Prevod

Rjavki iz iste vprege sta se pogovarjali vsaka v svojem stojišču, drugi konji pa so poslušali. To je bila ena od nadlog življenja v hlevu: sosedu nisi mogel ničesar reči, ne da bi te slišal še kdo drug. Kmet je med stojišči postavil trdne stene, odprtine v njih pa so bile tako daleč zadaj, da noben konj ni mogel pomoliti glave skoznje, ne da bi pretrgal oglavnik. Tako je uredil zato, da se konji ne bi grizli, in ker nikomur razen Jabolčastemu Sivcu kaj takega še na misel ni prišlo, so bili drugi zaradi tega po krivici prikrajšani. Materam je bilo težko pravilno vzgajati otroke, saj so morale žrebičku, ko je bil dovolj star za lastno stojišče, nasvete in svarila klicati tako glasno, da so jih slišali vsi. Saj veste, da otroka ni dobro karati pred drugimi, če se temu le lahko izognemo. In prav to vprašanje je zdaj skrbelo Rjavki. Vsaka je imela dveletnega žrebička in vedeli sta, da ju bo kmet kmalu začel navajati na delo. Rjavki sta bili sestri, zato sta bila njuna otroka seveda bratranec in sestrična. Vsi so se imeli zelo radi, radi pa so imeli tudi Slepega Konja, ki je bil stric Rjavk in prastric Rjavčka in Sivke.

»Skrbi me za Rjavčka,« je rekla njegova mati. »Odkar so ga lansko jesen pripeljali v hlev in mu dali stojišče proč od mene, se je navzel slabih navad. Neštetokrat sem mu že rekla, da ne sme glodati roba jasli, pa je bilo prvo, kar sem danes zjutraj zaslišala, škrtanje njegovih zob po lesu.«

»No,« je rekla njegova teta, »saj veš, da mu rastejo zobje. Morda je krivo to.« »To ni noben izgovor,« je strogo odvrnila mati. »Zobje mu rastejo že od petega dne življenja in zadnji mu bo zrasel šele čez tri leta. Zame ni nobena pridnost, če ne glodaš jasli takrat, ko ti sploh ni do glodanja. Odvaditi se mora zdaj. Sicer pa, če bo čakal, da mu zrastejo vsi zobje, se te razvade ne bo mogel več otresti, tudi če bo poskusil.«

»Res je,« je rekla teta, »pa še zobe si bo uničil.« »Pha!« je vzkliknil Rjavček, ki je slišal njun pogovor. »Lahko neham, kadar hočem, in navsezadnje so zobje moji. Nikogar drugega se ne tiče, če si jih uničim.«

»No, vidiš!« je rekla njegova mati teti. »Prav o tem govorim. Ves čas se tako pogovarja z menoj. Kaj bi ti storila?« »Pustite ga pri miru,« je prhnil Jabolčasti Sivec. »Pustite ga pri miru, pa bo že dobil nekaj konjske pameti, ko ga bodo vpregli. Težka mu bo predla, nazadnje pa bo že vse prav.«

Rjavček je bil tako nejevoljen, da je brcnil ob pregrado svojega stojišča. »Prav hvaležen vam bom, če me pustite pri miru,« je rekel. »Ne vem, zakaj mi vsi govorite, kaj naj počnem. Saj menda tudi sam kaj vem.«

»Ti bom jaz povedal, zakaj,« je rekel Jabolčasti Sivec z glasom, po katerem se je slišalo, kako zelo se trudi, da ne bi izgubil potrpljenja. »Zato, ker si mlad in te imamo radi, pa ti lahko prihranimo marsikatero težavo, če poslušaš, kar ti govorimo. Meni so črne jamice v sprednjih zobeh izginile, še preden si se ti rodil, in konj, ki živi dovolj dolgo, da mu izginejo črne jamice v sprednjih zobeh, že marsikaj ve. Zdaj še vzvodne brzde ne ločiš od navadne žvale, a ko te bodo navajali na vprego, se boš naučil marsičesa — prav zares marsičesa.«

Rjavček je vrgel glavo kvišku in ni odgovoril. Ko so ga odpeljali napajat, je Jabolčasti Sivec hitro nagovoril prijatelje. »Pustili ga bomo pri miru,« je rekel, »kakor si želi. Ne bomo mu svetovali, dokler nas sam ne prosi.« Vsi so še pritrjujoče rezgetali, ko se je Rjavček vrnil. Nato je nastala takšna tišina, da bi slišal pasti bilko sena.

