Hekuba in padec Troje

Besedilo

Hekuba in padec Troje

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Zmagovalec razpne jadra proti domovini Hipsipile in slavnega Toanta, proti deželi, ki jo je osramotil davni pokol mož, da bi prinesel nazaj tirintsko orožje, puščice. Ko jih je skupaj z njihovim gospodarjem pripeljal h Grkom in je bila končno dovršena divja vojna, padeta hkrati Troja in Priam; Priamova nesrečna žena po vsem, kar jo je doletelo, izgubi človeško podobo in s svojim novim laježem prestraši tuji zrak tam, kjer se dolgi Helespont zoži v tesno ožino.

Ilion je gorel in ogenj še ni pojenjal; Jupitrov oltar je vsrkal skromno kri ostarelega Priama, Febova svečenica, ki so jo vlekli za lase, pa je proti nebu iztezala dlani, ki ji niso mogle več pomagati. Dardanske matere, ki so, dokler so še smele, objemale podobe domačih bogov in se oklepale gorečih svetišč, odvlečejo zmagoviti Grki kot zavisti vreden plen. Astianaksa pahnejo s tistih stolpov, od koder je nekoč pogosto gledal očeta, ki mu ga je kazala mati, kako se bojuje zanj in brani kraljestvo svojih prednikov.

Že jih boreas vabi na pot, pod njegovim ugodnim dihom napeta jadra šumijo in mornar veleva, naj izkoristijo veter. »Troja, zbogom! Odnašajo nas!« kličejo Trojanke, poljubljajo zemljo in zapuščajo kadeče se strehe domovine. Zadnja stopi na ladjevje — kako žalosten pogled! — Hekuba, ki so jo našli sredi grobov njenih otrok. Ko se je oklepala gomil in poljubljala kosti, so jo duliške roke odvlekle; vendar je zajela pepel enega izmed njih, Hektorja, in ga odnesla s seboj v naročju.

Na Hektorjevem grobu je pustila pramen sivih las s svoje glave, skromen dar mrtvemu: lase in solze. Nasproti kraju, kjer je nekoč stala Troja, leži dežela, v kateri bivajo Bistonci; tam je bila bogata palača Polimestorja, ki mu je oče tebe, Polidor, skrivaj zaupal v vzgojo in te umaknil pred frigijskim orožjem. Modra odločitev, ko le ne bi za plačilo zločinu dodal velikega bogastva, skušnjave za pohlepno dušo.

Ko se je sreča Frigijcev zrušila, je brezbožni traški kralj zgrabil meč in ga zaril v grlo svojega varovanca; in kakor da bi lahko s telesom odstranil tudi zločin, je mrtvega vrgel s pečine v valove pod njo. Atrid je privezal ladjevje ob traški obali, da bi počakal na mirnejše morje in prijaznejši veter. Tedaj se nenadoma zemlja na široko razpre in iz nje vstane Ahil, tako velik, kakršen je bil za življenja; grozeč kaže obraz, kakršnega je imel takrat, ko je v besu z mečem planil nad krivičnega Agamemnona.

»Ahajci,« reče, »odhajate, ne da bi se me spomnili? Je hvaležnost za moj pogum pokopana skupaj z menoj? Ne storite tega! Da moj grob ne ostane brez časti, naj žrtvovana Poliksena pomiri Ahilovo senco!« Tako je rekel; tovariši ubogajo neusmiljeno senco in jo iztrgajo iz naročja matere, ki ji je skoraj edina še dajala uteho. Pogumno in nesrečno devico, katere srčnost presega žensko moč, odvedejo h gomili in jo namenijo za žrtev strašnemu grobu.

Ko jo pripeljejo h krutemu oltarju in spozna, da zanjo pripravljajo divjo žrtev, ostane zvesta sami sebi. Ko vidi Neoptolema, kako stoji z mečem v roki in ji upira pogled v obraz, reče: »Le vzemi že mojo plemenito kri! Nič ne odlašaj: zarij mi rezilo v grlo ali v prsi!« Ob tem si razgali vrat in prsi. »Jaz, Poliksena, nikomur ne bi hotela služiti. S takšno žrtvijo ne boste pomirili nobenega božanstva!

