Kaj vse si človek lahko izmisli

Besedilo

Kaj vse si človek lahko izmisli

Nekoč je živel mladenič, ki se je učil za pesnika. Do velike noči je hotel postati pesnik, se oženiti in živeti od pesnjenja; vedel je, da si je treba pri tem le kaj izmisliti, a njemu ni nič prišlo na misel. Rodil se je prepozno: vse so obdelali, še preden je prišel na svet, o vsem so že pesnili in pisali.

»Srečni ljudje, ki so se rodili pred tisoč leti!« je govoril. »Ti so zlahka postali nesmrtni! Srečen celo tisti, ki se je rodil pred sto leti, saj je bilo takrat še o čem pesniti; zdaj pa je svet že ves izpesnjen, kaj naj mu še pripésnim!«

Toliko si je belil glavo s tem, da je ves zbolel in oslabel, nesrečnež; noben zdravnik mu ni mogel pomagati, morda pa bi mu lahko modra žena. Živela je v hišici ob poljskih vratih, ki jih je odpirala voznikom in jezdecem; znala pa je odpreti še marsikaj drugega kot vrata, saj je bila modrejša od zdravnika, ki se vozi v lastni kočiji in plačuje davek na svoj visoki položaj.

»K njej moram!« je rekel mladenič. Hiša, v kateri je živela, je bila majhna in čedna, a dolgočasna na pogled; nikjer ni bilo drevesa, nikjer cvetlice; pred vrati je stal čebelji panj, zelo koristno! Tam je bila majhna krompirjeva njiva, zelo koristno! In jarek s črnim trnom, ki je že odcvetel in obrodil jagode, od katerih se ti usta skrčijo, če jih poskusiš, preden jih oplazi slana.

»To, kar gledam, je živa podoba naše dobe brez poezije!« je pomislil mladenič, in vendar je bila to misel, zlato zrno, ki ga je našel pred vrati modre žene.

»Zapiši si jo!« je rekla. »Tudi drobtine so kruh! Vem, zakaj prihajaš; ničesar si ne znaš izmisliti, pa bi vendar rad do velike noči postal pesnik!« »Vse je že zapisano!« je rekel. »Naši časi niso stari časi!«

»Ne!« je rekla žena. »V starih časih so modre žene sežigali, pesniki pa so hodili naokrog s praznim trebuhom in luknjami na komolcih. Naši časi so prav dobri, najboljši so! Le ti na stvari ne gledaš prav, nisi si izostril sluha in zvečer najbrž nikoli ne zmoliš očenaša. Na vseh koncih je vse polno snovi za pesmi in pripovedi, če le znaš pripovedovati. Izluščiš jo lahko iz rastlin in zemeljskih plodov, zajameš iz tekoče in stoječe vode, a razumeti jo moraš, znati moraš ujeti sončni žarek. Poskusi zdaj moja očala, nastavi si k ušesu moj slušni rog, pomoli k ljubemu Bogu in nehaj misliti nase!«

To zadnje pa je bilo zelo težko, več, kot sme zahtevati modra žena. Dobil je očala in slušni rog, nato pa ga je postavila sredi krompirjeve njive; v roko mu je dala velik krompir; v njem je zazvenelo; oglasila se je pesem z besedami, zgodovina krompirja, zanimiva — vsakdanja zgodba v desetih delih, deset vrstic je zadostovalo.

In kaj je pel krompir? Pel je o sebi in svoji družini: o prihodu krompirja v Evropo, o nerazumevanju, ki ga je doživljal in zaradi njega trpel, preden so mu kakor danes priznali, da je večji blagoslov kot kepa zlata.

»Po kraljevem ukazu so nas delili po mestnih hišah v vseh mestih; razglasili so naš veliki pomen, a ljudje niso verjeli vanj, še saditi nas niso znali. Nekdo je izkopal jamo in vanjo stresel ves mernik krompirja; drugi je vtaknil en krompir sem, drugega tja v zemljo in pričakoval, da bo zrasel v celo drevo, s katerega bo mogoče otresati krompir. Res je pognalo zelenje, cvetovi in vodeni plodovi, a vse je ovenelo. Nihče ni pomislil na tisto, kar je ležalo spodaj, na blagoslov: krompir. Da, marsikaj smo doživeli in pretrpeli, se pravi naši predniki, oni in mi, to je navsezadnje eno in isto! Kakšne zgodbe!«

»No, zdaj bo dovolj!« je rekla žena. »Poglej črni trn!« »Tudi mi,« so rekli grmi črnega trna, »imamo bližnje sorodnike v domovini krompirja, bolj na severu, kot je rasel on. Prišli so Norvežani z Norveške, skozi meglo in viharje so pluli proti zahodu v neznano deželo, kjer so za ledom in snegom našli zelišča in zelenje, grme z modročrnimi vinskimi jagodami: črni trn, ki mu mraz dozori jagode v grozdje, kakor tudi nam. In dežela je dobila ime Vinland — se pravi Grenlandija — se pravi Trnova dežela!«

»To je prava romantična pripoved!« je rekel mladenič. »Da, zdaj pa pojdi z menoj!« je rekla modra žena in ga odpeljala k čebeljemu panju. Pogledal je vanj. Kakšno življenje in vrvenje! Po vseh hodnikih so stale čebele in pahljale s krili, da je po vsej veliki tovarni krožil zdrav zrak; to je bilo njihovo opravilo. Od zunaj so prihajale čebele, rojene s košaricami na nogah, in prinašale cvetni prah; stresale so ga iz njih, ga razvrščale in predelovale v med in vosek; prihajale so in odletavale; tudi čebelja matica je hotela odleteti, a tedaj bi morale z njo vse! Za to še ni bil čas; vendar je hotela odleteti; pa so Njenemu Veličanstvu odgriznile krila in je morala ostati.

»Zdaj pa stopi na breg jarka!« je rekla modra žena. »Pridi pogledat na cesto, kjer lahko vidiš dobre ljudi!« »Kakšna vrveča množica!« je rekel mladenič. »Zgodba za zgodbo! Vse brni in šumi! Vse se mi že pisano vrti pred očmi! Kar nazaj me zanaša!«

»Ne, pojdi naravnost!« je rekla žena. »Pojdi naravnost med množico ljudi, imej oči zanjo, ušesa zanjo in srce zraven! Pa si boš kmalu znal kaj izmisliti! A preden greš, mi moraš vrniti očala in slušni rog!« In oboje mu je vzela.

»Zdaj ne vidim prav ničesar!« je rekel mladenič. »Zdaj ničesar več ne slišim!« »No, potem pa do velike noči ne moreš postati pesnik!« je rekla modra žena.

»Kdaj pa potem?« je vprašal. »Ne do velike noči ne do binkošti! Nikoli se ne boš naučil česa izmisliti.« »Kaj naj torej storim, da bi se preživljal s poezijo?«

»To ti lahko uspe že do pusta! Izbij pesnike iz soda! Udri po njihovih delih, to je isto, kot če bi udrihal po njih samih. Le ne pusti se zmesti; krepko udrihaj, pa boš dobil žemljice, s katerimi boš lahko hranil sebe in svojo ženo!«

»Kaj vse si je mogoče izmisliti!« je rekel mladenič, nato pa je iz soda izbil vsakega drugega pesnika, ker sam ni mogel postati pesnik. To smo izvedeli od modre žene, ona ve, kaj vse si je mogoče izmisliti.