Prevod

Kakor Grki so tudi rdečekožci gozdove in vodovja naselili z duhovi varuhi in mnogi izviri, h katerim ljudje danes zahajajo po zdravje, so bili znani že davno pred prihodom evropskih naseljencev; blagodejne učinke pitja njihove vode so pripisovali dobroti duhov varuhov. Prvi prišleki na te obale — ali bolje, prvi med njimi, ki so gojili takšna verovanja — so si domišljali, da bodo med drugimi blagoslovi te dežele našli tudi bajeslovni vrelec večne mladosti. Za Špance je bila Florida dežela obetov in skrivnosti. Nekje v njeni notranjosti naj bi stalo zlato mesto, ki mu je vladal kralj v oblačilih, bleščečih se od dragocenega prahu; pustolovci so mu pravili El Dorado ali Kraj pozlačenega moža. Tu, so govorili, bo mogoče najti eliksir življenja. Prelepi izvir Silver Spring blizu povirja reke Ocklawaha, katerega peščeno dno je jasno vidno osemdeset čevljev globoko, je veljal za izvir oživljajočih voda, toda čeprav je Ponce de Leon slišal zanj, se mu skozi džunglo nikoli ni uspelo prebiti do njega.

V Georgii, v domnevni deželi Chicora, sta bila sveti potok, ki je pomladil vsakogar, kdor se je okopal v njem, in izvir, tako čudovit, da ga skupina rdečekožcev, ki je na potovanju po naključju naletela nanj, ni mogla zapustiti in ostaja tam na veke.

Na otoku »Bimini«, enem izmed otokov Lucayos oziroma Bahamov, je bil še en tak vrelec. Med rekama Flint in Ocmulgee pa naj bi bil po pripovedovanju ljudstva Creek izvir življenja na otoku sredi močvirja, do katerega so dostop branili skoraj neprehodni blodnjaki — raj, v katerem so bile ženske lepše kot kjer koli drugje na zemlji.

Romantični in vraževerni Španci so tem pripovedkam verjeli ter leta in leta tratili čas in bogastvo za iskanje teh izvirov. In če so novi, osupljivi prizori tega zahodnega sveta pripravili Kolumba do tega, da se je »hvalil, da je našel kraj, kjer leži raj, se nam gotovo ne bo zdelo čudno, da je Ponce de Leon sanjal o odkritju vrelca mladosti«.

Apače iz Yume je eden njihovih vedeževalcev posvaril, naj nikoli ne stopijo v neki kanjon v gorovju Castle Dome v Arizoni, vendar je skupina med lovom na jelene pozabila na svarilo in se znašla med stenami iz rožnatega in belega fluorita, kjer je na koncu soteske žuborel izvir. Utrujeni in razgreti so polegli na trebuh, da bi pili, tedaj pa opazili, da je krušljivi kremen, ki je tvoril kotanjo izvira, poln zlatih kepic. Vneto so pobirali dragoceno snov, saj so vedeli, koliko biserov, nožev, puščic in odej bi jim Mehičani dali zanjo, nato pa so se skušali vrniti iz kanjona. Toda utrgal se je oblak in hitro naraščajoča voda je odnesla vse razen enega, ki je preživel, da je lahko povedal zgodbo. Belci so ta izvir večkrat iskali, a vselej zaman.

V jugozahodnem Kansasu, na griču četrt milje od reke Solomon, leži Sveta voda, zbrana v kotanji, široki trideset čevljev. Kadar se ob njenem robu zbere veliko ljudi, začne počasi naraščati. Tu sta se na poti z lova na bizone ustavila dva Indijanca iz ljudstva Pani in eden izmed njiju je nehote stopil na želvo, dolgo en jard. Pri priči je začutil, da ima noge prilepljene na pošastin hrbet, saj se kljub vsemu naprezanju ni mogel osvoboditi; bitje pa je okorno odracalo k tolmunu in se z njim vred potopilo. Tam še vedno prebiva želvji bog in požrešno golta bisere, puščice, uhane in pipe, ki jih mečejo vanj. Indijanci s to vodo mešajo svoje barve, nikoli pa je ne pijejo.