Želim si le, da bi moja smrt ostala materi skrita. Misel nanjo me ovira in mi manjša veselje ob smrti, čeprav bi morala objokovati svoje življenje, ne moje smrti. Vi pa, da med stigijske sence ne odidem kot sužnja, stopite proč, če je moja prošnja pravična, in umaknite moške roke z deviškega telesa! Tistemu, kdorkoli že je, ki ga hočete pomiriti z mojim umorom, bo ljubša svobodna kri. Če pa koga ganejo zadnje besede mojih ust — prosi vas hči kralja Priama, zdaj ujetnica — vrnite materi moje telo brez odkupnine; naj žalostne pravice do pokopa ne odkupuje z zlatom, temveč s solzami! Nekoč, ko je še mogla, jo je odkupovala tudi z zlatom.«

Izrekla je to; ljudstvo pa ne more zadržati solz, ki jih ona zadržuje. Celo svečenik joka in nerad z mečem prebode prsi, ki mu jih je ponudila. Kolena ji omahnejo in zgrudi se na zemljo, a vse do zadnjega trenutka ohrani neustrašen obraz. Tudi ko pade, še poskrbi, da zakrije, kar mora biti zakrito, in ohrani dostojanstvo svoje čiste sramežljivosti. Trojanke jo sprejmejo v naročje in naštevajo objokane Priamove otroke ter vso kri, ki jo je prelila ena sama hiša; objokujejo tebe, devica, in tebe, ki si bila še pred kratkim kraljeva žena, ki so te imenovali kraljevska mati, podoba cvetoče Azije, zdaj pa si še kot plen nesrečen delež, ki ga zmagoviti Odisej

ne bi hotel zase, ko ne bi vendar rodila Hektorja: še Hektor je komaj našel gospodarja svoji materi! Hekuba objame telo, ki ga je zapustila tako pogumna duša, in solze, ki jih je tolikokrat prelila za domovino, otroke in moža, zdaj preliva tudi zanjo; solze ji lijejo v rane, z usti jo prekriva s poljubi in se tolče po prsih, kakor že tolikokrat. S sivimi lasmi briše strjeno kri in si trga prsi; med mnogimi besedami izreče tudi te: »Hči, zadnja bolečina svoje matere — kaj ji sploh še ostaja? — hči, mrtva ležiš in gledam tvoje prsi, svoje rane; da ne bi izgubila nikogar od svojih brez prelite krvi, imaš tudi ti rano! Mislila sem, da si, ker si ženska,

varna pred mečem; a tudi kot ženska si padla pod mečem. Isti, ki je pogubil toliko tvojih bratov, je pogubil tudi tebe: Ahil, uničevalec Troje, ki mi je vzel otroke. Ko pa je padel pod Parisovimi in Febovimi puščicami, sem rekla: »Zdaj se nam Ahila gotovo ni več treba bati!« A tudi zdaj sem se ga morala bati: še pepel pokopanega besni nad tem rodom; celo v grobu smo občutili sovražnika.

Za Eakovega potomca sem rojevala otroke! Veliki Ilion leži v ruševinah in skupna nesreča se je končala s strašnim izidom — a vendar se je končala; le zame Pergam še ostaja in moja bolečina še traja. Še pred kratkim sem bila na vrhuncu sreče, mogočna s tolikimi zeti, otroki, snahami in možem, zdaj pa me vlečejo proč kot izgnanko, brez vsega, odtrgano od grobov mojih dragih, za dar Penelopi; ta me bo, ko bom predla odmerjeno predivo, kazala itaškim materam in govorila: »To je tista slavna Hektorjeva mati, to je Priamova žena!« Po tolikih izgubah si zdaj še ti, ki si edina lajšala materino žalost, s svojo žrtvijo pomirila sovražnikov grob!

