Prevod

V ameriških legendah se nenavadno pogosto ponavljajo pripovedi o tem, kako so ljudi ali njihove hiše napadali škrati teme. Senčni oblegovalci Gloucestra v Massachusettsu so tamkajšnjo posadko držali v nenehnem strahu, dokler jih nista srebrna krogla in molitev vojaškega duhovnika pregnali iz okolice. V Salemu se je čarovništvo včasih razodevalo v izstrelkih, ki so jih metale nevidne roke. O »hudiču, ki meče kamenje« iz Portsmoutha pripoveduje izročilo, staro več kot dve stoletji; ker pa se ta metalec kamenja kaže prej kot maščevalec kakor kot brez razloga zloben duh, se mu z imenom hudič godi krivica. V tem pristaniškem mestu v New Hampshiru je živela vdova, ki je imela svojo kočo in košček zemlje. Njen sosed George Walton si je poželel njene zemlje, saj mu je bila všeč njena lega, in ker starka ni imela ne denarja ne vplivnih prijateljev, jo je obtožil čarovništva ter se polastil njenega imetja; ali mu je to uspelo s pravnimi zvijačami ali zgolj s silo, ni zapisano.

Obtožbe čarovništva ni gnal dalje, saj je dobil, kar je hotel, toda uboga brezdomka je kraj preklela in tatu povedala, da mu ne bo nikoli prinesel ne veselja ne koristi. Walton se ji je zasmejal, ji velel, naj gre svojo pot, in svojo družino vselil v vdovino hišo. Bila je nedeljska noč in družina je že legla, ko je ob desetih kamenje silovito udarilo ob streho in vrata. V hipu so bili vsi budni. Najprej so pomislili, da jih napadajo Indijanci, a ko so stanovalci previdno pokukali v mesečino, so videli, da so polja prazna. Toda prav medtem, ko so gledali, so se vrtna vrata dvignila s tečajev in poletela po zraku.

Walton si je drznil stopiti ven, a proti njegovi glavi je priletela ploha kamenja, kakor da bi ga metalo sto rok, in zbežal je nazaj v zavetje. Vrata so zapahnili in okna zaprli s polkni, vendar ni nič pomagalo. Kamenje, tako vroče, da na njem ni bilo mogoče držati roke, je letelo skozi šipe in po dimniku navzdol; predmeti v sobah so se dvigali in leteli v Waltona, sveče so ugašale, roka brez telesa je trkala po oknu, ključavnice, zapahi in ključi so se krivili kakor pod udarci kladiva, stiskalnica za sir se je raztreščila ob steni in sir se je pokvaril, kopice sena na polju so razpadale, seno pa je letelo med drevesne veje. Walton še dolgo ni mogel ponoči iz hiše, ne da bi ga napadlo kamenje. Zvon, knjiga, sveča in čarovniški zvarek niso nič zalegli in preteklo je mnogo dni, preden se je v Waltonovo hišo vrnil mir.

Leta 1802 se je po Berkshirskem hribovju razširila prava epidemija napadov. Vse skupaj se je začelo v krojaški delavnici v Salisburyju v Connecticutu, ko so 2. novembra ob enajstih ponoči skozi okno prileteli palica in kosi kamenja, oglja ter malte. Luna je bila na nebu, vendar ni bilo ničesar videti, obstreljevanje pa se je nadaljevalo še po svitu. Ko so napadalci tu povzročili nekaj škode, so se preselili k hiši Ezekiela Landona in tam ropotali ves teden. Izstrelki so zadevali ljudi in razbili veliko šip. Dokler ni počilo steklo, ni bilo videti ničesar, kar bi letelo proti oknom, in le redko je kaj priletelo globlje v sobo. Naj je bilo vrženo še s tako silo, je mehko in zanesljivo pristalo na notranji okenski polici, kakor da bi ga tja položila roka. Okna so se razbijala na obeh straneh stavb hkrati, številne palice in kamni pa so prihajali skozi iste luknje v šipah, kakor da bi jih skrbno namerjal strelec.

