Prevod

»Kako čudovite vrtnice!« je rekel sončni sij. »In vsak popek se bo razcvetel in postal prav tako lep. To so moji otroci! S poljubi sem jih obudil v življenje!«

»To so moji otroci!« je rekla rosa. »S svojimi solzami sem jih dojila.« »Vendar bi rekel, da sem jaz njihova mati!« je dejal rožni grm. »Vi drugi ste le botri, ki ste prinesli darove po svojih močeh in iz dobre volje.«

»Moji prelepi rožni otroci!« so rekli vsi trije in vsakemu cvetu zaželeli največjo srečo; toda le ena vrtnica je lahko bila najsrečnejša in ena je morala biti najmanj srečna; a katera?

»To bom že izvedel!« je rekel veter. »Daleč naokrog se podim, prodrem skozi najožjo špranjo in vem, kaj se godi zunaj in znotraj.« Vsaka razcvetela vrtnica je slišala, kaj so govorili, vsak nabrekli popek je to slutil.

Tedaj je skozi vrt prišla žalostna, ljubeča mati, oblečena v črno; utrgala je eno izmed vrtnic, ki je bila napol razcvetela, sveža in polna, in se ji je zdela najlepša od vseh. Cvet je odnesla v mirno, tiho sobo, kjer se je še pred nekaj dnevi razposajeno igrala njena mlada hči, polna veselja do življenja, zdaj pa je ležala iztegnjena v črni krsti kakor speč marmornat kip. Mati je poljubila umrlo, nato poljubila še napol razcvetelo vrtnico in jo položila dekletu na prsi, kakor da bi cvet s svojo svežino in materinim poljubom lahko pripravil srce, da bi spet začelo biti.

Zdelo se je, kakor da vrtnica nabreka; vsak njen cvetni listič je trepetal od misli in veselja: »Kakšna pot ljubezni mi je bila dana! Postajam kakor človeški otrok, deležna sem materinega poljuba in besed blagoslova ter sanjajoča ob prsih umrle odhajam z njo v neznano kraljestvo! Zares, postala sem najsrečnejša izmed vseh svojih sester!«

Po vrtu, kjer je rasel rožni grm, je hodila stara plevelica; tudi ona je občudovala njegovo krasoto in se zazrla v največjo, povsem razcvetelo vrtnico. Še kaplja rose in še en topel dan, pa bi cvetni lističi odpadli; starka je to videla in presodila, da je vrtnica svojo dolžnost lepote že opravila, zdaj pa naj bo še koristna. Zato jo je utrgala in zavila v časopis; odnesla jo bo domov k drugim vrtnicam, ki jim je že osmukala cvetne lističe, in jo skupaj z njimi shranila v dišavno mešanico, v potpuri; pomešala jo bo z malimi modrimi dečki, ki jim pravijo sivka, in jo balzamirala s soljo. Balzamirajo pa samo vrtnice in kralje.

»Meni bo izkazana največja čast!« je rekla vrtnica, ko jo je plevelica utrgala. »Najsrečnejša bom! Balzamirali me bodo.« Na vrt sta prišla dva mladeniča, eden je bil slikar, drugi pesnik; vsak je utrgal vrtnico, prelepo na pogled.

In slikar je na platnu upodobil razcvetelo vrtnico, tako da je mislila, da se gleda v ogledalu. »Tako,« je rekel slikar, »bo živela še mnogo človeških rodov, medtem ko bodo milijoni in milijoni vrtnic oveneli in umrli!«

»Meni je bila naklonjena največja milost!« je rekla vrtnica. »Mene je doletela največja sreča!« Pesnik je opazoval svojo vrtnico in napisal pesem o njej, pravo skrivnostno razodetje vsega, kar je v njej prebral, listič za lističem: »Slikanica ljubezni«; bila je nesmrtna pesnitev.

»Z njo sem nesmrtna tudi jaz!« je rekla vrtnica. »Jaz sem najsrečnejša!« V vsem tem razkošju vrtnic pa je bila ena, ki so jo druge skoraj povsem zakrivale; po naključju, morda na njeno srečo, je imela hibo: na steblu je sedela postrani in cvetni lističi na eni strani se niso ujemali s tistimi na drugi; da, prav iz sredine cveta je raslo nekaj kakor majhen, zakrnel zelen list; pri vrtnicah se to dogaja.

