Prevod

V zavetnem kotičku kmečkega dvorišča, kjer je živa meja zadrževala mrzle vetrove, drevesa pa so dajala senco pred vročim poletnim soncem, je stalo mnogo čebeljih panjev. O trotih se sicer ni dalo povedati kaj prida, toda vse druge čebele so bile najmarljivejše med vsemi prebivalci dvorišča in so imele toliko dela, da so se le redkokdaj ustavile na klepet pri sosedih.

V vsakem panju oziroma domu je živelo več tisoč čebel in vsaka je imela svoje delo. Najprej je bila tu matica. Morda mislite, da biti kraljica pomeni ves čas se igrati, vendar ni tako, kajti zares dobra kraljica mora veliko vedeti in nenehno delati, tudi če je čebelja kraljica, ki ji pravimo matica. Matica je mati vseh čebeljih mladičkov in dneve preživlja z zaleganjem jajčec. Tako dragocena in pomembna je, da je prva dolžnost vseh drugih skrbeti zanjo.

Troti so najkrepkejši in najpostavnejši med vsemi čebelami, vendar so leni, zelo, zelo leni. V panju jih nikoli ni veliko in kakor večina lenuhov dobršen del časa drugim dopovedujejo, kako naj delajo. Ne izdelujejo voska in ne spravljajo medu, in ker delavke nočejo, da bi jedli tisto, kar so shranile za zimo, ne živijo prav dolgo.

Večina čebel je delavk. Manjše so tako od matere matice kakor od trotov, naberejo pa ves med, izdelajo ves vosek, zgradijo satje in hranijo mladičke. Skrbijo za čistočo panja, kadar je zelo toplo, pa nekatere s krili pahljajo zrak, da ga ohladijo. Stražijo tudi pri vhodu v panj in odganjajo roparice, ki včasih pridejo krast njihov med.

V teh delavnih domovih nihče ne more dolgo živeti samo zase. Vsakdo pomaga komu drugemu in zato je življenje prijetno. Mati matica pogosto zaleže tudi po dva tisoč jajčec na dan. Večinoma so to jajčeca za delavke in jih odlaga v majhne celice zaležnega satja, ki je nekakšna otroška soba v panju. Nekaj je trotovskih jajčec in ta odlaga v velike celice. Jajčec za matice nikoli ne zalega, saj noče, da bi zrasle še druge matice. Med čebelami velja zakon, da sme v vsakem domu živeti le ena odrasla matica.

Delavke pa vedo, da bi se njihovi stari materi matici lahko kaj pripetilo, zato se včasih, ko odide proč, lotijo celice, v katero je zalegla jajčece za delavko, in podrejo voščene stene med njo in sosednjima celicama, da nastane zelo velik matičnik. Z močnimi čeljustmi odgriznejo vosek, nato pa z nožicami oblikujejo neravne robove. Ko se iz tega jajčeca izleže mladiček oziroma ličinka, je ne hranijo z neokusnim kruhom iz cvetnega prahu, medu in vode, kakor bi jo, če bi nameravale iz nje vzgojiti delavko ali trota. Namesto tega pripravijo tako imenovani matični mleček, ki je precej kisel, in z njim z vseh strani obdajo ličinko, ki je zdaj videti kakor majhen bel črviček.

Zaradi matičnega mlečka hitro raste in v petih dneh je že tako velika, da skoraj zapolni celico. Tedaj neha jesti, si sprede zapredek in v njem leži še približno dva dni in pol. Ko pride iz njega, ji pravimo buba. Šestnajst dni po tem, ko je bilo jajčece zaleženo, je mlada matica pripravljena, da pride iz svoje celice. Delavka potrebuje enaindvajset dni, da povsem odraste, trot pa petindvajset.

V panju ob cedri je mati matica postajala nemirna in sitna. Vedela je, da delavke vzgajajo mlade matice, in skušala je priti do matičnikov. Vedela je, da mlade matice, če bi ji to le uspelo, ne bi nikoli žive prišle na plano. Tudi delavke so to vedele, zato so jo vsakič, ko se je približala, odgnale.