Zaselek v Sageovi soteski, na vzhodni strani vrha Dome v gorovju Taconic, so po mraku napadali na enak način. Ena hiša je bila precej poškodovana. Vzroka za to početje niso nikoli odkrili in za nikogar v kraju ni bilo znano, da bi imel sovražnika — vsaj zlobnega ne.

Na Whitmire Hillu v Georgii, na kraju, kjer sta bila pred vojno zagrešena dva umora, se prikazuje brezglava prikazen, ki na hrbtu velikanskega konja z grmenjem plane proti popotniku in izgine ravno v trenutku, ko srce njene bodoče žrtve že tolče ob nebo v ustih. Včasih pa ta strah raje ostane neviden in takrat je še nekoliko huje, saj pešca zasipa s kamenjem in rušo, dokler ga noge ne odnesejo daleč onkraj območja njegove oblasti.

Legende o zakopanih zakladih, katerih primeri so navedeni drugje, pogosto pripovedujejo tudi o tem, kako duhovi piratov in skopuhov napadajo drzneže, ki skušajo njihovo bogastvo znova spraviti na plano.

Pred sedeminštiridesetimi leti sta v občini St. Mary's v Illinoisu dva fanta po imenu Groves in njun tovariš Kirk postala tarča snežnih kep, ko so se vračali domov iz hleva, kjer so oskrbeli živino za noč. Večer je že zagrnila tema in natančnost metalčevega merjenja je bila toliko bolj osupljiva, ker je bilo komaj mogoče videti več kot pet metrov daleč. Snežne kepe so bile tako trdo stisnjene, da ob udarcu niso razpadle, čeprav so bile vržene z veliko silo, in Kirk je od njih dobil precej podplutb. Gospod Groves je šel ven s svetilko, toda njena svetloba je razkrila le polje nedotaknjenega snega in slišati ni bilo ničesar razen vetra, ki je žvižgal mimo hleva in ograj. Proti zori so šli znova pogledat in v medli svetlobi videli, kako se snežne kepe dvigajo s srede polja, na katerem ni bilo niti ene stopinje, ter kakor krogle letijo proti opazovalcem. Stekli so na polje in z vilami zamahovali na vse strani, a ni nič zaleglo; obmetavanje je ponehalo šele, ko je vzšlo sonce. Mladi Kirk, ki je bil hudo poškodovan, je v manj kot letu dni umrl.

Može iz Sharona v Connecticutu, ki so leta 1754 z dobrikanjem izvabili od Indijancev zemljišče za svoje mesto, so zatem nadlegovali bojni kriki, žvižgi in obmetavanje s kamenjem. V soju zvezd so videli može in streljali nanje, vendar brez učinka, nemiri pa se niso končali, dokler Indijanci niso prejeli določene vsote denarja.

Ne da bi si drznili dvomiti o resničnosti izročila v teh zadevah, lahko navedemo dogodek iz pisateljevega otroštva v Novi Angliji. Hiša nekega nepriljubljenega gospoda je bila deležna napadov — sicer ne na tako bahav način, kot smo ga pravkar opisali, pa vendar tako, da mu je povzročal nemalo težav. V njegovi okolici so se skrivnostno pojavljale mrtve mačke; pod njegovimi okni so se oglašali čudni glasovi; s praga je skušal pobrati pisma, ki so se ob njegovem dotiku izkazala za zgolj s kredo narisane obrise, tako da je dobil le trske pod nohte. Neke noči, ko se je na njegovem dvorišču ravno začenjala seansa, je planil iz grmovja, se pognal proti izvoru nemira, pisatelja silovito zgrabil za ovratnik in mu treščil nos ob tlakovec. Potem so se prikazovanja za nekaj noči ustavila zaradi popravil.