Bezgova mati pa je sedela v drevesu in bila videti prav tako zadovoljna kakor tukaj. ‚Jaz že vem, kdaj je zlata poroka!‘ je rekla, toda nista je slišala; pogovarjala sta se o starih časih.

‚Ali se spomniš,‘ je rekel stari mornar, ‚ko sva bila še čisto majhna otročaja in sva tekala ter se igrala? Prav na tem dvorišču je bilo, kjer zdaj sediva. V zemljo sva zabadala paličice in si uredila vrt.‘

‚Da,‘ je rekla stara žena, ‚tega se dobro spominjam! Paličice sva zalivala in ena je bila bezgova; pognala je korenine, odgnala zelene poganjke in zdaj zrasla v veliko drevo, pod katerim sediva midva starčka.‘

‚Seveda!‘ je rekel. ‚In tamle v kotu je stal škaf z vodo, v njem pa je plula moja ladjica. Sam sem jo izrezljal; kako je znala pluti! Ampak kmalu sem se odpravil na čisto drugačno plovbo!‘

‚Da, toda najprej sva hodila v šolo in se česa naučila!‘ je rekla. ‚Potem sva bila konfirmirana; oba sva jokala. Popoldne pa sva šla z roko v roki na Rundetårn in gledala v svet čez København in morje; nato sva šla v Frederiksberg, kjer sta se kralj in kraljica v svojih razkošnih čolnih vozila po kanalih.‘

‚Jaz pa sem potem zares plul drugače, in to dolga leta, daleč stran, na velikih potovanjih!‘ ‚Da, pogosto sem jokala zaradi tebe!‘ je rekla. ‚Mislila sem, da si mrtev in izgubljen, da te premetava tam spodaj v globoki vodi! Marsikatero noč sem vstala in pogledala, ali se vetrokaz obrača; da, obračal se je že, tebe pa ni bilo! Tako jasno se spominjam, kako je nekega dne lilo. Smetar je prišel pred hišo, kjer sem služila, jaz pa sem prišla dol s škafom in obstala pri vratih. Kako strašno vreme je bilo! In ko sem tako stala tam, se je ob meni znašel pismonoša in mi dal pismo; bilo je od tebe! Oh, koliko sveta je prepotovalo! Takoj sem ga odprla in brala; smejala sem se in jokala, tako sem bila srečna! Pisalo je, da si v toplih deželah, kjer rastejo kavna zrna! Kako blagoslovljena dežela mora biti to! Toliko si pripovedoval in vse sem videla pred seboj, medtem ko je dež lil, jaz pa sem stala s škafom v rokah. Prav tedaj me je nekdo objel okoli pasu ...!‘

‚... Da, ti pa si mu prisolila tako zaušnico, da je kar počilo.‘ ‚Saj nisem vedela, da si ti! Prišel si prav tako zgodaj kakor tvoje pismo; in tako čeden si bil! Saj si še zdaj. V žepu si imel dolg, rumen svilen robec in na glavi bleščeč klobuk; tako imeniten si bil. Moj Bog, kakšno vreme je bilo in kakšna je bila ulica!‘

‚Potem sva se poročila!‘ je rekel. ‚Se spomniš? In potem sva dobila prvega fantka, nato pa Marie in Nielsa in Petra in Hansa Christiana!‘ ‚Da, in kako so vsi odrasli in postali pošteni ljudje, ki jih imajo vsi radi!‘

‚Pa še njihovi otroci imajo zdaj svoje malčke!‘ je rekel stari mornar. ‚Da, pravnuki so to, in ti so od sile! Mislim pa, da sva se poročila prav v tem letnem času ...!‘

‚Da, prav danes je vajina zlata poroka!‘ je rekla bezgova mati in pomolila glavo naravnost med starčka. Mislila sta, da jima prikimava soseda; pogledala sta se in se prijela za roke. Malo zatem so prišli otroci in vnuki; dobro so vedeli, da je danes zlata poroka, že zjutraj so jima voščili, toda starčka sta na to pozabila, čeprav sta se tako dobro spominjala vsega, kar se je zgodilo pred mnogimi leti. Bezeg je močno dišal in sonce, ki je že zahajalo, je starčkoma sijalo naravnost v obraz. Oba sta bila videti tako rožnata, najmlajši vnuček pa je plesal okoli njiju in ves presrečen klical, da bo nocoj prava gostija, saj bodo dobili vroč krompir. Bezgova mati je prikimavala v drevesu in z vsemi drugimi klicala hura!«

»Ampak saj to ni bila pravljica!« je rekel deček, ki je poslušal pripoved. »No, to moraš sam presoditi!« je rekel pripovedovalec. »Ampak vprašajva bezgovo mater!«