Matične ličinke in bube so bile različno stare in ena od njih je bila zdaj že pripravljena zapustiti svojo celico. Slišale so jo klicati, naj jo spustijo ven, toda vedele so, da bi ena od njiju umrla, če bi se zdaj srečala z materjo matico. Zato je niso izpustile, temveč so ji čez izhod zgradile debelo voščeno steno in pustile le odprtinico, skozi katero so jo lahko hranile. Kadar je bila lačna, je pomolila ven jeziček in nanj so ji dale med.

Spraševala se je, zakaj je delavke ne spustijo ven, ko pa si tako zelo želi na prostost. Ni še vedela, da se matere matice ne razumejo dobro z mladimi maticami.

Delavke so se o tem pogovarjale med seboj. Ena od njih je bila zelo mehkega srca. »Res je žalostno,« je rekla, »da ubogo mlado matico puščamo zaprto v njeni celici. Ne vem, kako lahko prenašate njeno nenehno milo piskanje. Prepričana sem, da mora biti lepa. Še nikoli nisem videla lepšega jezička od tistega, ki ga pomoli ven po med.«

»Hm!« je rekla razumna stara delavka, ki je videla, kako se je izleglo že mnogo matic in odletelo že mnogo rojev. »Še veliko bolj bi ti bilo žal, če bi jo zdaj izpustile. To nikakor ne bi šlo.«

Dobrosrčna delavka na to ni odgovorila, se je pa o tem pogovorila s troti. »Resnično,« je rekla in si s sprednjima nožicama obrisala oči, »še grižljaja medu komaj naberem, ker kar naprej mislim nanjo.«

»Pa se obesi in izdeluj vosek,« je rekel neki trot. »Dan je sicer precej sončen, a nekaj bi vendarle morala početi, in če ne moreš nabirati medu, bi lahko delala vsaj to.« Prav po trotovsko. Sam ni nikoli nabiral medu ali izdeloval voska, pa vendar ni mogel gledati, kako delavka zapravlja čas.

Toda delavka se ni obesila in začela izdelovati voska. To je počela samo ob oblačnih dneh, poleg tega pa je bila ena tistih čebel, ki očitno mislijo, da ne bo nič prav, če ne bodo nehale delati in same pogledale, kaj se dogaja. Čakalo jo je obilo dela, a je bila preveč žalostna in zaskrbljena, da bi ga opravila. Lahko bi vedela, da njene prijateljice ravnajo prav, ko novo matico zadržujejo v celici, saj zgolj ubogajo zakon.

Mati matica je bila nemirna in sitna. Ni se mogla zbrati pri delu in polovico časa sploh ni vedela, ali zalega trotovsko jajčece ali jajčece za delavko. Kljub temu se ni zmotila in nobenega ni odložila v napačno celico. »Ne morem ostati tukaj z mlado matico,« je rekla. »Ne bom ostala tukaj. Prijateljice bom vzela s seboj in odletela.«

Kadar je srečala delavko, se je s tipalnicami dotaknila njenih in prijateljica je takoj natančno vedela, kako ji je pri srcu. Tako se je novica širila naokrog in kmalu so bile številne delavke prav tako nemirne kakor njihova mati matica. Včasih so se tako razburile, da je zrak v panju postal zelo vroč. Čez nekaj časa so se umirile in spet nabirale med. Pogosto so si šepetale. »Ali veš, kam gremo?« je vprašala ena.

