Prevod

Ste že kdaj videli zares staro leseno omaro, vso črno od starosti in izrezljano z vijugami in listjem? Prav taka je stala v neki dnevni sobi; podedovali so jo po prababici, od vrha do tal pa je bila okrašena z izrezljanimi vrtnicami in tulipani. Na njej so se prepletale najnenavadnejše vijuge, med katerimi so molili glavice jelenčki z mnogimi parožki, sredi omare pa je bil izrezljan cel mož. Res je bil smešen na pogled in ves čas se je režal, saj temu ni bilo mogoče reči smeh; imel je kozlovske noge, rožičke na čelu in dolgo brado. Otroci v sobi so mu zmeraj pravili kozjenogi nadinpodgeneralvojskovodjanarednik, ker je bilo to ime tako težko izgovoriti in ker ni veliko takih, ki bi imeli ta naziv; pa tudi izrezljati takega moža ni bilo kar tako. A zdaj je bil pač tam! Zmeraj je gledal proti mizici pod ogledalom, kjer je stala ljubka pastirička iz porcelana. Čeveljčki so bili pozlačeni, oblekica lično privzdignjena in speta z rdečo vrtnico, imela pa je tudi zlat klobuček in pastirsko palico; bila je prelepa. Tik ob njej je stal majhen dimnikar, črn kakor oglje, a tudi on je bil iz porcelana. Bil je prav tako čist in čeden kakor kdorkoli drug; dimnikar je bil samo po svoji podobi, izdelovalec porcelana bi bil iz njega prav tako lahko napravil princa, saj je bilo vseeno!

Tam je stal s svojo lestvijo, ves ličen, z obrazom, belim in rožnatim kakor pri deklici, kar je bila pravzaprav napaka, saj bi bil lahko vsaj malo črn. Stal je čisto blizu pastiričke. Oba so postavili tja, kjer sta stala, in ko sta bila že postavljena skupaj, sta se še zaročila; saj sta bila kot ustvarjena drug za drugega, oba mlada, iz istega porcelana in enako krhka.

Blizu njiju je stala še ena figurica, trikrat večja od njiju: star Kitajec, ki je znal kimati. Tudi on je bil iz porcelana in je trdil, da je pastiričkin ded, čeprav tega ni mogel dokazati. Zatrjeval je, da ima oblast nad njo, zato je prikimal kozjenogemu nadinpodgeneralvojskovodjanaredniku, ki je pastiričko snubil.

»Ta bi ti bil mož!« je rekel stari Kitajec. »Mož, ki je, se mi skoraj zdi, iz mahagonijevega lesa. Iz tebe lahko naredi kozjenogo nadinpodgeneralvojskovodjanarednico; vso omaro ima polno srebrnine, da ne govorim o tem, kar hrani v skrivnih predalih!«

»Nočem v tisto temno omaro!« je rekla pastirička. »Slišala sem, da ima v njej že enajst porcelanastih žena!« – »Potem si lahko ti dvanajsta!« je rekel Kitajec. »Nocoj, takoj ko v stari omari zaškripa, bo vajina poroka, tako gotovo, kakor sem jaz Kitajec!« Potem je pokimal z glavo in zaspal.

Pastirička pa je jokala in gledala svojega srčnega izvoljenca, porcelanastega dimnikarja. »Rada bi te prosila,« je rekla, »da greš z menoj v širni svet, kajti tu ne moreva ostati!«

»Storil bom vse, kar želiš!« je rekel mali dimnikar. »Pojdiva takoj; mislim, da te bom s svojo obrtjo že lahko preživljal!« »Ko bi bila le že srečno z mize!« je rekla. »Ne bom vesela, dokler ne bova v širnem svetu!«

Tolažil jo je in ji kazal, kam naj postavi drobno nožico na izrezljanih robovih in pozlačenem listju vzdolž mizne noge. Pomagal si je tudi s svojo lestvijo in tako sta se znašla na tleh. Ko pa sta pogledala proti stari omari, je tam vse vrvelo: vsi izrezljani jelenčki so pomolili glave še bolj naprej, dvignili rogovje in obračali vratove. Kozjenogi nadinpodgeneralvojskovodjanarednik je poskočil visoko v zrak in zavpil staremu Kitajcu: »Bežita! Bežita!«

Tedaj sta se nekoliko prestrašila in naglo skočila v predal miznega nastavka. V njem so ležali trije ali štirje nepopolni kompleti igralnih kart in majhno lutkovno gledališče, postavljeno, kakor se je pač dalo. Pravkar so igrali igro in vse dame, karove in srčeve, križeve in pikove, so sedele v prvi vrsti ter se pahljale s svojimi tulipani. Za njimi so stali vsi fantje in kazali, da imajo glave zgoraj in spodaj, kakor jih pač imajo igralne karte. Igra je govorila o dveh, ki se nista smela poročiti, in pastirička je ob njej jokala, saj je bila čisto podobna njeni lastni zgodbi.

»Tega ne prenesem!« je rekla. »Iz predala moram!« Ko pa sta prišla na tla in pogledala proti mizi, je bil stari Kitajec že buden in se je pozibaval z vsem telesom, saj je bil spodaj ena sama kepa!