Poštni jezdec, ki prečka vročo arizonsko puščavo med kaktusi in čez luknje, v katerih se skrivajo škorpijoni, se nameni k Hudičevemu vodnjaku pod El Diablom — temnemu tolmunu, obdanemu z golimi skalami. Ko v noči prispe tja, se uleže in veter, ki šumi v pelinu, ga zaziblje v spanec. Ob zori ga prebudi prestrašeno rezgetanje njegovega konja; v hipu je povsem buden in se ozre naokrog. V skalni vdolbini čepi neznanec, zavit v razcapano odejo; morda je tudi on prispel ponoči. Jezdec si nasloni puško na koleno in ga pokliče, toda oni se niti ne zgane. Tedaj stopi k njemu, odgrne odejo in zagleda izsušeno truplo z obrazom, ki ga pozna — obrazom svojega brata. Komaj se tako srečata, že okoli njega zasuje toča puščic. Konja ni več. Apači, ki ne poznajo blagosti in nimajo usmiljenja, prežijo v vsaki vrzeli in za vsako skalo, ki ponuja zavetje. S puško jih klati drugega za drugim, ko se s puščicami na tetivah pokažejo iz skrivališč, in jih pošilja v prah; ko pa njegova zadnja krogla zadene srce rdečekožca, se vsi hkrati poženejo nanj ter ga z noži in sekiricami posekajo do smrti. Zato ima voda v Hudičevem vodnjaku še danes okus po krvi.

V gorovju Balsam na zahodu Severne Karoline je velik izvir, ki obeta osvežitev, toda brž ko se popotnik skloni nad vodo, se na dnu prikaže režeč se obraz, in bolj ko se sklanja, bolj se mu ta dviga naproti. Ta demon je tako ostuden, da si le malo gorjanov upa tu piti, in nočejo verjeti, da prikazen nastane zaradi oblike kotanje ali popačenega odseva njihovih lastnih obrazov. Pravijo, da je to obličje »prikazni«, kajti nekoč je v bližini živelo nenavadno lepo čerokeško dekle, ki je uživalo v tem, da je manj obdarjenim mladenkam speljevalo ljubimce. Bojevniki so bili ljubosumni drug na drugega, ženske pa nanjo, medtem ko se je ona — spogledljivka! — veselila zdrah, ki jih je povzročala. Napočil je dan poroke nekega lovca z dekletom iz njegovega plemena, toda ob določeni uri ženina ni bilo. Osramočena in prizadeta se je nevesta izmuznila iz vasi in ga začela iskati po gozdu, v rokah pa je nosila lok in puščice. Kmalu je našla lovca, ki je ležal pri nogah spogledljivke, ta pa je njegove besede poslušala s spodbudnimi nasmehi. Brez opozorila je zapuščeno dekle napelo lok, potegnilo puščico vse do osti in ljubimcu prestrelilo srce — nato pa je ob njegovem negibnem telesu rotilo Manituja, naj obraz njene tekmice spremeni v nekaj tako ostudnega, da se bo vsakdo, ki ga zagleda, prestrašil. Ob teh besedah je lepotica začutila, kako se ji obraz krči in guba; planila je k zrcalu izvira in pogledala vanj, a se takoj z gnusom odmaknila. Ko je spoznala, da je strašno obličje, ki bolšči vanjo iz vode, njeno lastno, je obupano kriknila, se vrgla v vodo in utonila.

Njen obraz — tako spremenjen, da razkriva zlo, ki se je nekoč skrivalo za njim — zre iz globine v pogumneža, ki gre mimo in pozna ta kraj kot Izvir prikazni.

Zdravilne lastnosti mineralnih izvirov pri Ballstonu in Saratogi so bile Indijancem dobro znane, izvir High Rock Spring, h kateremu so Mohavki leta 1767 prinesli sira Williama Johnsona, da bi mu ozdravili rano, pa so imenovali »zdravilni izvir Velikega duha«. Verjeli so namreč, da voda poskakuje in brbota zato, ker jo razburkavajo roke, ki niso človeške, in rdečekožci so ga globoko častili.

K izvirom pri Manitouju v Koloradu (glej »Razdelitev dveh plemen«) so se vselej približevali z darovi za manituja, ki je prebival v njih. Litijeve izvire pri Londonderryju v New Hampshiru so nekoč obiskovali Indijanci iz pokrajine ob Merrimacku ter s čaranjem in plesi skušali pridobiti naklonjenost zdravilnega duha, ki je živel v vodi. Na bližnjih poljih pogosto najdejo njihovo kamnito orodje in puščične osti.

Zdravilne lastnosti izvirov Milford Springs v New Hampshiru so se razodele v sanjah umirajočega dečka. V nekdanjih časih je čudodelen izvir tekel tudi blizu Marijinega kipa v White Marshu v Marylandu.

