Prevod

Tako malo zveznih držav v tej deželi — in navsezadnje tudi tako malo dežel — nima svojega skoka zaljubljencev, da je že samo ime postalo pregovorno. Na večini teh krajev so se razočarani zaljubljenci očitno na nadvse zapletene in nenavadne načine trudili napraviti samomor, pri tem pa prezrli številne lažje in nič manj primerne možnosti. A čeprav so ponekod legendo prikrojili kraju, ni dvoma, da je marsikje zgodba obstajala že pred prihodom belcev. Najbolj znani skoki zaljubljencev so ob zgornjem toku Mississippija, ob reki French Broad, na gori Jump Mountain v Virginiji, na gori Jenny Jump Mountain v New Jerseyju, na Mackinacu v Michiganu, na gori Monument Mountain v Massachusettsu, ob potoku Wissahickon blizu Philadelphie, pri Muscatinu v Iowi in na vzpetini Lefferts Height. Še veliko drugih strmin je prizorišč skokov in pustolovščin, denimo Fawn's Leap v soteski Kaaterskill Clove; Rogers's Rock ob jezeru George; skale v soteski Long Narrows ob reki Juniata, kjer še vedno blodi duh kapitana Jacka, »divjega lovca« iz kolonialnih časov; Campbell's Ledge pri Pittstonu v Pensilvaniji, od koder je mož, po katerem je dobila ime, skočil, da bi ušel Indijancem; in Peabody's Leap ob jezeru Champlain, kjer je izvidnik Tim Peabody z devet metrov visokim skokom pobegnil, potem ko je pobil več divjakov.

Na gori Jump Mountain blizu Lexingtona v Virginiji je indijanski par skočil v globino, ker so njuni poroki stale na poti nepremostljive ovire. Na skali ob Wissahickonu je dekle poiskalo smrt, ker ji je bil ljubljeni nezvest.

Pri Muscatinu je bila vzrok smrti dekleta in njenega ljubega strogost njenega očeta, ki je prepovedal poroko, ker ni bilo vojne, v kateri bi mladenič lahko dokazal svoj pogum.

Na vzpetini Lefferts Height je dekle ustavilo svojega nezvestega ljubimca, ko je bil na poti k njeni tekmici, pognalo njegovega konja do roba pečine in z njim vred skočilo v praznino.

Monument Mountain, slikovita vzpetina v gorovju Berkshire, se na zahodni strani končuje z visoko prepadno steno, s katere se je vrglo dekle, ker so ji zakoni njenega plemena prepovedovali poroko z bratrancem, ki mu je obljubila zvestobo. Pokopali so jo tam, kjer so našli njeno truplo, in vsak Indijanec, ki je šel mimo, je na njen grob položil kamen — tako je sčasoma nastal spomenik.

»Purgatory«, brezno pri Newportu na Rhode Islandu, skozi katero po nevihti glasno bobni morje, je bilo v poznejšem stoletju prizorišče žrtvovanja indijanskega para brezupni ljubezni. Obstaja pa tudi starejše izročilo o grešni Indijanki, ki jo je zgrabil nihče drug kot sam hudič, jo vrgel s pečine in odvlekel njeno dušo, ko je zapustila telo. Nekoč so bile na skalah še vidne sledi njegovih kopit.

Pri Hot Springsu v Severni Karolini na desnem bregu reke French Broad obiskovalcem kažejo dve mogočni pečini: Paint Rock — kjer so si staroselci nekoč nabirali oker, s katerim so si mazali obraze, in ki so jo okrasili s hieroglifi — ter Lover's Leap. Trdijo, da je slednja prvi kraj v tej deželi, za katerega je znano, da je nosil to čustveno in tragično zveneče ime. O njem krožita dve izročili. Po prvem so sovražniki na vrhu odkrili indijansko dekle in jo pognali v globino pod njim; drugo pripoveduje o Indijancu, ki se je želel poročiti z dekletom iz plemena, s katerim je bilo njegovo že od nekdaj v vojni. Poroki so nasprotovali na obeh straneh, zato je, namesto da bi storil, kar bi danes storila večina Indijancev in marsikateri belec — se poročil z dekletom in pustil, da sprava pride sčasoma — z njo splezal na skalo in skočil v reko. V srečnih loviščih sta se prebudila kot mož in žena.