Naslednjih nekaj dni se je Rjavček imenitno imel. Nihče mu ni ničesar svetoval in celo kadar je glodal rob jasli, se je zdelo, da mati tega niti ne opazi. Ko je ugotovil, da mu nič ne reče, je začel tudi sam manj glodati jasli. Bil je tako nespameten in svojeglav mladenič, da si je vselej, kadar so mu kaj prepovedali, prav tisto želel početi bolj kot karkoli drugega na svetu. Njegova sestrična Sivka mu ni bila prav nič podobna. Bila je krotka dveletna žrebička, ki so jo imeli vsi radi. Bila je razigrana in na travniku ni bilo veselejše družabnice od nje, vendar je starejše konje vselej poslušala in ubogala, kadar so ji kaj svetovali.

Rjavček je imel sestrično zelo rad, vendar jo je tudi rad dražil. Nekoč jeseni, preden so se za stalno preselili v hlev, ji je rekel »pridna punčka«, ker ni hotela z njim preskočiti ograje in pobegniti. Rekel je, da tega noče storiti, ker ne ve, kaj je zabava. Takrat pa je pokazala, da se tudi ona zna razjeziti: rjave oči so se ji zabliskale in mehke ustnice je privihala, da so se pokazali vsi njeni sekalci. »Nisem nobena ‘pridna punčka’,« je zavpila in s svojimi lepimi kopitci udarjala ob tla, »in še kako rada bi šla. Vsakič, ko pomislim na tisto ograjo, se mi zdi, kakor da me nevidne vrvi vlečejo k njej, pa ne bom šla! Ne bom šla! Mama pravi, da je kot žrebička nekoč preskočila ograjo in pobegnila, potem pa se je počutila strašno nizkotno.«

»Nič mi ni mar,« je rekel njen bratranec, »jaz grem vseeno, ti pa kar ostani doma, če hočeš. Zbogom!« Stekel je, preskočil ograjo in z visoko dvignjeno glavo ter privzdignjenim repom odkasal po cesti. In kako zelo si je Sivka želela za njim! »Ne bom!« je spet rekla. »Ne bom tega storila. Pogledala bom drugam in skušala pozabiti. Ko bi le vedel, kako težko je včasih biti priden.«

Naslednje jutro je bil Rjavček spet na pašniku. Kmet in njegov hlapec sta ga našla daleč proč in ga pripeljala nazaj. »Imenitno sem se imel,« je rekel sestrični, »in prav nič nizkotno se ne počutim. Danes grem spet, ampak nikomur ne povej.« Ko ga je mati oštela, kakor si je zaslužil, je samo švigal z repom in razmišljal o nečem drugem, dokler ni nehala govoriti. Potem je spet pobegnil.

Ko ga je Sivka naslednje jutro zagledala, je imel okoli vratu čudno leseno pripravo, na njej pa je bil pritrjen drog, ki je štrlel predenj. Od njega ga je bolel vrat in oviral ga je, kadar je hotel teči. Če bi poskusil preskočiti ograjo, bi ga prekucnilo na tla. Ko se mu je Sivka približala, se je pretvarjal, da je ne vidi. Prav tako dobro bi jo lahko pogledal naravnost v oči, takoj ko je prišla, saj jo je prej ali slej vendar moral pogledati. Toda počutil se je nizkotno, potuhnjeno in preplašeno, kakor se vselej počutimo, kadar storimo kaj napačnega in imamo potem čas o tem premišljevati. Poleg tega si je od tedaj, ko so mu nadeli leseni jarem, premislil in njegov pobeg se mu je zdaj zdel zelo neumen. Spraševal se je, kako se mu je to sploh kdaj lahko zdelo zabavno, in bil je tako nejevoljen sam nase, da mu uhlji niso mogli mirovati, ampak jih je nemirno premikal, kadar se je spomnil svoje neumnosti.

