Peiter, Peter in Peer

Besedilo

Peiter, Peter in Peer

Neverjetno je, kaj vse vedo otroci dandanes! Človek skoraj ne ve več, česa ne vedo. Da jih je štorklja prinesla iz vodnjaka ali mlinskega ribnika in jih kot malčke izročila očetu in materi, je zdaj že tako stara zgodba, da ji ne verjamejo več, pa vendar je edina prava.

A kako pridejo malčki v mlinski ribnik in vodnjak? Tega res ne ve vsakdo, nekateri pa vendarle vedo. Si že kdaj pozorno opazoval nebo v jasni, zvezdnati noči in videl številne utrinke? Zdi se, kakor da je zvezda padla in izginila! Še največji učenjaki ne morejo razložiti tistega, česar sami ne vedo; toda kdor ve, zna tudi razložiti. Kakor drobna božična svečka pade z neba in ugasne; to je iskrica duše, ki jo pošlje naš Gospod in se spusti proti Zemlji. Ko pride v naš gostejši, težki zrak, njen sijaj zbledi in ostane le nekaj, česar naše oči ne morejo videti, saj je mnogo nežnejše od našega zraka. To je nebeški otrok, poslan na svet, majhen angelček, vendar brez kril, kajti malček mora postati človek. Tiho drsi skozi zrak in veter ga odnese v cvet; lahko je to nočna vijolica, vražji regrat, vrtnica ali lepnica; tam leži in prihaja k sebi. Tako zračen in lahek je, da ga lahko odnese muha, čebela pa še toliko laže; druga za drugo prihajajo in iščejo sladkost v cvetu. Če jim je zračni otrok napoti, ga ne brcnejo ven, tega ne bi imele srca storiti, temveč ga položijo na sonce na lokvanjev list. Od tam se splazi v vodo, kjer spi in raste, dokler ga štorklja ne opazi in odnese k človeški družini, ki si želi ljubkega malčka. A kako ljubek bo ali ne bo, je odvisno od tega, ali je pil iz bistrega izvira ali pa sta mu blato in vodna leča zašla v napačno grlo; to ga naredi tako zemeljskega. Štorklja ne izbira, temveč vzame prvega, ki ga zagleda. Eden pride v dober dom k čudovitim staršem, drugi k trdosrčnim ljudem v veliko bedo; zanj bi bilo mnogo bolje, če bi ostal v mlinskem ribniku.

Malčki se prav nič ne spominjajo, kaj so sanjali pod lokvanjevim listom, kjer so jim zvečer žabe pele: »Kvak, kvak! Brž, brž!« To v človeškem jeziku pomeni: »Le glejte, da boste spali in sanjali!« Tudi tega se ne spominjajo, v katerem cvetu so najprej ležali in kako je dišal, pa vendar jim nekaj v njih, ko odrastejo, pravi: »Ta cvet imamo najraje!« In to je tisti, v katerem so ležali kot zračni otroci.

Štorklja doživi visoko starost in ves čas spremlja, kako gre malčkom, ki jih je prinesla, in kako se vedejo v svetu. Resda ne more ničesar storiti zanje ali spremeniti njihovih razmer, saj mora skrbeti za svojo družino, vendar jih nikoli ne pozabi.

Poznam starega, zelo poštenega štorkljaka, ki veliko ve, prinesel je že mnogo malčkov in pozna njihove zgodbe, v katerih je vselej tudi nekaj blata in vodne leče iz mlinskega ribnika. Prosil sem ga, naj mi pove kratko življenjsko zgodbo enega izmed njih, pa je dejal, da bom namesto ene dobil kar tri iz Peitersenove hiše.

Peitersenovi so bili nadvse spodobna družina. Oče je bil eden izmed dvaintridesetih mestnih mož in to je bila velika čast; živel je za dvaintrideseterico in se ji ves predajal. K njim je prišel štorkljak in prinesel malega Peitra, tako so poimenovali otroka. Naslednje leto je spet prišel z drugim in tega so imenovali Peter, ko pa je prinesel še tretjega, je ta dobil ime Peer, kajti v imenih Peiter–Peter–Peer se skriva ime Peitersen.

Bili so torej trije bratje, trije utrinki, vsak zaziban v svojem cvetu, položen pod lokvanjev list v mlinskem ribniku in od tam po štorkljaku prinesen k družini Peitersen, katere hiša stoji na vogalu, saj veš, kje.

Rasli so v telesu in duhu in hoteli postati še nekaj več kakor tistih dvaintrideset mestnih mož. Peiter je rekel, da bo razbojnik. Videl je igro »Fra Diavolo« in sklenil, da je razbojniška obrt najlepša stvar na svetu.

Peter je hotel biti smetar, Peer pa, ki je bil tako ljubek in priden deček, okrogel in debelušen, a si je grizel nohte, kar je bila njegova edina napaka, je hotel biti »očka«. Tako je vsak izmed njih odgovarjal, kadar so jih spraševali, kaj bi radi postali.

Potem so šli v šolo. Eden je bil najboljši v razredu, drugi najslabši, tretji pa nekje vmes, a zato so bili vendar lahko vsi enako dobri in enako pametni, in tudi bili so, tako so pravili njihovi nadvse razsodni starši.

Hodili so na otroške plese; kadili so cigare, kadar jih nihče ni videl; pridobivali so znanje in izkušnje. Peiter je bil že od malega prepirljiv, kakor razbojnik pač mora biti; bil je zelo poreden deček, toda to je bilo, kot je rekla mati, zato, ker je imel gliste; poredni otroci imajo vselej gliste: blato v trebuhu. Nekega dne sta njegova trma in prepirljivost prizadeli materino novo svileno obleko.