Leta 1700 je v vasi Keoxa pod Frontenacom v Minnesoti, ob reki Mississippi, živelo dekle iz plemena Dakota po imenu Winona (Prvorojenka). Ljubil jo je lovec iz njenega plemena in tudi ona je ljubila njega. Njeni bližnji so ji priporočali, naj svojo naklonjenost nameni mlademu poglavarju, ki je vas junaško obranil pred napadom sovražnikov, toda Julija ni hotela niti slišati za tega temnopoltega grofa Pariškega in je ostala zvesta svojemu Romeu. Ker je z razlogi niso mogli omehčati, so njeni domači nazadnje pregnali njenega ljubega in se zatekli še k drugim krutim ukrepom, da bi jo prisilili v osovraženo zvezo, ona pa jim je odgovorila: »Spravljate me v obup. Tega poglavarja ne ljubim in ne morem živeti z njim. Vi ste moj oče, moji bratje, moji sorodniki, pa vendar od mene odganjate edinega moškega, s katerim želim biti združena. Sam tava po gozdu, nikogar nima, ki bi mu postavil bivališče, nikogar, ki bi mu razgrnil odejo, nikogar, ki bi skrbel zanj. Kmalu ne boste imeli več ne hčere ne sestre ne sorodnice, ki bi jo mučili z lažnimi zagotovili ljubezni.« Oče, ki je ob teh nepokornih besedah vzplamtel od jeze, je razglasil, da se bo s poglavarjem poročila še tistega dne. Toda med pripravami na slavje se je skrivaj povzpela na vrh pečine, ki je odtlej znana kot Maiden's Rock, in tam, sto dvajset metrov nad glavami ljudi, očitala vsem, ki so ji nekoč zatrjevali svojo naklonjenost. Nato je zapela svojo smrtno pesem. Nekaj moških je skušalo splezati po pečini in preprečiti tragedijo, za katero je bilo očitno, da se bo vsak hip zgodila, oče pa je, ko je v muki strahu pozabil svojo jezo, klical k njej, da ne bo več nasprotoval njeni izbiri. Za njihove prošnje se ni zmenila; ko je pesem izzvenela, je stopila do roba skale, skočila v praznino in se brez življenja zvalila pred noge svojih ljudi.

Ko povemo, da je pravo ime skoka zaljubljencev na Mackinacu Mechenemockenungoqua, upamo, da ga ne bo nihče ponavljal. Vendar ima poleg imena tudi svojo legendo: dekle iz plemena Ojibway je stalo na tem skalnem stolpu in čakalo svojega ljubega, potem ko je bila bitka končana in so se njeni ljudje vračali. Nestrpno je preiskovala obraze bojevnikov, medtem ko so njihovi bojni kanuji drseli mimo, a obraza, ki ga je iskala, ni bilo med njimi. Njen ljubljeni je bil tisti hip privezan k drevesu s puščico v srcu. Ko je gledala čolne, se ji je v videnju razkrila njegova usoda, mrtvec pa je priplaval proti njej in ji pomignil. Njena smrtna pesem je zazvenela v ušesih mož, toda še preden so jo lahko dosegli, je naglo stopila do roba, z iztegnjenimi rokami in očmi, uprtimi v praznino, in njen duh se je srečal z duhom njenega ljubega.

S te iste skale je v davnih časih skočila rdeča Eva, ko je rdečega Adama pregnal hudič, ki se je zaljubil vanjo. Adam, ki je veslal ob obali, je videl, da bo padla, planil naprej, jo ujel in ji rešil življenje. Zakon težnosti v tistih časih še ni deloval s tako mučno naglico kakor danes. Ko je Manitou izvedel, kaj se je zgodilo, ju je vrnil na otok in pregnal hudiča, ki je padel v podzemni svet zlih duhov. Tam je postal oče bele rase in odtlej Indijance preganja po svojih namestnikih.

Na istem otoku Mackinac so imeli Angleži utrdbo, katere posadko so leta 1763 pobili. Edini preživeli — mladi častnik po imenu Robinson — je življenje dolgoval lepi mešanki, ki mu je ponudila skrivališče v odmaknjenem vigvamu. Ker mu je kraj zagotavljal varnost, dekle pa je bilo njegova edina družba, sta več let živela skupaj kot mož in žena, in to precej srečno. Ko so utrdbo znova zgradili, se je Robinson vrnil v službo in se v poveljstvu prikazal z ženo svoje polti. Njegova indijanska družica ni kazala ljubosumja. Nasprotno, privolila je, da bo živela ločeno v hišici, ki je pripadala postojanki in je stala na pečini, imenovani Robinson's Folly. Svojega ljubega je prosila le, naj pride tja in eno uro posedi z njo, preden se za vedno razideta, in ustregel je njeni prošnji. Ko sta stala na robu skale, ga je objela; nato je stopila nazaj, z rokami še vedno okoli njegovega vratu, in padla s pečine ter ga potegnila za seboj. Oba sta umrla. Kmalu zatem se je rob skale odlomil in s seboj odnesel še hišo.