Sivka je bila preveč obzirna, da bi omenila njegov jarem, zato je govorila o travi, nebu, drevesih in vsem drugem, česar se je domislila. Nekoč je že hotela omeniti ograjo, pa se je spomnila in sredi stavka utihnila. Rjavček je to opazil. »Kar nadaljuj,« je rekel. »Zelo prijazna si, ampak sam dobro vem, kako neumen sem bil, zato nima smisla molčati. Prav si imela. Za nekaj minut domnevne zabave se res ne splača skakati čez ograje. Kar slabo mi postane, ko pomislim na to.«

»Kako zoprno,« je zarezgetala Sivka. »Zelo mi je žal zate.« »In veš kaj?« je rekel Rjavček. »Danes zjutraj sem slišal Jabolčastega Sivca reči, da sem kakor prašič! Pomisli, žrebiček pa podoben prašiču! Rekel je, da je prašičem čisto vseeno, na kateri strani ograje so, saj si vselej želijo na drugo stran, in da sem jaz prav tako neumen.«

Vse to se je zgodilo jeseni, preden jih je mraz pregnal v hlev, in dokler je Rjavček nosil jarem, ni prav zlahka pozabil nauka, ki ga je dobil o preskakovanju ograj in bežanju. Mati je postala prav ponosna nanj in celo Jabolčastega Sivca so slišali reči, da utegne iz njega še kaj biti. To je bilo iz ust Jabolčastega Sivca res veliko, kajti čeprav je imel zelo dobro srce, je druge le redko pohvalil, o dveletnikih pa skoraj nikoli ni govoril tako. Zato mu je bilo toliko težje, ko je Rjavček postal osoren, ker so mu rekli, naj neha glodati jasli.

Saj veste, nekateri žrebički se zlahka naučijo ubogati, drugi pa se morajo najprej hudo boriti, da nehajo preskakovati ograje, potem spet, da nehajo glodati jasli, pa znova, da nehajo brcati, in tako naprej skozi vsa žrebičja leta. Starejšim konjem se smilijo in skušajo jim pomagati, saj vedo, da ne žrebiček ne odrasel konj ne more zares uživati življenja, dokler si ne prizadeva ravnati prav. Seveda tudi tedaj včasih naredimo kaj narobe, a če sprejmemo nasvet in se še naprej trudimo, bo iz nas zagotovo kaj dobrega.

In zdaj, ko se je zdelo, da je Rjavček pozabil jesenski nauk, in potem ko je drugim konjem rekel, naj ga pustijo pri miru, so se začele dogajati prav nenavadne reči. Kmet ga je odpeljal iz stojišča in ga pripravil do tega, da je odprl gobec. Nato mu je vanj potisnil kos železa, ki mu je legel čez jezik in se na vsaki strani prilegal v brezzobi del čeljusti. Na obeh straneh tega železa so bile pripete dolge vajeti, in kadar je opletal z glavo ter se umikal vstran, jih je kmet narahlo potegnil, železna žvala pa mu je pritisnila na jezik.

Kmet je bil zelo prijazen, a Rjavček ni hotel imeti žvale v gobcu, zato se je vedel kar najbolj grdo: brcal je, hlastal z odprtim gobcem in skušal zbežati. Kmet ni postal ne jezen ne osoren, toda vsakič, ko se je Rjavček raztogotil, mu je žvala pritisnila na jezik in raztegnila ustna kotička, dokler ni moral odnehati. Tu in tam ga je kmet poskušal pobožati in mu pokazati, da je vse v redu, a Rjavček tega ni dovolil, in ko so ga odpeljali nazaj v stojišče, je bil zelo čemeren in prepoten dveletnik.

Opazil je, da Sivke ni na njenem običajnem mestu, toda kmalu je prišla z enim od kmetovih hlapcev. Tudi njo so prvič vodili z vajetmi.

»Hej!« je rekel. »Si imela tudi ti žvalo v gobcu? Ali ni bilo grozno? Tako sem jezen, da me kar ščemi v kopitih, tako rad bi brcnil tega kmeta.« »Težko je bilo,« je rekla Sivka, »ampak mož, ki me je vodil, je bil zelo prijazen in mi je večkrat pustil počivati. Tudi pobožal me je, in to mi je vlilo poguma. Mama pravi, da nas žvala ne bo prav nič več motila, ko se je bomo navadili.«

»No,« je rekel Rjavček, »jaz se je ne bom nikoli navadil. Tega ne bom trpel in pika.« Udaril je s kopiti ob tla in se držal zelo pomembno. Dveletniki so pogosto videti prav tako pomembni kakor desetletniki, počutijo pa se še veliko pomembnejše. Rjavček je bil precej ponosen na svoje noge in zdelo se mu je veliko lepše imeti cela kopita kakor preklana, kakršna imajo krave, prašiči in ovce.