»Ne dregaj ob mizico s kavo, moje božje jagnje!« mu je rekla. »Lahko bi prevrnil vrček s smetano in oškropil mojo novo svileno obleko!« In »božje jagnje« je s čvrsto roko zgrabilo vrček in prav tako čvrsto izlilo smetano naravnost mami v naročje. Ni si mogla kaj, da ne bi rekla: »Jagnje! Jagnje! To pa ni bilo preudarno, jagnje!« A voljo je otrok imel, to je morala priznati. Volja kaže značaj in to materi obeta toliko lepega.

Prav lahko bi postal razbojnik, vendar to ni postal v pravem pomenu besede; le videti je bil kakor razbojnik: hodil je naokrog z udrtim klobukom, golim vratom in dolgimi, razpuščenimi lasmi. Postal naj bi umetnik, vendar je tak postal samo po obleki, povrhu pa je bil videti kakor rožlin; tudi vsi ljudje, ki jih je risal, so bili podobni rožlinom, tako dolgi so bili. Ta cvet je imel zelo rad; saj je tudi ležal v rožlinu, je povedal štorkljak.

Peter je ležal v zlatici. Okoli ustnih kotičkov je bil videti tako maslen in imel je tako rumeno polt, da bi človek pomislil, da bo iz njega priteklo maslo, če ga urežeš v lice. Bil je kakor rojen za trgovca z maslom in lahko bi bil sam svoj izvesek, toda v srcu, globoko v sebi, je bil »smetar«. Bil je glasbeni del Peitersenove družine, »a dovolj za vse skupaj!« so pravili sosedje. V enem tednu je zložil sedemnajst novih polk in jih združil v opero s trobento in ragljo; ojoj, kako je bila čudovita!

Peer je bil bel in rožnat, majhen in nič posebnega; ležal je v pasji kamilici. Nikoli ni udaril nazaj, kadar so ga drugi dečki tepli; govoril je, da je najrazumnejši, in najrazumnejši vedno popusti. Sprva je zbiral pisalnike, nato pečate, potem pa si je uredil majhno naravoslovno zbirko, v kateri so bili okostje zeta, trije sleporojeni podganji mladiči v špiritu in nagačen krt. Peer je imel smisel za znanost in oko za naravo, kar je veselilo tako starše kakor njega samega. Raje je hodil v gozd kakor v šolo, raje v naravo kakor k pouku; njegova brata sta bila že zaročena, on pa je še vedno živel samo za to, da bi dopolnil svojo zbirko jajc vodnih ptic. Kmalu je vedel veliko več o živalih kakor o ljudeh in je celo menil, da se z živalmi ne moremo kosati v tem, kar najbolj cenimo: v ljubezni. Videl je, da je tedaj, ko je slavčeva samička valila jajca, očka slavec vso noč sedel in pel svoji ženki: »Klok! Klok! Ci ci! Lo lo li!« Peer česa takega ne bi nikoli zmogel niti se temu ne bi mogel tako predati. Ko je mama štorklja ležala z mladiči v gnezdu, je očka štorkljak vso noč stal na eni nogi na strešnem slemenu; Peer ne bi mogel tako stati niti eno uro. Ko pa je nekega dne opazoval pajkovo mrežo in to, kar je bilo v njej, je povsem opustil misel na zakon. Gospod Pajek tke, da bi ujel nepremišljene muhe, mlade in stare, polne krvi in izsušene; živi zato, da tke in hrani svojo družino, gospa Pajkovka pa živi samo in izključno za očka. Od same ljubezni ga požre, požre njegovo srce, njegovo glavo, njegov trebuh; v pajčevini ostanejo le njegove dolge, tanke noge, tam, kjer je sedel in skrbel za prehrano vse družine. To je čista resnica, naravnost iz naravoslovja. Peer je to videl in premišljeval: »Da bi te žena tako ljubila, da bi te v silni ljubezni požrla! Ne! Tako daleč ne gre noben človek; in ali bi si tega sploh želeli?«

Peer je sklenil, da se ne bo nikoli poročil! Nikoli ne bo nikogar poljubil niti sprejel poljuba, saj bi to utegnilo biti videti kakor prvi korak v zakon. A en poljub je vendarle dobil, tistega, ki ga dobimo vsi: veliki cmokasti poljub smrti. Ko živimo dovolj dolgo, dobi smrt ukaz: »Poljubi ga proč!« In človeka ni več; od našega Gospoda posije sončni blisk, tako močan, da se človeku stemni pred očmi; človeška duša, ki je prišla kakor utrinek, spet odleti kakor utrinek, a ne zato, da bi počivala v cvetu ali sanjala pod lokvanjevim listom. Zdaj jo čakajo pomembnejše stvari; odleti v veliko deželo večnosti, toda kako je tam in kakšna je, ne bi znal povedati nihče. Nihče ni pogledal vanjo, niti štorkljak, pa naj še tako daleč vidi in še toliko ve. Tako tudi o Peeru ni vedel ničesar več, vedel pa je o Peitru in Petru; toda o njiju sem slišal že dovolj in gotovo tudi ti. Zato sem se štorkljaku za tokrat zahvalil; zdaj pa za to kratko, čisto navadno zgodbo zahteva tri žabe in mlado belouško, saj sprejema plačilo v živilih. Boš plačal ti? Jaz ne bom! Nimam ne žab ne mladih beloušk.