Prevod

»Ga! Ga!« je zaklicala Raca, ki je že tako dolgo sedela na gnezdu. »Moje prvo jajce je počilo in že vidim široki rumeni kljun svojega najstarejšega otroka. Ah! Zdaj vidim še njegovo belo puhasto glavico.« Racman jo je slišal in novico z gaganjem oznanil vsem naokrog, pri tem pa mahal s perutmi in si gladil perje, saj je bil to vendar prvi Raček, ki se je kdaj izvalil na kmetiji!

Tudi Racman še ni bil dolgo tam. Le nekaj dni pred tem, ko je Raca začela valiti, je skupaj z njo in njenimi petimi sestrami prišel v ta kraj. Hitro so se spoznali z drugimi prebivalci kmečkega dvorišča in vsi so bili prijazni do njih. Gosi so se sprva nekoliko nosile, ker so bile večje in so imele daljše noge, a Race in Racman so bili prepametni, da bi se za to kakor koli zmenili, in kmalu so tudi Gosi postale nadvse prijazne. Racam bi pokazale pot do vode, če bi bilo treba, vendar ni bilo, kajti Race vedno vedo, kje jo najti, ne da bi jim kdo povedal. Vedo, pa ne vedo, zakaj vedo. Tako pač je.

Zdaj, ko je prvi Raček načel lupino, so ga vsi hoteli videti in okoli gnezda se je kmalu zbrala množica perjadi, ki je opazovala, kako se osvobaja iz nje. Racman je stal zraven, ponosen kakor Pav. »Mislim, da je zelo podoben materi,« je dejal.

»Da, da,« so kokodakale vse Kokoši. »Enak široki rumeni kljun, enake kratke rumene noge in enaka stopala s plavalno kožico.« Mama Raca se je nasmehnila. »Zdaj mi je bolj podoben, kot mi bo pozneje,« je rekla, »kajti ko mu zraste perje in prekrije puh, bo imel na hrbtu majhno čvrsto peresce, zavihano kakor Racmanovo. In pravzaprav sva si z njegovim očetom, če odmislimo tisto zavihano pero, zelo podobna.«

»Res je,« je dejal Črni španski petelin. »Res sta si podobna: enako belo perje, enake široke prsi, enake močne peruti, enak koničast rep, enak dolgi vrat in enak ljubek izraz okoli kljuna!« To je bilo čisto v njegovem slogu. Kadar je le mogel, je o drugih povedal kaj prijetnega, in to je bilo veliko bolje, kakor če bi govoril neprijetne reči. Prav zares je bil najbolj olikan med vso perjadjo na dvorišču in Črna španska kokoš je menila, da so njegove manire naravnost popolne.

Nato se je račkovih pet tet prerivalo skozi množico do gnezda pod robom kupa slame. »Ste opazili, kako lepa, velika stopala ima?« je vprašala ena od njih. »To ima po materinem rodu. Poglejte, kako čvrsta kožica povezuje tri dolge prste na vsakem stopalu! Dober plavalec bo. Tisti prst, ki gleda nazaj, je resda majhen, vendar ga pri plavanju ne potrebuje. Ta je le zato, da se laže racá.«

»Da, da!«, »Čudovita plavalna kožica!« in »Zelo velika stopala!« je vzklikala perjad okoli gnezda, toda večini velikost njegovih stopal ni bila tako pomembna kakor Racam. Velika stopala so vedno koristna, veste, vendar jih nihče ne potrebuje tako zelo kakor Gosi in Race. Gosi so bile na plavanju, zato Račka niso mogle videti, ko je prvič prilezel iz lupine.

»Tok-tok, tok-tok,« je zazvenelo iz druge lupine in vedeli so, da bo kmalu poleg prvega še drugi vlažni Raček. Obiskovalci niso mogli ostati, da bi videli, kako bo ta prilezel na svet, zato so za nekaj časa odšli. Najstarejši Raček je mislil, da je življenje pač takšno: okoli tebe so drugi in govorijo: »Kako bister je!«, »Kako lepe noge!« ali »Kako čudovit kljun ima!« Zdaj pa so vsi odšli in njegova mama se je posvečala Rački, ki je ravno prebijala lupino. To mu ni bilo všeč — prav nič mu ni bilo všeč.

Vendar je bilo tako veliko bolje. Če ne bi imel bratcev in sestric, bi bil osamljen malček; poleg tega bi bilo skoraj vedno vse po njegovo, kar lahko vsakega Račka naredi sebičnega. Če bi ga vsa druga perjad povrhu še razvajala in mu dajala vse najboljše, bi postal domišljav. Res je bilo dobro zanj, da ni bil edinec, in kmalu je tudi sam spoznal, da je tako.

