Prevod

Revolucija se je začenjala, domovi so bili prazni, kmetije zapuščene, industrija je zastajala, rekvizicije tuje vojske pa so izčrpale zaloge prebivalstva. V dolino reke Connecticut je prijezdil sel z novicami o stiski v obalnih mestih in prosil kmete, naj odstopijo nekaj živine, mlinarje pa, naj prispevajo nekaj moke za pomoč Bostonu. Ko je prispel v Windham, ga je prijazno sprejel pastor White, ki je z zvonjenjem sklical svoje vernike in s cerkvenih stopnic tako zgovorno opisal stisko svojih bratov, da je imel sel do večera že čredo ovc, čredo goveda in voz žita, s katerimi naj bi zjutraj krenil na pot. Pastorjeva hči, plašna deklica devetih ali desetih let, je s svojim ljubljenim jagnjetom prišla k očetu in mu rekla: »Tudi tega moram dati, saj so tam majhni otroci, ki jokajo, ker nimajo kruha in mesa.«

»Ne, ne,« je odgovoril pastor, jo pobožal po glavi in se ji nasmehnil. »Od otročičev ne pričakujejo pomoči. Le steci v posteljo, jutri pa se boš lahko igrala s svojim jagnjetom.«

Toda v jutranji zarji, ko je sel gnal čredo po vaški ulici, se je obrnil ob klicu otroškega glasu in čez kamnit zid zagledal deklico, ob njej pa njeno snežno belo jagnje.

»Počakajte,« je zaklicala, »moje jagnje mora k lačnim otrokom v Boston. Tako majhno je, prosim, nesite ga del poti in mu dajte sveže trave in vode. To je vse, kar imam.«

S temi besedami je poljubila nedolžni obrazek svojega ljubljenčka, ga položila mladeniču v naročje in stekla proč, po licih pa so se ji lesketale solze. Sel je malo bitje stisnil k prsim in občudujoče gledal za deklico: v njem sta se razplamtela ponos in upanje za deželo, v kateri so se celo otroci odzivali klicu domoljubja. »Bog mi pomagaj, to jagnje bom odnesel v mesto kot žrtveni dar.« Nato se je obrnil proti vzhodu in z odločnim korakom krenil naprej.