»To ni bila pravljica,« je rekla bezgova mati, »toda zdaj prihaja! Prav iz resničnosti zrastejo najbolj čudovite pravljice; sicer tudi moj lepi bezgov grm ne bi mogel pognati iz čajnika!« Nato je vzela dečka iz postelje, ga privila k prsim in bezgove veje, polne cvetja, so se sklenile okoli njiju. Sedela sta kakor v najgostejši senčnici, ki je z njima vred poletela skozi zrak; bilo je nepopisno lepo. Bezgova mati se je nenadoma spremenila v mlado, ljubko deklico, toda obleka je bila še vedno iz istega zelenega blaga z belimi cvetovi, kakršno je nosila bezgova mati. Na prsih je imela pravi bezgov cvet, okoli svetlih, kodrastih las pa cel venec bezgovih cvetov. Njene oči so bile tako velike, tako modre; oh, kako ljubko jo je bilo gledati! Z dečkom sta se poljubila in tedaj sta bila enako stara in enako vesela.

Z roko v roki sta stopila iz listnate senčnice in se znašla na lepem cvetličnem vrtu domače hiše. Ob sveži zelenici je bila očetova palica privezana na količek; za otroka je bila palica živa. Brž ko sta jo zajahala, se je njen bleščeči gumb spremenil v čudovito glavo, ki je rezgetala, dolga črna griva je zaplapolala in pognale so štiri vitke, močne noge. Žival je bila krepka in živahna; v galopu sta drvela okoli zelenice. Hopla! »Zdaj bova odjezdila mnogo milj daleč!« je rekel deček. »Jezdila bova do graščine, kjer smo bili lani!« In jezdila sta in jezdila okoli zelenice; deklica, ki, kakor vemo, ni bila nihče drug kakor bezgova mati, pa je ves čas vzklikala: »Zdaj sva na deželi! Vidiš kmetovo hišo z veliko krušno pečjo, ki je kakor velikansko jajce v zidu proti cesti? Bezeg sklanja svoje veje nadnjo, petelin pa hodi naokrog in brska za kokoši; glej, kako se šopiri! Zdaj sva pri cerkvi! Visoko na griču stoji med velikimi hrasti, od katerih je eden že napol suh! Zdaj sva pri kovačnici, kjer gori ogenj in napol goli možje udarjajo s kladivi, da iskre letijo daleč naokrog. Naprej, naprej do imenitne graščine!« In vse, kar je govorila deklica, ki je sedela zadaj na palici, je res švigalo mimo njiju; deček je vse videl, pa vendar sta jezdila le okoli zelenice. Nato sta se igrala na stranski stezici in v zemljo začrtala majhen vrt; deklica je vzela iz las bezgov cvet, ga posadila in zrasel je natanko tako, kakor se je zgodilo starčkoma v Nyboderju, ko sta bila še majhna, kot smo že prej povedali. Hodila sta z roko v roki, kakor sta starčka hodila v otroštvu, vendar ne na okrogli stolp ali v Frederiksberg Have; ne, deklica je objela dečka okoli pasu in poletela sta daleč naokrog po vsej Danski. Bila je pomlad in prišlo je poletje, bila je jesen in prišla je zima, tisoč podob pa se je zrcalilo v dečkovih očeh in srcu. Deklica mu je ves čas prepevala: »Tega ne boš nikoli pozabil!« In med vsem poletom je bezeg dišal tako sladko in lepo; deček je sicer čutil vonj vrtnic in svežih bukev, toda bezeg je dišal še bolj čudovito, saj so njegovi cvetovi počivali ob dekličinem srcu, h kateremu je med letom pogosto naslonil glavo.

»Kako lepo je tukaj spomladi!« je rekla deklica. Stala sta v bukovem gozdu, ki je pravkar ozelenel, pod nogami jima je dišala zelena dišeča perla, bledorožnate vetrnice pa so bile tako lepe med zelenjem. »Oh, ko bi bila v dišečem danskem bukovem gozdu vedno pomlad!«

»Kako lepo je tukaj poleti!« je rekla, ko sta drvela mimo starih graščin iz viteških časov, katerih rdeči zidovi in stopničasti zatrepi so se zrcalili v kanalih, kjer so plavali labodi in gledali proti starim, hladnim drevoredom. Na polju je žito valovalo kakor jezero, po jarkih so rasle rdeče in rumene cvetlice, po živih mejah pa divji hmelj in cvetoči slak. Zvečer je vzšla velika, okrogla luna in kopice sena na travnikih so tako sladko dišale. »Tega ni mogoče nikoli pozabiti!«