»Stari Kitajec prihaja!« je zavpila pastirička in se sesedla na porcelanasta kolena, tako je bila obupana. »Nekaj sem se domislil,« je rekel dimnikar. »Kaj ko bi zlezla v veliko posodo z dišečim cvetjem, ki stoji v kotu? Tam bova lahko ležala na vrtnicah in sivki, njemu pa vrgla sol v oči, ko pride.«

»To ne bo pomagalo!« je rekla. »Poleg tega vem, da sta bila stari Kitajec in posoda z dišečim cvetjem nekoč zaročena, in kadar sta si bila dva tako blizu, ostane med njima zmeraj nekaj naklonjenosti! Ne, nič drugega nama ne preostane, kakor da greva v širni svet!«

»Ali si res dovolj pogumna, da greš z menoj v širni svet?« je vprašal dimnikar. »Si pomislila, kako velik je in da se nikoli več ne bova mogla vrniti sem?«

»Sem!« je rekla. Dimnikar jo je nepremično pogledal, nato pa rekel: »Moja pot vodi skozi dimnik! Si res upaš zlesti z menoj skozi peč, skozi njen boben in cev? Tako prideva v dimnik, tam pa se že znam sukati! Splezala bova tako visoko, da naju ne bodo mogli doseči, čisto na vrhu pa je odprtina v širni svet!«

Odpeljal jo je do vratc peči. »Tam notri je pa črno!« je rekla, vendar je šla z njim, skozi boben in skozi cev, kjer je vladala črna noč.

»Zdaj sva v dimniku!« je rekel. »In glej! Glej! Nad nama sveti prelepa zvezda!« In bila je prava zvezda na nebu, ki je svetila naravnost k njima, kakor da bi jima hotela kazati pot. Plezala sta in se plazila, pot je bila strašna, tako visoko, tako visoko! A on jo je dvigal in ji pomagal, jo pridržal in ji kazal najboljša mesta, kamor naj postavi drobne porcelanaste nožice. Tako sta nazadnje prišla prav do roba dimnika in sedla nanj, saj sta bila pošteno utrujena in sta imela tudi vso pravico do tega.

Nad njima je bilo nebo z vsemi svojimi zvezdami, pod njima pa vse mestne strehe. Videla sta tako daleč naokrog, tako daleč v svet! Uboga pastirička si tega nikoli ni tako predstavljala; naslonila je glavico na svojega dimnikarja in zajokala tako bridko, da se ji je zlato odluščilo s pasu.

»Tega je preveč!« je rekla. »Tega ne prenesem! Svet je prevelik! Ko bi bila spet na mizici pod ogledalom! Nikoli ne bom srečna, dokler ne bom spet tam! Zdaj sem šla s teboj v širni svet, zdaj pa pojdi še ti z menoj domov, če me imaš vsaj malo rad!«

Dimnikar ji je skušal dopovedati, kaj je pametno; govoril ji je o starem Kitajcu in kozjenogem nadinpodgeneralvojskovodjanaredniku, toda tako bridko je ihtela in poljubljala svojega malega dimnikarja, da ji ni mogel odreči, čeprav je vedel, da to ni prav.

In tako sta z veliko težavo spet splezala po dimniku navzdol ter se splazila skozi boben in cev, kar ni bilo prav nič prijetno, nato pa sta se znašla v temni peči. Tam sta se skrila za vratci, da bi ugotovila, kaj se dogaja v sobi. Vse je bilo tiho. Pokukala sta ven – joj, sredi tal je ležal stari Kitajec! Ko se je hotel pognati za njima, je padel z mize in se razbil na tri kose. Ves hrbet se mu je odlomil v enem kosu, glava pa se je odkotalila v kot. Kozjenogi nadinpodgeneralvojskovodjanarednik je stal tam, kjer je stal od nekdaj, in premišljeval.

»To je grozno!« je rekla pastirička. »Stari dedek se je razbil in midva sva kriva! Tega ne bom nikoli prebolela!« In vila je svoje drobcene ročice.

»Še vedno ga lahko spnejo!« je rekel dimnikar. »Prav lepo ga lahko spnejo! Le nikar se tako ne razburjaj! Ko mu zlepijo hrbet in mu v tilnik vstavijo dobro sponko, bo spet kakor nov in nama bo lahko povedal še marsikaj neprijetnega!«

»Misliš?« je rekla. Potem sta spet splezala na mizo, kjer sta stala prej. »No, tako daleč sva prišla!« je rekel dimnikar. »Ves ta trud bi si lahko prihranila!«

»Ko bi le starega dedka že speli!« je rekla pastirička. »Saj menda ne more biti tako drago?« In res so ga speli; družina mu je dala zlepiti hrbet in v vrat je dobil dobro sponko. Bil je kakor nov, le kimati ni mogel več.

»Odkar ste se razbili, ste očitno postali prevzetni!« je rekel kozjenogi nadinpodgeneralvojskovodjanarednik. »Meni se pa ne zdi, da bi bilo to kaj takega, na kar bi bili lahko tako neznansko ponosni! Jo bom dobil ali je ne bom?«

Dimnikar in pastirička sta tako ganljivo gledala starega Kitajca; tako sta se bala, da bo pokimal, a ni mogel, tujcu pa mu je bilo neprijetno povedati, da ima za vselej sponko v tilniku. In tako sta porcelanasta zaljubljenca ostala skupaj, blagoslavljala dedkovo sponko in se ljubila, dokler se nista razbila.