Za prvima dvema Račkoma je prišel še tretji, nato četrti in peti in tako naprej, dokler niso odstranili razbitih lupin in je mama preštela kljunčke. Tedaj je lahko zaklicala Racmanu in svojim sestram: »Izvalilo se je devet Račkov, v gnezdu pa je bilo le devet jajc.«

»Potem pa pridite k potoku,« je rekel Racman, »in naj se otroci okopajo. Jaz sem danes že velikokrat plaval, oni pa še noge niso pomočili v vodo. Naš najstarejši sin je bil vendar zunaj lupine, še preden so zjutraj vpregli Konje, zdaj pa je že skoraj čas za njihovo večerjo.«

»Nisem si mogla pomagati,« je rekla mama Raca. »Nisem mogla zapustiti gnezda in ga peljati plavat, dokler niso bili tudi drugi pripravljeni za odhod. Trudim se po svojih najboljših močeh.«

»Nisem te hotel grajati,« je rekel Racman, »in verjamem, da nisi mogla od gnezda, vendar veva, da je treba Račke naučiti, naj se pogosto kopajo, in najbolje je začeti pravočasno.«

»Lahko bi jih nekaj jaz odpeljala k potoku,« je rekla ena od tet. Mama je iztegnila vrat in zelo visoko dvignila glavo, ko ji je odgovorila: »Ti? Zelo prijazna si, ampak kaj pa ti veš o vzgoji Račkov?«

Teta bi zdaj lahko rekla: »Prav toliko kot ti,« saj je bil to prvi zarod mlade mame, vendar je ostala tiho. Mislila si je: »Morda bom nekoč tudi sama izvalila Račke in takrat bom najbrž hotela sama skrbeti zanje.«

»Počakajmo,« je rekel Racman, ko so prišli do potoka. »Počakajmo in poglejmo, kaj bodo naredili otroci.« Komaj so mu besede ušle iz kljuna, ko je — frf! čof! čof! — devet rumeno-belih Račkov že plavalo po potoku in veselo čebljalo med seboj, kot da nikoli niso počeli ničesar drugega.

Na bregu je stal Dorkinški petelin. »Kdo jih je naučil plavati?« je vprašal. »Nihče,« je ponosno odgovorila njihova mama. »Vedeli so, ne da bi jim kdo povedal. Tako se Raca znajde v vodi.« In z lahkotnim zibljajem se je pridružila svojemu zarodu.

»No, poglej!« je vzkliknil Dorkinški petelin. »Mislil sem, da so mali dorkinški piščanci tako bistri, kot so otroci le lahko, pa niti približno niso znali česa takega. To jim moram povedati.« Z dostojanstvenimi koraki je odšel in si nekaj mrmral pod kljun.

»Še več kot to vedo,« je rekel Racman. »Si videla, kako so stekli pred nama, ko sva se ustavila, da bi se pogovorila? Takoj ko so prišli iz lupine, so že vedeli, kje najti vodo. Vendar mi Petelin morda ne bi verjel, če bi mu to povedal.«

Dodobra so se naplavali, nato pa so vsi stopili na breg in se osušili. S kljuni so iz puha iztiskali vodo. Racman, mama Raca, pet tet in devet Račkov so se vsi vzravnali, kolikor so se mogli, obračali in zvijali dolge vratove, mahali s perutmi, iztiskali vodo iz puha in se tiho pogovarjali med seboj. In oče malčkom ni povedal, kako se to dela, in mama jim ni povedala, kako se to dela, in njihovih pet tet jim ni povedalo, kako se to dela, pa so vseeno vedeli, ne da bi jim kdo povedal.

Rački so hitro rasli in se spoprijateljili z vsemi prebivalci kmečkega dvorišča. Vsako jutro so zgodaj odšli k potoku. Naučili so se slediti potoku do reke in tam je bilo mogoče videti čudovite reči. Tudi hrane je bilo veliko v mehkem blatu pod vodo in prav lahko so se potopili do nje ali pa stegnili dolge vratove navzdol, tako da so nad vodo gledali le njihovi koničasti repki in del telesa. Pa ne, da bi jedli blato. Obdržali so le hrano, ki so jo našli v njem, blato pa spustili ven med hrapavimi robovi kljunov. Ves dan so plavali in jedli, vso noč pa spali, in bili so pridni Rački, ki so ubogali svojo mamo, zato ni bilo nič čudnega, da so bili lepo rejeni in srečni.