»Ubogi otrok!« je rekel veter in jo poljubil na lice. Vrtnica je mislila, da je to pozdrav, poklon; slutila je, da je nekoliko drugače ustvarjena kakor druge vrtnice in da ji iz notranjosti raste zelen list, a to je imela za odlikovanje. Nanjo je priletel metulj in poljubil njene cvetne lističe; bil je snubec, vendar ga je pustila spet odleteti. Prišla je velikanska kobilica; resda je sedla na drugo vrtnico in si zaljubljeno drgnila golen, kar je pri kobilicah znamenje ljubezni; vrtnica, na kateri je sedela, tega ni razumela, razumela pa je vrtnica z odlikovanjem, z zelenim zakrnelim listom, kajti kobilica je gledala njo z očmi, ki so govorile: »Od same ljubezni bi te lahko pojedla!« In dlje ljubezen nikoli ne more iti: eno se zlije z drugim! Toda vrtnica se ni hotela zliti s tem poskočnežem. V zvezdnati noči je pel slavček.

»To je samo zame!« je rekla vrtnica s hibo ali odlikovanjem. »Zakaj sem v vsem tako odlikovana pred vsemi svojimi sestrami! Zakaj mi je bila dana ta posebnost, zaradi katere sem najsrečnejša?«

Tedaj sta na vrt prišla gospoda, ki sta kadila cigare; pogovarjala sta se o vrtnicah in tobaku: vrtnice menda ne prenesejo dima, spremenijo barvo in postanejo zelene; to je bilo treba preizkusiti. Nista imela srca, da bi utrgala katero izmed najkrasnejših vrtnic, zato sta vzela tisto s hibo.

»Kakšno novo odlikovanje!« je rekla. »Neizmerno srečna sem! Najsrečnejša od vseh!« In v zavesti svoje sreče ter v tobačnem dimu je ozelenela. Ena izmed vrtnic, še napol popek, morda najlepša na grmu, je dobila častno mesto v šopku, ki ga je vrtnar spretno povezal; prinesli so ga mlademu gospodarju hiše in z njim se je odpeljala v kočiji; kakor cvet lepote je sedela med drugimi cvetlicami in čudovitim zelenjem; prišla je na slavje in v sijaj: možje in žene so sedeli praznično opravljeni, osvetljeni s tisočerimi svetilkami; zvenela je glasba; bilo je v morju gledaliških luči; in ko je ob bučnem navdušenju slavna mlada plesalka priplavala na oder, je šopek za šopkom kakor cvetlični dež letel k njenim nogam. Tja je padel tudi šopek, v katerem je kakor dragulj sedela prelepa vrtnica; čutila je vso svojo neizrekljivo srečo, vso čast in sijaj, v katera je priplavala; in ko se je dotaknila tal, je zaplesala tudi sama, poskočila in zdrsnila čez deske, saj se je ob padcu odlomila od stebla. Ni prišla v roke slavljenke, temveč se je odkotalila za kulise, kjer jo je pobral odrski delavec in videl, kako lepa je, kako polna vonja, le stebla ni imela. Zato jo je spravil v žep in ko je zvečer prišel domov, jo je položil v kozarček za žganje, kjer je vso noč plavala na vodi. Zgodaj zjutraj jo je postavil pred babico, ki je stara in slabotna sedela v naslanjaču. Gledala je odlomljeno, prelepo vrtnico ter se veselila nje in njenega vonja.

»Da, nisi prišla na mizo bogate, imenitne gospodične, temveč k revni starki; a tukaj si kakor cel rožni grm; kako si lepa!« In z otroškim veseljem je gledala cvetlico, ob tem pa najbrž mislila tudi na svojo davno minulo, svežo mladost.

»V šipi je bila luknja,« je rekel veter, »zlahka sem prišel noter in videl starkine oči, ki so žarele od mladosti, ter odlomljeno, prelepo vrtnico v kozarčku za žganje. Najsrečnejša izmed vseh! Vem! Lahko povem!«

Vsaka vrtnica na grmu v vrtu je imela svojo zgodbo. Vsaka vrtnica je verjela in mislila, da je najsrečnejša, in vera osrečuje. Zadnja vrtnica pa je bila vendar najsrečnejša od vseh, je menila sama.

»Vse sem preživela! Jaz sem zadnja, edina, materi najljubši otrok!« »In jaz sem njihova mati!« je rekel rožni grm. »Jaz sem!« je rekel sončni sij.

»Pa jaz!« sta rekla veter in vreme. »Vsak ima svoj delež pri njih!« je rekel veter. »In vsak bo dobil svoj delež od njih!« Nato je njene cvetne lističe raztrosil po živi meji, kjer so ležale rosne kaplje in sijalo sonce. »Tudi jaz sem dobil svoj delež,« je rekel veter. »Dobil sem zgodbe vseh vrtnic, ki jih bom pripovedoval po širnem svetu! Zdaj pa mi povej, katera izmed njih je bila najsrečnejša? Da, to moraš povedati ti, jaz sem povedal dovolj!«