Epigoni in Alkmajonovo maščevanje

Besedilo

Epigoni in Alkmajonovo maščevanje

1. Ko je Kreon prevzel oblast v Tebah, je trupla padlih Argejcev pustil nepokopana, razglasil, da jih nihče ne sme pokopati, in postavil stražarje. Antigona, ena od Ojdipovih hčera, pa je skrivaj odnesla Polinejkovo truplo in ga pokopala. Ko jo je Kreon zalotil, jo je dal živo zapreti v grobnico. Adrast je medtem prišel v Atene in se zatekel k oltarju Usmiljenja; nanj je položil prosečo vejico in prosil, da bi smel pokopati mrtve. Atenci so se s Tezejem odpravili na vojno, zavzeli Tebe in izročili trupla svojcem, da so jih pokopali. Ko je gorela Kapanejeva grmada, se je njegova žena Evadna, Ifisova hči, vrgla nanjo in zgorela skupaj z njim.

2. Deset let pozneje so se sinovi padlih, imenovani epigoni, odločili za pohod proti Tebam, da bi maščevali smrt svojih očetov.

Ko so se posvetovali s preročiščem, jim je bog napovedal zmago, če jih bo vodil Alkmajon. Ta ni hotel prevzeti poveljstva, dokler ne bi kaznoval matere, vendar je kljub temu odšel na pohod. Erifila je namreč od Polinejkovega sina Tersandra prejela peplos in prepričala tudi svoja sinova, naj se udeležita vojne. Za poveljnika so izbrali Alkmajona in se odpravili nad Tebe. Na pohod so šli: Amfiarajeva sinova Alkmajon in Amfiloh, Adrastov sin Ajgialej, Tidejev sin Diomed, Partenopejev sin Promah, Kapanejev sin Stenel, Polinejkov sin Tersander in Mekistejev sin Evrial.

3. Najprej so opustošili okoliške vasi, nato pa so se, ko so jih napadli Tebanci pod vodstvom Eteoklovega sina Laodamanta, srdito spopadli z njimi. Laodamant je ubil Ajgialeja, Alkmajon pa Laodamanta.

Po njegovi smrti so Tebanci vsi skupaj zbežali za obzidje. Tejrezias jim je svetoval, naj Argejcem pošljejo glasnika s predlogom za premirje, sami pa pobegnejo. Tako so k sovražnikom poslali glasnika, otroke in žene naložili na vozove ter zapustili mesto. Ponoči so prispeli do izvira, imenovanega Tilfusa. Tejrezias je pil iz njega in tam umrl. Tebanci pa so po dolgem potovanju ustanovili mesto Hestiaja in se v njem naselili.

4. Ko so Argejci pozneje izvedeli, da so Tebanci pobegnili, so vstopili v mesto, zbrali plen in porušili obzidje. Del plena in Tejreziasovo hčer Manto so poslali Apolonu v Delfe; zaobljubili so se mu namreč, da mu bodo, če zavzamejo Tebe, darovali najlepši del plena.

5. Po zavzetju Teb je Alkmajon izvedel, da je njegova mati Erifila sprejela darove tudi za njegovo udeležbo v vojni. Njegova jeza se je zato še povečala in po Apolonovem naročilu je mater ubil. Nekateri pravijo, da je Erifilo ubil skupaj z bratom Amfilohom, drugi pa, da jo je ubil sam. Zaradi umora matere ga je začela preganjati erinija. V blaznosti je najprej prišel k Ojkleju v Arkadijo, od tam pa k Fegeju v Psofido. Fegej ga je očistil krivde, Alkmajon pa se je poročil z njegovo hčerjo Arsinojo ter ji podaril ogrlico in peplos. Ko je pozneje dežela zaradi njega postala nerodovitna, mu je bog v preročišču naročil, naj gre k Aheloju in se pri njem znova očisti. Najprej je prišel k Ojneju v Kalidon, kjer ga je ta gostoljubno sprejel, nato pa je odšel k Tesprotom, vendar so ga izgnali iz dežele. Nazadnje je prispel do Ahelojevih izvirov. Aheloj ga je očistil in mu dal svojo hčer Kaliroo za ženo; Alkmajon je na zemlji, ki jo je Aheloj naplavil, ustanovil naselbino in se tam naselil. Pozneje si je Kaliroa zaželela ogrlice in peplosa ter rekla, da ne bo več živela z njim, če ju ne dobi. Alkmajon je zato odšel v Psofido in Fegeju povedal, da mu je preročišče napovedalo rešitev iz blaznosti, če ogrlico in peplos odnese v Delfe in ju tam daruje. Fegej mu je verjel in mu ju izročil. Ko pa je služabnik razkril, da ju je Alkmajon vzel, da bi ju odnesel Kaliroi, sta ga Fegejeva sinova po očetovem ukazu pričakala v zasedi in ubila. Arsinojo, ki jima je to očitala, sta zaprla v skrinjo, jo odpeljala v Tegejo in jo dala Agapenorju za sužnjo, pri tem pa jo lažno obtožila Alkmajonovega umora.

6. Ko je Kaliroa izvedela za Alkmajonovo smrt, je prosila Zevsa, ki je imel z njo ljubezensko razmerje, naj njena sinova, rojena Alkmajonu, takoj odrasteta, da bi lahko maščevala očetov umor. Sinova sta nenadoma postala odrasla in se odpravila maščevat očeta. Prav tedaj sta Fegejeva sinova Pronoos in Agenor, ki sta nosila ogrlico in peplos v Delfe, da bi ju tam darovala, prenočevala pri Agapenorju. Tja sta prišla tudi Alkmajonova sinova Amfoter in Akarnan. Ubila sta očetova morilca, nato pa odšla v Psofido, vstopila v kraljevo palačo in ubila še Fegeja in njegovo ženo.

Zasledovali so ju vse do Tegeje, vendar so jima Tegejci in nekateri Argejci priskočili na pomoč ter ju rešili, Psofidčane pa pognali v beg.

7. Ko sta materi povedala, kaj se je zgodilo, sta po Ahelojevem naročilu odšla v Delfe in tam darovala ogrlico in peplos. Nato sta se odpravila v Epir, zbrala naseljence in ustanovila Akarnanijo. Evripid pa pravi, da je Alkmajon v času svoje blaznosti s Tejreziasovo hčerjo Manto imel dva otroka, sina Amfiloha in hčer Tizifono. Kot dojenčka ju je odnesel v Korint in ju zaupal v vzgojo korintskemu kralju Kreonu. Tizifona je zrasla v izjemno lepotico, zato jo je Kreonova žena prodala, saj se je bala, da bi jo Kreon vzel za ženo. Alkmajon jo je kupil in jo imel za služabnico, ne da bi vedel, da je njegova hči. Ko je pozneje prišel v Korint, da bi zahteval otroka nazaj, je dobil nazaj tudi sina. Amfiloh pa je po Apolonovih prerokbah ustanovil Amfiloški Argos.