Nazadnje je prišlo jutro, ko najstarejši Raček ni mogel k potoku z drugimi. Ponoči ga je ugriznila Podlasica in če ne bi bilo njegove mame in Racmana, bi ga odnesla. Drugi so morali iti plavat, on pa zaradi poškodovane noge ni mogel odracati tako daleč kot do potoka, niti ne bi mogel plavati, če bi že prišel tja.

»Ne vem, kaj naj počnem,« je rekel mami. »Ne morem plavati in ne morem daleč racati, pojedel pa sem že toliko, da še dolgo, dolgo ne bom mogel ničesar več jesti.«

»Lahko bi se igral z malimi šanghajskimi piščanci,« je rekla mama. »Preveč tekajo naokrog,« je odgovoril. »Ne morem jim slediti.« »Zakaj pa potem ne bi legel k koruznjaku in poklepetal z Mišmi?«

»Oh, njih ne zanimajo reči, ki zanimajo mene, in to ni nič zabavno.« »Kaj pa, če bi nekaj časa opazoval Pava?« »Naveličal sem se opazovati Pava.«

»Potem,« je rekla mama, »pa moraš pomagati komu drugemu. Zdaj si že dovolj star, da misliš tudi na takšne reči, in zapomniti si moraš tale modri rek: ‘Kadar ne veš, kaj bi počel, komu pomagaj.’«

»Komu pa lahko pomagam?« je vprašal šepavi Raček. »Vsi lahko sami poskrbijo zase.« »Tu je Slepi konj,« je odgovorila mama. »Danes je sam in prepričana sem, da bi bil vesel obiska.«

»Ga!« je rekel Raček. »Šel ga bom obiskat.« Počasi je odracal, se tu in tam ustavil, da bi si odpočil, in pri tem zibal svoj mali koničasti rep sem ter tja, kakor to počnejo Race. Slepi konj se je sam pasel na pašniku.

»Prišel sem vas obiskat, gospod,« je rekel Raček. »Vas bom motil?« Slepi konj je bil videti zelo zadovoljen. »Po glasu sodim, da si eden od mladih Račkov,« je rekel. »Zelo bom vesel tvojega obiska, le paziti moraš, da se ne približaš mojim nogam, saj ne vidim in bi lahko stopil nate.«

»Pazil bom,« je rekel Raček. »Danes zjutraj tako ali tako ne morem veliko racati, ker me noga tako boli.« »Ojej, žal mi je, da šepaš,« je rekel Konj. »Kaj pa se je zgodilo?«

»Ponoči me je ugriznila Podlasica, gospod. Ampak zdaj me ne boli več tako, kot me je, preden sem vas prišel obiskat. Morda je pašnik za boleče noge boljši kraj kakor kmečko dvorišče.« Ni vedel, da se počuti toliko bolje zato, ker se trudi razveseliti nekoga drugega, vendar je bil razlog prav to.

Slepi konj in Raček sta se zelo vzljubila in se imenitno zabavala. Konj je pripovedoval zgodbe iz časov, ko je bil še žrebe, in o rečeh, ki jih je videl na svojih potovanjih, preden je oslepel. Raček pa mu je povedal, kaj počnejo drugi prebivalci kmečkega dvorišča, in mu opisoval mehke, koprenaste oblake, ki so drseli po modrem nebu. Ko ga je prišla iskat mama Raca, je bil malček zelo presenečen. »Ali niste šli k potoku?« je vprašal.

»Smo,« je z nasmehom rekla mama. »Vse dopoldne smo bili tam. Ali ne vidiš, kako visoko je že sonce?« »Oho!« je rekel Raček. »Sploh se mi ni zdelo, da sem že dolgo tukaj. Tako lepo sva se imela. In še bom prišel, kajne?« To vprašanje je namenil Slepemu konju.

»Želim si, da bi pogosto prihajal,« je odgovoril Slepi konj. »Po tvoji zaslugi sem preživel zelo prijetno dopoldne. Na svidenje!« Mama Raca in njen sin sta skupaj odracala. »Kako je s tvojo nogo?« je vprašala.

»Čisto sem pozabil nanjo, dokler nisem začel hoditi,« je odgovoril Raček. »Ali ni to čudno?« »Prav nič,« je rekla mama. »Tako je bilo zato, ker si osrečil nekoga drugega. ‘Kadar ne veš, kaj bi počel, komu pomagaj.’«