»Kako lepo je tukaj jeseni!« je rekla deklica. Nebo je postalo dvakrat višje in bolj modro, gozd pa se je odel v najlepše rdeče, rumene in zelene barve. Lovski psi so drveli naprej, cele jate divjih ptic so kriče letele čez starodavno gomilo, kjer so se robidove veje ovijale okoli starih kamnov. Morje je bilo črnomodro, posuto z belimi jadri, na skednju pa so stare žene, dekleta in otroci sedeli in v veliko kad obirali hmelj. Mladi so peli pesmi, stari pa pripovedovali pravljice o hišnih škratih in trolih. Lepše ni moglo biti! »Kako lepo je tukaj pozimi!« je rekla deklica. Vsa drevesa so bila odeta v ivje in videti kakor bele korale; sneg je škripal pod nogami, kot bi človek ves čas nosil nove škornje, z neba pa je padal utrinek za utrinkom. V sobi so prižgali svečke na božičnem drevescu, tam so bila darila in dobro razpoloženje; na deželi je v kmetovi izbi zvenela violina, okrogle miške so delili na vse strani in še najrevnejši otrok je rekel: »Kako lepo je vendar pozimi!«

Da, bilo je lepo! Deklica je dečku kazala vse in bezeg je ves čas dišal, ves čas pa je plapolala tudi rdeča zastava z belim križem, zastava, pod katero je plul stari mornar iz Nyboderja. Deček je zrasel v mladeniča in moral je v široki svet, daleč stran v tople dežele, kjer raste kava. Ob slovesu pa je deklica vzela bezgov cvet s svojih prsi in mu ga dala za spomin. Položil ga je v pesmarico in kadar je v tuji deželi odprl knjigo, jo je vselej odprl prav tam, kjer je ležal cvet spomina. Dlje ko ga je gledal, bolj svež je postajal; zdelo se mu je, da čuti vonj danskih gozdov, in jasno je videl deklico, kako kuka izmed cvetnih lističev s svojimi bistrimi modrimi očmi. Tedaj mu je zašepetala: »Tukaj je lepo spomladi, poleti, jeseni in pozimi!« In stotine podob mu je drselo skozi misli.

Tako je minilo mnogo let in zdaj je bil že star mož ter je s svojo staro ženo sedel pod cvetočim drevesom. Držala sta se za roke, kakor sta se pradedek in prababica tam v Nyboderju, in kakor onadva sta se pogovarjala o starih časih in o zlati poroki. Deklica z modrimi očmi in bezgovimi cvetovi v laseh je sedela visoko v drevesu, jima prikimavala in rekla: »Danes je vajina zlata poroka!« Nato je vzela dva cvetova iz svojega venca, ju poljubila in zasijala sta najprej kakor srebro, nato kakor zlato. Ko ju je položila starčkoma na glavi, se je vsak cvet spremenil v zlato krono. Tako sta sedela kakor kralj in kraljica pod dišečim drevesom, ki je bilo v vseh pogledih videti kakor bezeg, in on je svoji stari ženi pripovedoval zgodbo o bezgovi materi, kakor so jo povedali njemu, ko je bil še majhen deček. Obema se je zdelo, da je v njej veliko podobnega njuni lastni zgodbi, in prav tisto, kar je bilo podobno, jima je bilo najbolj všeč.

»Da, tako je!« je rekla deklica v drevesu. »Nekateri mi pravijo bezgova mati, drugi driada, v resnici pa mi je ime Spomin. Jaz sedim v drevesu, ki raste in raste; jaz se znam spominjati, jaz znam pripovedovati! Pokaži mi, ali še imaš svoj cvet!«

Stari mož je odprl svojo pesmarico in tam je ležal bezgov cvet, tako svež, kakor da bi ga pravkar položil vanjo. Spomin je prikimal in starčka z zlatima kronama sta sedela v rdeči večerni svetlobi. Zaprla sta oči in ... in ...! Da, tedaj je bilo pravljice konec!

Deček je ležal v postelji in ni vedel, ali je sanjal ali je poslušal pripoved. Čajnik je stal na mizi, toda iz njega ni rasel noben bezeg, stari gospod, ki je pripovedoval, pa je ravno hotel stopiti skozi vrata in je tudi odšel.

»Kako lepo je bilo!« je rekel deček. »Mama, bil sem v toplih deželah!« »Da, prav verjamem!« je rekla mama. »Če popiješ dve pošteni skodelici bezgovega čaja, že prideš v tople dežele!« Dobro ga je pokrila, da se ne bi prehladil. »Najbrž si spal, medtem ko sem se jaz prepirala z njim, ali je bila to zgodba ali pravljica!«

»In kje je bezgova mati?« je vprašal deček. »Na čajniku je!« je rekla mama. »In tam naj kar ostane!«