Rodila sem daritev za sovražnika! Zakaj še vztrajam, trda kakor železo? Zakaj se še mudim tu? Za kaj me ohranjaš, dolga starost? Zakaj, kruti bogovi, puščate dolgoživo starko pri življenju, če ne zato, da bi gledala nove smrti? Kdo bi si mislil, da bo po razrušenju Pergama mogoče Priama imenovati srečnega? Srečen je zaradi svoje smrti: ne vidi tebe, hči moja, umorjene in hkrati je zapustil življenje in kraljestvo.

A gotovo boš, kraljevska devica, dobila za doto pogreb in tvoje telo bodo položili v grobnico prednikov. Takšna sreča ni namenjena naši hiši: za materin dar boš dobila jok in prgišče tujega peska! Vse smo izgubili; ostaja mi le še razlog, da za kratek čas vztrajam v življenju: materi najljubši otrok, zdaj edini, nekoč najmlajši izmed sinov, Polidor, ki smo ga na tej obali zaupali ismarskemu kralju.

Zakaj torej odlašam, namesto da bi z vodo oprala te krute rane in obraz, oškropljen z neusmiljeno prelito krvjo?« Tako je rekla in s starkinim korakom odšla k obali, z razmršenimi belimi lasmi. »Trojanke, dajte mi vrč,« je rekla nesrečnica, da bi zajela bistre vode. Tedaj na obali zagleda naplavljeno Polidorjevo telo in silne rane, ki mu jih je zadalo traško orožje!

Trojanke zakričijo; ona od bolečine onemi. Bolečina sama ji pogoltne glas in solze, ki so privrele iz globine; podobna trdemu kamnu otrpne in zdaj upira oči v tla pred seboj, zdaj dviga mračni obraz proti nebu; zdaj gleda obraz mrtvega sina, zdaj njegove rane, predvsem rane, in se oborožuje ter pripravlja svojo jezo. Ko jo jeza docela razplamti, se, kakor da je še vedno kraljica, odloči za maščevanje in vsa živi v podobi kazni.

Kakor divja levinja, ki so ji vzeli še sesajočega mladiča, najde stopinje in po njih zasleduje sovražnika, ki ga ne vidi, tako Hekuba, ko žalosti primeša jezo, ne pozabi svoje srčnosti, pozabi pa na svoja leta. Odpravi se k Polimestorju, snovalcu strašnega umora, in ga prosi za pogovor: rada bi mu pokazala skrito zlato, ki je še ostalo, da bi ga izročil njenemu sinu.

Odrizijec ji verjame in ga želja po plenu, ki ji je vajen slediti, privabi na samoten kraj. Tedaj zvijačnež z laskavimi usti reče: »Ne odlašaj, Hekuba, daj sinu darove! Pri bogovih prisegam, da bo vse, kar mi daješ in kar si mi dala že prej, njegovo.« Srdito ga gleda, ko govori in krivo prisega, v njej pa kipi vse silnejša jeza. Nato ga zgrabi, pokliče množico ujetih mater in mu zarije prste v izdajalske oči ter mu jih iztrga iz očesnih jamic — jeza ji daje moč.

Vtakne roke vanje in, omadeževana z njegovo zločinsko krvjo, ne trga več oči, saj jih ni več, temveč prazne očesne jamice. Tračani, razjarjeni zaradi nesreče svojega vladarja, začnejo Trojanko obmetavati s kopji in kamenjem. Ona pa s hripavim renčanjem grize kamen, vržen vanjo; odpre usta, da bi spregovorila, a ko skuša govoriti, zalaja. Kraj še obstaja in po dogodku nosi ime; dolgo se je spominjala starih nesreč in tudi tedaj je žalostna tulila po sitonskih poljih.

Njena usoda je ganila njene Trojance in sovražne Pelazge, ganila je celo vse bogove, prav vse, tako da je še sama Jupitrova žena in sestra rekla, da si Hekuba takšne usode ni zaslužila.