Ko je rekel, da ne bo trpel, da bi ga vodili z vajetmi, je skozi stojišča šel nenavaden tih šum. Spominjal je na veter, ki se sprehodi čez žitno polje, povzročili pa so ga starejši konji, ki so globoko vzdihovali in šepetali sami pri sebi. Rjavčkova mati je govorila: »Ubogi otrok! Kako si sam otežuje življenje!«

Naslednji dan so oba žrebička spet vodili z vajetmi, pa dan zatem in še naslednji dan in spet naslednji. Dotlej se je Sivka tega že povsem navadila. Rekla je, da ji je kar všeč vedeti, kaj človek misli, in da njegove misli razbere iz potegov vajeti, podobno kakor je nekoč, ko je bila še čisto majhna žrebička, razumela mater, kadar sta se podrgnili s smrčkoma. Njen bratranec pa je imel od sunkovitega vlečenja vajeti ves gobec razbolel in pri jedi ni mogel prav nič uživati. Zaradi tega mu je bilo še težje, saj je postal zelo lačen, kadar smo lačni, pa ni tako lahko biti razumen.

Ko se je Sivka naučila enakomerno hoditi in zavijati, kakor je želel njen vodnik, so ji dovolili vleči lahek hlod po brazdah njive. To jo je utrudilo, a bila je tudi zelo ponosna, zato je usločila vrat in stopala nadvse ljubko. Hlod sicer ni bilo treba vleči po njivi, vendar tega ni vedela in je mislila, da opravlja pravo delo, čeprav so jo s tem le učili vleči. Mož, ki jo je vodil, jo je pobožal po vratu in ji z dlanjo objel smrček. Ko se je ustavil, da bi pojedel jabolko, ji je dal ogrizek in zdelo se ji je, da še nikoli ni okusila česa tako dobrega. Ko se je vračala v svoje stojišče, je zaklicala bližnjim konjem: »Delala sem! Hlod sem vlekla po vsej njivi.«

Slepi Konj jo je tiho nagovoril. »Srečno življenje boš imela, draga moja, ker rada delaš.« Rjavček ni rekel ničesar, veliko pa je premišljeval, in to o marsičem. Med premišljevanjem je začel glodati jasli, a škrtanje njegovih zob po lesu ga je zdramilo, da je stresel z glavo in si zašepetal: »Nikoli več ne bom glodal jasli.« Ko je jedel večerjo, ga je razboleli gobec pekel, vendar ni zastokal. »Saj si zaslužiš,« si je rekel. »Ne bi te bolelo, če bi bil miren kakor tvoja sestrična.« Rjavček je zelo hitro postajal pametnejši.

Jabolčasti Sivec je opazil, kako nenadoma je nehal glodati jasli, zato ga je nekaj dni opazoval. Videl je, da Rjavček misli resno, da brez vsakega upiranja vleče hlod sem ter tja, kmalu pa so ga skupaj z materjo vpregli v plug. Tisti dan sta orala tudi Jabolčasti Sivec in Slepi Konj in sta jima zaklicala s svoje njive. »Lep dan za oranje,« sta rekla.

»Imeniten,« je odgovoril Rjavček. »Sta videla zadnjo brazdo, ki sva jo zaorala? Jo znata vidva bolje? Če bi poskočil, bi bila kriva namesto ravna, in če bi se ustavil, še zdaj ne bi bila končana.«

»Lepa brazda! Čudovita brazda!« je odvrnil Jabolčasti Sivec. »Vedno sem vedel, da boš dober delavec, ko se boš enkrat lotil dela. Zdaj si eden izmed nas, eden izmed delovnih konj. Vesel sem tega. Zbogom!« In obrnil se je, da bi s plugom spet krenil čez njivo.

»Ti je všeč, da si odrasel?« ga je vprašala mati. »Všeč?« je v smehu odgovoril. »Tako sem ponosen, da sploh ne vem, kaj bi. Za nič na svetu se ne bi vrnil k prejšnjemu življenju, ko sem se samo igral. In moja mala sestrična mi je pomagala spoznati napake. Je bil sploh še kdaj kak žrebiček tako neumen kakor jaz?«

»Prav veliko jih je bilo,« je rekla mati. »Več, kot si misliš. Brcajo in grizejo in skušajo pobegniti, ker ne more biti zmeraj vse po njihovo. Potem pa, ko poskusijo po kmetovo in mu začnejo vračati za njegovo skrb, ugotovijo, da je to veliko lepše od življenja, polnega same igre. Žrebički bodo pač žrebički.«