»Pst!« se je glasil odgovor. »Vodnice prav zdaj iščejo primeren kraj.« »Ko bi le mati matica vedela, kam gremo,« je rekla prva. »Kako pa naj bi vedela?« je odvrnila druga. »Prav dobro veš, da ni zapustila panja, odkar je začela zalegati jajčeca. Glej, pravkar prihaja.«

»Ojoj!« je vzkliknila mati matica. »Tega ne bom nikoli prenesla. Prav zares ne. Pomislite, še v lastnem panju mi ne pustijo vladati! Delavke, ki stražijo matičnike, me odženejo, kadar koli se jim približam. Niti trenutka več ne ostanem.«

»Zakaj pa potem,« je rekel neki trot, kakor da mu je to šele zdaj prvič prišlo na misel, »ne odideš?« »Saj bom,« je rekla. »Boš šel z menoj?«

»Ne,« je odgovoril trot. »Ne maram selitev in opremljanja novega doma. Poleg tega mora nekdo ostati tukaj in skrbeti za delavke in mlado matico.«

Mati matica je odšla. »Ko sva bila oba mlada,« si je rekla, »bi šel z menoj kamor koli.« Trot pa si je mislil: »No, ali ni to čisto podobno materi matici! Ves čas je vedela, da prihajajo mlade matice in da bo morala oditi, zdaj pa zaradi tega zganja takšen vik in krik. Morala bi se spomniti, da tako veleva zakon.«

Res bi se morala spomniti, da tako veleva zakon, kajti v panju vse poteka po zakonu in nihče se ne bi smel pritoževati. Zakon skrbi za vse in nikomur ne dovoli, da bi dobil več, kakor mu po pravici pripada.

Še istega popoldneva je v njihovem domu nenadoma zavladal mir. Delavke, ki so bile zunaj, so se vrnile in poklepetale z drugimi. Medtem ko so čakale, je nekaj tistih, ki naj bi jih vodile, prišlo do vhoda v panj, zaploskalo s krili in dalo znamenje za odhod. Tedaj so vse, ki naj bi šle z materjo matico, pohitele skozi vhod in z njo zakrožile po zraku. »Zbogom!« so klicale. »Vzgojite toliko mladih matic, kolikor hočete. Nikoli več se ne vrnemo. Daleč, daleč proč gremo in ne bomo vam povedale, kam. V prelep kraj, v zares prelep kraj.«

»Kar naj gredo,« so rekli troti, ki so ostali doma. »Ali ni zdaj že čas, da izpustite mlado matico?« »Ne še,« je odgovorila delavka, ki je stala blizu vhoda. »Niti ene tipalnice ne bo pomolila iz celice, dokler ta roj ne izgine izpred oči.«

Pristopila je dobrosrčna delavka in si brisala oči. »Oh, uboga mati matica!« je rekla. »Tako se mi smili. Danes res ne morem nabirati medu, tako hudo mi je, ker je odšla.«

»Raje se loti dela,« je rekla njena prijateljica. »To je najboljše zdravilo na svetu za žalost. Poleg tega moraš poskrbeti, da ostaneš pri močeh.« »Oh, poskusila bom pojesti kaj iz satja,« je odgovorila, »do dela mi pa ni.«

»Bzzzt!« je rekla druga delavka. »Mislim, da si lahko, če moreš jesti, tudi zunaj poiščeš hrano, namesto da jemlješ med, ki smo ga spravile za zimo, ali hrano, ki jo bodo potrebovali otroci.«

Troti so se zahihitali. Zdelo se jim je povsem prav, da so sami leni, nikoli pa niso mogli prenašati pogleda na delavko, ki zapravlja čas. »Aha,« je nenadoma vzkliknil eden od njih, »kaj pa zdaj počne novi roj?«

Komaj je izgovoril te besede, je mati matica že spet prilezla v panj. »Kakšna strašna smola!« je rekla. »Ravno ko smo sedale na drevo, da bi si odpočile, je oblak zakril sonce.«

»Jaz se zaradi tega že ne bi vrnil,« je rekel neki trot. »Ne,« je lahkotno odvrnila, »prav verjamem, da se ne bi, jaz pa se. Ne upam si v nov dom, potem ko je oblak zakril sonce. Mislim, da je to slabo znamenje. Če bi nadaljevala pot, ne bi mogla pričakovati, da se bo izleglo eno samo jajčece. Jutri bomo poskusile znova.«

Vse druge so se vrnile z njo in v panju je bilo spet tesno in vroče. »Ojoj!« je rekla dobrosrčna delavka. »Ali ni žalostno, da niso mogle oditi?«