Matiwana, hči poglavarja plemena Omaha, katerega vas je stala blizu izliva potoka Omaha Creek, se je poročila z nezvestim trgovcem iz St. Louisa. Ta je že imel eno ženo, po daljši odsotnosti med svojimi ljudmi pa se je vrnil k njej s tretjo, žensko svoje polti. Indijanko je hladno zavrnil, čeprav ji je obljubil, da bo njenega dečka — in svojega — poslal v naselbine na šolanje. Le pogledala ga je in se obrnila proč, nekaj dni pozneje pa so jo našli mrtvo ob vznožju pečine blizu njenega doma.

White Rocks, skale petinštirideset metrov nad reko Cheat v okrožju Fayette v Pensilvaniji, so bile priljubljeno shajališče lepega dekleta, hčere premožnega kmeta iz tiste okolice, in postavnega mladeniča, ki je prišel v te kraje lovit. Na vzpetini sta skupaj preživela veliko srečnih dni, a po dogovorih za poroko sta se sprla, nihče ni vedel, zakaj. Nekega večera sta se po naključju srečala na skalah in videti je bilo, da se zadržano pogovarjata, ko se je znočilo in ju ni bilo več mogoče videti. Dekle se ni vrnilo in njen oče se je z iskalno skupino odpravil ponjo. Našli so jo mrtvo in izmaličeno ob vznožju skal. Njen ljubljeni jo je v navalu nestrpnosti sunil, ona pa je izgubila ravnotežje in padla čez rob. Nemudoma je pobegnil in se pod drugim imenom ter s spremenjeno zunanjostjo izmaknil zasledovalcem. Ko je izbruhnila vojna proti uporu, je stopil v vojsko in se bojeval brezglavo, saj se je dotlej že naveličal življenja in je upal, da bo umrl. A nič ni pomagalo. Za pogum, ki se ga sam sploh ni zavedal, so ga le povišali v stotnika, staro kesanje pa ga je še vedno razjedalo. Po vojni ga je nekaj privedlo nazaj v okrožje Fayette in nekega lepega dne je splezal na skale, da bi se še zadnjič ozrl po krajih, ki jih je nekoč razsvetljevala ljubezen, nato pa zatemnila obžalovanje. Ni bil dolgo na vrhu, ko ga je obšla neustavljiva želja, da bi skočil tja, kamor je padlo dekle, in s svojo krvjo odkupil prelitje njene. Prepustil se je temu vzgibu in padec je bil smrten.

Nekaj let pred izbruhom državljanske vojne se je neki mož z ženo in hčerjo naselil v brunarici ob vznožju skale Sunrise Rock blizu Chattanooge v Tennesseeju. Zdelo se je verjetno, da so nekoč poznali boljše čase, saj je glava družine med sosedi slovel kot človek, ki ni za nobeno rabo, in menili so, da si služi kruh s »pisarjenjem al' učenostjo iz bukev«. Vendar je bil tako tih in blag, da mu tega niso nikoli očitali; včasih so po obisku zavili na njegov vrt in mu mimogrede kako uro pleli gredice. Dekle, Stella, je bilo dobro izšolano, bistroumno in rožnatih lic, vsi kuštravi, okorni kmečki fantje iz okolice pa so jo brezupno občudovali. Leto ali dve po prihodu družine so začeli opažati, da ji lica bledijo in da je videti zaskrbljena. Ko jo je neki prijazni stari kmet na vaški poti videl govoriti z odvetnikom iz Chattanooge, oblečenim v fino sukno in z zlato uro, ga je začudilo, da »mestni fant« ni šel z njo domov, temveč ji je ob slovesu poslal poljub z roko. Pozneje je kmet par znova srečal, in medtem ko se je dekle nasmehnilo ter reklo: »Kako ste, stric Joe?«, se je odvetnik obrnil proč in pogledal vzdolž reke. To je bilo zadnjič, da je kdo videl nasmeh na Stellinem obrazu. Nekaj večerov zatem so jo opazili na skali Sunrise Rock s pogledom, uprtim proti Chattanoogi. Nočna senca se je vzpenjala po pečini, dokler ni v sončni svetlobi ostala le še njena postava, lasje pa so ji kot zlat sij obdajali obraz. Tedaj je veter prinesel zvonjenje — poročno zvonjenje. Dekle si je pritisnilo dlani na ušesa, stopilo do roba skale in nekaj sekund pozneje se je njeno brezživo telo skotalilo skozi grmovje ob vznožju na cesto. Na njen pogreb so ljudje prišli od blizu in daleč, da bi izrekli sožalje v črno odeti materi in očetu, ki so mu lasje pobelili; toda odvetnika iz Chattanooge ni bilo.