Biddeford Pool v Mainu je bil enkrat na leto čudodelen ribnik, kajti vsak bolnik, ki se je v njem okopal 26. junija, je ozdravel, saj je bil tega dne skupni praznik svetega Antelma in svetega Maksencija.

Nekoč je živel moder in miroljuben poglavar plemena Ute, ki je svojemu ljudstvu vselej svetoval, naj se ogiba vojne, ko pa se je postaral, so ga vročekrvneži odstavili in se spustili na planjave, da bi se spopadli z Arapahi. Prišla je novica, da so bili zaradi svoje zaletavosti poraženi. Starčeva žalost je bila tedaj tako silna, da mu je počilo srce. Toda tudi v smrti je ostal dobrotnik, kajti njegov duh je vstopil v zemljo in pri priči je iz nje bruhnila voda, ki ni nikoli nehala teči — vroči žvepleni izviri v Koloradu, Hot Sulphur Springs. Uteji so se pogosto hodili kopat v te izvire — in si zdravit revmo — preden so jih pregnali od tam.

Reka Spring v Arkansasu je ob izviru skoraj tako velika kot ob izlivu, saj izvir Mammoth Spring v gorovju Ozark, kjer se poraja, daje devetdeset tisoč galon vode na minuto in je zato morda največji na svetu. Tu so se pred tristo leti Indijanci zbrali na enomesečnem slavju, kajti Nitilita, hči poglavarja Wampahseesaha, naj bi se poročila z bojevnikom, ki je imel mnogo ponijev; sto jih je podaril v znamenje svoje ljubezni. Že več tednov ni deževalo in sredi najbujnejšega rajanja je prišla vest, da so vse reke presahnile. Nekaj mladeničev se je z vrči odpravilo k Misisipiju, da bi jih napolnili, petje in ples pa sta se v zaupanju, da pomoč prihaja, nadaljevala, dokler se moškim in ženskam od izčrpanosti niso začele šibiti noge. Nazadnje je Nitilita umrla in mož si je v divji žalosti treščil z glavo ob skalo ter prav tako izdihnil. Naslednji dan so lovci prinesli vodo, a poglavar, razjarjen zaradi njihove zamude, jih je ukazal pobiti v dar duhovom umrlih. Izkopali so velik grob in že začeli zadnje obrede, ko je v zemlji zagrmelo in se je stresla — razprla se je in trupla so izginila v breznu. Nato je iz jame privrel silen val vode in se peneč pognal po dolini. Wampahseesah, od žalosti, kesanja in strahu ves iz sebe, se je vrgel v hudournik in ta ga je odnesel v smrt. Rdečekožci so pozneje tam postavili jez in ob mraku pogosto sedeli pred njim ter, kot so trdili, opazovali obraze mrtvih, ki so zrli vanje skozi peno.

Med navalom na kalifornijska zlata polja v petdesetih letih devetnajstega stoletja je neka skupina izbrala pot ob reki Gila in se odpravila čez puščavo. Opoldanska temperatura je dosegala sto dvajset stopinj Fahrenheita, pot je bila posejana z ogrodji vozov ter okostji konj in ljudi, drugo noč po prečkanju Kolorada pa jim je zmanjkalo vode. Skupina se je zbrala na pesku pod Yumo; moški so razpravljali, ali bi se bilo pametno vrniti, ženske je navdajala tesnoba, otroci so jokali, konji pa sopli. Tedaj je pogovor potihnil, kajti iz enega od vozov se je zaslišala otroška molitev: »O, dobri nebeški Oče, vem, da sem bila poredna deklica, ampak tako sem žejna in mamica in očka in dojenček si tudi tako zelo želijo piti! Prosim, dobri Bog, daj nam vode in nikoli več ne bom poredna.« Eden od moških je iz srca rekel: »Bog naj to usliši!« Čez nekaj trenutkov je deklica zaklicala: »Mama, prinesi mi vode. Prinesi je za dojenčka in zame. Slišim jo teči.« Konji in mule so skoraj potrgali vprežne jermene, kajti malone pri njihovih nogah je iz peska privrel izvir — topel, a čist. Njihovih muk je bilo konec. Voda je tekla naprej, dvajset milj proti severu, na enem mestu pa se je razlila v jezero, široko dve milji in globoko dvajset čevljev. Ko se je izseljevanje dve leti pozneje preusmerilo na severno pot in čez zemeljsko ožino, je izvir New River Spring presahnil. Njegovo poslanstvo je bilo končano.