Naslednje jutro so se znova odpravile in bile prav tako vznemirjene kakor prejšnjikrat. Mati matica je bila ves čas sitna in nemirna, čeprav je med čakanjem zalegla devetsto triinsedemdeset jajčec, in to kljub vsem motnjam. »Dokler delam, ne mislim,« je rekla, »in nekaj vendar moram početi.« Tokrat je mati matica sedla na jablanovo vejo, druge pa so se je oprijele, dokler niso vse, ki so zapustile panj, visele na veji v velikem grozdu — tako velikem kakor majhna zeljna glava. Nameravale so si malo odpočiti, nato pa odleteti v novi dom, ki so ga izbrale njihove vodnice.

Medtem ko so visele tam, je pod drevo prišel kmet in nosil dolgo palico z žičnato košaro na zgornjem koncu. Čebelji grozd je nežno stresel vanjo, nato pa čebele preselil v prazen panj, ki je stal poleg njihovega starega doma.

»Zdaj,« so rekle delavke, ki so ostale v starem panju, »bomo izpustile novo matico, kajti mati matica se ne bo nikoli več vrnila.« Kmalu so pregrizle voščeno steno in jo spustile ven. Nato so se zbrale okrog nje, jo ljubkovale, se je dotikale s tipalnicami, ji stregle in ji pojasnjevale, zakaj je niso mogle izpustiti prej. Še vedno je bila nežno siva kakor vse mlade čebele, ko prvič pridejo iz celice, a to barvo je kmalu zamenjala črna, kakršno je nosilo njeno ljudstvo.

Delavke so letale ven in noter ter prinašale novice iz sosednjega panja. Tja niso smele, kajti zakon čebeli, ki živi v enem domu, ne dovoljuje obiskovati drugega, vendar so stare prijateljice srečevale v zraku ali med srkanjem medu. Izvedele so, da se je mati matica povsem odpovedala misli na življenje drugje in je bila zaposlena kakor nekoč. Kmet je v novi panj vstavil kos satja, da je lahko takoj začela gospodinjiti.

Novo matico so razvajali in jo zadrževali doma, dokler se ni okrepila in privadila gibanja. To ni trajalo dolgo. Potem je rekla, da si želi ogledati zunanji svet. »S teboj bomo šli,« so rekli troti, ki so bili v lepem vremenu vedno veseli izgovora za polet. Trdili so, da je v panju toliko hrupa in hitenja, da si podnevi nikoli ne morejo zares odpočiti.

Tako je mlada matica odletela daleč proč in prvič zagledala prelepi svet. Kako modro nebo! Kako zelena trava! Kako krasna drevesa, polna dišečih cvetov! Vse je vzljubila, brž ko je zagledala. »Ah,« je vzkliknila, »kako čudovito je živeti in videti vse to! Tako sem vesela, da sem se izlegla. Zdaj pa moram pohiteti domov, saj me čaka toliko dela.«

Bila je krasna mlada matica in vse čebele so bile ponosne nanjo. Pustile so ji početi vse, kar je hotela, dokler se le ni približevala matičnikom. Kmalu je začela delati tako, kakor je prej delala stara mati matica, in je bila po svoje zelo srečna. Rada bi odprla matičnike in preprečila, da bi se izlegle še druge matice, in tudi ko so ji povedale, da jo morajo zaradi zakona zadrževati proč, jih je še vedno hotela pregristi.

»Uboga mlada mati matica!« je vzdihnila dobrosrčna delavka. »Tako se mi smili, ko ji ne pustijo do matičnikov. Kako žalosten, žalosten je ta svet!« Toda ta svet nikakor ni žalosten. Lep je, sončen in srečen, in niti čebelje matice niti kdor koli drug ne bi smel misliti, da se mu godi krivica, če ne more storiti prav vsega, kar si želi. Zakon skrbi za velike in male in nič ne pomaga, če se kujamo, ker nečesa ne smemo, ko pa nas čaka toliko prijetnega dela in igre. In mlada mati matica je to vedela.