Ime Indian Maiden's Cliff — tako se imenuje pečina nad divjo sotesko Stony Clove v gorovju Catskill — ohranja spomin na razplet pobega indijanskega dekleta in njenega ljubega iz njenega plemena. Starši in sorodniki so njuni zvezi nasprotovali s tisto pogubno nespametjo, ki je očitno značilna za Indijance iz pripovedk, in brž ko je v vas prišla novica o njenem begu, so se pognali za njima. Med hitenjem skozi zapleteno goščavo sta se mlada zaljubljenca ločila in dekle se je znašlo na robu pečine. Naprej ni moglo. Zasledovalci so bili tik za njim. Moralo se je vdati ali umreti. Odločilo se je, da se ne bo vdalo, in se z obupanim krikom vrglo v sence.

Podobna je zgodba o skoku zaljubljencev v soteskah Siouxov med Črnimi hribi Južne Dakote. Pri New Milfordu v Connecticutu vam pokažejo goro Falls Mountain s kamnito gomilo, ki jo je njegovo pleme leta 1735 postavilo poglavarju Waramaugu. Ta je želel biti pokopan tam, da bi se, kadar bi mu bilo v onstranstvu hladno in bi se počutil osamljenega, lahko vrnil v svoje telo ter premišljeval ob pogledu na lepo pokrajino, v kateri je tako užival. Ponoči je na robu gore utripala blodna luč in za kosme rosne meglice, ki so podnevi plavali iz gozda, so včasih menili, da so poglavarjev duh. Imel je hčer Lillinonah, katere zgodba je povezana s skokom zaljubljencev na strani gore, obrnjeni proti reki. V tabor je pripeljala belca, ki je bolan in šibak taval ob Housatonicu ter zaman iskal pot iz divjine. Kljub mrkim pogledom, namenjenim njemu in njej, ji je uspelo, da je za tisto poletje postal član plemena. Ob njeni skrbi si je opomogel, postal srečen in se zaljubil. Jeseni ji je rekel: »Rad bi videl svoje ljudi, in ko jih obiščem, se vrnem k tebi in bova mož in žena.« S težkim srcem sta se poslovila in zima je za dekle minevala s svinčenimi koraki. S pomladjo je prišlo upanje. Steze so bile prehodne in vsak dan je čakala svojega belega ljubega. Poletje je prišlo in minilo in znova je bila tu jesen. Dekle je postalo bledo in žalostno, stari Waramaug pa je rekel mlademu Orlovemu peresu, ki jo je že več let nežno pogledoval: »Dekle hirà od samote. Poročil se boš z njo.« To ji povedo in tistega večera se skrivaj odpravi k reki, stopi v kanu, odvrže veslo ter se prepusti toku. Čoln sprva drsi počasi, nato pa vse hitreje, ko ga začnejo vleči brzice; toda nad hripavim hrumenjem vode zasliši pesem, zapeto z glasom, ki ga pozna — veseli napev lahkega srca. Veje pri skoku zaljubljencev se razmaknejo in njen ljubljeni pogleda navzdol proti njej. Veseli pogled ob snidenju se spremeni v grozo, saj je čoln ujet v tok. Dekle vstane in v obupani prošnji iztegne roke proti njemu. Življenje, za vsako ceno! On s krikom skoči v deročo vodo, ko kanu drsi mimo. Čoln trešči ob skalo in Lillinonah vrže iz njega. Ljubljeni jo doseže. Slapovi jima rjovijo v ušesih. Še zadnjič se objameta in dve življenji ugasneta v vse gostejšem mraku.